UPRS Sodba I U 2281/2017-9

Jedro

Sodišče se strinja z dokazno oceno davčnega organa, da so v obravnavanem primeru obstajali objektivni elementi, na podlagi katerih bi tožnik moral vedeti, da ne gre za običajno poslovno prakso, pa kljub temu ni izvedel dodatnih preverjanj, na podlagi katerih bi se prepričal, da transakcija ni povezana z zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV. Na navedeno kaže nižja razlika v ceni, dosežena s prodajo predmetnega blaga, gotovinska nakazila na transakcijski račun tožnika s strani fizičnih oseb, način poslovanja, v okviru katerega je bila koruza iz ... na Madžarskem prepeljana v ..., nato pa še isti dan v isti smeri in isti količini nazaj v druge madžarske kraje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) tožniku dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčna obdobja: - marec 2012 v višini 22.800,09 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 1.072,32 EUR; - april 2012 v višini 22.456,76 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 960,46 EUR; - junij 2012 v višini 15.029,69 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 474,32 EUR (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da morata biti odmerjeni DDV in obresti, v skupnem znesku 62.793,64 EUR, plačana v 30 dneh od vročitve odločbe, po poteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in se bo začel postopek davčne izvršbe. Iz III. in IV. točke izreka pa izhaja, da se zavrne zahteva za povrnitev stroškov postopka, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ. Pritožba pa ne zadrži izvršitve izreka te odločbe.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za davčna obdobja od 1. 3. 2012 do 30. 6. 2012, in sicer v zvezi s prodajo koruze in sončnic madžarskemu kupcu A. V zvezi z ugotovitvami je bil sestavljen zapisnik z dne 15. 10. 2015, na katerega je tožnik podal pripombe, ki pa niso bile upoštevane. Tožnik je pri prodaji koruze in sončnic uveljavljal oprostitev plačila DDV na podlagi določbe prvega odstavka 46. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Dobavo blaga v drugo državo članico je dokazoval z mednarodnimi tovornimi listinami CMR-ji ter s poročanjem v sistem VIES.

3. Ugotovljeno je bilo, da je podjetje A. plačalo koruzo in sončnice z gotovino, tako, da sta fizični osebi B.B. iz Lendave in C.C. iz Madžarske na banki v Republiki Sloveniji položila gotovino na transakcijski račun tožnika. Podjetju A. je 16. 7. 2013 prenehala indentifikacija za DDV. Iz izjav B.B. in predstavnika tožnika D.D. izhaja, da so prevoze vedno organizirali s strani A., ter da je bil prvi izvod CMR-ja vedno potrjen s strani kupca že v ... Ker je obstajal sum izognitve plačila DDV, je prvostopenjski organ od pristojnih madžarskih organov z izmenjavo informacij pridobil več podatkov, iz katerih med drugim izhaja, da blago ni bilo prevzeto s strani podjetja A., da C.C. in B.B. nista lastnika niti zaposlena pri A., niti pri E. (dobavitelj tožnika, op. sodišča), da je podjetje A. „missing trader“ v verigi dobave, ter da je tožnik „condult company“.

4. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je šlo za neobičajen način plačila (gotovinski polog na transakcijski račun tožnika), poleg tega pa tudi ni bilo ugotovljeno, v kakšni povezavi sta bila B.B. in C.C. z madžarskim kupcem. Glede cene je bilo ugotovljeno, da je tožnik s prodajo koruze madžarskemu podjetju A. dosegel povprečno 3,1 EUR/tono razlike med nabavno in prodajno ceno. Pri prodaji sončnic pa je dosegel povprečno 19,50 EUR/tono razlike med nabavno in prodajno na tono. Glede CMR-jev davčni organ ugotavlja, da sta v primeru prodaje koruze in sončnic madžarskemu podjetju A. B.B. oziroma C.C. na prvem izvodu CMR-ja potrdila prejem koruze in sončnic že v ..., čeprav so bili kot predvideno razkladališče navedeni kraji na Madžarskem. Davčni organ ugotavlja, da je bil na prvem izvodu CMR-ja s strani kupca v ... potrjen prevzem blaga preden je to blago dejansko prišlo na Madžarsko, zato le-ti ne morejo predstavljati verodostojnega dokaza, da je bilo blago prepeljano iz Slovenije na Madžarsko. Ob navedenem se sklicuje na prvi odstavek 79. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1). Glede prevozov so bili izkazani primeri, ko je bila koruza iz kraja ... na Madžarskem prepeljana v ... (okoli 30 km), potem pa v isti smeri nazaj v kraje ... in ..., kar ni ekonomično, niti običajna poslovna praksa.

