UPRS Sodba I U 322/2017-9

Jedro

V predmetni zadevi je sporno, ali davčni organ pravilno in zakonito ni upošteval izgube pri odmeri dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014, ki jo je tožnik uveljavljal v zvezi z delnicami I., F. in hibridnimi obveznicami H. Davčne posledice se v postopku odmere davka vežejo na pravna dejstva, ki jih zakonska norma, ki se nanaša na odmero davka od dobička iz kapitala določa za obdavčitev. Okoliščine posameznih zavezancev glede pridobitve in odsvojitve kapitala v smislu ugotavljanja namena sklenitve takšnih transakcij, pa niso opredeljene. Pomota borznega posrednika pri izvršitvi več zaporednih transakcij pri vrednostnem papirju I. davčno ne more biti upoštevna. Okoliščine na strani davčnih zavezancev glede pridobitve in odsvojitve kapitala v smislu ugotavljanja namena sklenitve transakcij v ZDoh-2 niso navedene in tako ne morejo biti davčno upoštevane.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) tožniku odmerila dohodnino od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014 v višini 2.890,35 EUR. Ker je tožnik po odločbi Finančne uprave Republike Slovenije 24 02878 z dne 24. 4. 2015 plačal odmerjeno dohodnino od dobička od osvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov v višini 1.995,02 EUR, mora na podlagi te odločbe plačati še razliko v višini 895,33 EUR v 30 dneh od vročitve te odločbe na račun, ki ga navaja. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom. Pritožba ne zadrži izvršitve. S to odločbo se nadomesti odločba DT 24 02878 z dne 24. 4. 2015. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku že izdana odločba DT 24 02878 z dne 24. 4. 2015 in odmerjena dohodnina od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014 v znesku 1.995,02 EUR. V postopku je bilo naknadno ugotovljeno, da tožnik ni prijavil odsvojitve vrednostnih papirjev z oznako A. in B., zato ga je davčni organ pozval k dopolnitvi napovedi in k predložitvi dokazil o pridobiti vrednostnih papirjev C. in D. Tožnik je bil obveščen, da izgube za delnice E. d.d. z oznako F., ki so bile 19. 12. 2013 izbrisane iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev pri G., davčni organ pri odmeri dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014 ne more upoštevati. Prav tako ne more upoštevati izgube za obveznice E. d.d. z oznako H.

2. Gre za ponovljen postopek, v katerem je davčni organ sledil napotkom pritožbenega organa, da mora upoštevati vse davčne dogodke leta 2014, ki vplivajo na tožnikovo obdavčitev in ki so bile ugotovljene v dopolnilnem postopku. Ugotovil je, da je tožniku nastala izguba pri odsvojitvi vrednostnega papirja z oznako I., vendar izgube v višini 8.875,50 EUR, kot jo je uveljavljal tožnik, ni priznal, marveč zgolj v višini 359,76 EUR. Na podlagi petega odstavka 97. člena ZDoh-2 izguba, ki je dosežena z odsvojitvijo kapitala, ne zmanjšuje pozitivne davčne osnove, če zavezanec v roku 30 dni pred ali po odsvojitvi pridobi vsebinsko istovrstni nadomestni kapital, ali pridobi pravico do nakupa ali obveznost nakupa istovrstnega kapitala. V konkretnem primera so bile posamezne transakcije vrednostnega papirja I. izvedene v roku, ki je krajši od 30 dni in jih davčni organ navaja. Tožnik je sicer navedel, da je priprišlo do napake pri odsvojitvi, zaradi napačnega sprejema navodila s strani borznega posrednika, ki je naročil prodajo 1000 lotov in ne nakup, borzni posrednik pa je najprej po pomoti kupil 2000 lotov, nato napako želel popraviti s prodajo 1000 lotov in potem še 2000 lotov, tako da je bil dosežen rezultat prodaje 1000 lotov, kar je bil tudi namen zavezanca. Davčni organ meni, da je verjetna trditev tožnika glede napačnih pridobitev in odsvojitev vrednostnega papirja I., vendar pa se davčne posledice v postopku odmere davka od dobička iz kapitala vežejo na pravna dejstva, ki jih določa zakonska norma (ZDoh-2). Ne glede na tožnikovo trditev, da je šlo za napako borznega posrednika, pa ta pri odmeri davka od dobička iz kapitala ne more biti upoštevana. Tudi razlastitve lastnikov delnic F. in hibridnih obveznic H., ki jo je pri E. d.d. izvedla J. (decembra 2013 izdala odločbo o izrednih ukrepih pri tej banki), davčni organ ni mogel tolmačiti izven določb relevantne zakonodaje (ZDoh-2). Sklicuje se na 102. člena ZDoh-2. Izgube, ki je tožniku nastala pri razlastitvi delnic F. in hibridnih obveznic H. v letu 2013 davčni organ pri odmeri davka od dobička iz kapitala za leto 2014 ni mogel upoštevati. Navedeni vrednostni papirji (F. in H.) so bili izbrisani iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev pri G. že v letu 2013. Odmera dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014 je razvidna na stani 4 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ kot podlago za odločitev navaja 93. člen; 1. točko 95. člena; prvi, drugi in peti odstavek 97. člena; prvi in drugi odstavek 98. člena; prvi odstavek 99. člena; 102. člen in 132. člen ZDoh-2.

3. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Sklicuje se na določbo 5. člena in 77. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik je vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala za leto 2014. Pritožbeni organ ni mogel slediti tožnikovim navedbam glede pomotoma izvedenih transakcij s strani borznega posrednika za vrednostni papir I. ter glede spornih okoliščin pri izbrisu delnic F. in hibridnih obveznic H. iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev pri G. konec leta 2013. Pomota borznega posrednika pri izvršitvi več zaporednih transakcij pri vrednostnem papirju I. davčno ne more biti upoštevna. Upoštevno je lahko samo dejansko stanje, zato je davčni organ pri obdavčitvi pravilno upošteval vse izvedene transakcije. Davčne posledice se v postopku odmere davka vežejo na pravna dejstva, ki jih zakonska norma, ki se nanaša na odmero davka od dobička iz kapitala določa za obdavčitev (ZDoh-2). Okoliščine posameznih zavezancev glede pridobitve in odsvojitve kapitala v smislu ugotavljanja namena sklenitve takšnih transakcij, pa niso opredeljene. Za obdavčitev je pomemben datum odsvojitve in datum pridobitve kapitala ter vrednost. Ugotovljena razlika določa višino davčne osnove v skladu z določili ZDoh-2.

4. V konkretni zadevi ni mogoče zaobiti transakcij z vrednostnimi papirji I., ki so bile izvedene 21. 5. 2014. Za opredelitev navidezne izgube (peti odstavek 97. člena ZDoh-2) v konkretni zadevi zadostuje že dejstvo pridobitev lotov na dan 25. 4. 2014, ki prav tako sodi v okvir 30 dnevnega roka pridobitve in odsvojitve istovrstnega nadomestnega kapitala. Tako za nepriznavanje izgube v višini 8.875,50 EUR ni odločilen niz transakcij, opravljen 21. 5. 2014 s strani borznega posrednika. Ker pa so transakcije dejansko bile opravljene, jih pri konkretnem dejanskem stanju ni mogoče zaobiti. Sam izračun pa pokaže minimalne davčne posledice glede na razlike v nabavni vrednosti in vrednosti pri odsvojitvi, ki so bile dosežene znotraj istega dne. V zvezi s postopkom odmere dohodnine od dobička iz kapitala v zvezi z delnicami F. in hibridnimi obveznicami H. pa pritožbeni organ navaja, da je obdavčitev odvisna od doseženih dobičkov in ne od povečanja ali zmanjšanja premoženja, do katerega lahko pride tudi v okviru istega koledarskega leta. Navedena dejstva so pomembna glede spornega postopanja J. in države ob razlastitvi lastnikov delnic E. d.d. v letu 2013. Davčne obravnave razveljavitve delnic F. na podlagi odločbe J. o izrednih ukrepih, ki je bila izdana v decembru 2013 E. d.d., pa ni mogoče tolmačiti izven veljavne zakonodaje. Kot podlago navaja 102. člena ZDoh-2. S sprejetjem izrednih ukrepov so bili izdani E. d.d. na podlagi odločbe J. z dne 17. 12. 2013 in 18. 12. 2013 so bile razveljavljene in iz centralnega registra pri G. izbrisane delnice F. in hibridne obveznice H. Odsvojitev je bila izvršena v letu 2013, zato teh vrednostnih papirjev ni mogoče vključiti v davčno osnovo za leto 2014, ne glede na vse sporne vidike razveljavitve. Nastanek škode zaradi neustrezne obveščenosti lastnikov navedenih razveljavljenih vrednostnih papirjev, pa je lahko predmet presoje v sodnih postopkih pred pristojnim sodiščem.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe v zvezi z neupoštevanjem izgube pri izbrisu hibridnih obveznic H. in delnic F. navaja zlasti razloge, zaradi katerih ni upošteval izgube tožnika v zvezi z delnicami F., navedbe glede neupoštevanja izgube v zvezi z hibridnimi obveznicami H. pa so izredno skope. V zvezi z neupoštevane izgube z hibridnimi obveznicami H. tudi odločba pritožbenega organa ne vsebuje obrazložitve in je zato nezakonita. S tem je podana kršitev določb postopka, saj navedeni odločbi nima razlogov glede neupoštevanja izgube zaradi izbrisanih hibridnih obveznic H.

