UPRS Sodba I U 2687/2017-9

Jedro

Za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec razpolagati z računom in s prilogami, ki izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje iz 82. člena ZDDV-1. To je tudi eden od zakonsko predpisanih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Če pa takšnega računa s prilogami davčni zavezanec nima, tudi po presoji sodišča na podlagi takšnega računa ne more uspešno uveljavljati pravice do odbitka DDV. Nepopolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1 ne more nadomestiti izjava izdajatelja teh računov, niti izjave zastopnika tožnika. Na podlagi 77. člena ZDavP-2 se v davčnem postopku praviloma dokazuje z listinskimi dokazi, vendar so tudi druga dokazna sredstva dopustna, torej tudi zaslišanje prič, kot ga predlaga tožnik. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi ZDavP-2 predvideva ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, razen, če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravice. V predmetni zadevi pa so po povedanem prav listine formalen pogoj za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, davčni, tudi prvostopenjski organ) tožniku dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za mesec februar 2015 v znesku 9.063,99 EUR in pripadajoče obresti v znesku 11,65 EUR in za mesec april 2015 v znesku 37.883,11 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 29,56 EUR (točka I izreka). Odmerjeni DDV in obresti v skupnem znesku 46.988,31 EUR mora biti plačan V roku 30 dni od vročitve te odločbe na račun, ki ga navaja. Po preteku tega roka bodo zaračunane obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik je v pripombah na zapisnik zahteval povrnitev stroškov po stroškovniku. Ker davčni organ pripombam tožnika ni ugodil, tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov postopka. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki sta jih izdali družbi A. d.o.o. (3 računi) in B. d.o.o. (5 računov), ki so navedeni v preglednici 1 in 2 na strani 2 obrazložitve, v preglednici 4 na strani 4 obrazložitve in v preglednici 6 na strani 22 obrazložitve izpodbijane odločbe. Vsebina obravnavanih računov je podrobneje opisana na straneh 4 do 8 in 22 do 27 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davči organ je tožnika večkrat pozval, da naj predloži evidence in dokumentacijo z vsemi dokazili, verodostojne dokaze, natančno specifikacijo opravljenih storitev, gradbene dnevnike in knjige obračunskih izmer, česar pa tožnik ni storil. Večkrat je tudi pozval družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. k predložitvi dokumentacije glede poslov s tožnikom v obravnavanem obdobju. Iz vsebine obravnavanih 8 računov in njihovih prilog izdajateljev A. d.o.o. in B. d.o.o. ni bilo mogoče razbrati, za katero konkretno storitev je bil izdan račun in tudi ne obsega ter vrste obdavčljive transakcije. Vsi obravnavani računi ne vsebujejo predpisanih sestavin iz 82. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), saj ne vsebujejo navedbe količine in vrste dobavljenega blaga oz. obsega in vrste opravljenih storitev. Pomanjkljivosti posameznega računa in pripadajočih prilog k računom izdajatelja A. d.o.o. so navedene na straneh 22 in 23, izdajatelja B. d.o.o. pa na straneh 23 do 27 obrazložitve izpodbijane odločbe. Sklepne ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) so razvidne na strani 27 obrazložitve. Gre za posle med povezanimi osebami, kar je pojasnjeno na straneh 16 in 17 obrazložitve. Tožnikove pripombe na zapisnih DIN so razvidne na straneh 29 do 42, odgovori davčnega organa nanje pa na straneh 42 do 49 obrazložitve izpodbijane odločbe. Finančni organ tožniku na podlagi pomanjkljivih računov ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, saj tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1. Eden od zakonsko določenih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV je tudi, da davčni zavezanec razpolaga z računom, izdanim v skladu z določbo 82. člena ZDDV-1. Obračun DDV za mesca februar in april 2015 in obračun obresti je razviden na straneh 28 in 29 obrazložitve izpodbijane odločbe.

2. Pritožbeni organ tožnikovo je pritožbo zavrnil. Tudi po presoji pritožbenega organa računi, ki sta jih tožniku izdala izdajatelja A. d.o.o. in B. d.o.o. in priloge k tem računom (naročilnice, delovni nalogi) vsebinsko ne izkazujejo natančno katere storitve, kdaj ter s katerimi sredstvi so bilE izvedene. Opis storitve oz. dobave je zelo splošen. Na naročilnicah je navedeno, da se bo obračun del vršil po dejanskih izmerah, te pa niso bile predložene davčnemu organu. Tožnik tudi ni predložil primopredajnih zapisnikov, atestov in certifikatov za vgrajene materiale. Sporni računi se tudi sicer ne sklicujejo na nobeno drugo listino. Predmetni računi s prilogami nimajo obveznih sestavin, potrebnih za identifikacijo vrste in obsega opravljenih storitev, posledično pa je tudi onemogočen nadzor davčnega organa nad pravilnostjo pobranega davka. Pomanjkljivosti posameznih računov in prilog k računom so navedene na straneh 22 do 24 obrazložitve odločbe pritožbenega organa. Da je identifikacija vsebine in obsega opravljenih storitev obvezna sestavina računa in relevanten podatek, izhaja tudi iz sodne prakse SEU, ki jo navaja. Pritožbeni organ navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 1641/2014 z dne 19. 5. 2015 in sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 329/2015 z dne 12. 4. 2017. Na podlagi tako pomanjkljivih računov in prilog k računom tožniku ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV. Predmetni računi s prilogami ne izpolnjujejo pogojev iz 82. člena ZDDV-1 v povezavi s prvim odstavkom 138. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1). Na njihovi podlagi tožnik zaradi navedenih pomanjkljivosti ne more uspešno uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV, ker ne izpolnjuje vseh kumulativno določenih pogojev iz 63. člena ZDDV-1.

