UPRS Sodba I U 2618/2017-10

Jedro

Davčni organ je izračunal mesečni dohodek tožnika, ki znaša 2 530,15 EUR ter glede na zbrane podatke zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odlog in obročno plačilo davčnega dolga v skladu s 101. členom ZDavP-2, ker mesečni dohodek presega dohodkovni kriterij iz prvega odstavka 36. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, to je dvakratni znesek osnovnega minimalnega dohodka, ki znaša 292,56 EUR.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo zahtevku tožnika za odlog in obročno plačilo dohodnine od nenapovedanih dohodkov po 68. a členu, ki na dan 25. 4. 2017 znaša skupaj 2 553 098,12 EUR ugodil tako, da se tožniku dovoli plačilo v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih, z zapadlostjo in v zneskih, ki so razvidni iz preglednice, ki se nahaja v izreku.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik dne 24. 3. 2017 dal vlogo za odlog in obročno plačilo navedenega davčnega dolga. V skladu s 101. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in na podlagi določb Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki se nanašajo na postopek in na način odločanja o odlogu in obročnem plačilu davčnega dolga, je davčni organ določene podatke, ki jih potrebuje pri odločanju (izpis REK-1 obrazcev, izpisi prometa na bančnih računih, podatki iz CRP o članih gospodinjstva) pridobil po uradni dolžnosti, za določene podatke (o članih skupnega gospodinjstva, s katerimi tožnik dejansko prebiva in o plačani preživnini za otroka) pa tožnika pozval, da vlogo dopolni, kar je le-ta tudi storil. Na podlagi zbranih podatkov je davčni organ ugotovil, da tožnik plačuje mesečno preživnino v višini 275,00 EUR in da se torej v skladu z 31. členom Pravilnika za ta znesek zmanjšajo dohodki, ki se ugotavljajo kot podlaga za odločanje o tožnikovi vlogi. Poleg tega je davčni organ iz podatkov, zbranih uradoma, ugotovil, da je tožnik v zadnjih 12 mesecih pred vložitvijo vloge prejel nakazila iz naslova dividend v skupni višini 4 500,00 EUR, iz oddajanja premoženja v najem v skupni višini 6 049,35 EUR, iz plače v skupni višini 3 639,00 EUR (za zadnjih 6 mesecev) ter iz prilivov na TRR v skupni višini 15 833,53 EUR. Na tej podlagi je davčni organ izračunal mesečni dohodek tožnika, ki znaša 2 530,15 EUR ter glede na zbrane podatke zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odlog in obročno plačilo davčnega dolga v skladu s 101. členom ZDavP-2, ker mesečni dohodek presega dohodkovni kriterij iz prvega odstavka 36. člena Pravilnika, to je dvakratni znesek osnovnega minimalnega dohodka, ki znaša 292,56 EUR. Medtem ko redni mesečni dohodki v višini 606,58 EUR ne presegajo višino davčne obveznosti, za katero je tožnik podal vlogo in se zato zahtevku tožnika ugodi tako, kot sledi iz izreka.