5. Davčni organ se med drugim sklicuje tudi na podatke madžarskega davčnega organa in navaja, da podjetje A. pridobitev blaga s strani tožnika ni izkazalo v obračunih DDV in ni obračunalo in plačalo madžarskega DDV, poleg tega pa ima navedeno podjetje tudi druge značilnosti družbe tipa „missing trader“ (brez poslovnih prostorov, brez oznake podjetja, nedosegljivost odgovorne osebe, nedostopnost do dokumentacije, ne predlaganje davčnih obračunov...). Davčni organ zato ugotavlja, da tožnik v primeru prodaje podjetju A. nima pravice do oprostitve plačila DDV. Tožnik je v primeru prodaje koruze in sončnic podjetju A. dokazoval dobavo na Madžarsko s prvimi izvodi CMR-jev, pri čemer je bilo ugotovljeno, da slednji ne morejo predstavljati verodostojnega dokaza.

6. Davčni organ zaključuje, da je tožnik sodeloval v dobavni verigi, v okviru katere je prišlo do utaje DDV. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU C-285/09 in navaja, da morajo nacionalni organi pri dobavi znotraj Skupnosti davčnemu zavezancu zavrniti uporabo pravice do oprostitve, tudi če nacionalno pravo ne vsebuje določb o taki zavrnitvi, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je s transakcijo, na katero se sklicuje v utemeljitev navedene pravice, sodeloval pri utaji DDV, storjeni v okviru dobavne verige. Nadalje se sklicuje na objektivne elemente, na podlagi katerih bi tožnik moral vedeti, da ne gre za običajno poslovno prakso, ter da ima tak način poslovanja lahko za posledico utajo DDV, in sicer: - da je tožnik na izpisih prometa na svojem transakcijskem računu videl, da sta izdane predračune podjetju A. plačali fizični osebi B.B. in C.C. z gotovino, katerima je bil pred tem fizično izročen predračun; - da bi tožnik poleg preverbe ID št. za DDV moral preveriti še druge reference kupca; - da bi se tožnik kot dober poznavalec tržnih razmer moral vprašati zakaj madžarsko podjetje kupuje koruzo v Sloveniji, ob dejstvu, da je Madžarska ena večjih pridelovalk koruze v Evropi; - prav tako bi se tožnik moral vprašati za morebitne razloge za dobro ceno koruze oziroma sončnic; - s kakšnim razlogom se je koruza prevažala v Slovenijo in potem nazaj na Madžarsko in zakaj so bili potrebni ti prevozni stroški.

7. Navedene objektivne okoliščine po mnenju davčnega organa odstopajo od siceršnjega poslovanja tožnika in od običajnega ravnanja drugih poslovnih subjektov v gospodarski panogi, kot tudi od dobrih poslovnih običajev in splošnih pravil poslovanja, ki veljajo v gospodarstvu. Na podlagi zbranih podatkov je bilo tako ugotovljeno, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je v okviru dobave blaga znotraj EU udeležen pri transakciji, katere namen je utaja DDV, zato mu na podlagi prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 in sodbe Sodišča EU C-285/09, pri prodaji koruze in sončnic madžarskemu podjetju A. ni bila priznana pravica do oprostitve plačila DDV.

8. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ. Slednji zavrača tožnikove ugovore ter se sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega organa. Pravilnost izpodbijane odločbe utemeljuje tudi s prakso Sodišča EU (sodbe SEU v zadevah C-285/06, Collée, C-146/05 ter Teleos plc in drugi, Mecsek-Gobona Kft, C-237/11 in Twoh International, C-184-/05 ter Traum, C-492/13). Navaja, da je dokaz o tem, da je bilo blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do oprostitve DDV. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 85/2014 z dne 20. 4. 2016. V tej sodbi je bilo zavzeto stališče, da zahtevo dobre vere izpolni davčni zavezanec, ki ne le, da ni dejavno sodeloval pri goljufiji oziroma zlorabi sistema DDV, ampak niti ni vedel niti ni mogel vedeti, da je vanjo vpleten, kar pa za tožnika po mnenju pritožbenega organa ni mogoče sklepati.

9. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz tožbenih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik navaja, da v 1. točki prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 ni zakonskega pooblastila, da bi lahko PZDDV-1 omejil dokazna sredstva, s katerimi bi tožnik lahko dokazoval, da je bilo blago prepeljano na Madžarsko. Če davčna organa nista prepričana, da je bilo blago res prepeljano na Madžarsko, potem bi morala izvesti predlagane dokaze, vključno z zaslišanjem prič. Ob tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017 in na sodno prakso Sodišča EU v zadevi Traum, C-491/13, 27. točka. Izpodbijana odločba je zaradi neizvedbe predlaganih dokazov nepravilna in nezakonita. Dokazni postopek je potrebno dopolniti z izvedbo vseh predlaganih dokazov, če je sporno, ali je bilo blago prepeljano na Madžarsko. Tožnik predlaga naj sodišče izvede glavno obravnavo, in sicer z izvedbo vseh predlaganih dokazov, vključno z zaslišanjem vseh predlaganih prič.

10. Tožnik meni, da dokazi, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe kažejo na to, da sta davčna organa prepričana, da je bilo vse blago prepeljano na Madžarsko. Obstajal je tudi drug izvod CMR-ja, ki je bil podpisan na Madžarskem. Davčna organa se po mnenju tožnika neupravičeno sklicujeta na formalni vidik neizpolnjevanja predpisanih pogojev, s tem pa formi neupravičeno dajeta prednost pred vsebino. Sklicuje se na sodno prakso v zadevi Mecsek-Gabona Kft C-273/11 z dne 6. 9. 2012, točka 46 in navaja, da je zahteva po predložitvi ustreznih dokazil upravičena zgolj v primeru, če davčni organ ne bi bil prepričan, da je blago zapustilo Republiko Slovenijo in bilo odpeljano na Madžarsko. Davčna organa bi morala predložene CMR listine posamično oziroma skupaj z ostalimi dokumenti sprejeti kot ustrezen dokument po prvem odstavku 79. člena PZDDV-1 ali kot izjavo o prevozu blaga po tretjem odstavku 79. člena PZDDV-1. Tožnik je predlagal izvedbo tudi drugih dokazov (zaslišanje prič, listine), kar sta davčna organa neupravičeno zavrnila. Nadalje se sklicuje na izjavo B.B., ki je kot pooblaščenec kupca potrdil, da je blago bilo odpeljano na Madžarsko. Fizična oseba, ki nastopa v imenu kupca in izvede vse potrebno za izvedbo transakcije, je brez dvoma ustrezno pooblaščena oseba. Tožnik meni, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila DDV po 1. točki prvega odstavka 46. člena ZDDV-1.

11. Tožnik zatrjuje, da je v primeru poslovanja z družbo A. ravnal enako, kot ravna pri poslovanju z ostalimi kupci. Navaja, da je običajno, da imajo madžarski kupci s seboj lokalnega predstavnika, ki mu zaupajo in razume slovenski jezik. Zato ni bilo razlogov, da bi ravnal v slabi veri ali posumil na obstoj goljufije v zvezi z DDV. Poleg tega davčni organ ne pojasni, kakšne dodatne preveritve bi tožnik še moral opraviti. Tožnik je zbral informacije, da družba A. kupuje blago tudi pri drugih prodajalcih v Republiki Sloveniji, ter da plačuje račune za nabavljeno blago. Tožnik je opravil osnovno preveritev, katera ni kazala objektivnih okoliščin, da bi navedena transakcija lahko bila povezana z zlorabo sistema DDV. Navaja, da blago običajno prodaja zgolj ob 100 % vnaprejšnjem predplačilu na podlagi predračuna. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 262/2013 z dne 8. 6. 2015 in navaja, da subjektivni element ni podan, če se je davčni zavezanec razumno seznanil s poslovnim partnerjem in njegovim poslovanjem ter storil vse, da bi se prepričal, da pri transakciji, v kateri je oziroma bo sodeloval, ne bo oziroma ni prišlo do zlorabe sistema DDV. Dejstvo, da se je na strani družbe A. zgodila goljufija, ne more spremeniti presoje, ki se mora opraviti pred tem.