3. Pritožbeni organ zavrne tožnikov ugovor, da ni imel možnosti, da se v postopku izjavi. Glede zaslišanja zakonitega zastopnika tožnika navede, da zaslišanje slednjega ne more nadomestiti nepopolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1. Pri vseh poslih gre za isto odgovorno osebo, to je C.C. Gre za vnaprej dogovorjene in prepletene posle med družbami, katerih poslovodne osebe in družbeniki so se dobro poznale. Tožnik ni pojasnil, v čem bi lahko izjava izdajatelja računa spremenila ugotovljeno dejansko stanje. Tudi s pomočjo ogleda posameznih objektov po preteku določenega časa od takrat, ko naj bi se dela na objektih izvajala, ni več mogoče ugotoviti konkretne izvedbe del. Na strani 26 obrazložitve pritožbeni organ zavrne tožnikov ugovor, da ne gre za poslovanje med povezanimi osebami. Direktor tožnika, C.C. je imel nedvomno vpliv na poslovanje tožnika in tudi na poslovanje družb A. d.o.o. in B. d.o.o., kjer je bil prav tako direktor. Tudi po mnenju pritožbenega organa iz obravnavanih računov s prilogami ni mogoče razbrati točne vrste in obsega opravljenih storitev oz. dobav. Navedba: „pomoč pri izvedbi projektnih del“ ali „elektro del na objektu“, (1 kpl) ali „prefakturiranje kilometrine“ ali „izdelovanje planov in dokumentacije“ ali „vodenje, koordinacija in projektiranje“ je tako pomanjkljiva, da resničnost nastanka poslovnega dogodka ni možno preizkusiti. Predmetni računi ne vsebujejo vseh zakonsko predpisanih elementov iz 82. člena ZDDV-1, tožniku pa ne gre pravica do odbitka DDV, ki jo uveljavlja na podlagi predmetnih računov in 63. člena ZDDV-1.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil v postopku kršen 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj tožnik ni imel možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za sprejem pravilne in zakonite odločitve. Kršeno je bilo načelo zaslišanja stranke in tudi načelo zakonitosti, kar obrazloži. Ugotavljanje in dokazovanje dejstev v postopku DIN pa mora potekati ob upoštevanju temeljnih načel davčnega postopka. Kršeno je bilo tudi načelo kontradiktornosti postopka in načelo sorazmernosti. C.C. je direktor družbe B. d.o.o. in hkrati tudi direktor družbe A. d.o.o. Z navedenima družbama C.C. opravlja storitve za tožnika. Dela, ki so bila dejansko opravljena, pa so bila za davčni organ sporna, fiktivna in neobstoječa. Vsi poslovni dogodki, ki so predmet tega DIN so dejansko nastali. Sklicuje se na Slovenske računovodske standarde, zlasti SRS 21.1. Opozarja na načelo zakonitosti in materialne resnice, navedeno v 5. členu ZDavP-2. Davčni organ tudi ni opozoril tožnika, da družba B. d.o.o. ni predložila davčnemu organu nobene dokumentacije. Bistven očitek davčnega organa za nepriznavanje odbitka DDV je, da iz obravnavanih računov ni mogoče razbrati, za katero konkretno storitev je bil račun izdan in v kakšnem obsegu, kar pa ne drži. Napačna je tudi ugotovitev, da naj bi tožnik predložil samo račune, ne pa tudi druge dokumentacije (prilog k računom). Tožnik je finančnemu organu predložil tudi priloge k računom, ki dodatno utemeljujejo in razčlenjujejo izvedbo posameznih storitev, zaračunanih z obravnavanimi računi. Tožnik navaja štiri pogoje, ki morajo biti podani za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV (63. člen ZDDV-1) ter zatrjuje, da sporni računi vsebujejo vse relevantne podatke in tudi izpolnjujejo vse pogoje iz 82. člena ZDDV-1. Pri predmetnih računih ne gre za bistvene pomanjkljivosti računov. Računom so predložene priloge in pojasnila, priložena pa je tudi vsa relevantna dokumentacija. Izdajatelj računa A. d.o.o. tudi ni „missing trader“, kot to navaja davčni organ. Direktiva Sveta 2006/2112 v členu 226. predpisuje vsebino računov in med drugim navaja, da mora biti na računu navedena količina in vrsta dobavljenega blaga ali vrsta in obseg opravljenih storitev. Na predmetnih računih je to izrecno navedeno. Davčni organ pa ne navede konkretno, v čem so obravnavani računi izdajateljev A. d.o.o. in B. d.o.o. pomanjkljivi in v čem se računi razlikujejo med seboj. Sklicuje se na sodno prakso, ki jo navaja in zatrjuje, da je bilo poslovno sodelovanje z družbo A. d.o.o. in B. d.o.o. običajno, kar izkazuje z listinami in poslovno korespondenco. Glede vsebine obravnavanih računov pa tožnik pojasnjuje, da je že dalj časa v uporabi sodna praksa SEU in da pri preverjanju računa ne zadostuje le formalni vidik, pač pa je treba ugotavljati tudi materialni vidik. Pravica do odbitka vstopnega DDV ni odvisna zgolj od izpolnjevanja formalnih pogojev na fakturi. Če se v dokaznem postopku ugotovi, da storitve niso bile opravljene ali da je šlo za fiktivne račune, le v tem primeru ni podane pravice do odbitka vstopnega DDV. Subjektivnega elementa tožnika pa davčni organ v konkretni zadevi sploh ni ugotavljal.

