UPRS Sodba I U 533/2016-14

Jedro

Davčni organ je ugotovil, da tožnik iz naslova dviga gotovine kot fizična oseba ni napovedal dohodkov in je utemeljeno pristopil k oceni davčne osnove na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDoh-2. Tožnik je bil v postopku opozorjen, naj predloži konkretno dokumentacijo in evidence, ki bi dokazovale, da tožniku dvigi gotovine ne predstavljajo drugih dohodkov, vendar tega ni storil. Zato s sklicevanjem na načelo zakonitosti in materialne resnice dokaznega bremena glede trditve, da sporni zneski ne zapadejo pod obdavčitev fizične osebe, glede na ugotovljeno dejansko in pravno podlago, ne more prevaliti na davčni organ. Riziko nedokazanih trditev mora torej tožnik prevzeti sam.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni oziroma finančni organ) v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2010 pri tožniku ugotovila osnovo za odmero dohodnine za leta 2008, 2009 in 2010 od, v DIN ugotovljenih prejetih denarnih sredstev tožnika (dvigov gotovine), ki imajo za tožnika v skladu z 11. točko tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) značaj drugih dohodkov in v posameznem letu znašajo: v letu 2008 v višini 1.066.700,00 EUR, v letu 2009 v višini 645.185,26 EUR in v letu 2010 v višini 421.606,17 EUR (točka 1 izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali Finančni upravi RS, bremenijo slednjo (točka 2 izreka). Tožniku je bila poslana pisna seznanitev in o ugotovitvah sestavljen zapisnik 15. 6. 2105, na katerega je vložil pripombe, ki niso bile upoštevane, za kar so razvidni razlogi v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Podatki, pridobljeni na podlagi davčne preiskave

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (strani 2 do 13) so razvidni podatki, pridobljeni na podlagi davčne preiskave pri družbi A. d.o.o., trgovina in storitve – v stečaju (v nadaljevanju A. d.o.o.) v zvezi z informacijami glede transakcij (nakazil in računov) med družbo A. d.o.o. in družbo B., d.o.o., Bosna in Hercegovina (v nadaljevanju B. d.o.o.), katere je davčni organ prejel s strani Uprave za indirektno-neizravno oporezivanje iz Banja Luke, BiH (v nadaljevanju Uprava za posredno obdavčenje BiH). Davčni organ povzema ugotovitve o davčni preiskavi pri družbi A. d.o.o. V postopku preiskave je od stečajnega upravitelja in tožnika, kot bivšega direktorja družbe A. d.o.o., zahtevana predložitev poslovnih knjig in dokumentacije, ki se nanaša na nakazila družbe A. d.o.o. v tujino. Davčnemu organu dokumentacija (računi, dobavnice, pogodbe itd.) v zvezi z nakazili ni bila predložena, tako da ni razvidno, na kaj se ti zneski nanašajo. Iz bančnih podatkov je razvidno, da je družba A. d.o.o. v obdobju 10. 4. 2007 do 2. 7. 2010 izvršila nakazila družbi B. d.o.o, skupaj 2.653.167,00 EUR. Iz izjave bivšega direktorja A.A. glede poslovanja družbe A. d.o.o. izhaja, da se je družba ukvarjala s trgovsko dejavnostjo odkupa gozdnih sadežev in kmetijskih pridelkov na področju bivše Jugoslavije in da je v ta namen nakazovala oziroma investirala denar družbi B. d.o.o. glede na obvestilo o kupljenih količinah gozdnih sadežev s strani njihovih organizatorjev odkupa (bivši zaposleni v C. p.o.). V tem delu je B. d.o.o. izstavil račune družbi A. d.o.o. za vse odkupljene količine, ki so bile izvožene v tranzitu iz tretjih držav Jugoslavije. Na ta način se je zapiral tudi finančni krog posla, pri čemer je bivši direktor A.A. izjavil, da je dokumentacija v zvezi s tem pri inšpektorju C.C. iz Banje Luke. A.A. je v zvezi s stroški, ki so bili izkazani na kontu 419600 – Storitve tujih izjavil, da gre za stroške, ki so nastali z odkupom gozdnih sadežev na področju bivše Jugoslavije in so bili nakazani preko TRR družbe A. d.o.o. na družbo B. d.o.o., in sicer prevozi, embalaža, stroški odkupovalcev, pomoč pri prodaji. V zvezi z odlivi iz TRR družbe A. d.o.o. na račun družbe B. d.o.o. davčnemu organu ni bila predložena nikakršna verodostojna dokumentacija, iz katere bi bilo razvidno, zakaj so bili odlivi izvršeni. O tem obstaja le izjava A.A. Dokazil v zvezi s tem ni ne v Sloveniji kot tudi ne, po podatkih Uprave za posredno obdavčenje BiH, v BiH. Ni razvidno, da bi A.A. predložil knjigovodske dokumente v zvezi s tem, npr. carinske dokumente, prevzemnice, dobavnice, račune, prevoznice ipd.

3. Edina dostopna dokumentacija družbe B. d.o.o. po podatkih bosanske uprave so bile bruto bilanci in konti kupcev in dobaviteljev za leti 2009 in 2010, in da naj bi družbenik družbe B. d.o.o. dostavil računovodkinji odkupne bloke z imeni in priimki, vendar brez podatkov o enotnih matičnih številkah, izvirne dokumentacije naj ne bi bilo. Iz bruto bilanc za leti 2009 in 2010 je ugotovljeno, da je B. d.o.o. evidentiral na deviznem računu, kot so navedeni, skupaj 829.229,53 KM (konvertibilnih mark-opomba sodišča) in da so bila sredstva iz teh kontov izplačana lastniku družbe. Iz podatkov Uprave za posredno obdavčenje BiH tudi izhaja, da so bila denarna sredstva iz deviznega računa družbe B. d.o.o., ki jih je nakazala družba A. d.o.o., prenesena na KM (BAM) račun B. d.o.o. in na glavno blagajno. Iz slednje so bila prenesena na pomožno blagajno oziroma blagajno odkupa, od koder je bil denar kasneje izplačan lastniku družbe B. d.o.o. A.A., da bi se lahko izvršilo plačilo odkupljenih gozdnih sadežev. Slednje se je po izjavi lastnika vršilo v glavnem v gotovini, ker to v tem poslu predstavlja komparativno prednost. Po navedbah Uprave za posredovano obdavčenje BiH izvirne dokumentacije ni bilo, kot tudi ne obstaja nikakršna dokumentacija, ki bi potrjevala navedbe A.A. o gotovinskem odkupu gozdnih sadežev v Srbiji, Hrvaški, Makedoniji in na Kosovu, ki naj bi bili prodani - reeksportirani iz držav, kjer je bil izvršen odkup v Italijo, Nemčijo in Grčijo. Po navedbah lastnika odkupljeni gozdni sadeži naj ne bi prihajali v BiH. Za proizvode, ki naj bi bili odkupljeni, je lastnik družbe B. d.o.o. dostavil računovodkinji odkupne bloke in imena in priimke, vendar brez podatkov enotnih matičnih številk oseb. Iz analize vseh razpoložljivih podatkov iz zbrane dokumentacije ter podatkov Carinske uprave Republike Slovenije, ki nima evidentiranih podatkov o morebitnih uvozih, izvozih, tranzitu blaga družbe A. d.o.o., je izključena možnost, da bi se družba A. d.o.o. ukvarjala s kakršnokoli prodajo gozdnih sadežev v Sloveniji. Prav tako v zvezi s prilivi na TRR družbe B. d.o.o. Upravi za posredno obdavčenje BiH ni bila predložena dokumentacija, iz katere bi bilo razvidno, zakaj so bili prilivi na TRR družbe B. d.o.o. izvršeni. Obstaja le izjava A.A. v zvezi s tem, za kar pa ne obstaja verodostojna dokumentacija, ki bi potrjevala te navedbe. Iz podatkov o nakazilih v tujino je razvidno (tabela na strani 9 obrazložitve izpodbijane odločbe), da so bila s TRR družbe A. d.o.o. v obdobju od 22. 9. 2006 do 27. 7. 2010 izvršena nakazila v tujino v znesku 2.914.967,93 EUR, od tega nakazila družbi B. d.o.o. skupaj 2.653.167,00 EUR.