12. Tožniku niso bile poznane objektivne okoliščine glede domnevne DDV goljufije. Prav tako zatrjuje, da ni bil seznanjen na kakšen način oziroma preko katerega računa je bilo izvedeno plačilo za nabavljeno blago. Prav tako mu niso jasni zaključki pritožbenega organa v drugostopenjski odločbi, ki kažejo na to, da je vedel za plačevanje z gotovino. Naknadna ugotovitev, da podjetje A. po relevantnem obdobju ni imela veljavne ID številke za DDV, nedosegljivost novega direktorja, stanovanjska hiša brez znakov podjetja v obdobju preverjanja, po njegovem mnenju ne morejo predstavljati objektivnih okoliščin, na podlagi katerih bi on sam lahko sklepal na obstoj domnevne goljufije. Tožnik ne more prevzemati negativnih posledic za propad podjetja A., ki je nastopilo po relevantnem obdobju, na kar sam ni imel nobenega vpliva. Tudi prodajna cena je bila po njegovem prepričanju ustrezna. Zavrača tudi zaključek pritožbenega organa, da naj bi šlo za vnaprej dogovorjene posle med prodajalcem in kupcem blaga. Po mnenju tožnika ni mogoče dokazovati njegove slabe vere z okoliščinami, ki so nastopile po zaključku poslovanja, za katere on sam ni vedel in ni moral vedeti.

13. Navaja tudi, da je povsem običajno, da je družba A. prišla na prevzem blaga z dvema predstavnikoma (madžarskim in slovenskim). Prodaja blaga brez pisne pogodbe je običajen način prodaje kmetijskih pridelkov. Tudi način izpolnjevanja CMR dokumentov na način, kot ga je uporabil tožnik, v poslovni praksi ni neobičajen. Po vedenju tožnika ni predpisov, ki bi določali, kako je potrebno izpolnjevati CMR listine. Tožnik je bil v stiku s prevozniki in skladiščniki, ki so ustno potrdili, da je bilo blago odposlano iz Republike Slovenije in dostavljeno na Madžarsko, kot izhaja iz CMR dokumentov. Po prepričanju tožnika tudi način prevoza blaga ni neobičajen. Nobeden izmed očitkov davčnega organa ne kaže na to, da bi imel tožnik podlago za to, da bi vedel oziroma bi moral vedeti za domnevno utajo DDV pri prodaji spornega blaga. Omenja sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 262/2013 z dne 8. 6. 2015 in X Ips 85/2014 z dne 20. 4. 2016 ter navaja, da slovenska DDV zakonodaja izrecno ne predvideva zavrnitve oprostitve plačila DDV iz razloga utaje DDV na strani kupca iz druge države članice EU. Tudi sodna praksa sodišč EU v zadevi C-285/09 z dne 7.12.2010 niti v predhodnih odločitvah (npr. v zadevi "Teleos" C-409/04 z dne 27.9.2007) ali kasnejših odločitvah (npr. v že omenjeni zadevi Italmoda C-131/13, C-163/13 in C-164/13 z dne 18.12.2014), po oceni tožnika ne predvideva takšnega strogega pristopa k obravnavi utaj DDV v primeru uveljavitve pravice do oprostitve DDV, kot jo v izpodbijani odločbi ali drugostopni odločbi zagovarjata davčna organa.

14. Tožnik zatrjuje, da je ves čas ravnal v dobri veri. Poleg slovenske zakonodaje ga varujejo tudi temeljna načela davčne nevtralnosti, pravne varnosti in legitimnih pričakovanj. Davčni organ izhaja iz obstoja goljufije na strani A., ne da bi tožnika ustrezno seznanil z dejstvi in dokazi oziroma mu omogočil izjavo. V tem delu sta obe odločbi nepopolni in ju ni mogoče preizkustiti. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni javni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

15. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločbo tožene stranke, pravilna in zakonita. Sodišče se z njunimi razlogi strinja ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

18. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje ali je bil tožniku upravičeno dodatno odmerjen DDV po stopnji 8,5 %, skupaj s pripadajočimi obrestmi, za davčna obdobja od 1. 3. 2012 do 30. 6. 2012, od izdanih računov madžarski družbi A. Tožnik je uveljavljal oprostitev plačila DDV na podlagi 1. točke prvega odstavka 46. člena ZDDV-1. V postopku je bil sprejet zaključek, da tožnik ni izpolnil pogojev za oprostitev plačila DDV iz 1. točke prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 in 79. člena PZDDV-1, zaradi česar mu je bilo z izpodbijano odločbo naloženo plačilo DDV skupaj s pripadajočimi obrestmi v skupni višini 62.793,64 EUR.

19. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki delujeta kot taka v tej drugi državi članici. Določba je skladna s prvim odstavkom 138. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva o DDV). Na podlagi prvega odstavka 79. člena PZDDV-1, davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa. Če blago odpošlje ali odpelje iz Slovenije v drugo državo članico oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njen račun, lahko dobavitelj blaga poleg računa in namesto dokumenta iz prvega odstavka tega člena kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, uporabi tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga (drugi odstavek 79. člena PZDDV-1).

20. Tudi po presoji sodišča tožnik v obravnavani zadevi ni predložil verodostojnega dokaza, da je bilo predmetno blago dejansko odpeljano iz Republike Slovenije na Madžarsko oziroma v drugo državo članico, ter da je kupec to blago dejansko prejel. Tožnik je slednje dokazoval s prvim izvodom CMR listin, ki tudi po presoji sodišča ne morejo predstavljati verodostojnega dokaza. B.B. oziroma C.C., sta namreč potrdila prejem blaga že v ..., in sicer na prvem izvodu CMR-ja, ki ostane prodajalcu, čeprav so bili kot predvideno razkladališče navedeni kraji na Madžarskem. Navedeno ni v skladu z običajno poslovno prakso. Tudi po presoji sodišča CMR-ji, ki so bili potrjeni, še preden je blago dejansko prispelo na Madžarsko, ne morejo predstavljati verodostojnega dokaza, da je bilo blago fizično odpeljano z ozemlja Republike Slovenije. Poleg tega B.B. oziroma C.C. po podatkih pristojnih madžarskih organov nista lastnika niti zaposlena pri omenjenem madžarskem podjetju. Tudi po presoji sodišča naknadno priložena izjava B.B., podpisana 12. 10. 2015, torej tri leta za tem, ko je tožnik uveljavljal oprostitev plačila DDV, ne more predstavljati izjave po drugem odstavku 79. člena PZDDV-1. Poleg tega je B.B. 16. 9. 2015 izjavil, da ne ve, v kateri kraj na Madžarskem je bilo blago prepeljano, niti kdo je blago dejansko prevzel. Prevzemnice, ki jih je tožnik priložil pripombam na zapisnik, tudi po presoji sodišča ne morejo predstavljati verodostojnega dokaza za dobavo blaga na Madžarsko, saj je na njih kot dobavitelj navedena družba A., kot kupec pa tožnik. Sodišče se tudi glede dobavnic, ki niso podpisane niti s strani izdajatelja niti s strani prevzemnika blaga, pridružuje stališču davčnega organa, da ne gre za verodostojno listino, ki bi izkazovala dobavo predmetnega blaga na Madžarsko. Poleg tega madžarski pristojni organ ob kontroli v letu 2012 od družbe A. ni prejel nobene dokumentacije. Po povedanem sodišče pritrjuje ugotovitvi davčnega organa, da tožnik za predmetne dobave ni uspel dokazati, da izpolnjuje pogoje iz 1. točke prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila DDV.

