UPRS Sodba I U 796/2018-9

Jedro

Stališče toženke, da je zavezanec za davek upravičen „le do enih stroškov postopka“, ni pravilno, saj nima podlage v 79. členu ZDavP-2. Tretji odstavek 79. člena ZDavP-2 namreč določa, da gredo tudi stroški pravnega zastopanja in strokovne pomoči v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek. Med strankama ni spora o tem, da se je postopek končal ugodno za tožnika, cit. zakonsko določilo pa ne pravi, da bi bil zavezanec za davek ob tem upravičen do „le enih stroškov postopka“, kot je to formuliral drugostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi. Nasprotno, zakon govori o „stroških davčnega postopka“, torej v množini, pri čemer pa jih nato eksemplifikativno našteva. Ob upoštevanju tudi različne vsebine vloženih pravnih sredstev, sodišče sodi, da je tožnik upravičen do povračila priglašenih stroškov za vse vložene pritožbe.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se zavrnilni del I. in II. točke izreka odločbe Ministrstva za finance št. DT-499-29-34/2018-6 z dne 16. 3. 2018 odpravi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega postopka v zneskih 982,71 EUR in 51,39 EUR v roku 30 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem se zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov upravnega postopka zavrne.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski davčni organ ugodil tožnikovi pritožbi in spremenil sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-50000/2016-47 z dne 18. 12. 2017 v 1. točki izreka, tako da je prvostopenjski davčni organ dolžan v postavljenem roku tožniku vrniti 1.163,57 EUR stroškov postopka oziroma, glede na že vrnjenih 7,84 EUR, še razliko 1.155,73 EUR, v preostalem pa je zahtevo tožnika (za povračilo stroškov postopka) zavrnil. Obenem je odločil tudi, da je prvostopenjski davčni organ dolžan v postavljenem roku tožniku vrniti 60,97 EUR stroškov postopka, nastalih v zvezi s predmetno pritožbo, v preostalem pa je tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka zavrnil.

2. Pritožbeni organ v izpodbijani odločbi zavzame stališče, da je pri odločanju o stroških postopka treba upoštevati 79. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V obravnavanem primeru se je postopek končal ugodno za tožnika, tožnika pa je v postopku zastopal davčni svetovalec, ki ni odvetnik niti član kakšnega stanovskega združenja. Glede na navedeno je drugostopenjski davčni organ upošteval Odvetniško tarifo, ob vrednosti spornega predmeta 694.314,79 EUR in vrednosti točke 0,459 EUR pa je tožniku priznal nagrado 2.000 točk, povečano za 25%, torej 2.500 točk, administrativne stroške v višini 2% od vrednosti do 1.000 točk, torej 20 točk, nad 1.000 točk pa še 1%, torej 15 točk, skupaj torej 2.535 točk oziroma 1.163,57 EUR. Kar tožnik zahteva več, mu po izpodbijani odločbi ne pripada, ker gre v zadevi za en postopek in mu torej pripadajo stroški postopka zgolj enkrat. Glede stroškov pritožbe, ki je predmet odločanja z izpodbijano odločbo, drugostopenjski davčni organ ugotavlja 52,09% tožnikov uspeh v pritožbenem postopku (priznanih 1.163,57 EUR namesto priglašenih 2.233,82 EUR) in mu glede na navedeno od skupno priglašenih 117,05 EUR priznava 60,97 EUR.

3. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in toži zoper zavrnilni del I. in II. točke izreka napadene odločbe. Navaja dosedanji tek postopka in svoje do sedaj priglašene stroške. Meni, da za odločitev drugostopenjskega davčnega organa, da je upravičen do povračila stroškov le za eno vlogo in ne za vse, ne obstaja pravna podlaga oziroma, kolikor ta obstaja, je organ v izpodbijani odločbi ni navedel, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka. Poleg tega tožniku o tem stališču pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost izjave. Meni, da so predlagatelji upravičeni do povračila stroškov za vsako uspešno pravno sredstvo, če na koncu v postopku uspejo, ne le za eno od njih, saj je pritožbeni postopek samostojen znotraj siceršnje celote prvostopenjskega in pritožbenega postopka. O nasprotnem ne govori niti Odvetniška tarifa pod tar.št. 28. Stališče drugostopenjskega davčnega organa tudi ni logično. Dodatno izpostavlja, da predmet postopka ni bil vselej sklep o izvršbi, saj je tožnik sprva dvakrat izpodbijal sklep o izvršbi, nato pa je dvakrat izpodbijal odločitev o stroških postopka, in zato tudi formalno ne gre za isto upravno stvar. Predlaga odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije, saj ni mogoča drugačna odločitev od predlagane, vračanje zadeve v ponoven postopek pa bi zadevo le po nepotrebnem zavleklo. Meni tudi, da je upravičen do obresti od neutemeljno zavrnjenega povračila stroškov postopka, in sicer od poteka 30 dni po vročitvi izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu I. in II. točke izreka spremeni tako, da tožniku dodatno prizna še 1.126,33 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2018 dalje do plačila. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov sodnega postopka.

4. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

5. Tožba je delno utemeljena.

6. Zaradi preglednosti in opredelitve izhodišča odločanja v tem upravnem sporu sodišče povzema tek dosedanjega upravnega postopka:

(A)

- Prvostopenjski davčni organ je s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4934-50000/2016-1 08-712-02 z dne 21. 4. 2016, zoper tožnika začel davčno izvršbo na njegovo denarno terjatev. Zoper navedeni sklep se je tožnik po pooblaščencu pritožil.

- O pritožbi je prvostopenjski davčni organ odločil s sklepom št. DT 4934-50000/2016-11 z dne 12. 7. 2016, s katerim je ob ugotovljeni utemeljenosti pritožbe na podlagi prvega odstavka 242. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nadomestil prejšnjega. Zahtevek tožnika za povračilo stroškov je zavrnil, ker tožnika v postopku ni zastopal odvetnik. Zoper navedeni sklep je tožnik po pooblaščencu vložil pritožbo.

- Drugostopenjski davčni organ je s sklepom in odločbo št. DT-499-29-626/2016-5 z dne 6. 6. 2017 pritožbi ugodil, izpodbijani sklep odpravil ter zadevo vrnil v ponovni postopek in odločanje.

(B)

- V ponovnem postopku je prvostopenjski davčni organ s sklepom št. DT 4934-50000/2016-22 z dne 11. 8. 2017 ustavil postopek davčne izvršbe, uveden s sklepom št. DT 4934-50000/2016-1 08-712-02 z dne 21. 4. 2016, in odpravil dotedanja izvršilna dejanja, tožnikovemu zahtevku za povračilo stroškov postopka pa delno ugodil in tožniku priznal vračilo 7,84 EUR. Tožnik je po pooblaščencu vložil pritožbo zoper III. točko izreka navedenega sklepa (stroški), kasneje pa je v tej zvezi vložil tudi urgenco.

- Drugostopenjski davčni organ je z odločbo št. DT-499-29-713/2017-7 z dne 21. 11. 2017 pritožbi tožnika ugodil, izpodbijani sklep v III. točki izreka odpravil ter zadevo v tem delu vrnil v ponovni postopek in odločanje. Tako je odločil zato, ker je tožnik s pritožbo, glede katere zahteva povračilo stroškov postopka, uspel, iz določb ZDavP-2 pa tudi ne izhaja ovira za povračilo stroškov nagrade pooblaščencu, ki ni odvetnik. Prvostopenjskemu davčnemu organu je naložil, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zahtevi tožnika za povračilo stroškov postopka in tudi o stroških urgence.

(C)

V drugič ponovljenem postopku je prvostopenjski davčni organ s sklepom št. DT 4934-50000/2016-47 z dne 18. 12. 2017 tožnikov zahtevek za vračilo stroškov zavrnil z utemeljitvijo, da tožnikove pritožbe niso bile potrebne, saj je ugovarjal zarubljeni terjatvi, kar pa bi lahko ugovarjal le dolžnikov dolžnik, ne pa tudi sam davčni dolžnik, ker gre sicer za varovanje pravic tretjega. Tožnik bi lahko sicer ugovarjal denimo sredstvu izvršbe, kolikor bi bilo v nasprotju z načeli izvršilnega postopka. Tožnik se je zoper navedeni sklep po svojem pooblaščencu pritožil, pritožbeni organ pa je o pritožbi odločil z odločbo, ki je predmet tega upravnega spora.

7. Glede na opisani tek postopka pred izdajo izpodbijane odločbe je izhodišče za odločanje v tem upravnem sporu nesporna ugotovitev toženke, da so bile pritožbe, ki jih je pred dokončno odločitvijo o zahtevku vložil tožnik, potrebne, in nesporno stališče pritožbenega organa, da je za odmero stroškov relevantna Odvetniška tarifa.

8. Sporno tako ostaja stališče, ki ga v izpodbijani odločbi zavzame drugostopenjski davčni organ, da gre v zadevi za en postopek in da zato tožnik ni upravičen do nagrade in administrativnih stroškov za vsako pritožbo posebej, temveč zgolj enkrat. Po presoji sodišča stališče toženke, da je zavezanec za davek upravičen „le do enih stroškov postopka“, ni pravilno, saj nima podlage v 79. členu ZDavP-2. Tretji odstavek 79. člena ZDavP-2 namreč določa, da gredo tudi stroški pravnega zastopanja in strokovne pomoči v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek. Med strankama torej ni spora o tem, da se je postopek končal ugodno za tožnika, cit. zakonsko določilo pa ne pravi, da bi bil zavezanec za davek ob tem upravičen do „le enih stroškov postopka“, kot je to formuliral drugostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi. Nasprotno, zakon govori o „stroških davčnega postopka“, torej v množini, pri čemer pa jih nato eksemplifikativno našteva. Ob upoštevanju tudi različne vsebine vloženih pravnih sredstev, sodišče sodi, da je tožnik upravičen do povračila priglašenih stroškov za vse vložene pritožbe.

