UPRS Sodba III U 94/2017-11

Jedro

Dopustna je istočasna uporaba več predmetov izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova in zoper istega davčnega zavezanca, vse z namenom uspešne izterjave davčnih obveznosti, davčni organ pa je dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerne znesku davka, ki ga je treba izterjati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine odločila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 20. 10. 2016 znaša skupaj 21.347,89 EUR. Ugotovila je, da so znesek glavnice tožnikove neporavnane obveznosti dohodnine od obresti na denarne depozite v letu 2015, ki so mu bile odmerjene z odločbo o odmeri dohodnine v višini 20.963,63 EUR, od tega obračunane zamudne obresti v višini 269,26 EUR, stroški davčne izvršbe v višini 75,00 EUR in stroški za pot izterjevalca v višini 40,00 EUR. Določila je, da se davčna izvršba opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti, oziroma posesti tožnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu tožnika ter da rubež zajema vse tožnikove premičnine, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe.

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da tožnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa in je bilo zato treba zoper njega začeti postopek davčne izvršbe. Od neporavnanih obveznosti se tožniku po določbi prvega odstavka 96. člena ZDavP-2 obračunajo zamudne obresti, izračun stroškov postopka pa temelji na določbi 152. člena tega zakona.

3. Po pritožbi tožnika zoper izpodbijani sklep je odločitev prvostopenjskega organa potrdilo Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carin in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ). V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ pojasnil, da je iz tabele v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa sklepa razvidno za katere obveznosti se terja tožnika. Navedeni so izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti, znesek davka in znesek zamudnih obresti. Tožnik obstoja davčnega dolga ne zanika, navaja pa, da ga ne more poravnati zato, ker mu je davčni organ s sklepom opr. št. DT 0610-1349/2016-2 (01322-36) z dne 23. 2. 2016 blokiral vsa finančna sredstva iz katerih bi lahko poravnal dolg. Tako tožnikovo navajanje ne more vplivati na odločitev v zadevi. Sklep, na katerega se sklicuje tožnik, je že bil predmet presoje v drugem pritožbenem postopku, vendar pa je drugostopenjski organ pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno, v predmetnem postopku pa se presoja zgolj pravilnost in zakonitosti konkretnega sklepa o davčni izvršbi. Za izdajo tega sklepa je bistveno, da obstaja izvršilni naslov in da obveznost ni poravnana, kar v zadevi tudi ni sporno. Po določbi 144. člena ZDavP-2 je lahko predmet izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjske pravice, če ni z zakonom izvzeto iz izvršbe. ZDavP-2 glede uporabe več predmetov izvršbe zoper istega dolžnika in na podlagi istega izvršilnega naslova nima omejitev in zato ni bilo ovire, da je prvostopenjski organ zaradi izterjave še neporavnanih obveznosti, poleg že izdanega sklepa o davčni izvršbi na tožnikove denarne prejemke, izdal še sklep o davčni izvršbi na njegove premičnine. Zaradi preprečitve morebitnega dvojnega plačila davka pa ima davčni organ obveznost, da na podlagi 155. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti ali na zahtevo tožnika s sklepom davčno izvršbo v celoti ali delno ustavi, kolikor je davek plačan.

4. Drugostopenjski organ še poudarja, da predmet presoje nista rubežni in cenilni zapisnik, pač pa le sklep o davčni izvršbi na premičnine. Na odločitev tudi ne more vplivati tožnikovo navajanje, da ni lastnik rubljivih premičnin, saj se presoja le pravilnost in zakonitosti izpodbijanega sklepa. To, da tožnik ni lastnik premičnin, ki bi se lahko rubile, je vprašanje, ki ima za posledico nezmožnost izvršitve sklepa, ne vpliva pa na njegovo zakonitost.