4. Družba A. d.o.o. je v navedenem obdobju v svojih poslovnih knjigah izkazih izkazala 3. 377 mio EUR odhodkov, kar se po ugotovitvah davčnega organa v postopku preiskave nanaša predvsem na stroške storitev. Bivši direktor A.A. je na DU Celje pojasnil namen nakazil s TRR družbe A. d.o.o. družbi B. d.o.o. in da dokumentacije v zvezi s tem pri družbi A. d.o.o. ni, da pa je vso dokumentacijo predložil v postopku, kot lastnik družbe B. d.o.o. v davčnem nadzoru inšpektorju v BiH B.B., vzorčno je predložil davčnemu organu (en) primer in da je bilo podobno v ostalih primerih (stran 10 obrazložitve izpodbijane odločbe). V nadzoru družbe B. d.o.o. je bilo po podatkih Uprave za posredno obdavčenje BiH ugotovljeno, da je bil direktor družbe C.C., sin znanca A.A., samo direktor na papirju, ki je bil postavljen le zaradi tega, ker je odgovorna oseba družbe po veljavni zakonodaji BiH morala imeti bosansko državljanstvo. Davčni organ tudi v davčni preiskavi v zvezi z družbo A. d.o.o. ni mogel preveriti izjave A.A., direktorja družbe, glede obrazložitve nakazil družbi B. d.o.o. in uveljavljanja stroškov iz tega naslova (konto 419600), saj mu ni bila predložena verodostojna dokumentacija, iz katere bi bilo razvidno, da je družba A. d.o.o. bila upravičena do uveljavljanja stroškov, niti ni razvidno na kaj se nanašajo ter ugotavlja, da za nakazila sredstev v tujino ni ustrezne podlage v predloženih bruto bilancah in kontnih karticah za leti 2009 in 2010 za družbo A. d.o.o., knjigovodske listine pa s strani te družbe davčnemu organu niso bile predložene.

Davčni inšpekcijski nadzor

5. Pri tožniku je bil v skladu s 135. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) uveden DIN, katerega predmet je davek od drugih odhodkov za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2010. Davčni organ navaja promet na TRR tožnika (stran 14 obrazložitve). Tožnik je v postopku predložil dokumentacijo (del blagajne družbe B. d.o.o. in 1. 4. 2104 podal izjavo v zvezi s poslovanjem družbe B. d.o.o. v zvezi z opravljenim davčnim nadzorom v BiH pri tej družbi. Dne 24. 4. 2014 posredoval opis načina poslovanja družbe B. d.o.o., skupaj z dodatno dokumentacijo - Posojilno pogodbo z dne 2. 1. 2008. Davčni organ je v postopku med drugim od tožnika zahteval pojasnitev imen in priimkov, skupaj z naslovi stalnih prebivališč ter rojstnimi podatki za osebe, sodelavce pri odkupu oziroma opravljanju dejavnosti B. d.o.o. in odkupovalcev, organizatorjev odkupne dejavnosti iz Bosne, Hrvaške, Srbije in drugje, podatke za osebi D.D. in E.E., ki sta vodila glavno blagajno, dokumentacijo k predloženi blagajni in sicer: dokazila o porabi gotovine za izplačila sredstev na blagajni odkupa, podatki o kupcih plodov oziroma izvoznikih, dokumente o stroških oziroma podatke o družbah, ki so opravljale odkupe, dokazila o prihodkih od prodanih gozdnih sadežev, dokumente o oddanih avansih odkupovalcev itd. Tožnikov odgovor je razviden na straneh 19 do 22 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je priložil tudi izjavo D.D. ( iz katere je razvidno, da je sam sodeloval pri prevozu, embalaži, pri kontroli kakovosti pred končno prodajo v Srbijo, Makedonijo ali drugje in da so poslovali z velikimi stroški odkupa-nabava tehtnice, embalaže, prevozom, kalom, vremenskimi pojavi, tako da velikega zaslužka ni bilo). Davčni organ je v postopku DIN v zvezi z domnevnim izvozom v tranzitu (ali izvoza) gozdnih sadežev v obdobju od leta 2007 do 2010, ki naj bi jih po izjavi A.A. odkupovala družba B. d.o.o. v Srbiji, Hrvaški, Makedoniji ali na Kosovu, ter naj bi bili iz teh držav izvoženi v tranzitu v Italijo, Nemčijo ali Grčijo, pridobil podatke, da v nobeni od zaprošenih držav družba B. d.o.o. ni evidentirana niti kot pošiljatelj niti kot prejemnik v tranzitu, uvozu ali izvozu. Preko mednarodne pravne pomoči je davčni organ pridobil dokumentacijo iz bank glede prometa na TRR družbe B. d.o.o., kot so navedeni (strani 23 do 36 obrazložitve izpodbijane odločbe). Davčni organ ugotavlja, da pridobljeni podatki ne potrjujejo izjave tožnika, da se je družba B. d.o.o. ukvarjala samo z odkupom in prodajo gozdnih sadežev. Davčni organ je zaprosil organe BiH tudi za dokumentacijo družbe B. d.o.o., pridobljeno v postopku nadzora te družbe (prejete in izdane račune, bilance, bruto bilance, odkupne bloke za odkup gozdnih sadežev ter drugo) ter za ugotovitve Uprave za posredno obdavčenje BiH v zvezi s poslovanjem družbe B. d.o.o., ki jih povzema (strani 37 do 43 obrazložitve), skupaj z bruto bilancama za leti 2009 in 2020 (verjetno 2010-op. sodišča) in izdanimi računi družbe B. d.o.o. družbi A. d.o.o (strani 43 do 44 obrazložitve).

