UPRS Sodba I U 642/2017-11

Jedro

Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, pri čemer tožnik v obravnavani zadevi v pritožbi in tožbi ne ugovarja konkretnim podatkom, ki se navajajo v izpodbijanem sklepu in odločbi o pritožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v višini 2.033.025,00 EUR v I. točki izreka Okrajnemu sodišču v Brežicah odredila predznambo zastavne pravice na v izreku navedenih nepremičninah, ki so v lasti tožnika, v II. točki izreka odločila, da velja zavarovanje na podlagi tega sklepa do dneva izpolnitve davčne obveznosti, in v III. točki izreka, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve.

2. Iz obrazložitve sledi, da pristojni davčni organ opravlja pri tožniku davčni inšpekcijski nadzor davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014. V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora se ugotavlja, da je tožnik v inšpiciranem obdobju dvigoval sredstva na avstrijskih računih podjetja, katerega ustanovitelj in edini lastnik in direktor je, v skupni višini 8.132.100,00 EUR. Da bi bila ta sredstva porabljena za namene poslovanja družbe, tožnik ni dokazal. Za prejeta denarna sredstva napovedi za odmero akontacije dohodnine od drugih dohodkov, prejetih v tujini, ni oddal. Akontacija dohodnine od drugih dohodkov se izračuna in plača po stopnji 25% od davčne osnove. Ker pričakovana davčna obveznost znaša 2.033.025,00 EUR in torej presega 50 000,00 EUR, davčni organ v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZDavP-2 zavaruje njeno izpolnitev še pred izdajo odločbe, pri čemer se po drugem odstavku 114. člena ZDavP-2 pričakovana davčna obveznost lahko zavaruje z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah. Skladno s tretjim odstavkom 117. a člena ZDavP-2 davčni organ sklep za zavarovanje nemudoma pošlje pristojnemu sodišču, ta pa po uradni dolžnosti predznambo vpise v zemljiško knjigo. Zavarovanje v skladu s 121. členom ZDavP-2 velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-29-548/2016-2 z dne 10. 2. 2017 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v svojih razlogih pritrdilo tudi razlogom izpodbijanega sklepa. V zvezi s pritožbenimi navedbami ugotavlja, da so bile ugotovitve tožniku podrobneje pojasnjene v pisni seznanitvi z dne 4. 7. 2016, ki jo je prevzel istega dne, kot izpodbijani sklep. Iz nje pa med drugim tudi izhajajo skupni zneski gotovine, ki jo je dvignil s transakcijskega računa njegove avstrijske družbe, in sicer od 27. 2. 2012 do 31. 12. 2012 skupaj 3.056.000,00 EUR, v letu 2013 skupaj 2.034.700,00 EUR in v letu 2014 oziroma od 1. 1. do 5. 12. 2014 skupaj 3.041.400,00 EUR. Za zavarovanje dolga zadošča pričakovana oziroma verjetna davčna obveznost, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa so v zadostni meri razvidni podatki, na podlagi katerih je ugotovljena. V dejanskem pogledu (pri)tožnik tudi ne pove nič konkretnega. Sicer pa bo ugovore glede dejanskega obstoja obveznosti in njene višine lahko uveljavljal v pritožbi zoper odločbo, ki sledi opravljenemu nadzoru. Ker pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, je zavarovanje obvezno in davčnemu organu ni treba utemeljevati pričakovanja, da bo njena izpolnitev onemogočena ali precej otežena.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da jo sodišče odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toži zaradi napačne uporabe materialnega zakona, nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka.

5. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi davčni organ zadostil pogojem po 111. členu ZDavP-2. Ker gre za poseg v tožnikovo premoženje, morajo biti za poseg izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Tako morajo na strani zavezanca obstajati okoliščine, ki pomenijo nevarnost, da davčne obveznosti po poteku roka ne bo sposoben izpolniti, o čemer se davčni organ ne opredeli. Izkazan pa po navedbah tožbe tudi ni verjeten obstoj obveznosti, oziroma dokazi za to v izpodbijanem sklepu niso navedeni. V postopku nadzora pred izdajo zapisnika pa mora davčni organ za utemeljitev verjetnega obstoja obveznosti navesti in dokazati dejstva, ki so prvem prvem odstavku 68. člena ZDavP-2 pogoj za ugotavljanje davčne osnove z oceno. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je po navedenem bistveno pomanjkljiva, kar onemogoča učinkovito varstvo pravic v postopku. Da je izpodbijani sklep nezakonit, dokazuje tudi dejstvo, da ga tožena stranka ni poslala Okrajnemu sodišču v Brežicah oziroma mu ni odredila predznambe zastavne pravice na nepremičninah tožnika, kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa in 117.a člena ZDavP-2. Zoper tožnika je bil namreč vložen predlog v zadevi zavarovanja denarne terjatve upnika Republike Slovenije, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo RS zaradi zavarovanja denarne terjatve v znesku 2.090.009,81 EUR s pripadki z zastavno pravico na tožnikovih nepremičninah in je Okrajno sodišče s sklepom Z 11/2017 sklenilo, da se na podlagi pravnomočnega in izvršljivega seznama izvršilnih naslovov z dne 9. 2. 2017 vknjiži zastavna pravica na tožnikovih nepremičninah. O ugovoru tožnika zoper navedeni sklep še ni odločeno.