5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sklep o davčni izvršbi s tožbo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka. Tožnik navaja, da mora davčni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, česar pa v obravnavanem primeru ni storil. V izpodbijanem sklepu so namreč zgolj navedeni izvršilni naslovi, po katerih tožnik ni poravnal svojih davčnih obveznosti, davčni organi pa so v postopku dolžni tudi neposredno uporabljati določbe Ustave RS. 6. člen ZDavP-2 določa načelo sorazmernosti, o katerem pa v predmetnem postopku ni moč govoriti, saj ga tožena stranka krši. Dejstvo je, da tožnik svojih davčnih obveznosti ne more izpolnjevati zgolj zaradi ravnanja davčnega organa, ki je tožniku blokiral vsa finančna sredstva s sklepom z dne 23. 2. 2016. Iz teh sredstev bi lahko, kolikor ne bi bila blokirana, obveznosti poravnal, tako pa jih ne more, vendar pa ne po svoji krivdi. Za izterjavo iste terjatve je davčni organ s sklepom z dne 18. 10. 2016 segel tudi po rubežu plače tožnika in se ta sklep izvršuje. Tožena stranka bi morala zato v postopku upoštevati načelo sorazmernosti, ki ga Upravno sodišče RS opredeljuje in razlaga v svojih odločbah, primeroma v sodbi, opr. št. I U 1515/2014. Ob dejstvu, da po izpodbijanem sklepu davčni dolg znaša 21.347,89 EUR, da pa je znesek, ki ga tožeča stranka blokira 400.000,00 EUR, je kršitev načela sorazmernosti evidentna. Tožnik še navaja, da odločitev tožene stranke ni obrazložena, s čimer je kršena njegova pravica do pravnega sredstva, kot jo določa 25. člen Ustave RS.

K točki I izreka:

6. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče zato zavrača očitek tožeče stranke, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna in nejasna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

7. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da izpodbijani sklep o davčni izvršbi na premičnine temelji na izvršilnem naslovu, to je odločbi o odmeri dohodnine od obresti iz denarnih depozitov, in da tožnik obveznosti po tem naslovu ni poravnal. Sporno pa je ali je tožena stranka s tem, ko je izdala izpodbijani sklep, upoštevala načelo sorazmernosti v davčnem postopku.

8. Namen davčne izvršbe je izterjava davčne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Predmet davčne izvršbe, s katerim se zasleduje ta namen, je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeto iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2). Dopustna je istočasna uporaba več predmetov izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova in zoper istega davčnega zavezanca, vse z namenom uspešne izterjave davčnih obveznosti, davčni organ pa je dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerne znesku davka, ki ga je treba izterjati (prvi odstavek 142. člena ZDavP-2) Načelo sorazmernosti varuje davčnega dolžnika pred uporabo sredstev davčne izvršbe, ki po vrednosti nesorazmerno presegajo višino dolga, pri tem pa po ZDavP-2 ni izključena hkratna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila obveznosti.

9. Tožnik v tožbi trdi, da je tožena stranka z izdajo izpodbijanega sklepa kršila načelo sorazmernosti, saj je zaradi poplačila dolga, ki je predmet tega postopka, že pred tem blokirala sredstva na njegovem računu v višini 400.000,00 EUR in prilaga začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, št. DT 0610-1349/2016-2(01322-36) z dne 23. 2. 2016, vendar pa sodišče ugotavlja, da je bil ta sklep o zavarovanju izdan zaradi drugega davčnega dolga tožnika, kot pa je davčni dolg, zaradi katerega je bil izdan izpodbijani sklep o davčni izvršbi na premičnine. Iz sklepa o zavarovanju namreč izhaja, da je bil ta tožniku izdan zaradi zavarovanja premalo plačane dohodnine za leto 2010 v višini 634.024,00 EUR, medtem ko je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi na premičnine tožniku izdan zaradi neporavnane dohodnine od obresti na denarne depozite, ki jih je dosegel v letu 2015. Gre torej za dva povsem različna davčna dolga tožnika in zato ni mogoče trditi, da je bila odločitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu nesorazmerna glede na višino dolga, torej glede na neporavnano dohodnino od obresti na denarne depozite, ki znaša, skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški, 21.347,89 EUR. Tega tožnik tudi sicer z ničemer ne konkretizira.

10. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

29.03.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 530/2013
• UPRS sodba I U 1515/2014
• VSRS Sodba X Ips 36/2015