5. Tožnik na straneh 6 in 7 tožbe pojasnjuje, da zgolj družinski status očeta in sina oz. strica in nečaka, ki imata svoja podjetja, ki medsebojno poslujejo še ne pomeni, da gre za povezane osebe, kot to opredeljuje 18. člen Zakona o davku o dohodku pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). C.C. opravlja poslovodno funkcijo v več pravnih osebah, kar pa še ne pomeni, da je poslovanje med temi družbami prepovedano. Davčni organ neutemeljeno in zgolj na splošno navaja, da davčni zavezanec ni dokazal, kdo in v kakšnem obsegu ter v kakšni vrednosti je zaračunane storitve s spornimi računi družba A. d.o.o. in B. d.o.o. opravili. Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi C-90/02 z dne 1. 4. 2004, točka 49. Dejansko je bila storitev opravljena, računi so bili izdani, opravljeno je bilo tudi plačilo teh računov. Tožnik meni, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, napačno je bilo uporabljeno materialno pravo in tudi kršena pravila postopka. Sklicuje se na 63. člen ZDDV-1, katerega vsebino navaja. Tožniku je bilo tudi naloženo preveč formalnosti, kot jih je po zakonu dolžan izpolniti. Edini namen tožnika, je bil pridobivanje dobička. Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi C-400/98 ter podrobneje navaja razloge, zaradi česar v danem primeru ne gre za povezane osebe, kot jih določa 17. člen ZDDPO-2 oz. 94. člen ZDDV-1. Podjetja B. d.o.o., D. d.o.o., A. d.o.o., E. d.o.o. niso z družbo F. d.o.o. kapitalsko povezane pravne osebe oz. niso kapitalsko povezane v deležu, ki presega 25 %. Družinska povezanost še ne izkazuje kapitalske povezanosti, za kar navaja 17. člen ZDDPO-2 in 94. člen ZDDV-1. Sklepanje pogodb obligacijskega prava med navedenimi subjekti pa ne predstavlja povezanost v davčnem smislu, kar davčni organ razlaga v nasprotju z določbo 16. člena ZDDPO-2.

6. Formalno pomanjkanje obveznih podatkov na računu po 82. členu ZDDV-1 ni dovolj za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV. Ravnanje davčnega organa je tudi v neskladju s sodno prakso SEU, zlasti v zadevah C-80/11 in C-142/11. Davčni organ se tudi ni opredelil do tožnikove navedbe, da je bil DDV po spornih računih plačan s strani izdajateljev računov. Tožniku tako ni možno obračunati DDV še enkrat. V danem primeru ni šlo za goljufijo. Obravnavani računi so verodostojne listine. Tožnik pa tudi ni mogel vedeti, da bo predmetne račune davčna inšpektorica opredelila kot neverodostojne listine. Prav tako tudi ne gre za nobeno davčno utajo ali goljufijo, saj je bil DDV po obravnavanih računih dejansko plačan. Davčni organ je od tožnika zahteval gradbene dnevnike za vzdrževalna dela, ki se po gradbeni zakonodaji ne zahtevajo, za kar navaja 2. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) ter prvi odstavek 10. člena Pravilnika o gradbiščih. Poslovni dogodek je dejansko nastal. Tožnik je prejel tudi plačila s strani naročnikov, iz česar tudi izhaja, da so bila dela dejansko izvedena.

7. Tožnik na straneh 18 do 25 tožbe povzema svoje navedbe v zvezi s posameznimi računi s pripadajočo dokumentacijo, prejetimi od družbe A. d.o.o. in B. d.o.o., ter predlaga zaslišanje C.C., pri katerem se nahaja na podlagi dogovora o hrambi s tožnikom slikovni material, za katerega sodišču predlaga, da naj ga pridobi. O storitvah se je tožnik dogovarjal v kompletu, torej „kpl“ in ne po ceni na enoto, kar pa je običajna poslovna praksa. Na strani 25 tožbe pojasnjuje okoliščine glede bremepisa 00019-2015 podjetju B. d.o.o. Obravnavani računi izpolnjujejo vse pogoje iz 82. člena ZDDV-1. Tožniku ni jasno, katero dokumentacijo bi moral še predložiti.

8. Tožnik je predlagal, da se neposredno pred organom izvede zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika in pridobi izjave dobaviteljev in nato ugotovi pravilno dejansko stanje, česar prvostopenjski organ ni izvedel. Tožnik tudi ni bil seznanjen z rezultati navzkrižne kontrole. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v primeru zamude, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

9. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki sta jih v obrazložitvi v pravnem in dejanskem pogledu navedla prvostopenjski in pritožbeni organ in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

12. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali finančni organ tožniku utemeljeno in zakonito ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi 8 računov, ki sta mu jih izdali družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. V obravnavani zadevi je davčni organ tožniku v DIN dodatno odmeril DDV, ker je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznavanje odbitka vstopnega DDV. Davčni organ utemeljuje svojo odločitev na dejstvu, da tožnik ne razpolaga z ustreznimi oz. popolnimi računi ter prilogami k tem računom v smislu 82. člena ZDDV-1.

13. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu DDV (UL L 347 s spremembami, v nadaljevanju: Direktiva 2006/112) je v skladu s členoma 411 in 413 s 1. januarjem 2007 razveljavila in nadomestila zakonodajo Unije, ki je veljala za področje DDV, med drugim Šesto direktivo Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem DDV: enotna osnova za odmero (77/388/EGS, v nadaljevanju: Šesta direktiva). Ker je v obravnavani zadevi relevantno vprašanje ali sporni računi s prilogami vsebujejo obvezne podatke na računu, je relevanten zlasti člen 226 Direktive 2006/112, ki določa, da se brez poseganja v posebne določbe te direktive, za namene DDV na računih, ki se izstavljajo v skladu s členom 220 in 221, zahtevajo samo naslednji podatki: 1) datum izdaje računa; 2) zaporedna številka, ki temelji na eni ali več serij, ki izključno identificira račun; 3) identifikacijska številka DDV, pod katero je davčni zavezanec dobavil blago ali opravil stopitve; 4) identifikacijska številka prejemnika (pridobitelja ali prejemnika; 5) popolno ime in naslov davčnega zavezanca in pridobitelja ali prejemnika; 6) količina in vrsta dobavljenega blaga ali obseg in vrsta opravljenih storitev; 8) davčna osnova za vsako stopnjo ali oprostitev, cena na enoto brez DDV in kakršenkoli popust ali znižanja, če niso vključeni v ceno na enoto; 9) uporabljena stopnja DDV in 10) znesek DDV, ki se plača, razen tam, kjer se uporablja posebna ureditev, za katero ta direktiva tak podatek izključuje. Določba člena 226 Direktive 2006/112 je bila prenesena v 82. člen ZDDV-1. Glede na navedeno, morajo biti obvezno na računu navedeni le tisti podatki, kot jih določa člen 226 Direktive 2006/112 oz. člen 82 ZDDV-1.

14. Po mnenju sodišča je v predmetni zadevi zato potrebno presoditi ali sporni računi s predloženo listinsko dokumentacijo izpolnjujejo vsebinske zahteve, ki morajo biti izpolnjene za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV, popolnega računa, kot to določa člen 226 Direktive 2006/112. V točki (6) navedene določbe je med drugim navedeno minimalna vsebina, ki jo mora vsebovati račun, to pa je količina in vrsta dobavljenega blaga ali obseg in vrsta opravljenih storitev. V predmetni zadevi se pred davčnega zavezanca postavlja zahteva, da ima račun najmanj takšne obvezne sestavine, kot to zahteva člen 226 Direktive 2006/112, ki določa, da morajo biti za namene DDV na računih, ki se izdajo v skladu s členom 226 navedene direktive, brez poseganja v posebne določbe te direktive, obvezno navedeni samo podatki, ki so vsebovani v tem členu (glej sodbo SEU zadevi Pannon Gép Centrum kft, C-368/09, točka 40).

15. Praviloma sme pri izračunu svoje davčne obveznosti davčni zavezanec odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij in 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (t. i. subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri predhodno navedenih pogojev ni izpolnjen. Sodišče je presojalo ali tožnik razpolaga z ustreznimi računi. Pri presoji pogojev, ki jih mora davčni zavezanec izpolnjevati za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV pa je sodišče vezano na relevantno pravo EU (v danem primeru na relevantne direktive, katerih tolmačenje pa daje SEU s svojo sodno prakso) ter na nacionalno zakonodajo (v danem primeru ZDDV-1). V obravnavani zadevi pa je med strankama sporno izpolnjevanje drugega pogoja oz. vprašanje ustreznosti računov s prilogami izdajateljev A. d.o.o. in B. d.o.o., na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV. Račun s prilogami je ustrezen le, če vsebuje podatke iz prvega odstavka 82. člena ZDDV-1, med drugim količino in vrsto dobavljenega blaga oz. obseg in vrsto opravljenih storitev (6. točka 82. člena ZDDV-1).