6. Tudi dejansko stanje v zadevi je napačno ugotovljeno. Davčni organ meni, da izgube pri delnicah F., ki je bila v letu 2013, ni mogoče vključiti v davčno osnova za leto 2014, ne glede na sporne vidike razveljavitve teh delnic. Nastanek škode v zvezi z neustrezno obveščenostjo lastnikov, pa naj bi tožnik lahko uveljavljal v sodnih postopkih. Tožnik se s takšnim stališčem davčnega organa ne strinja in navaja, da bi moral davčni organ v skladu v določili ZDoh-2 upoštevati realizirano izgubo v zvezi z delnicami F. v letu 2014, saj v letu 2013 zavezanci niso imeli možnosti uveljavljanja te izgube. Tožnik je hkrati z napovedjo izgube v zvezi z delnicam F. opozoril davčni organ s predloženo opombo, da glede delnic F. v letu 2013 ni imel možnosti davčnega optimiranja zaradi prisilne osvojitve teh delnic. Davčni organ je pojasnilo o davčni obravnavni razveljavitve bančnih delnic, ki je bilo formalno datirano na 30. 12. 2013, objavil prepozno, šele po izteku trgovalnega časa zadnjega trgovalnega dneva v letu 2013, ko ni bilo več možnosti optimiranja davčnih obveznosti za koledarsko leto 2013. Ob takem dejanskem stanju ne gre za vprašanje odškodnine zaradi neustrezne obveščenosti lastnikov s strani davčnega organa oziroma J., ki je izničila delnice, temveč za realno možnost upoštevanja izgube v letu 2013, saj je bilo možno izgubo dejansko uveljavljati šele v letu 2014. Ker tožniku ni bila izdana niti vročena nikakršna odločba o razveljavitvi, prenehanju ali kraji tožnikovih delnic F. in hibridnih obveznic H., je sporna tudi ugotovitev davčnega organa, da je tožnik te delnice in hibridne obveznice odtujil v smislu ZDoh-2. Tako ne gre za nesporno dejstvo, da naj bi bila osvojitev teh delnic izvršena v letu 2013. Edina uradna objava povzetka odločbe J. o prenehanju delnic in hibridnih obveznic izdajatelja E. d.d. je bila objavljena v Uradnem listu RS šele 31. 1. 2014.