Povzetek ugotovitev

V davčni preiskavi iz bruto bilanc družbe A. d.o.o. za leti 2009 in 2010 ter prometnih kartic je ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. izkazovala na kontu 419600- Storitve tujih v letu 2009 znesek 639.047,00 EUR in v letu 2010 znesek 362.720,00 EUR. Pri primerjavi med odlivi iz TRR družbe ter podatki na tem kontu je ugotovljeno, da se posamezni zneski odlivov ujemajo s posameznimi knjiženimi zneski na navedenem kontu, pri čemer davčnemu organu, tako v postopku preiskave pri družbi A. d.o.o., kot tudi kasneje v DIN pri tožniku, ni bila predložena nikakršna verodostojna dokumentacija (računi, dobavnice, pogodbe in podobno), tako da ni razvidno, na kaj se ti zneski nanašajo. Izjavi A.A. glede knjižb na kontu 419600 se izključujeta, saj je enkrat izjavil, da so na navedenem kontu knjiženi računi družbe B. d.o.o. za odkupljene količine gozdnih sadežev, drugič pa, da so na tem kontu knjiženi stroški prevozov, stroški odkupovalcev, pomoč pri prodaji ipd. Davčni organ je s pomočjo mednarodne izmenjave podatkov pridobil nekaj izdanih računov družbe B. d.o.o. v letih 2009 in 2010 družbi A. d.o.o., na katerih so zaračunani gozdni sadeži v velikih količinah in se računi zneskovno ujemajo s knjiženji na kontu 419600 pri družbi A. d.o.o. To pomeni, da je na navedeni konto ta družba knjižila med stroške nabavo trgovskega blaga in ne stroške prevozov, embalaže itd. Iz vsebine računov je razbrati, da gre za prodajo oziroma nakup hitro pokvarljivega trgovskega blaga, ki pa se tudi ne more voditi kot investicija, kot izjavlja tožnik, niti ga tožnik v svojih knjigah ni vodil kot investicije, ampak ga je evidentiral med stroške. Glede na ugotovitve davčne preiskave, je družba A. d.o.o. od leta 2006 do leta 2010 izdala račune predvsem stečajnim upraviteljem, odvetnikom, družbam v stečaju za storitve v zvezi z insolventnimi postopki. Med pridobljenimi podatki ni razviden niti eden račun za prodajo trgovskega blaga gozdnih sadežev, ki naj bi ga na podlagi računov, nabavila od družbe B. d.o.o. Iz prometa na TRR pa je razvidno, da je družbi B. d.o.o. nakazovala denar v enakih zneskih, kot so bili izdani računi družbi A. d.o.o. Kolikor bi resnično nabavila blago, bi jih morala knjižiti kot zalogo blaga ter ob prodaji knjižiti tudi prihodke iz tega naslova, kar bruto bilance in konto kartice družbe A. d.o.o. ne izkazujejo. Tudi ni razvidno, da bi imela v letih 2009 in 2010 v poslovnih knjigah evidentirane kakršnekoli naložbe. Po izjavi A.A. naj bi dobiček nastajal pri raznih izvoznikih, glede na izvozna dovoljenja v državah Srbije, Makedonije in Hrvaške. Dokazil v zvezi s tem pa ni predložil.

6. Uprava za posredno obdavčenje BiH je med drugim navedla, da so bila denarna sredstva iz deviznega računa družbe B. d.o.o., ki jih je nakazala družba A. d.o.o. prenesena na račun družbe B. d.o.o., voden v konvertibilni marki in nato dvignjena s strani A.A. ter prenesena na glavno blagajno, nato na pomožno blagajno – blagajna odkupa. Iz te blagajne pa je bil denar – gotovina, izplačana A.A. Iz podatkov Uprave za posredno obdavčenje BiH izhaja, da je med kupci družbe B. d.o.o. tudi družba A. d.o.o. in da ne obstaja nikakršna dokumentacija, ki bi potrjevala navedbe A.A. o gotovinskem odkupu gozdnih sadežev v Srbiji, Hrvaški, Makedoniji in na Kosovu, kateri naj bi bili tudi prodani – reeksportirani iz teh držav v Italijo, Nemčijo in Grčijo – (odkupljeni gozdni sadeži po izjavi družbenika A.A. naj ne bi prihajali v BiH). V davčni preiskavi v zvezi z družbo A. d.o.o. davčni organ ni mogel preveriti izjave A.A., bivšega direktorja te družbe, glede obrazložitev nakazil družbi B. d.o.o. in uveljavljanja stroškov iz tega naslova na kontu 419600, saj ni bila predložena verodostojna dokumentacija, iz katere bi bilo razvidno, da je družba A. d.o.o. upravičena do uveljavljanja stroškov, niti ni razvidno, na kaj se nanašajo. Tožnik v svojih izjavah nikoli ni pojasnil, niti v postopku DIN, kljub pozivu k predložitvi dejanskih podatkov, ni predložil verodostojnih dokumentov o tem, kdo so bili kupci domnevno nabranih gozdnih sadežev. V obrazložitvi odkupa je zapisal, da je nabiralec prodal zbiralcu 1 po določeni ceni, ta je prodal zbiralcu 2 po višji ceni, nadalje odkupovalcu s kamioni po še višji ceni, le-ta nadalje izvozniku, in na koncu izvoz, vendar pa ni niti v preiskavi niti v DIN ni predložil dokumentov, ki bi potrjevali njegovo obrazložitev in dokazovali prodano blago – gozdne sadeže med posameznimi odkupovalci v verigi. Tožnikove navedbe, da so bili stroški prevozov embalaže, kala, čiščenja, prebiranja, hlajenja ipd. pri manjših količinah večji od razlik v ceni, so v nasprotju z izkazanimi količinami na pridobljenih računih, saj se le-te gibljejo od nekaj 100 kg in tudi do ene tone in več.

7. Iz vseh pridobljenih dokumentov ni razvidno, da bi kdorkoli prejel denar za domnevno prodano blago – gozdne sadeže, ter da bi nastali prihodki iz tega naslova. Zato se poraja dvom v dejanski obstoj tega blaga. Enako ugotavlja tudi Uprava za posredno obdavčenje BiH, saj je pri kontroli pri podjetju B. d.o.o. ugotovila verodostojnost dokumentov samo pri finančnem toku, pri blagovnem toku pa ji niso bili predloženi verodostojni dokumenti, na podlagi katerih bi lahko potrdila tudi obstoj blaga – blagovni tok. Finančni tok je bil s takšnim načinom poslovanja, kot ga opisuje tožnik zaprt, blagovni tok pa na tak način poslovanja ne more biti zaprt. Tudi davčnemu organu ni bila predložena verodostojna dokumentacija, ki bi izkazovala blagovni tok, da so bili gozdni sadeži dejansko kupljeni s strani družbe A. d.o.o. in tudi prodani. Tožnik pojasnjuje skozi ves postopek (tako v preiskavi pri družbi A. d.o.o., kot tudi v DIN pri tožniku) vse poslovanje med družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. zgolj z izjavami, brez konkretnih listin, ki bi te njegove izjave potrjevale. Iz pridobljenih podatkov - bruto bilance za leti 2009 in 2011 ni razvidno, da bi podjetje B. d.o.o. imelo v bruto bilancah izkazana dana posojila ustanovitelju in edinemu družbeniku A.A. Davčni organ zato predloženo posojilno pogodbo iz leta 2008, ki jo je tožnik predložil 25. 4. 2014 v postopku DIN, ne more šteti kot verodostojni dokument. Iz vseh pridobljenih podatkov v DIN pri tožniku je ugotovljeno, da je tožnik opravil dvige in prejel gotovino iz TRR družbe B.d.o.o. v letu 2008 v znesku 1.066.700,00 EUR, v letu 2009 v znesku 645.185,26 EUR in v letu 2010 v znesku 421.606,17 EUR.