16. Davčna organa tožniku očitata, da na predmetnih računih ter spremljajoči dokumentaciji (naročilnice, delovni nalogi, ponekod specifikacija), ki sta jih v obravnavanem obdobju tožniku izdali družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. in na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, manjkajo obvezni podatki, zlasti iz 6. točke prvega odstavka 82. člena ZDDV-1, ki določa, da mora davčni zavezanec na računu obvezno navesti „količino in vrsto dobavljenega blaga ali obseg in vrsto opravljenih storitev“. Po presoji sodišča je nesporna in skladna s podatki upravnega spisa v izpodbijani odločbi navedena vsebina predmetnih računov in spremljajoče dokumentacija ter obsežno navedene pomanjkljivosti teh listin, kar pritožbeni organ dopolnjuje v svoji obrazložitvi. Z navedenimi ugotovitvami se sodišče v celoti strinja. Sodišče je presojalo tudi ali vsebina obravnavanih računov s prilogami omogoča možnost nadzora davčnega organa nad pravilnostjo obračunanega davka. Račun s prilogami, ki nima izpolnjenih niti minimalnih zahtev glede identifikacije obsega in vrste opravljenih storitev, ne more biti podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka (enako tudi sodba SEU v že omenjeni zadevi Dankowski, točka 38). Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhajajo v obrazložitvi izpodbijane odločbe konkretno in obširno navedene pomanjkljivosti predmetnih računov s prilogami izdajatelja A. d.o.o. Opis storitve na računih je zelo splošen: „delo in pomoč pri izvedbi (projektiranju) ...“ ali „delo in prevoz“. Računi se sklicujejo na naročilnico, ki je bila za vse 3 račune davčnemu organu predložena. Tudi navedbe na vseh treh naročilnicah so zelo splošne: „naročilnica za pomoč pri projektiranju na objektu ..., kontaktna oseba G.G.“. Vsebina predloženih delovnih nalogov za vse 3 račune navedenega izdajatelja prav tako ni konkretno opredeljena in sicer: „delovni nalog vsakodnevnih del (osebni prevoz, pomoč pri projektiranju elektro, rač., var. kam., dela opravil C.C. in H.H., začetek del 20. 12. 2014, konec 31. 12. 2014).“ ali pa „delovni nalog vsakodnevnih del (prevoz WV Touran KR HS-297, prevozi materialov na razna gradbišča po Sloveniji za potrebe zavezanca za davek v času od 22. 12. 2014 do 31. 12. 2014, ki jih je opravil H.H., sprotno naročilo)“. Iz navedene vsebine tudi po presoji sodišča ni razvidna specifikacija opravljenih storitev, ni predloženega obračuna opravljenih storitev, kdaj, kje in v kakšnem obsegu so bile opravljene, ni razvidno za koga, komu in kdaj so bili opravljeni prevozi. Ni razvidno kakšen material in za katero gradbišče je bil prevoz opravljen. Tožnik ni predložil prevzemnic ali dobavnic za material in tudi ne evidenc o službenih poteh. Količinska navedba „kpl“ na računu, kljub prilogam k računu, tudi po presoji sodišča ne omogoča preizkusa, kot to napačno meni tožnik v tožbi. Tožnik, kljub pozivu davčnega organa, ni predložil gradbenega dnevnika in ne knjige obračunskih izmer skladno z Zakonom o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Na vseh treh naročilnicah je bilo navedeno, da se obračun del vrši na podlagi dejanskih izmer in količin, kar pa tožnik davčnemu organu ni predložil. Tudi po presoji sodišča davčni organ ni mogel preveriti dejanskega obsega opravljenih storitev, kar je v nasprotju s točko 6 prvega odstavka 82. člena ZDDV-1. Tudi iz predloženih kopij fotografij objektov po mnenju sodišča ni bilo mogoče razbrati, na kateri objekt se predmetne storitve nanašajo. Pomanjkljivi pa so tudi računi s prilogami izdajatelja B. d.o.o., kjer so opisi storitev prav tako zelo splošni: „dobava materiala po predloženi specifikaciji 1 kpl“ ali „prefakturiranje 7579 kilometrov, opravljenih po objektih, urejanje prevozov s kamioni in prefakturiranje 23.858,9 km kilometrine po objektih po Sloveniji in tujini“ ali „končni račun za vodenje in koordinacijo in projektiranje del na objektu ... Ljubljana (dela izvajal C.C.)“. Na fotokopiji specifikacije je naveden različen gradben material, podpisi dobavitelja in prevzemnika pa so nečitljivi. Kljub pozivu davčnega organa ni bilo predloženih prevoznih listin, ponudb, prevzemnic, evidenc materiala, gradbenih dnevnikov in knjig obračunskih izmer. Iz predložene dokumentacije ni mogoče preveriti, da je tožnik prejel dobavljen material za objekt ... oz. za objekt ..., kot to trdi tožnik in da ga je uporabil za potrebe svoje obdavčljive dejavnosti. Zgolj pavšalno zatrjevanje tožnika pa ni dovolj. Davčni organ je opravil ogled objekta ... in ugotovil, da dobavljen material (stavbno pohištvo) po spornem računu ni bil vgrajen v ta objekt. Tožnik tudi ni predložil atestov in certifikatov za vgrajeni material. Tožnik ni izkazal, da zaračunan obseg in vrednost materiala izkazuje resnično dejansko stanje. Poleg navedenega tožnik ni predložil nobene specifikacije, s katero bi bilo konkretizirano prefakturiranje kilometrine ter za kakšne prevoze je šlo. Prav tako ni predložene nobene specifikacije storitev glede „izdelave planov ter dokumentacije za pridobivanje objektov in drugih vzdrževalnih del“. Iz naročilnice pa zgolj izhaja, da gre za „pomoč pri pripravi dokumentacije, pridobivanju objektov, sodelovanje z investitoirji, kontaktna oseba I.I.“. Ni navedeno, na katere objekte se storitve nanašajo. Količina je opredeljena s „kpl“. Navedeno je, da se obračun vrši na podlagi dejanskih izmer in količin. Dogovorjen je bil primopredajni zapisnik, kar vse pa davčnemu organu tožnik ni predložil. Enako velja za končni račun za objekt ... Ljubljana, kjer obračun dejanskih izmer in količin tožnik davčnemu organu ni predložil. K računu niso predloženi dogovorjeni primopredajni zapisnik, atesti in certifikati za vgrajen material. Ni predložen gradbeni dnevnik, ne knjiga obračunskih izmer. Resničnost nastanka poslovnega dogodka tudi po presoji sodišča ni mogoče preizkusiti. Izdajatelj predmetnih računov, družba B. d.o.o., kjer je bil enako kot pri tožniku direktor C.C., pa kljub večkratnim pozivom davčnemu organu ni predložila nobene dokumentacije. Pri tem sodišče pripominja, da je v davčnem postopku dokazno breme na strani davčnega zavezanca. Tudi po presoji sodišča iz predmetnih računov s prilogami ni mogoče razbrati vrste in obsega opravljenih storitev, kot to določa točka 6 prvega odstavka 82. člena ZDDV-1.

17. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožnikov ugovor, da je bil DDV na podlagi predmetnih računov plačan. Iz predložene pogodbe o odkupu terjatev izhaja, da se nanaša na druge račune. Navedena pogodba je bila sklenjena decembra 2014, kar je pred izdajo predmetnih računov (ki so bili izdani januarja 2015). Glede tožnikovega ugovora glede plačila DDV se je tako po presoji sodišča pravilno opredelil že pritožbeni organ.

18. Sodišče je opravilo presojo predmetnih računov s prilogami (naročilnice, delovni nalogi, ponekod specifikacija) in poleg vsebine računov upoštevalo tudi vsebino računom priloženih listin (glej sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 179/2015 z dne 15. 11. 2017 in X Ips 307/2013 z dne 13. 11. 2014) ter ugotovilo, da so računi kot tudi priloge pomanjkljivi do takšne mere, da davčnemu organu ne omogočajo preizkusa. Tožnik pa kljub večkratnim pozivom za dopolnitev dokumentacije ni predložil natančne specifikacije storitev oz. materialov, gradbenih dnevnikov, knjig obračunskih izmer in tudi ne obračunov del po dejansko opravljenih količinah, kot podlago za potrditev in plačilo prejetih računov in ne primopredajnih zapisnikov. To pomeni, da tožnik, na katerem je dokazno breme, obsega storitev in s tem izpolnitve vsebinskih pogojev za odbitek vstopnega DDV ni izkazal. Predložena dokumentacija pa tudi ne omogoča zunanje kontrole utemeljenosti odbitka vstopnega DDV. Ker pa je pravico do odbitka DDV mogoče zavrniti že, če ni izpolnjen eden od predpisanih pogojev, med drugim zaradi neustreznega računa, tako davčni organ, kot tudi sodišče izpolnjevanja drugih pogojev za odbitek vstopnega DDV ni presojalo. Po povedanem je neutemeljen tožnikov očitek, da davčni organ ni ugotavljal tožnikovega subjektivnega elementa.

19. Od tožnika se tudi po presoji sodišča utemeljeno pričakuje, da bi moral pri sklepanju poslov ravnati z skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Med potrebno skrbnost sodi tudi obveznost, da davčni zavezanec za svoje posle predloži tudi listinske dokaze ter, da predloži dokaze o svojih trditvah (76. člen ZDavP-2) npr. ponudbe, prevzemne zapisnike, dobavnice in da vodi poslovne knjige pravilno in v skladu s SRS ter, da razpolaga z verodostojnimi knjigovodskimi listinami po SRS 21 ter vodi tudi pravilne knjigovodske evidence. Ni v nasprotju s pravom EU zahtevati od tožnika, da vodi dovolj podrobno knjigovodstvo, da je omogočen nadzor davčnega organa. Zahteva, da naj vsak davčni zavezanec v zvezi s tem spoštuje tudi vse nacionalne računovodske predpise, če ne presega to, kar je potrebno za dosego ciljev pravilnega pobiranja davka in preprečevanja goljufij, ni neskladna s pravom EU. Konkretne okoliščine posameznih transakcij po prejetih računih, ki jih podrobno pojasnjuje davčni organ, tudi po presoji sodišča kažejo na tožnikovo nezadostno skrbnost pri opravljanju lastnih poslov, ki se od njega utemeljeno zahteva.

20. V primeru obveznih sestavin na računu, ki se nanašajo na identifikacijo vrste in obsega storitve, po presoji sodišča tudi ne gre za takšno zahtevo, ki bi zaradi številčnosti ali tehničnega značaja praktično onemogočila ali pretirano otežila uveljavljanje pravice do odbitka (glej sodbo SEU v združeni zadevi Jeunehomme, C-123/87, točki 17 in 18). Takšno razlago potrjuje tudi vsebina člena 273 Direktive 2006/112, ki določa, da lahko države članice naložijo obveznost, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, vendar se ta možnost ne more uporabljati za nalaganje obveznosti v zvezi z izdajanjem računov, ki so dodatne k tistim, ki so že določene v členu 226 navedene direktive (glej sodbo SEU v že navedeni zadevi Pannon Gép Centrum kft, točka 41). Obvezne sestavine računov, kot jih določa člen 226 Direktive 2006/112, pa niso takšne, da bi zaradi njih bilo onemogočeno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV oziroma, da so to „dodatni pogoji“, zaradi katerih bi bilo uveljavljanje te pravice popolnoma nemogoče (kot je to npr. v sodni praksi SEU opredeljeni dodatni pogoji po 178(f) členu te direktive). Zato po presoji sodišča zahteva iz 6. točke 82. člena ZDDV-1, ki določa, da mora mora biti na računu obvezen podatek o količini in vrsti dobavljenega blaga ali o obsegu in vrsti opravljenih storitev, ni nedovoljen dodaten pogoj, da bi zaradi tega pogoja bilo onemogočeno uveljavljanje pravice do odbitka (glej sodbo SEU v že omenjeni zadevi Uszodaépítő kft). Po povedanem je neutemeljen tožnikov ugovor, da je mu je bilo naloženo preveč formalnosti, kot jih je po zakonu dolžan izpolniti.