7. Tožnik v tožbi glede hibridnih obveznic H. navaja, da so bile izbrisane iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev pri G. v letu 2014 v svojstvu lastniškega kapitala, saj jih je J. pri izdaji odločbe o izrednih ukrepih zoper E. d.d. obravnavala kot lastniške vrednostne papirje, saj jih v nasprotnem primeru ne bi izničila. Tožnik je že v davčnem postopku opozoril, da je šele v letu 2014 prejel obvestilo G. o izbrisu navedenih vrednostnih papirjev iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev pri G. To je bil tudi edini dokument, ki ga je tožnik osebno prejel v zvezi z odtujenimi obveznicami, pred tem pa mu ni bila izdana in tudi ne vročena nobena odločba. Predmetne obveznice so bile dejansko šele v letu 2014 izbrisane iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev pri G., zato je uveljavljanje izgube v zvezi z njimi v letu 2014 pravilno in pravočasno ter tudi edino možno. Povzetek odločbe o predmetnih izrednih ukrepih J. je bil objavljen v Uradnem listu RS šele 31. 1. 2014. Tudi davčni organ obvestila o možnosti uveljavljanja davčnih izgub v zvezi s temi izbrisanimi hibridnimi obveznicami ni nikoli objavil. Dejstvo je, da je država tožniku zaplenila navedene delnice in hibridne obveznice in mu s tem povzročilo veliko kapitalsko izgubo. Sedaj pa mu te izgube ne prizna in v tem postopku poskuša obdavčiti dobičke, ki jih v resnici ni bilo. Tožnik ugovarja tudi kršitve določb postopka, ki jih pojasni. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti vse stroške postopka v primeru z zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni kot izvršbo.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

11. Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali davčni organ pravilno in zakonito ni upošteval izgube pri odmeri dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014, ki jo je tožnik uveljavljal v zvezi z delnicami I., F. in hibridnimi obveznicami H.

12. Na podlagi 2. točke 93. člena ZDoh-2 se za kapital štejejo tudi vrednostni papirji in deleži v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja, na podlagi 3. točke 93. člena ZDoh-2 pa se za kapital štejejo tudi investicijski kuponi. V skladu s prvim odstavkom 97. člena ZDoh-2 je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala od pridobitvi. Na podlagi prvega odstavka 98. člena ZDoh-2 se kot vrednost kapitala ob pridobitvi šteje nabavna vrednost kapitala in stroški, ki so določeni s tem členom. Za nabavno vrednost kapitala se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Če kapital ni pridobljen na podlagi pogodbe ali če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Če je bil kapital pridobljen po 1. točki 95. člena ZDoh-2 ali na podlagi darilne pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila. Če davek ni bil odmerjen, pa primerljiva tržna cena kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi. Če kapital ni odsvojen na podlagi pogodbe, ali če vrednost kapitala ob odsvojitvi ni razvidna iz pogodbe, ali če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi. Za čas odsvojitve kapitala pa se šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodbe odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba odsvojila kapital (102. člen ZDoh-2).