8. Ugotovljeno dejstvo, da tožnik dohodkov iz naslova dviga gotovine kot fizična oseba ni napovedal ter na zahtevo davčnega organa ni predložil dokumentacije in evidenc, ki bi dokazovale, da tožniku dvigi gotovine ne predstavljajo drugih dohodkov, potrjuje obstoj pogojev za cenitev davčne osnove na podlagi 68. člena ZDavP-2. Ocenjeni drugi dohodki izhajajo iz konkretnih bančnih podatkov, pridobljenih z mednarodno izmenjavo podatkov ter iz dejanskih dvigov gotovine tožnika s TRR družbe B. d.o.o., za porabo katerih v postopku DIN ni predložil verodostojne knjigovodske dokumentacije. Davčni organ navaja določbe 321. člena do 324. člena ZDavP-2 v povezavi s 124. členom in 126. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), 267. člen ZDavP-2 in prvi odstavek 10. člena, prvi odstavek 108. člena, drugi odstavek 1. člena, prvi, drugi tretji in peti odstavek 15. člena, 18 člen, prvi in drugi odstavek in 11. točko tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, ki jih citira. Tožnik dohodkov, prejetih v letih 2008, 2009 in 2010 ni napovedal, zaradi česar ni bila odmerjena dohodnina za navedena leta. Davčna osnova za druge dohodke je doseženi dohodek, če ni s tem zakonom za posamezno vrsto dohodka drugače določeno. Obravnavana prejeta denarna sredstva v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2010 imajo za tožnika - prejemnika teh sredstev značaj drugih dohodkov po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Pripombe tožnika so navedene na straneh 51 do 59, odgovor davčnega organa nanje pa na straneh 59 do 69 obrazložitve izpodbijane odločbe.

9. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Kot sporno v tem postopku se postavlja vprašanje ali je do prejema dohodkov s strani tožnika dejansko prišlo. V zvezi s tem toženka navaja, da je nesporno ugotovljeno, da je bil tožnik edini družbenik in direktor pravne osebe A. d.o.o. in edini družbenik ter pooblaščenec za dvige gotovine iz računov pravne osebe B. d.o.o., da je družba A. d.o.o. na račune družbe B. d.o.o., odprte v treh bankah v BIH, nakazovala denarna sredstva po računih za dobavo gozdnih sadežev, da je sredstva iz računa pravne osebe B. d.o.o. nesporno dvigoval tožnik, da naj bi jih je kasneje po ustni zagotovilih tožnika in nepopolni listinski dokumentaciji na roke izplačal dobaviteljem gozdnih sadežev. O celotnem "poslovanju z gozdnimi sadeži" ne obstaja nikakršna dokumentacija glede poti samega blaga. Ni carinskih niti transportnih listin. Pravna oseba A. d.o.o. tudi ni predložila listin o dobavi plačanega blaga, niti se v njenih poslovnih knjigah ne nahajajo listine o prodaji blaga, ki velja za hitro pokvarljivo. Listinsko so dokazana zgolj plačila po računih, ki jih je izstavila družba B. d.o.o., ne obstaja pa dokumentacija, da bi družba B. d.o.o. proti plačilu sploh karkoli dobavila. Po ugotovitvah tujega davčnega organa družba B. d.o.o. sploh ni poslovala. Ker ni obstajal blagovni tok, tudi ni mogoče verjeti tožnikovim zatrjevanjem, da je z gotovino plačeval dobave. To ob nespornem dejstvu, da je tožnik sam dvigoval gotovino iz računov pravne osebe pomeni, da ni dokazal, da je bila slednja porabljena za namene poslovanja te pravne osebe. Pri tem je dokazno breme na strani davčnega zavezanca, ki mora za svoje trditve in navedbe predložiti dokaze. Dokazovanje z listinami v davčnem postopku sicer ni izključno, ima pa zaradi ekonomičnosti prednost. Tožnik v postopku ni uspel dokazati, da je z dvignjenimi sredstvi plačal dobaviteljem. Nasprotno je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da niso bili opravljeni nikakršni posli v zvezi z gozdnimi sadeži. Zato je prvostopenjski organ utemeljeno zaključil, da je dvignjene zneske šteti za dohodke tožnika, ki so obdavčeni z dohodnino. V postopku se niso obravnavala posojila, temveč zgolj dvigi sredstev iz računa, za katere je tožnik sam zatrjeval, da jih je izročil fizičnim osebam. Posojila, za katera tožnik zatrjuje, da jih je prejel od podjetja B. d.o.o. tudi niso zavedena v poslovnih knjigah, niti pravna oseba ne izkazuje terjatev iz tega naslova, zato je tudi te trditve šteti za neupoštevne. Prejete gotovine fizične osebe, ki jo je tožnik prejel v BIH, ni mogoče opredeliti kot prikrito izplačilo od dobička, za kar pojasni razloge. Določbe Zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) ne veljajo za družbo B. d.o.o., ki ni zavezanka po tem zakonu. Izplačilo prikritega dobička se obdavči pri pravni osebi, ki je kot izplačevalka zavezana za obračun plačila davka in davčni odtegljaj plača kot dokončen davek.

10. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Primarno vlogo v davčnem ugotovitvenem postopku ima davčni organ, ki je po 5. členu in prvem odstavku 73. člena ZDavP-2 dolžan ugotoviti vsa dejstva, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi dejstva, ki so v korist zavezanca za davek in ne sme zasledovati izključno fiskalnega vidika, kar od njega terja varstvo pravic strank. Davčni organ ni zasledoval načela materialne resnice. Kršeno je načelo zaslišanja stranke in načelo varstva pravic strank. Dokazi, ki jih je predlagal tožnik, niso bili izvedeni. Davčni organ ni mogel napraviti zakonitega dokaznega sklepa. Tudi po izvedenem DIN kot sporno še zmeraj ostaja vprašanje, ali je do prejema dohodkov na strani tožnika dejansko prišlo. Davčni organ svojih trditev ne podkrepi z dokazi. Davčni organ zavezuje preiskovalno načelo (138. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Tožnik je v potrditev lastnih navedb predlagal izvedbo dokazov, tako listinskih kot tudi ostalih, ki jih davčni organ ni izvedel ter se izmika z obrazložitvijo, da tožnik ni pojasnil, kaj naj bi z izvedbo konkretnega dokaza pojasnil, kar ni točno (navaja zapis na strani 61 obrazložitve izpodbijane odločbe). Neizvedba vseh s strani tožnika predlaganih dokazov pomeni kršitev temeljnih načel davčnega postopka. Kršeno je načelo zakonitosti in načelo enakosti, saj davčni organ zase uporablja dokazni standard verjetnosti, od tožnika pa zahteva gotovost kot merilo dokazanosti.