9. Zato je tožnik (poleg že z izpodbijano odločbo priznanih stroškov za prvo pritožbo) dodatno upravičen do:

- 1875 točk po tar.št. 28/5 Odvetniške tarife in 11 točk po drugem in tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife za drugo pritožbo, ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (694.314,79 EUR) in višine priglašenih stroškov 860,63 EUR ter 5 EUR za administrativne stroške,

- 250 točk po tar.št. 28/5 Odvetniške tarife in 5 točk po drugem in tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife za tretjo pritožbo, ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (2.022 EUR) in višine priglašenih stroškov 114,75 EUR ter 2,3 EUR za administrativne stroške,

kar znaša skupaj dodatnih 2.141 točk oz. 982,71 EUR.

10. Drugo sporno vprašanje pa je, ali je tožnik upravičen tudi do povračila stroškov za urgenco z dne 1. 7. 2017 in povezane administrativne stroške. Tožnik je v urgenci stroške priglasil kot 91,8 EUR za preučitev ter pripravo in vložitev pritožbe (tar. št. 28/5 Odvetniške tarife) in kot dodatnih 1,84 EUR za administrativne stroške (po 11. členu Odvetniške tarife). Sodišče v tej zvezi primarno opozarja, da zadevna urgenca ni pritožba, saj je pritožba zoper sklep št. DT 4934-50000/2016-22 z dne 11. 8. 2017 bila vložena že prej. Tudi iz vsebine urgence pa izhaja, da je zgolj to - namreč urgenca, saj tožnik v njej navaja, da kljub svoji pritožbi še ni prejel niti odločitve niti obvestila o odstopu pritožbe v reševanje drugostopenjskemu davčnemu organu, kar predstavlja po njegovi oceni kršitev pravil ZUP, zato je davčni organ pozval, naj nemudoma začne delovati skladno z zakonom. Po presoji sodišča je glede na navedeno treba tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov predmetne vloge, s katero je le urgiral odločitev, zavrniti, saj takšna vloga vsebinsko pomeni pozivanje organa k opravi dejanja, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti, in je s tega vidika nepotrebna ter ne pripomore k vsebinski odločitvi o zadevi. Poleg tega tudi Odvetniška tarifa nima postavke za takšno vlogo, kar še dodatno narekuje zavrnitev v tej zvezi priglašenih stroškov.

11. Glede na navedeno je uspeh tožnika s pravnimi sredstvi 96 % (skupno priglašenih 2.233,82 EUR, skupno bi moralo biti pravilno priznanih 2.146,28 EUR, to je že priznanih 1.163,57 EUR + s sodbo dosojenih 982,71 EUR) in mu zato poleg v II. točki izreka izpodbijane odločbe že priznanih stroškov pritožbenega postopka (60,97 EUR) pripada še dodatnih 51,48 EUR (priglašenih 117,05 EUR, skupno bi moralo biti pravilno priznanih 112,36 EUR, že priznanih je bilo 60,97 EUR; razlika je 51,39 EUR).

12. Glede na navedeno je sodišče toženki naložilo, da tožniku povrne dodatno odmerjene stroške upravnega postopka v višini, ki izhaja iz izreka, in sicer v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku v roku 30 dni od dneva vročitve te sodbe. Pri tem ni sledilo tožnikovemu predlogu, da kot začetek teka paricijskega roka določi datum vročitve izpodbijane odločbe, saj stroški, ki jih je s to sodbo dodatno priznalo sodišče, tožniku z izpodbijano odločbo niso bili priznani.

13. V zvezi z zahtevo tožnika, da se zamudne obresti od naknadno dosojenih stroškov obračunajo po specialni določbi 99. člena ZDavP-2, pa sodišče pojasnjuje, da se po četrtem odstavku 3. člena ZDavP-2, na katerega se sklicuje tožnik, za davek štejejo le stroški postopka pobiranja davkov, torej stroški davčnega organa, ne pa stroški pravnega zastopanja in strokovne pomoči iz tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2, ki so predmet tega upravnega spora.

14. Upoštevaje tožnikov predlog za odločanje v sporu polne jurisdikcije in tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva spremembo izpodbijane odločbe (op. sodišča: pravilno odpravo izpodbijane odločbe in odločitev sodišča o stvari), ter ker narava stvari to dopušča in ker dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, je sodišče tožbi delno ugodilo, zavrnilni del izpodbijane odločbe odpravilo in na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v tem delu o zadevi odločilo v sporu polne jurisdikcije.

15. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 in Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem bi bil tožnik upravičen do povračila stroškov upravnega spora. Ker pa sodišče ugotavlja, da pogoji za povrnitev priglašenih stroškov skladno z drugim odstavkom 151. člena ZPP niso izpolnjeni, je tožniku priznalo stroške upravnega spora v priglašeni višini 15 EUR v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodna taksa za tožbo bo tožniku v skladu z Zakonom o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti.

16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je šlo v zadevi za procesnopravno vprašanje in ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega odločbe in predloženih upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

03.09.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1029/2015
• UPRS sodba IV U 100/2014
• UPRS Sodba I U 184/2021-13