UPRS Sodba I U 608/2018-11

Jedro

Po prvem odstavku 44. člena ZP-1 se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Glede na datum pravnomočnosti izvršilnega naslova (19. 5. 2011) je ugovor zastaranja neutemeljen, saj se je izvrševanje izrečene globe začelo s sklepom o davčni izvršbi z dne 10. 4. 2013 in torej pred potekom dveletnega relativnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 44. člena ZP-1, izpodbijani sklep pa je izdan pred potekom zastaralnih rokov za dokončanje pravočasno začete izvršbe po določbah ZDavP-2, na katere napotuje četrti odstavek 44. člena ZP-1. Zastaranje izvršitve izrečene globe je v celoti urejeno v določbah ZP-1 in ZDavP-2, zato tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na ureditev zastaranja po drugih predpisih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije odločila, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba dolžnega zneska denarne kazni (globe) v znesku 417,29 EUR na podlagi sklepa Policijske postaje ..., stroškov davčne izvršbe v znesku 115,00 EUR in stroškov izdaje izpodbijanega sklepa v znesku 10,00 EUR, z rubežem denarnih sredstev tožnice pri Banki A..

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-23-245/2017-6 z dne 12. 2. 2018 v drugem odstavku 1. točke izreka izpodbijanega sklepa skladno s podatki upravnih spisov deloma spremenilo poimenovanje prvega in podatek o izdajatelju drugega izvršilnega naslova ter odpravilo 3. alineo, v ostalem pa sklep potrdilo in pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi uradoma ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi. V zvezi s pritožbenimi navedbami s sklicevanjem na 156. člen ZDavP-2, po katerem davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, in s sklicevanjem na 202. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), po katerem globo, ki je izrečena z odločbo o prekršku, izvrši davčni organ na predlog prekrškovnega organa po določbah zakona, ki ureja davčno izvršbo, utemelji pristojnost davčnega organa za izvršitev izrečene globe in zakon, po katerem se izvršba opravi. Sklep ZSV 64/2011 z dne 15. 11. 2011, na katerega se sklicuje tožnica, se ne nanaša na izvršilni naslov, ki je podlaga izdaje izpodbijanega sklepa. Kot neutemeljen pa zavrne tudi ugovor zastaranja in ugotavlja, da je plačilni nalog postal pravnomočen 19. 5. 2011, da se je z njim izrečena globa začela izvrševati že s sklepom o davčni izvršbi na premičnine z dne 10. 4. 2013, ki je bil tožnici vročen dne 16. 4. 2013 in torej pred potekom dvoletnega relativnega in štiriletnega absolutnega zastaralnega roka, ki ga določa 44. člen ZP-1. Do izdaje izpodbijanega sklepa, ki je bil tožnici vročen 18. 10. 2017 in s katerim je bilo zastaranje pretrgano, pa tudi še ni potekel rok za dokončanje pravočasno začete izvršbe, ki se glede na četrti odstavek 44. člena ZP-1 presoja na podlagi 125. in 126. člena ZDavP-2. Zastarala pa tudi ni pravica do izterjave stroškov davčne izvršbe, ki so bili tožnici izrečeni s sklepom o davčni izvršbi na premičnine z dne 10. 4. 2013, saj do izdaje izpodbijanega sklepa še ni potekel relativni petletni rok od dneva, ko bi bilo terjatev potrebno plačati (sklep je postal izvršljiv 16. 4. 2013), niti absolutni desetletni rok od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. Čeprav izvrševanje izpodbijanega sklepa ni predmet presoje pravilnosti in zakonitosti izdaje izpodbijanega sklepa, pritožbeni organ v pojasnilo dodaja, da so bila po pridobljenem pojasnilu banke plačila na podlagi sklepa izvršena iz naslova sredstev, ki jih je na račun tožnice nakazala fizična oseba in za katera ni ugotovljeno, da bi bila izvzeta iz izvršbe oziroma podvržena zakonskim omejitvam po ZDavP-2.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vztraja pri svojih dosedanjih stališčih in ugovorih, s predlogom, da sodišče ob upoštevanju tožbenih navedb zadevo reši samo. Tako vztraja, da zadeva po vsebini sodi v področje kazenskopravne zakonodaje in bi zato morala biti obravnavana skladno z določbami Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Policija je z izdajo plačilnega naloga kršila določbe KZ in ZKP. V postopku neutemeljeno tudi ni bil upoštevan sklep ZSV 64/2011. Pri presoji zastaranja, ki ga je uveljavljala v pritožbi, pa so v odločbi izpuščene določbe o zastaranju po določbah Obligacijskega zakonika in Zakona o sodnih taksah, ki določajo krajše zastaralne roke. Upoštevan tudi ni 100. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po katerem je izvršba v pristojnosti sodišča, in 101. člen istega zakona, ki ne dopušča posega na socialne prejemke in občasne dohodke.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Po prejemu odgovora na tožbo tožnica v celoti vztraja pri dosedanjih navedbah in predlogih.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da je po delni odpravi in spremembi podatkov v zvezi z izvršilnimi naslovi v pritožbenem postopku izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, na katerega se sklicuje. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi, ter razlogi, s katerimi davčni organ druge stopnje zavrne tožbenim vsebinsko enake pritožbene ugovore. Zato se sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

8. V zvezi s tožbenimi navedbami in ugovori, ki se nanašajo na plačilni nalog in na izvrševanje izpodbijanega sklepa, sodišče poudarja, da je predmet tega upravnega spora izključno presoja pravilnosti in zakonitosti (v pritožbenem postopku delno spremenjenega) sklepa o davčni izvršbi. V postopku s pritožbo in posledično v upravnem sporu zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru plačilnega naloga prekrškovnega organa, zoper katerega je zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZP-1. Relevantni za presojo so zato zgolj ugovori, ki se nanašajo izpodbijani sklep glede na dejansko stanje v času njegove izdaje. Z vidika zakonitosti sklepa o davčni izvršbi so v pogledu zastaranja relevantne določbe 44. člena ZP-1 in določbe 125. in 126. člena ZDavP-2. Po prvem odstavku 44. člena ZP-1 se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Glede na datum pravnomočnosti izvršilnega naslova (19. 5. 2011), ki ga skladno s podatki upravnih spisov navaja tožena stranka, je ugovor zastaranja neutemeljen, saj se je izvrševanje izrečene globe začelo s sklepom o davčni izvršbi z dne 10. 4. 2013 in torej pred potekom dveletnega relativnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 44. člena ZP-1, izpodbijani sklep pa je izdan pred potekom zastaralnih rokov za dokončanje pravočasno začete izvršbe po določbah ZDavP-2, na katere napotuje četrti odstavek 44. člena ZP-1. Zastaranje izvršitve izrečene globe je po navedenem v celoti urejeno v določbah ZP-1 in ZDavP-2, zato tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na ureditev zastaranja po drugih predpisih.

9. Ker so po povedanem tožbeni ugovori neutemeljeni, nepravilnosti, na katere pazi uradoma, pa sodišče tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

10. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker pravno relevantno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, med strankama ni sporno.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 940/2017-12
• UPRS sodba II U 226/2015
• UPRS sodba I U 1816/2015