11. Tožnik vztraja na vseh pojasnilih in pripombah, ki jih je podal tekom postopka, ki jih davčni organ ni upošteval in se do njih ni konkretno vsebinsko opredelil. Tudi pritožbeni organ se do pritožbenih navedb podrobneje ni opredelil, temveč se je skliceval na razloge davčnega organa prve stopnje. Tožnik tekom postopka ni prekršil dolžnosti sodelovanja, zaradi česar ga ne more bremeniti breme dokazovanja, ki je sicer na davčnem organu. Izpolnjeni so bili vsi pogoji za odločanje po načelu "v dvomu v korist zavezanca". Kolikor davčni organ s svojim dokazovanjem ne uspe, se domneva, da je tožnik posloval zakonito. Davčni postopek ne dopušča obdavčenja zgolj na podlagi golega dvoma. Vse to je v nasprotju z načelom sorazmernosti. Tožnik je že v fazi preiskave družbe A. d.o.o. pojasnil, da poslovne dokumentacije nima. Prav tako je odkazal na osebo, pri kateri bi se dokumentacija lahko nahajala. Tako se tožniku neupravičeno štetje v škodo, da ni predložil poslovne dokumentacije, ki ni bila njegova osebna dokumentacija. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika. Tožniku davčni organ očita, da ni predložil verodostojne listinske dokumentacije. Listinski dokumentaciji, ki jo je tožnik predložil, pa odreka verodostojnost. Tožnika obtožuje prirejanja. Davčni organ je prekoračil svoje pristojnosti. Zadevo je vzel preveč subjektivno. Vzdržati bi se moral kakršnekoli pravne kvalifikacije posameznih dejanj ali ravnanj. Odločitev davčnega organa je odraz subjektivne odločitve pooblaščenih uradnih oseb davčnega organa. V postopku na prvi stopnji je pri odločanju sodelovala oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena iz postopka. Tožnik je že v fazi preiskave družbe A. d.o.o. kot nekdanji direktor podal izjave o načinu poslovanju omenjene družbe in sodelovanja z družbo B. d.o.o. V potrditev teh navedb je predložena tudi izjava osebe, ki je sodelovala v poslih nakupa in prodaje gozdnih sadežev na območju BIH, to je D.D., ki pa je davčni organ vsebinsko ni posebej presodil. Prav tako ni izvedel njegovega zaslišanja, katerega zaslišanje tožnik predlaga. Gre za bistvene kršitve pravil postopka. Stališče finančnega organa, s katerim je kot tožnikov dohodek opredelil "vse dvige", ki jih je tožnik izvršil s TRR družbe, je neupravičeno ter ni odraz dejanskega stanja. Tožnik je tekom DIN priznal, da je dejansko pri sebi obdržal le zneske, ki jih je prejel kot posojila (denar v skupnem znesku 427.000,00 EUR), za kar je predložil posojilno pogodbo. Kot dokaz je v postopku DIN predložil tudi izjavo D.D., saj je predlagal tudi njegovo zaslišanje, ki je bil neposredno vpleten v poslovanje oziroma v organizacijo odkupa gozdnih sadežev in ki je tudi potrdil, da je tožnik v BIH z računa družbe B. d.o.o. kot njeno pooblaščenec dvigoval denar in ga izročal v glavno in pomožno blagajno družbe, ki jo je vodil E.E. ter tako potrdil, da tega denarja v višini, kot jo zatrjuje finančni organ ni obdržal zase. Predlaga zaslišanje D.D. Popolnoma enako izjavo o načinu poslovanja oziroma izvršitvi odkupa gozdnih sadežev je tožnik podal tudi pred Upravo za posredno obdavčenje BIH. Finančni organ ni nikjer navedel izjave F.F. (račudovodje družbe B. d.o.o.), kljub temu, da se sklicuje na ugotovitve Uprave za posredno obdavčenje BIH, ki je v juliju 2014 prav tako izjavil in potrdil izvajanje odkupa gozdnih sadežev s strani družbe B. d.o.o.

12. Finančni organ se je večkrat skliceval na ugotovitve Uprave za posredno obdavčenje BIH, ki da je ugotavljala neobstoj izvirne dokumentacije, hkrati pa zapiše, da ne obstaja nikakršna dokumentacija, ki bi potrjevala gotovinski odkup gozdnih sadežev. Ta ista uprava pa ugotavlja, da so bili za proizvode, ki naj bi bili odkupljeni, računovodkinji družbe B. d.o.o. dostavljeni odkupni bloki na imena in priimke, vendar brez podatkov o EMŠO oseb in so ugotovitve Uprave za posredno obdavčenje BiH kontradiktorne. Tožnik navaja, da je očital v postopku finančnemu organu lastne ugotovitve, ki niso najboljši približek verjetnemu dejanskemu stanju, kot bi sicer to morale biti v okviru postopka ocene davčne osnove, kar vse pomeni kršitev načela materialne resnice. Tožnik je 31. 5. 2012, kot izhaja iz strani 10 obrazložitve izpodbijane odločbe, v zadevi davčne preiskave A. d.o.o. finančnemu organu predložil "fotokopijo dnevnika, blagajne družbe B. d.o.o. št. 14/10 z dne 19. 7. 2010 in fotokopije nalogov blagajne št. 27/10 in 183/10 do 189/10, vsi z dne 19. 7. 2010, iz katerih izhaja, da je A.A. 19. 7. 2010 vplačal znesek 34.500 KM iz glavne knjige na blagajno odkupa, dne 29. 7. 2010 pa so po izdanih nalogih blagajni dokupa ta sredstva izplačana različnim fizičnim osebam (naveden je namen izplačila: izplačilo sredstev za odkup gozdnih plodov), pri čemer navaja ime G.G., Prijedor 4.900 KM itd. Na strani 15 izpodbijane odločbe davčni organ ugotavlja, da je predložen le en del blagajne. Tožnik se sprašuje, kako lahko finančni organ zapiše, da ne obstaja nikakršna dokumentacija o odkupu gozdnih sadežev. Niti Upravi za posredno obdavčenje BiH niti finančnemu organu se ni zdelo potrebno, da bi vsaj poskušal pridobiti izjave od katerekoli osebe, neposredno vpletene v odkup gozdnih sadežev, ki so vse poimensko bile tudi navedene ter so kot takšne dosegljive Upravi za neposredno obdavčenje BiH. Ni razvidno, da bi davčni organ v tej smeri zahteval poizvedbe. Poleg tega je finančni organ z odgovorom Ministrstva za finance BiH z dne 20. 1. 2015 informiran tudi o sedanjih zastopnikih in pooblaščencih družbe B. d.o.o.

13. Po prepričanju tožnika bi moral davčni organ o poslovanju družbe B. d.o.o. zaslišati tudi omenjena C.C. in H.H. in se na ta način prepričati, da je bilo poslovanje omenjene družbe realno in ne navidezno, kot napak trdi finančni organ. Na tej podlagi bi lahko spremenil napačno mnenje o tožniku kot končnemu prejemniku dvignjene gotovine. Tega dejanja ni izvršil verjetno skladno z "načelom proste presoje dokazov," kot si sicer to napak razlaga, opredelil za nepotrebnega. Trditev finančnega organa, da so odkupi fiktivni, je nepreverjeno in napačno, in na podlagi tega zaključek, da je ves denar končal pri tožniku. Čeprav iz same dokumentacije to ne izhaja tako očitno. Gre za kršitev načela materialne resnice. Glede tega, kje je končal s strani tožnika dvignjen denar, izhaja tudi iz odgovora Ministrstva za finance BiH z dne 20. 1. 2015, kjer ni zapisano, da ga je družbenik družbe obdržal zase. Poleg tega več kot očitno to potrjuje obstoj tudi druge poslovne dokumentacije, za katere davčni organ trdi, da naj ne bi obstajala. Prav tako pa zaprošeni organ izrazi le dvom v verodostojnost prikazanih transakcij. Ta isti tuj organ nikjer ni zapisal, kar trdi davčni organ, da naj bi dvignjeni denar končal pri tožniku. Trditve slovenskega davčnega organa tako niso podprte z originalom teksta, na katerega se sklicuje. Tako je mogoče ugotoviti, da si je davčni organ ugotovitev tujega finančnega organa enostavno izmislil in tako ni ugotovil pravilnega in popolnega dejanskega stanja s takšno stopnjo gotovosti, ki bi izključevala vsak dvom v pravilnost.

