UPRS Sodba I U 1018/2015-13

Jedro

Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika je kot izvršilno sredstvo torej bistveno omejen – pogojen z obstojem izvršilnega naslova ali s soglasjem oziroma odsotnostjo ugovora tretje osebe (dolžnikovega dolžnika).

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-50696/2015-4 03-700-03 z dne 23. 3. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika A. d.o.o. začel davčno izvršbo dolžnega zneska, ki izhaja iz v izreku navedenih izvršilnih naslovov in ki znaša na dan 23. 3. 2015 skupaj 132.320,04 EUR (1. točka izreka), in sicer z rubežem terjatev dolžnika do tožeče stranke na podlagi prodajne pogodbe z dne 23. 2. 2015 v znesku 24.000,00 EUR, ki zapade v plačilo 6. 3. 2015 (2. točka izreka). Dolžniku se prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga na predpisan prehodni podračun (3. točka izreka).

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-29-367/2015-2 z dne 29. 5. 2015 ugovor tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljen. V razlogih se strinja z odločitvijo in z razlogi prve stopnje. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da njena obveznost do davčnega dolžnika v času rubeža (24. 3. 2015) ni obstajala, ker jo je tožeča stranka dne 9. 3. 2015 pobotala z odstopljeno terjatvijo družbe B. d.o.o. do davčnega dolžnika, pa ugotavlja, da terjatev po pogodbi o odkupu terjatve dne 9. 3. 2015, ki jo je tožnica uveljavljala v pobotu, v času izdaje izpodbijanega sklepa ni zapadla v plačilo in zato pogoji za pobot s predloženim kompenzacijskim predlogom z dne 9. 3. 2015 niso bili izpolnjeni.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj je tožena stranka izpolnjenost pogojev za pobot ugotavljala med napačnimi terjatvami in napačnima strankama. Relevantna je zapadlost tožeči stranki odstopljene terjatve družbe B. d.o.o. do davčnega dolžnika, ne pa zapadlost terjatve – kupnine po Pogodbi o odkupu terjatev. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da izpodbijani sklep v točki 2 in 3 izreka kot nezakonit odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep v točkah 2 in 3 izreka odpravi, zadevo vrne toženi stranki v nov postopek in ji naloži povrnitev stroškov tega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Stranka z interesom (davčni dolžnik A. d.o.o.) na tožbo ni odgovorila.

6. Po prejemu odgovora na tožbo tožeča stranka v celoti vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in predlogih in obrazloženo zavrača trditev, da so navedbe v zvezi z izvršilnim postopkom VL 145912/2014 nedopustna novota.

7. Tožba je utemeljena.

8. Ugovor tožeče stranke, da je tožena stranka izpolnitev pogojev za pobot in s tem prenehanje terjatve, ki je predmet rubeža, ugotavljala na podlagi zapadlosti terjatve (družbe B. d.o.o.) do tožeče stranke po Pogodbi o odkupu terjatev, namesto pravilno, na podlagi zapadlosti terjatve do davčnega dolžnika A. d.o.o., ki je bila predmet odkupa, je utemeljen.

9. Odpravo izpodbijanega sklepa pa poleg navedenega narekuje stališče, ki ga je o uporabi določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki urejajo davčno izvršbo z rubežem dolžnikove denarne terjatve, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016 zavzelo Vrhovno sodišče. Stališče Ustavnega sodišča namreč po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo (prim. npr. sodbe X Ips 237/2014 z dne 13. 4. 2016, X Ips 7/2015 z dne 13. 4. 2016, X Ips 63/2016 z dne 13. 4. 2016). Rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika je kot izvršilno sredstvo torej bistveno omejen – pogojen z obstojem izvršilnega naslova ali s soglasjem oziroma odsotnostjo ugovora tretje osebe (dolžnikovega dolžnika). Zahtevo tega sodišča za oceno ustavnosti četrtega in petega odstavka 174. člena ZDavP-2 je namreč Ustavno sodišče s sklepom U-I-155/2016-13 z dne 27. 3. 2019 zavrglo z utemeljitvijo, da ob upoštevanju navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča nova odločitev Ustavnega sodišča za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v zadevi ni potrebna.

10. Ker po stališču Ustavnega sodišča v primerih, kot je obravnavani, odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju posega v pravico dolžnikovega dolžnika, da o njegovih obveznostih odloča sodišče, na tako omejujoč način, da pomeni kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek. Prvostopenjski davčni organ bo moral v ponovnem postopku upoštevati, da vprašanja obstoja (zarubljene) denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja v postopku davčne izvršbe ne sme reševati sam in davčno izvršbo, kolikor so za to izpolnjeni pogoji, nadaljevati z drugim izvršilnim sredstvom.

11. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07, 107/13).

12. Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi prve alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

06.09.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 328/2015-13
• UPRS Sodba I U 1642/2017-20
• UPRS Sodba I U 1187/2020-13