21. Samo račun s prilogami, ki ima v formalnem smislu ključne podatke in temelji na dejansko opravljenem poslovnem dogodku, je verodostojna knjigovodska listina in kot tak podlaga za plačilo obveznosti oziroma uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV (glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 261/2013 z dne 20. 2. 2014 in X Ips 87/2012 z dne 29. 8. 2013). Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da je uveljavljanje pravice do odbitka DDV neločljivo povezano s pridobitvijo ustreznega računa (glej sodba X Ips 210/2014 z dne 6. 10. 2016). Skladno z ZDDV-1 in Direktivo 2006/112 za uveljavljanje pravice do odbitka DDV velja, da odbitek brez računa ni dopusten, saj se ta (formalni) pogoj povezuje z zagotavljanjem učinkovitosti sistema DDV, ki preko te značilnosti vzpostavlja interes davčnih zavezancev, da sami skrbijo za učinkovitost tega sistema s tem, da terjajo izdajo (pravilnih) računov ob opravljeni transakciji. Pogoj predhodnega prejema računa jasno izhaja iz točke a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1, ki določa, da sme davčni zavezanec odbiti DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev oz. carinske deklaracije za uvoženo blago. Ustrezni račun je zakonski pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka DDV in ne zgolj dokazno sredstvo, ki bi dokazovalo nastanek pravice do odbitka (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 329/2015 z dne 12. 4. 2017).

22. V predmetni zadevi tudi ni videti, da bi taka razlaga zahtev ZDDV-1 in uporaba v konkretnem primeru pomenila nedopusten poseg v pravico do odbitka DDV in posledično v nevtralnost DDV (v smislu sodbe SEU v združeni zadevi C-80/11 in C-96/11 Mahagében kft in Péter Dávid), kot to v tožbi ugovarja tožnik ali pa da bi šlo za primer, ko bi bilo ob določenih formalnih pomanjkljivosti treba odobriti odbitek vstopnega DDV, ker bi bile sicer vsebinske zahteve za odbitek DDV dokazno izpolnjene (sodba SEU v zadevi C-284/11, EMS-Bulgaria Transport). Neutemeljen je po presoji sodišča tožnikov ugovor, da gre v obravnavanem primeru za kršitev načela nevtralnosti DDV. Računi s prilogami, na podlagi katerih tožnik uveljavlja odbitek vstopnega DDV, tudi po presoji sodišča ne dajejo pravice do odbitka in ne gre za kršitev načela nevtralnosti, kot meni tožnik. Sodišče se s celovito presojo in dokazno oceno vseh izkazanih elementov in okoliščin dejanskega stanja obravnavane zadeve, ki ga je podal davčni organ, strinja. Ob tem sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki ima podlago tudi v upravnih spisih. Sklicevanje tožnika na sodno prakso SEU ne vpliva na drugačno odločitev, saj glede na dejansko stanje obravnavane zadeve izpodbijana odločitev ni v nasprotju z ustaljeno sodno prakso SEU.

23. Sodišče je presojalo vsebino vseh obravnavanih računov, ki sta jih tožniku izdali družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. skupaj s predloženimi listinami k posameznemu računu in presodilo, da obravnavani računi s priloženimi listinami ne izpolnjujejo pogojev iz 6. točke prvega odstavka 82. člena ZDDV-1, kar sta pravilno ugotovila in obsežno obrazložila prvostopenjski in pritožbeni organ. Sodišče se strinja z njunimi razlogi, kakor tudi z njuno dokazno oceno.

24. Tožnik ugovarja, da so bile obravnavane storitve, ki sta jih tožniku je zaračunali družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. dejansko opravljene, pa so vseeno za finančni organ sporne, fiktivne in neobstoječe. Po presoji sodišča je ta tožnikov ugovor prav tako neutemeljen. V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da so bile obravnavane storitve dejansko opravljene oz. da je transakcija dejansko bila opravljena. Sodišče pa se v celoti strinja, da obravnavani računi skupaj s prilogami ne izpolnjujejo bistvenih elementov računa, kot jih predpisuje 82. člen ZDDV-1. Čim pa je temu tako, tožniku že zaradi tega ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV. Ker tožnik ne razpolaga z ustreznimi računi izdajateljev A. d.o.o. in B. d.o.o., kar je eden od pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, je po presoji sodišča finančni organ pravilno in zakonito zavrnil tožnikovo zahtevo za odbitek vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi teh računov. V primeru, ko davčni zavezanec ne razpolaga z ustreznimi računi v smislu 82. člena ZDDV-1, subjektivni element davčnega zavezanca davčnemu organu ni potrebno ugotavljati in tako na pravilnost odločitve tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori glede subjektivnega elementa in tudi ne ugovori glede povezanih oseb.

25. Davčni organ je pri vsakem posameznem računu posebej navedel pomanjkljivosti računov in k njim priloženih listin, iz katerih ni mogoče identificirati vsebine oz. obsega opravljenih storitev oz. dobav, za kar je pojasnil razloge in se sodišče z njimi strinja. Stališče tožnika, da gre za običajno poslovno prakso, pa ne drži. Sodišče ne sledi razlogom tožnika, da na takšen način običajno na trgu poslujejo tudi drugi subjekti, ki npr. sklepajo kompenzacije s subjekti, ki imajo dolgo blokirane TRR, za dobave, ki niso izkazane, ob vedenju, da takšni subjekti ne morejo ekonomsko nastopati na trgu. Na takšen način, kot so se opravljali posli med udeleženci obravnavane zadeve, nepovezane osebe nikakor ne bi sklepale poslov. Tudi ni sporno, da gre za isto odgovorno osebo (direktorja) - C.C., ki hkratni nastopa v vlogi dobavitelja in kupca in da gre za transakcije med povezanimi osebami, ki ne dobijo poplačila na TRR, kar je tožnik nedvomno vedel.