14. Tožnikove navedbe je potrdil tudi g. D.D.v svoji izjavi, ki jo je finančni organ opredelil kot vprašljivo in neverodostojno. Finančni organ ni upošteval nobenih dokazov, ki jih je tožnik za svoje trditve predložil v postopku DIN, kakor tudi ne ostalih dokazov in pojasnil. Prav tako je s svojimi odgovori na navedbe tožnika davčni organ dokazal, da mu materialno pravna ureditev določenih vrst dohodkov, kakor tudi sama sistematika posameznih zakonskih določb ZDoh-2 ni jasna oziroma je ne razume. Tožnik ponovno poudarja, da je bila dvignjena gotovina porabljena za namen odkupa gozdnih sadežev, kot se je vršil v okviru družbe B.d.o.o., kot izhaja tudi iz obstoječe poslovne dokumentacije in to potrjujejo izjave o poslovanju udeleženih oseb. Tožnik razen denarja, ki je bil položen na njegov TRR, v skupni višini 427.000,00 EUR, in ki ga je tretirati kot prejeto posojilo, dvignjenega denarja ni zadržal zase. To bi se verjetno kazalo tudi na nesorazmerni osebni potrošnji tožnika, kar pa davčni organ ne ugotavlja. Tožnik je v postopku priznal, da je dejansko pri sebi obdržal le zneske, ki jih je prejel kot posojila, prav tako je za podkrepitev svojih navedb predložil posojilno pogodbo. Glede na dejstvo, da je te zneske posojil prejel od družbe, katere ustanovitelj in s tem družbenik je bil, je v primeru njihovega nevračila nemogoče govoriti o drugih dohodkih, temveč o dohodkih iz kapitala oziroma dividendah, ki jih je tožnik kot družbenik, prejel v obliki t.i. prikritega izplačila dobička. Finančni organ je napravil napačno kvalifikacijo doseženega dohodka in s tega vidika napačno uporabil materialno pravo. Finančni organ ne razume inštituta prikritega izplačila dobička. K prikritim izplačilom dobička se med drugim prišteva tudi odpust dolga, torej primer, ko družba, kot dajalka npr. posojila po zapadlosti le tega, v vračilo ne poskrbi za prisilno izterjavo, kot bi ravnala v primeru s tretjimi nepovezanimi osebami in je družbenik na ta način deležen posebne premoženjske koristi, ki pa se lahko, kolikor so izpolnjene preostale predpostavke, obdavči kot dividenda pri prejemniku. Davčni organ je evidentno obliko prikritega izplačila dobička (nevračilo posojila - odpust dolga) napačno opredelil kot druge dohodke tožnika. Tožnik predlaga, da sodišče po izvedeni glavni obravnavi, na kateri naj dopusti in izvede predlagane dokaze, kot so bili predlagani v predhodnem davčnem postopku in kot izhaja iz davčnega spisa, odpravi oziroma razveljavi izpodbijano odločbo toženke in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Tožnik prilaga stroškovnik.

15. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče ocenjuje, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa. Iz spisov in tožbe je nadalje razvidno, da so tožbeni razlogi povsem enaki pritožbenim, na katere je v celoti in po presoji sodišča pravilno odgovoril že drugostopenjski organ, zato se sodišče tudi v tem pogledu sklicuje na obrazložitev odločbe druge stopnje in razlogov obrazložitve ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja:

18. Dejansko in pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe je izčrpno in skladno s podatki spisov pravilno navedel prvostopenjski organ. Trditev tožnika, da dejansko stanje v zadevi ni bilo ugotovljeno pravilno, ter da davčni organ zavezuje preiskovalno načelo, ki v obravnavani zadevi naj ne bi bilo uporabljeno, ter da davčni organ v tej zvezi, ali je do prejema dohodkov na strani tožnika dejansko prišlo, ne podkrepi z dokazi, po presoji sodišča niso utemeljeni. Sodišče se strinja tudi s presojo dejstev in dokazov, ki sta jo opravila davčni organ in toženka. Tako se po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da verodostojne podlage za trditve tožnika, s katerimi naj bi dokazoval posle z gozdnimi sadeži, tožnik ni predložil. Tako nedvomno izhaja le, da je izkazan finančni tok med družbama A. d.o.o. in B. d.o.o., ni pa izkazana blagovna pot. Tožnik med drugim ni predložil nobenih carinskih in transportnih listin glede poti blaga (CMR, ECL, prevzemnice dobavnice), niti listin o dobavi plačanega blaga v poslovnih knjigah tožnika, kot tudi nobenih listin o prodaji blaga, ki je hitro pokvarljivo. Prava tako je v postopku bilo ugotovljeno, da ne družba B. d.o.o ne družba A. d.o.o. nista izkazovali prometa - ni podatkov o uvozu, izvozu in tranzitnih postopkov. Tudi po mnenju sodišča, glede na ugotovitve, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, in so skladne s podatki upravnega spisa, tožnik v postopku poslov z gozdnimi sadeži ni dokazal. Tožnik ni predložil verodostojnih listin o plačilih dobaviteljev (nepopolna imena in naslovi fizičnih oseb), niti da so sredstva, ki jih je družba A. d.o.o. nakazovala na račune družbe B. d.o.o., in jih je kasneje dvigoval tožnik, dejansko predstavljala plačila za dobavo sadežev, kot trdi tožnik. Listine, ki se tožnik nanje sklicuje tudi v tožbi glede plačila dobaviteljem, je davčni organ po presoji sodišča pravilno dokazno ocenil, saj so navedeni podatki prejemnikov nepopolni, tako da tudi po presoji sodišča ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da so dobavitelji dejansko prejeli ta denar, kot trdi tožnik. Tako tudi po presoji sodišča glede na ugotovitve davčnega organa tožnik ni dokazal, da so sredstva - gotovina, ki jo je nesporno prejel tožnik, dejansko predstavljala plačilo za dobavo sadežev, kot trdi tožnik. Sodišče se s presojo dejstev in dokazov, ki jih je opravil davčni organ in toženka, strinja.

