UPRS Sodba I U 328/2015-13

Jedro

Stališče, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče in po katerem odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova in zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopi v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika, po mnenju Vrhovnega sodišča, na katero v sklepu odkazuje Ustavno sodišče, pomeni, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika, je kot izvršilno sredstvo torej bistveno omejen - pogojen z obstojem izvršilnega naslova ali s soglasjem oziroma odsotnostjo ugovora tretje osebe (dolžnikovega dolžnika).

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Brežice, št. DT 42914-5859/2012-29 03-3001-01 z dne 23. 7. 2013, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika A.A. iz Krškega začel davčno izvršbo dolžnega zneska, ki izhaja iz v izreku navedenih izvršilnih naslovov in ki znaša na dan 23. 7. 2013 skupaj 8.949,78 EUR (1. točka izreka), in sicer z rubežem terjatev dolžnika do tožeče stranke na podlagi fakture št. 01-2013 z dne 15. 6. 2013 v znesku 7.931,60 EUR, ki zapade v plačilo 15. 7. 2013 (2. točka izreka). Dolžniku se prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga na predpisan prehodni podračun (3. točka izreka).

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-29-1067/2013-3 z dne 31. 12. 2014 ugovor tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljen. Predložene listine namreč po presoji pritožbenega organa ne izkazujejo pobota, ki ga kot podlago za prenehanje zarubljene terjatve v ugovoru zatrjuje tožeča stranka.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep odpravi, zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

4. Ob pravilni uporabi določil OZ bi namreč po stališču tožeče stranke morala tožena stranka ugotoviti, da terjatev dolžnika do tožeče stranke ne obstaja več, ker je prenehala zaradi pobota v trenutku, ko so se stekli pogoji za pobot, in pred učinkovanjem sklepa o davčni izvršbi, zaradi česar neobstoječe terjatve davčnega dolžnika do tožeče stranke ni mogoče zarubiti, tožeči stranki pa ni mogoče naložiti plačila v okviru davčne izvršbe.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Stranka z interesom (davčni dolžnik A.A.) na tožbo ni odgovorila.

7. Sodišče je po pregledu izpodbijane odločitve in zakonske ureditve ocenilo, da obstajajo razlogi za vložitev zahteve za oceno ustavnosti četrtega in petega odstavka 174. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Zato je na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije postopek s sklepom I U 328/2015-7 z dne 23. 8. 2016 prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti navedenih zakonskih določb, ki pa jo je Ustavno sodišče s sklepom U-I-155/2016-13 z dne 27. 3. 2019 zavrglo, saj, ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016, nova odločitev Ustavnega sodišča za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v zadevi ni potrebna.

8. Tožba je utemeljena.

9. Odpravo izpodbijanega sklepa ob upoštevanju navedenega narekuje stališče, ki ga je o ustavnoskladni uporabi določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki urejajo davčno izvršbo z rubežem dolžnikove denarne terjatve, Ustavno sodišče zavzelo že v odločbi U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016.

10. Stališče, ki ga je v navedeni odločbi zavzelo Ustavno sodišče in po katerem odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova in zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopi v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika, pa po mnenju Vrhovnega sodišča (prim. npr. sodbe X Ips 237/2014 z dne 13. 4. 2016, X Ips 7/2015 z dne 13. 4. 2016, X Ips 63/2016 z dne 13. 4. 2016), na katero v sklepu odkazuje Ustavno sodišče, pomeni, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika, je kot izvršilno sredstvo torej bistveno omejen - pogojen z obstojem izvršilnega naslova ali s soglasjem oziroma odsotnostjo ugovora tretje osebe (dolžnikovega dolžnika).

11. Ker po navedenem stališču Ustavnega sodišča v primerih, kot je obravnavani, odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju posega v pravico dolžnikovega dolžnika, da o njegovih obveznostih odloča sodišče, na tako omejujoč način, da pomeni kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek. Prvostopenjski davčni organ bo moral v ponovnem postopku upoštevati stališče Ustavnega sodišča, da vprašanja obstoja (zarubljene) denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja v postopku davčne izvršbe kot predhodnega vprašanja ne sme reševati sam in davčno izvršbo, kolikor so za to izpolnjeni pogoji, nadaljevati z drugim izvršilnim sredstvom.

12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07, 107/13).

13. Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi prve alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

06.09.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1018/2015-13
• UPRS Sodba I U 1642/2017-20
• UPRS Sodba I U 1187/2020-13