26. Očitki tožnika, da so bili davčnemu organu predloženi vsi pisni dokazi o opravljenih dobavah in da gre za verodostojno dokumentacijo, ki izkazuje dobavo, so protispisni. Iz dejanskega stanja izhaja, da gre za skupne pojavne oblike transakcij in sicer gre vedno za transakcije med povezanimi osebami. V vseh primerih pa gre za neverodostojno in pomanjkljivo dokumentacijo, ki jo tožnik v postopku DIN ni ustrezno dopolnil ali pa je sploh ni predložil. Že v postopku DIN davčni organ ugotavlja, da se je tožnik v postopku vedno skliceval, da so dobave bile opravljene in da je davčnemu organu posredoval vso dokumentacijo, tako kot navaja tudi v tožbi, vendar pa slednje ne drži in so te njegove trditve v tožbi protispisne. Davčni organ je pri vsaki obravnavani transakciji pojasnil potek postopka in navedel dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik. Slednjo je davčni organ v vseh primerih opredelil kot neverodostojno, za kar je pojasnil razloge. Sodišče se z dokazno oceno davčnega organa glede predložene dokumentacije v celoti strinja. Sodišče tožnikove ugovore, da je predložil verodostojno izvirno dokumentacijo, kot protispisno zavrača.

27. Pridobitev ustreznega računa je nesporno obveznost tožnika, ki je želel uveljavljati pravico do odbitka DDV, zato je pravno utemeljeno, da nosi tudi posledice pomanjkljivosti obravnavanih računov in prilog k njim, na podlagi katerih je uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Predmetni računi izdajateljev A. d.o.o. in B. d.o.o. pa tudi po presoji sodišča ne izpolnjujejo zakonsko predpisanih zahtev iz 67. člena v povezavi z 82. členom ZDDV-1.

28. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da v postopku ni imel možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za sprejem pravilne in zakonite odločitve in da je bilo v predmetnem postopku kršeno načelo kontradiktornosti. Med strankama ni sporno, da je finančni organ v predmetnem postopku DIN tožnika večkrat pozival k predložitvi listin, česar pa tožnik ni storil. S pisnim seznanilom je bil seznanjen z rezultatom DIN. Tožnik je vložil pripombe na zapisnik DIN, do katerih se je prvostopenjski organ opredelil v obrazložitvi svoje odločbe. Do pritožbenih ugovorov se je pritožbeni organ prav tako opredelil v obrazložitvi svoje odločbe. Davčni organ je tožnikove pripombe zavrnil z razlogi, s katerimi se strinja tudi sodišče. Tožnik tudi ni predložil drugačnih dokazil, kot jih je navedel davčni organ, ki bi izkazovali, da naj bi bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Razlogi tožnika, da je predložil vso potrebno dokumentacijo, pa so protispisni. Tožnik v pritožbi in v tožbi ni predložil drugačnih dokazil, kot tiste, glede katerih se je v postopku DIN davčni organ že pravilno opredelil.

29. Tožnik je v tožbi ugovarjal, da je že v postopku DIN predlagal zaslišanje C.C. pri katerem se je nahajala tožnikova dokumentacija za obravnavano obdobje, česar pa davčni organ ni izvedel. Iz predloženih upravnih spisov sledi, da je finančni organ izvedel in ocenil vse predložene listinske dokaze, kakor tudi listinske dokaze, pridobljene v postopku DIN. Sodišče se strinja z dokazno oceno obeh finančnih organov. Prvostopenjski in pritožbeni organ sta po presoji sodišča tudi pravilno pojasnila razloge za sprejeto odločitev in odločitev oprla tudi na pravilno pravilno podlago. Res je sicer, da se v primeru odsotnosti listinskih dokazov lahko dejstva oz. trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran, pri čemer pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ne gre za tak primer (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 182/2012 z dne 20. 6. 2013). Po presoji sodišča na pravilnost odločitve predlagano zaslišanje C.C. (ki ga tožnik kot dokazni predlog k vsem spornim računom predlaga tudi v tožbi) ne more vplivati in je tudi nepotrebno. Zaslišanje direktorja tožnika ne more nadomestiti listinskih dokazov, ki so glede na materialne predpise potrebni. Za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec razpolagati z računom in s prilogami, ki izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje iz 82. člena ZDDV-1. To je tudi eden od zakonsko predpisanih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Če pa takšnega računa s prilogami davčni zavezanec nima, tudi po presoji sodišča na podlagi takšnega računa ne more uspešno uveljavljati pravice do odbitka DDV, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ in se z njim sodišče v celoti strinja. Nepopolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1 ne more nadomestiti izjava izdajatelja teh računov, niti izjave zastopnika tožnika. Na podlagi 77. člena ZDavP-2 se v davčnem postopku praviloma dokazuje z listinskimi dokazi, vendar so tudi druga dokazna sredstva dopustna, torej tudi zaslišanje prič, kot ga predlaga tožnik. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi ZDavP-2 predvideva ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, razen, če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravice (glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017, točka 22). V predmetni zadevi pa so po povedanem prav listine (ustrezen račun, izdan v skladu z določbo 82. člena ZDDV-1) formalen pogoj za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Po povedanem po presoji sodišča ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

30. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno davčnega organa pa samo po sebi še ni razlog za izvedbo glavne obravnave.

31. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, v postopku niso bile storjene očitane kršitve določb postopka, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev ustavnih pravic, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

32. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1230/2018-21
• UPRS Sodba I U 2783/2017-42
• UPRS sodba I U 1101/2014