6. Zoper odločbo tožene stranke št. DT 610-1167/2016 z dne 12. 12. 2016, s katero je bil tožniku dodatno odmerjen davek od drugih dohodkov v skupnem znesku 2.033.025,00 EUR, je tožnik vložil pritožbo, o kateri še ni odločeno. Zato je popolnoma napačna tudi odločba pritožbenega organa, iz katere izhaja, da bi tožnik, kolikor se ne strinja z verjetno višino davčne osnove, lahko podal konkretne navedbe. To ne drži. Tožnik je v davčnem postopku aktivno sodeloval, kolikor mu je to bilo omogočeno. Upoštevati je potrebno, da je sklep o uvedbi postopka davčnega inšpekcijskega nadzora z dne 25. 5. 2016 tožnik prevzel po pošti dne 7. 6. 2016, pooblastilo za zastopanje pooblaščeni odvetnici je bilo poslano 29. 6. 2016, že dne 4. 7. 2016 pa je bil izdan izpodbijani sklep. Tako je jasno, da tožniku sodelovanje v postopku ni bilo omogočeno in da dejstev v postopku ni mogel navajati. Ko mu je to bilo omogočeno, pa je v postopku začel sodelovati, in sicer je podal pripombe na zapisnik (na pisno seznanitev tožene stranke te možnosti ni imel) in nato pritožbo zoper odmerno odločbo z dne 12. 12. 2016.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Poudari še, da izvrševanje izpodbijanega sklepa (njegovo posredovanje sodišču) ni predmet presoje in tudi ne more vplivati na njegovo pravilnost in zakonitost. Na predmetno zadevo pa tudi ne more vplivati datum pooblastila za zastopanje, pri čemer iz podatkov spisa izhaja, da je bilo pooblastilo dano 8. 6. 2016, izpodbijani sklep pa je bil vročen šele 6. 7. 2016.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba temelji na drugem odstavku 111. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če davčni obračun ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50 000,00 EUR. Pogoja za zavarovanje, ki se uvede po uradni dolžnosti, sta dva: (še) neizpolnjena davčna obveznost ter višina pričakovanega davčnega dolga, glede katere se že z ozirom na njeno višino utemeljeno domneva, da bo ob nastopu obveznosti izpolnitev obveznosti onemogočena ali precej otežena. Enako izhaja iz obrazložitve Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2F) k 22. členu, kjer se poleg tega izrecno navaja, da davčnemu organu v tem primeru tudi ni potrebno izkazovati dejanj davčnega zavezanca, s katerimi odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s premoženjem in torej subjektivne nevarnosti za domnevno neizpolnitev pričakovane davčne obveznosti. Glede na višino pričakovane davčne obveznosti, ki se v ugotavlja v višini nad 2.000.000,00 EUR, obrazložitvi sklepa v tem pogledu ni mogoče očitati pomanjkljivosti.

10. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, in ker gre za zadevo, v kateri zapisnik še ni izdan, se izdaja glede na dejanske ugotovitve, ki utemeljujejo verjeten obstoj davčne obveznosti in njene višine. Obrazložitev sklepa tudi po presoji sodišča omogoča preveritev pričakovane davčne obveznosti, ki ji tožnik tudi v upravnem sporu konkretno ne ugovarja. Zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa in s tem na bistveno kršitev pravil postopka ter kršitev določb Ustave, ne more biti uspešen.

11. Pri tem je potrebno z ozirom na tožbene ugovore posebej poudariti, da po citiranem drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar, kot s sklicevanjem na sodno prakso naslovnega sodišča tožniku pojasni že tožena stranka, pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, pri čemer tožnik v obravnavani zadevi v pritožbi in tožbi ne ugovarja konkretnim podatkom, ki se navajajo v izpodbijanem sklepu in odločbi o pritožbi. V zadevi pa, v nasprotju s tožbenim stališčem, ne gre za oceno davčne osnove po določbah 68. člena ZDavP-2 in zato davčnemu organu tudi ni treba dokazovati pogojev za uvedbo postopka na tej podlagi.

12. Utemeljenost pripomb na zapisnik in pritožbe zoper odmerno odločbo, izdano v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ni predmet presoje v tem upravnem sporu. V tem upravnem sporu izpodbijana odločitev je namreč začasna in jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen). Zato že davčni organ druge stopnje z ozirom na ugotovitve, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, tožnikove ugovore glede višine pričakovane davčne obveznosti utemeljeno zavrne.

13. Kot pravno nerelevantne pa sodišče zavrača tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na (ne)izvršitev izpodbijanega sklepa in na datum podelitve pooblastila, saj le-te po presoji sodišča ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Zato sodišče v tej zvezi predlaganih dokazov, kot nepomembnih za odločitev, ni izvajalo.

14. Ker je torej sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, je tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

05.07.2018

Podobni dokumenti:

• USRS sodba I U 702/2016
• UPRS Sodba I U 2395/2018-9
• UPRS sodba I U 78/2016