19. Tožbeni očitki, da ni bil pravilno izveden ugotovitveni postopek in da niso bila pravilno uporabljena pravila o dokaznem bremenu v davčnem postopku, niso pravilni. V zadevi je bil izvedena najprej davčna preiskava družbe A. d.o.o., katere edini družbenik in direktor je bil tožnik in nato DIN drugih dohodkov pri tožniku kot fizični osebi, v skladu z določbami VIII. poglavja ZDavP-2. Sodelovanje zavezanca in s tem kontradiktornost postopka se na podlagi določb 138. člena, 139. člena in 140. člena ZDavP-2 zagotavlja z udeležbo oziroma s sodelovanjem zavezanca med pregledom, opravljenih sklepnih pogovorov in izdajo zapisnika o nadzoru, na katerega se lahko vložijo pripombe. Vse to je bilo omogočeno tudi tožniku, ki je v konkretnem primeru sodeloval in te možnosti izkoristil. Prav tako je bil tožnik v postopku pozvan, da predloži konkretne listine in da pojasni vse okoliščine, ki so relevantne (stran 18 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožnik je podal izjave, ki jih davčni organ navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predložil nekatere dokumente, vendar pa ni predložil nobene takšne dodatne dokumentacije, ki bi bila relevantna na ta način, da bi svoje izjave, podkrepil. Po presoji sodišča načelo zaslišanja stranke in načelo varstva pravic strank v postopku ni bilo kršeno. Glede tožnikove izjave, da je predložil „fotokopijo dnevnika blagajne družbe B. d.o.o. št. 14/10 z dne 19. 7. 2010 in fotokopije nalogov blagajni, prav tako družbe B. d.o.o. št. 27/10 in 183/10 do 189/10, vsi z dne 19. 7. 2010, iz katerih izhaja, da je tožnik 19. 7. 2010 plačal znesek 34.500 KM iz glavne blagajne na blagajno odkupa, dne 29. 7. 2010 pa so po izdanih nalogih blagajne odkupa, ta sredstva izplačan fizičnim osebam (naveden je namen izplačila : izplačilo za odkup gozdnih plodov) in sicer G.G., Prijedor 4.900 KM... itd,“ se sodišče strinja z oceno davčnega organa, da je bil predložen le del blagajne družbe B. d.o.o. Kot je v postopku izjavil tudi sam tožnik, gre za (en) vzorčni primer in da je bilo podobno v ostalih primerih, za kar pa v postopku ni predložil nobenih dokazil. Davčni organ se je do vse predložene dokumentacije opredelil, hkrati pa je pojasnil tudi druge okoliščine, iz katerih je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek, kot ga je sprejel davčni organ, da tožnik ni izkazal, kar zatrjuje v svojih izjavah, da so bila dvignjena denarna sredstva iz TRR družbe B. d.o.o. porabljena za nakup gozdnih sadežev. Tako ne držijo očitki tožnika, da s strani tožnika posredovani dokazi s strani davčnega organa sploh niso bili izvedeni in ne presojani in da tako niso bili del dokazne ocene. Davčni organ se je vsebinsko opredelil do vseh predlaganih dokazov s strani tožnika in opravil glede njih dokazno oceno, kar izhaja tudi iz obsežne obrazložitve izpodbijane odločbe. Protispisne so trditve, da je tožnik predlagal dokaze, ki so potrjevali vse njegove trditve. Davčni organ je v obrazložitvi, kot tudi v okviru odgovora na tožnikove pripombe pojasnil, katera dokazila je tožnik predložil in se je do njih tudi konkretno opredelil.

20. Davčni organ je pojasnil in dokazno ocenil tudi izjavo D.D. (stran 61 obrazložitve izpodbijane odločbe), prav tako je pojasnil razloge, zakaj je zavrnil njegovo zaslišanje. Izjava D.D. ni podprta z nobenimi dokazi, ki bi lahko izjavo potrjevali in po oceni davčnega organa na samo odločitev nima vpliva, saj jo le-ta podaja brez konkretnih podatkov, ki bi jih davčni organ lahko preveril. Navedena oseba razen imen in priimkov, v posameznih primerih kraja, od kod naj bi bile osebe, drugih podatkov ni navedla. Zato je tudi po presoji sodišča takšna izjava nepreverljiva. Tožnik tudi v tožbi ne navaja drugače oziroma ne pojasni, kaj naj bi navedena oseba še izpovedala, kar bi lahko bilo konkretno preverljivo, s čimer bi tožnik potrdil svoje navedbe. Davčni organ se pri tem utemeljeno sklicuje na načelo proste presoje dokazov po 73. členu ZDavP-2, ki ga je po oceni sodišča tudi pravilno izvedel. Davčni organ je v postopku na podlagi mednarodne izmenjave podatkov pridobil določene informacije in dokumentacijo, kar je podrobno obrazložil tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe,do katere se je opredelil, s čimer je bil tožnik seznanjen in je imel možnost predložiti drugačna dokazila in dokumente, ki bi potrjevale trditve, kot jih je v postopku navajal, vendar pri tem ni bil uspešen.

21. Očitek, da je kršeno načelo zakonitosti in enotnosti, ker naj bi davčni organ zase uporabljal dokazni standard verjetnosti, za tožnika pa je zahteval gotovost kot merilo dokazanosti, ni utemeljen. Davčni organ je ugotovil, da tožnik iz naslova dviga gotovine kot fizična oseba ni napovedal dohodkov in je utemeljeno pristopil k oceni davčne osnove na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDoh-2 (če fizična oseba ne napove dohodkov in če davčni organ ugotovi, da temelji davčna napoved oziroma obračun davka na neresničnih ali nepravilnih podatkih). Tožnik je bil v postopku opozorjen, naj predloži konkretno dokumentacijo in evidence, ki bi dokazovale, da tožniku dvigi gotovine ne predstavljajo drugih dohodkov. Iz podrobne obrazložitve je razvidno, da tožnik dokazil, ki bi izkazovali in dokazovali, da so bila dvignjena denarna sredstva iz TRR družbe B. d.o.o. uporabljena za nakup gozdnih sadežev, ni predložil. V zadevi dejansko stanje glede tega, da je tožnik dvignil gotovino s TRR družbe B. d.o.o. (slednje izhaja iz konkretnih bančnih podatkov, pridobljenih z mednarodno izmenjavo podatkov), za porabo katere v postopku DIN, ni predložil verodostojne knjigovodske dokumentacije, in da ni dokazal, da jo je porabil, tako kot zatrjuje, za nabavo gozdnih sadežev. Po drugem odstavku 68. člena ZDavP-2 je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Po šestem odstavku navedenega člena ZDavP-2 se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. To pa pomeni, da je dokazno breme, kam je navedena sredstva tožnik potrošil in za kakšne namene, na strani tožnika oziroma davčnega zavezanca in ne na strani davčnega organa. V obravnavanem primeru gre za obrnjeno dokazno breme. Zato sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo glede dokaznega bremena, ki naj bi bilo napačno uporabljeno, zavrača. Zato s sklicevanjem na načelo zakonitosti in materialne resnice tožnik dokaznega bremena glede trditve, da sporni zneski ne zapadejo pod obdavčitev fizične osebe, glede na ugotovljeno dejansko in pravno podlago, ne more prevaliti na davčni organ. Riziko nedokazanih trditev mora torej tožnik prevzeti sam.

22. Tožnik navaja, da je podal enako izjavo v DIN kot pred Upravo za posredno obdavčenje BiH. To v zadevi ni sporno, saj to ugotavlja tudi davčni organ, ki pa ima pristojnosti, da tožnikove izjave dokazno oceni v okviru proste presoje dokazov, kar je tudi storil. V okvir tega sodi tudi ocena glede izjave F.F., računovodje družbe B. d.o.o., ki je v postopku pred Upravo za posredno obdavčenje BiH dal izjavo glede poslovanja oziroma izvajanja odkupa gozdnih sadežev. Tožnikovi očitki, da so ugotovitve Uprave za posredno obdavčenje BiH kontradiktorne, ker naj bi na eni strani ugotavljala, da ni izvorne dokumentacije, na drugi strani pa, da so bili za proizvode, ki naj bi bili odkupljeni, računovodkinji družbe B. d.o.o. dostavljeni odkupni bloki in imena in priimki, vendar brez podatkov EMŠO oseb, niso utemeljeni. Davčni organ je povzel ugotovitve, ki jih je ugotovila Uprava za posredno obdavčenje BiH, pri čemer je navedel, katere dokumente je navedena uprava imela, in se nanje skliceval tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pri tem pa kot pristojni nacionalni organ samostojno in celovito opravil dokazno oceno v skladu z ZDavP-2. Davčni organ se je opredelil glede verodostojnosti odkupnih blokov in pojasnil nemožnosti preveritve oseb, ki naj bi bile navedene na odkupnih blokih, saj so bili ti brez podatkov o EMŠO oseb. Tako so protispisne trditve, da davčni organ napačno razlaga ugotovitve tujega davčnega organa. Sicer pa izpodbijana odločitev ne sloni na ugotovitvah tujega davčnega organa, temveč na ugotovitvah nacionalnega davčnega organa po opravljenem DIN pri tožniku, v katerem je tožnik sodeloval in in imel vse možnosti predložiti dokaze za svoje trditve.