21. Ob vseh navedenih ugotovitvah se v obravnavani zadevi tudi sodišče strinja z zaključkom obeh davčnih organov, da tožnik v postopku ni dokazal, da bi bilo predmetno blago prepeljano madžarskemu podjetju A. in da so s tem podani pogoji za oprostitev plačila DDV iz 1. točke prvega odstavka 46. člena ZDDV-1. Pri tem je kot ključni razlog upošteval, da tožnik ni predložil pravilno in popolno izpolnjene prevozne listine (CMR) ali drugega ustreznega dokumenta, iz katerega bi moralo biti jasno razvidno, da se nanaša prav na prevoz spornega blaga. Takšno stališče pa izhaja tudi iz sodne prakse SEU, po kateri je eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do oprostitve plačila DDV dokaz o tem, da je bilo blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico (glej sodbi SEU v zadevi Collée ter Teleos plc in drugi). S sodbami SEU razlaga pravo EU, med drugim tudi Direktivo o DDV, ki je v skladu s členoma 411 in 413 razveljavila in nadomestila zakonodajo Unije, ki je veljala za področje DDV ter tudi Šesto direktivo Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem DDV: enotna osnova za odmero (77/388/EGS, v nadaljevanju: Šesta direktiva).

22. Sodišče pa se strinja tudi z dokazno oceno davčnega organa, da so v obravnavanem primeru obstajali objektivni elementi, na podlagi katerih bi tožnik moral vedeti, da ne gre za običajno poslovno prakso, pa kljub temu ni izvedel dodatnih preverjanj, na podlagi katerih bi se prepričal, da transakcija ni povezana z zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV. Na navedeno kaže nižja razlika v ceni, dosežena s prodajo predmetnega blaga, gotovinska nakazila na transakcijski račun tožnika s strani fizičnih oseb, način poslovanja, v okviru katerega je bila koruza iz Lentija na Madžarskem prepeljana v ..., nato pa še isti dan v isti smeri in isti količini nazaj v druge madžarske kraje. Sodišče ni sledilo navajanju tožnika, da ni mogel vedeti za gotovinske pologe na njegov transakcijski račun. Tudi po presoji sodišča je slednje razvidno iz izpisov prometa na transakcijskem računu tožnika. Poleg tega je tožnikov direktor komerciale D.D. 22. 9. 2015 povedal davčnemu organu, da je predračune fizično izročal B.B. in C.C., ki sta ga plačala z gotovino. Plačila z gotovino v tako visokih zneskih pa tudi po presoji sodišča ne predstavljajo običajne poslovne prakse. Poleg tega B.B. in C.C. nista bila lastnika ali zaposlena pri A. Sodišče se strinja z davčnim organom, da je tožnik dober poznavalec tržnih razmer, zato bi se lahko vprašal zakaj madžarsko podjetje kupuje koruzo v Sloveniji, ob dejstvu, da je Madžarska ena večjih pridelovalk koruze v Evropi, ter da tudi sam kupuje koruzo na Madžarskem. Po povedanem je tudi po presoji sodišča šlo med tožnikom in madžarsko družbo A. za vnaprej dogovorjene posle, ki odstopajo od običajnega poslovanja gospodarskih družb. Sodišče sicer pritrjuje navedbam tožnika, da naknadno ugotovljene objektivne okoliščine glede podjetja A. (izguba ID št. za DDV, nedosegljivost direktorja, stanovanjska hiša na naslovu sedeža), ne morejo predstavljati objektivnih okoliščin, na podlagi katerih je sprejeta izpodbijana odločitev. Vendar pa je v obravnavani zadevi na podlagi vseh v postopku ugotovljenih objektivnih okoliščinah na strani tožnika in ob neobičajnem poslovnem ravnanju mogoče sklepati, da je tožnik vedel oziroma bi mogel vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Po povedanem je nerelevantno sklicevanje tožnika na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 262/2013 z dne 8. 6. 2015.

23. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča v skladu s stališčem iz sodbe Sodišča EU v zadevi Mecesek-Gabona C-273/11 z dne 6. 9. 2012, iz katere izhaja, da je člen 138(1) Direktive o DDV treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se prodajalcu zavrne pravica do oprostitve DDV za dobavo znotraj Skupnosti, če je z objektivnimi elementi dokazano, da prodajalec ni izpolnil obveznosti dokazovanja ali je vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, ki jo je izvedel, del kupčeve davčne utaje, in ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi preprečil sodelovanje pri tej utaji. Po povedanem tudi ne drži stališče tožnika, da sodna praksa sodišča EU ne predvideva tako strogega pristopa k obravnavi utaj DDV.

24. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 v zvezi s prvim odstavkom 79. člena PZDDV-1-1 bi moral tožnik za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila DDV z računom in prevozno listino dokazati, da je bilo sporno blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico. V postopku pa je bilo po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da predloženi tovorni list – CMR v zvezi s spornimi dobavami ne more predstavljati verodostojne listine, saj je bil s strani prejemnika podpisan še pred odpremo blaga iz Republike Slovenije. Druge listine, ki jih je preložil tožnik k pripombam na zapisnik, pa tudi ne predstavljajo verodostojne listine, iz zgoraj navedenih razlogov. Prav tako je bilo tudi po presoji sodišča iz že navedenih razlogov pravilno ugotovljeno, da izjava B.B. ne predstavlja izjave po drugem odstavku 79. člena PZDDV-1. Poleg navedenega pa so pri tožniku tudi po presoji sodišča izkazani objektivni elementi, na podlagi katerih bi tožnik moral vedeti, da v obravnavanem primeru ne gre za običajno poslovno prakso, pa kljub temu ni izvedel dodatnih preverjanj, na podlagi katerih bi se prepričal, da transakcija ni povezana z zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV. Po povedanem je zato po presoji sodišča neutemeljen tožnikov ugovor, da gre v obravnavanem primeru za kršitev načela davčne nevtralnosti. Zato naložene dodatne obveznosti iz naslova DDV in pripadajočih obresti po presoji sodišča ne predstavljajo kršitve načel pravne varnosti in legitimnih pričakovanj.

25. Tožnik v tožbi prvostopenjskemu in drugostopenjskemu organu očita, da nista izvedla dokazov, ki jih je predlagal. Tudi po presoji sodišča navedeni očitki niso utemeljeni. Vsebino dokazil v obravnavanem primeru določata ZDDV-1 in PZZDV, ki natančno določata, na kakšen način se dokazuje, da je blago v primeru, ko gre za dobavo znotraj EU, odposlano ali odpeljano v drugo državo članico. Tožniku, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, ni uspelo dokazati dobav predmetnega blaga na Madžarsko skladno s 46. členom ZDDV-1 in 79. členom PZDDV-1. Po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave blaga v druge države članice, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora za namene DDV. Gre za izpeljavo načela obdavčitve po namembnem kraju, saj je posledica dobave blaga v drugo državo članico, pridobitev blaga v drugi državi članici. Zato je davčni zavezanec oproščen plačila DDV le, če dokaže, da je bilo blago dejansko prepeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico EU. Ker gre za davčno oprostitev, je potrebno določbo prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 razlagati restriktivno. Pravica do oprostitve plačila DDV namreč ne pripada davčnim zavezancem avtomatično, temveč morajo v postopku izkazati, da izpolnjujejo pogoje, kot jih določa pravo EU in nacionalna zakonodaja za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila DDV. Po presoji sodišča navedene zahteve tudi niso pretirane in ne pomenijo kršitve načela sorazmernosti. Dokazno breme je namreč v skladu z določbo 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) na strani tožnika. Tožnik pa nasprotnega ni dokazal. Tudi po presoji sodišča tožnikovo sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017 ni relevantno za obravnavani primer, kjer je ključni razlog za zavrnitev oprostitve plačila DDV nepravilna izpolnjenost CMR listin. Tožnik je v tožbi sodišču predlagal izvedbo dokazov z zaslišanjem prič (prevoznikov, ki so opravili predmetno dobavo blaga kupcu na Madžarsko), vendar sodišče navedenemu dokaznemu predlogu ni sledilo. Tudi po presoji sodišča zaslišanje prevoznikov ob ugotovljeni neverodostojnosti CMR-jev oziroma ob neizpolnjevanju predpisanih pogojev v ZDDV-1 in PZDDV-1, glede dokazovanja dobave znotraj EU, ni potrebno.

26. Tožnik je v postopku sodeloval, vročen mu je bil zapisnik, na katerega je podal pripombe, ki jih je davčni organ tudi obravnaval. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore o neseznanitvi z dejstvi in dokazi, ki DDV goljufijo utemeljujejo. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov, kot drugostopenjski organ, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče.

27. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

28. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

29. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

15.07.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 79/2018-13
• sodba U 198/2003
• UPRS Sodba I U 765/2018-12