3. Drugostopni davčni organ je ob reševanju pritožbe v 1. točki izreka svoje odločbe št. DT-499-31-95/2017 z dne 29. 9. 2017 izrek izpodbijane odločbe spremenil tako, da se pod točko 1 na koncu doda besedilo: „Zahteva za odlog plačila dohodnine pa se zavrne“., pritožbo tožnika in zahtevo za povračilo stroškov postopka pa v 2. in 3. točki izreka zavrnil. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa navaja, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe jasno in pregledno navedeno, kateri dohodki so bili upoštevani pri izračunu povprečnega mesečnega dohodka in v kakšni višini in za katero obdobje, tako da je izračunani znesek mogoče brez težav preizkusiti. Na podlagi dokumentacije, ki je v spisih, je mogoče preveriti tudi, da so bili v povprečni mesečni dohodek všteti zneski dohodkov v neto višini, in sicer na podlagi podatkov iz REK-1 obrazcev, ki so navedeni kot vir podatkov v izpodbijani odločbi. Tako se je pri plači, prejeti v zadnjih šestih mesecih, upošteval bruto znesek 859,58 EUR, zmanjšan za 189,97 EUR obveznih prispevkov za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delojemalec in za 63,10 EUR akontacije dohodnine. Že ta znesek v višini 606,51 EUR pa presega višino dohodka za odobritev odloga oziroma obročnega plačila dolga po prvem odstavku 36. člena Pravilnika (585,12 EUR), zato tožniku ni bilo mogoče odobriti odloga plačila davčnega dolga, ki ga je primarno uveljavljal v vlogi. Glede na višino obveznosti in zato, da plačilo ne bi ogrozilo tožnikovega osnovnega preživljanja, pa je organ druge stopnje uporabil drugi odstavek 36. člena Pravilnika, ki daje podlago za odobritev obročnega plačila in tožniku določil plačilo davka v štiriindvajsetih mesečnih obrokih, kar je najugodnejši način plačila davčnega dolga, ki ga omogoča zakon. Skladen s tem je tudi izrek izpodbijane odločbe, saj je v njem navedeno, na kakšen način je odločeno o tožnikovi vlogi in zato izrek ni v nasprotju z obrazložitvijo. Kljub temu pa organ druge stopnje skladno z 248. členom ZUP dopolni izrek izpodbijane odločbe na način, ki je razviden iz 1. točke izreka.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je organ prve stopnje v izreku izpodbijane odločbe odločil zgolj o tožnikovem predlogu za obročno plačilo odmerjenega davka, ne pa tudi o predlogu za odlog plačila davčnega dolga in da je zato kršil tožnikovi pravici do pravnega sredstva in do enakega varstva pravic iz 25. in 22. člena Ustave. Nadalje očita, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je organ prve stopnje prišel do ugotovljenega mesečnega dohodka v višini 2 530,15 EUR, ker ni jasno, iz česa je črpal podatke o tožnikovih prihodkih. Prav tako ni jasno, ali je upošteval neto ali bruto dohodke oziroma plačilo prispevkov in stroškov, in se zato odločbe ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na odlog plačila davčne obveznosti, saj ni jasno, kako je davčni organ prišel do višine dohodkov, ki jih navaja v odločbi. Pri tem pripominja še, da seštevek dohodkov na mesečni ravni ne znaša 2 530,15 EUR, temveč 2 501,82 EUR. To pa po prepričanju tožnika pomeni, da je davčni organ nepravilno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje in s tem tudi materialno pravo napačno uporabil, ker se odločbe ne da preizkusiti, pa je podana bistvena kršitev pravil postopka ter kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Sprememba izpodbijane odločbe na drugi stopnji potrjuje utemeljenost pritožbe. Pritožbo pa je sicer drugostopni organ neutemeljeno zavrnil in sprejel napačno odločitev, saj se tožnik ne strinja s stališčem druge stopnje, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pravilna in vztraja, da še vedno ni jasno, od kod je davčni organ črpal podatke in kakšni so pravilni bruto in neto zneski izračunanih dohodkov.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih stališčih in predlogih.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu spisov in izpodbijanih odločb sodišče sodi, da je izpodbijana odločitve pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

9. Ker so tožbeni ugovori v pretežnem delu enaki pritožbenim, na pritožbene ugovore pa je pravilno odgovoril že davčni organ druge stopnje, se sodišče tudi v tem pogledu sklicuje na razloge druge stopnje. K temu le še dodaja, da so tožbeni ugovori, s katerimi tožnik uveljavlja nepravilnost izreka prve stopnje in njegovo neskladje z obrazložitvijo, brez potrebe, saj je organ druge stopnje skladno s pooblastili, ki jih ima na podlagi 248. člena ZUP, izrek izpodbijane odločbe dopolnil ter na ta način odpravil zatrjevano nejasnost izpodbijane odločitve. Tožbene očitke o neustavnosti in nezakonitosti izpodbijane odločitve, ker njen izrek ni pravilen, zato sodišče zavrača kot neutemeljene. Kot neutemeljen pa sodišče zavrača tudi tožbeni očitek, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na odlog plačila davčne obveznosti, pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti in da je zato podana kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva. Že iz izpodbijane odločbe namreč dovolj jasno sledi, katere podatke o dohodkih je davčni organ upošteval in v kakšni višini ter iz katerih evidenc in na kakšen način (uradoma oziroma od tožnika) jih je pridobil. V odločbi druge stopnje pa je še dodatno pojasnjeno, kako so bili zbrani podatki upoštevani pri izračunu zneskov, ki so podlaga za odločitev. Pri tem pa gre za podatke o dohodkih tožnika in s tem za podatke, s katerimi na prvem mestu razpolaga tožnik sam, zato ne more biti uspešen z ugovorom, da ni bil seznanjen z njihovim virom oziroma z njihovo višino, ne da bi tudi konkretno ugovarjal višini dohodkov, ki so bili upoštevani pri odločanju. Konkretnih ugovorov v tej smeri, razen opozorila na minimalno računsko napako, pa v tožbi ni, zato sodišče tudi v tem pogledu - v pogledu nezadostne obrazložitve - ne vidi kršitve pravil postopka in ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter posledično zatrjevanega nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava, kot se zatrjuje v tožbi.

10. V ostalem tožnik ugovorov nima, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

04.07.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 161/2015
• UPRS sodba I U 2006/2014
• UPRS sodba I U 2001/2014