23. Po presoji sodišča je dejansko stanje pravilno in popolno in ugotovljeno. Tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno davčnega organa ne pomeni, da je dejansko stanje stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Dejstvo je, da tožnik ni predložil nobenih verodostojnih dokumentov o tem, kdo so bili kupci domnevno nabranih gozdnih sadežev in da ni razvidno, da bi kdorkoli prejel denar za domnevno prodano blago - gozdne sadeže. Davčni organ je med drugim tudi pojasnil, da za nakazila sredstev v tujino ni ustrezne podlage v predloženih bruto bilancah in kontnih karticah za leti 2009 in 2010 za družbo A. d.o.o. in da knjigovodske listine s strani družbe A. d.o.o. niso bile predložene, kar je davčni organ ugotavljal že v preiskavi. Iz bruto bilance družbe A. d.o.o. pa tudi ni razvidno, da bi v letih 2009 in 2010 izkazovala promet na kontu finančnih naložb. Družba je vse prejete račune dobavitelja B. d.o.o. v letih 2009 in 2010 knjižila direktno med stroške in iz tega naslova „nabavljenih“ gozdnih sadežev ni izkazala prihodkov. Davčni organ je iz pridobljenih podatkov tudi ugotovil, da podatki ne potrjujejo izjave tožnika v DIN, da se je družba B. d.o.o. ukvarjala samo z odkupom in prodajo gozdnih sadežev (stran 36 obrazložitve). Davčni organ je v postopku tudi pojasnil, zakaj dvomi o verodostojnosti prikazanih transakcij, s čimer se sodišče v celoti strinja.

24. Pravilno pa se je davčni organ opredelil tudi glede posojilne pogodbe, ki jo je tožnik predložil v postopku DIN 24. 4. 2014. Davčni organ je pojasnil, zakaj jo ne šteje kot verodostojni dokument. Iz bruto bilanc za leti 2009 in 2011 tudi ni razvidno, da bi družba B. d.o.o. imela izkazana dana posojila tožniku kot edinemu družbeniku. Tudi zato davčni organ po presoji sodišča utemeljeno ocenjuje, da ne gre za posojilo, kot navaja tožnik v tožbi. Tožnik tega tudi ni omenjal v predhodnih postopkih, niti v davčni preiskavi pri družbi A. d.o.o. niti v postopku pri družbi B. d.o.o. pred tujim upravnim organom. Tožnik je posojilno pogodbo prvič predložil šele v postopku DIN. Tudi dvigi gotovine iz blagajne z navedbo „posojilo“ v bruto bilanci družbe B. d.o.o. niso bili evidentirani kot posojilo (stran 48 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zato posojilo, ki ga tožnik v postopku dokazuje, ne izhaja iz poslovnih knjig in zato ni predmet tega postopka. Glede na navedeno pa so neutemeljeni tudi tožnikovi očitki, da gre v obravnavanem primeru za to, da je tožnik prejel dohodke iz kapitala v obliki prikritega izplačila dobička (odpis dolga družbeniku družbe). Ob dejstvih, ki jih davčni organ navaja v zvezi z navedenim posojilom, za katerega tožnik v postopku ni predložil verodostojnih listin (ki ga tožnik tudi v postopku pred tujim finančnim organom ni uveljavljal, niti ne izhaja iz poslovnih knjig), tudi po presoji sodišča posojilna razmerja niso izkazana, zato zatrjevanih posojil v višini 427.000,00 EUR ni mogoče šteti kot prikrito izplačilo dobička, kot napačno meni tožnik. Zato sodišče iz teh razlogov zavrača tožnikove navedbe o prikritem izplačilu dobička.

25. Očitki tožnika, da si je davčni organ ugotovitve tujega finančnega organa enostavno izmislil in da so ugotovitve tujega organa kontradiktorni, so protispisni in zavajujoči. Davčni organ je natančno povzel ugotovitve tujega finančnega organa, svojo dokazno oceno pa je naredil samostojno, pri čemer je upošteval tudi vse dokaze, ki jih je predložil tožnik. Do vseh dokazil pa se je konkretno in določno opredelil. Zato tudi po presoji sodišča niso izkazana dokazila, kot zatrjuje tožnik v tožbi, da je bila dvignjena gotovina porabljena za namen odkupa gozdnih sadežev, ki se je vršil v okviru družbe B. d.o.o. Da je napačno stališče tožnika, da to izhaja iz obstoječe poslovne dokumentacije in izjav o poslovanju udeleženih oseb, izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki ima podlago tudi v upravnih spisih, kar je davčni organ natančno pojasnil, ko se je opredelil tudi do izjav oseb, ki se nanje v tožbi sklicuje tožnik.

26. Davčni organ je materialno pravo, na katero se sklicuje, pravilno uporabil. Očitek, da davčni organ ni ugotovil prekomernega trošenja, na drugačno odločitev nimajo vpliva. Tudi ne gre za kršitev načela sorazmernosti (6. člen ZDavP-2) niti načela materialne resnice (5. člen ZDavP-2). Tudi ne gre za to, da se je tožnika obdavčilo na podlagi „golega dvoma“, kot meni tožnik, saj ugotovitve davčnega organa slonijo na konkretnih podatkih glede dviga gotovine, za katero tožnik ni uspel dokazati, da jo je porabil za nabavo gozdnih sadežev. Zato ne gre za kršitev načela „ in dubio pro reo“ v davčnem postopku, kot meni tožnik. Tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno davčnega organa pa ne more biti podlaga za tožnikove očitke, da so kršena temeljna načela davčnega prava in da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Očitke glede prekoračitve pristojnost davčnega organa in neobjektivnega obravnavanja zadeve, pa sodišče kot pavšalne zavrača.

27. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišča tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

28. Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji, ker je ugotovilo, da so bili v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe izvedeni in pravilno presojani vsi dokazi, ki so pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Predlog za zaslišanje C.C. in H.H. po presoji sodišča ni primeren, saj je tožnik sam navajal v postopku, da sta bili osebi pooblaščeni osebi za zastopanje družbe B. d.o.o. (direktor in prokurist) postavljeni predvsem zato, da se spoštujejo pravni zakonski pogoji ob ustanavljanju družbe v BiH in da nista bili seznanjeni s poslovanjem družbe B. d.o.o. Sodišče pa slednji predlog zavrača tudi kot nesubstanciranega, tako kot tudi predlog za zaslišanje D.D. in za zaslišanje tožnika, saj tožnik ni pojasnil, katera relevantna dejstva in okoliščine bi na ta način dokazal.

29. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 282/2019-23
• UPRS sodba I U 1000/2015
• UPRS sodba I U 1731/2013