13. Tožnik je uveljavljal izgubo v zvezi s prometom vrednostnega papirja z oznako I. in navedel, da je prišlo pri trgovanju s tem vrednostnim papirjem do napake borznega posrednika. Ne glede na tožnikovo trditev, da je šlo za napako borznega posrednika, pa ta pri odmeri davka od dobička iz kapitala ne more biti upoštevana. Davčni organ veže načelo zakonitosti. Davčno upoštevne pa so lahko le okoliščine, ki jih za uveljavljanje izgube kot pravno relevantne določa ZDoh-2. Na podlagi drugega odstavka 97. člena ZDoh-2 v primeru, kadar je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala v času pridobitve negativna (izguba), se lahko v letu, za katero se odmerja dohodnina, za navedeno izgubo zmanjšuje pozitivna davčna osnova za dobiček iz kapitala po tem poglavju, vendar ne več, kot znaša pozitivna davčna osnova. Na podlagi petega odstavka 97. člena ZDoh-2 pa, ne glede na drugi odstavek tega člena ZDoh-2, negativna razlika (izguba), ki je dosežena z odsvojitvijo kapitala, ne zmanjšuje pozitivne davčne osnove po tem poglavju, če zavezanec v roku 30 dni pred ali po odsvojitvi kapitala pridobi vsebinsko istovrstni nadomestni kapital, ali pridobi pravico do nakupa ali obveznost nakupa istovrstnega kapitala (domneva navidezne izgube). Ker iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da med transakcijami z vrednostnim papirjem z oznako I. ni preteklo več kot 30 dni, davčni organ tudi po presoji sodišča, glede na predhodno citirane zakonske določbe ZDoh-2, pravilno ni upošteval izgube pri določitvi davčne osnove za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve tega vrednostnega papirja. Pomota borznega posrednika pri izvršitvi več zaporednih transakcij pri vrednostnem papirju I. davčno ne more biti upoštevna. Upoštevno je lahko samo dejansko stanje, zato je davčni organ pri obravnavani obdavčitvi pravilno upošteval vse izvedene transakcije. Davčne posledice se v postopku odmere davka vežejo na pravna dejstva, ki jih zakonska norma, ki se nanaša na odmero davka od dobička iz kapitala določa za obdavčitev (ZDoh-2). Okoliščine posameznih zavezancev glede pridobitve in odsvojitve kapitala v smislu ugotavljanja namena sklenitve takšnih transakcij, pa niso opredeljene. Pomota borznega posrednika pri izvršitvi več zaporednih transakcij pri vrednostnem papirju I. davčno ne more biti upoštevna. Okoliščine na strani davčnih zavezancev glede pridobitve in odsvojitve kapitala v smislu ugotavljanja namena sklenitve transakcij v ZDoh-2 niso navedene in tako ne morejo biti davčno upoštevane.

14. Tožnik je uveljavljal tudi izgubo v zvezi z delnicami F. in hibridnimi obveznicami H. Med strankama ni sporno, da so bile s sprejetjem izrednih ukrepov na podlagi odločbe J. z dne 17. 12. 2013 in 18. 12. 2013 razveljavljene in iz centralnega registra pri G. izbrisane delnice F. in hibridne obveznice H. Na podlagi 102. člena ZDoh-2 se kot čas odsvojitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe oziroma pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba odsvojila kapital. Predmetna odsvojitev je bila izvršena v letu 2013, zato tudi po presoji sodišča teh vrednostnih papirjev ni mogoče vključiti v davčno osnovo za leto 2014, ne glede na vse sporne vidike razveljavitve navedenih delnic in hibridnih obveznic. Kot je to pravilno pojasnil tožniku že davčni organ, davčne obravnave razveljavitve delnic F. na podlagi odločbe J. o izrednih ukrepih ni mogoče tolmačiti izven veljavne zakonodaje (ZDoh-2). Na podlagi drugega odstavka 97. člena ZDoh-2 v primeru, kadar je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala v času pridobitve negativna (izguba), se lahko v letu, za katero se odmerja dohodnina, za navedeno izgubo zmanjšuje pozitivna davčna osnova za dobiček iz kapitala.

15. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da so bile predmetne obveznice dejansko šele v letu 2014 izbrisane iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev pri G., zato je po mnenju tožnika uveljavljanje izgube v zvezi z njimi v letu 2014 pravilno in pravočasno ter tudi edino možno. Kot sta pravilno tožniku pojasnila že oba davčna organa, se davčne posledice v postopku odmere davka vežejo na pravna dejstva, ki jih določa zakonska norma, ki se nanaša na odmero dohodnine od dobička iz kapitala (v danem primeru ZDoh-2). Obdavčitev z davkom od dobička iz kapitala pa je odvisna le od doseženih razlik med vrednostjo kapitala ob pridobitvi in vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in ne od povečanja ali zmanjšanja premoženja. V skladu s prvim odstavkom 97. člena ZDoh-2 je namreč davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala od pridobitvi. Odsvojitev (razlastitev) predmetnih vrednostnih papirjev, ne glede na sporno odločbo J. o izreku izrednih ukrepov E. d.d. in s tem razlastitev lastnikov delnic F. in hibridnih obveznic H., pa je bila v skladu s 102. členom ZDoh-2 tudi po presoji sodišča decembra leta 2013. Izgube, ki je tožniku nastala pri razlastitvi delnic F. in hibridnih obveznic H. v letu 2013, pa pri odmeri dohodnine od dobička iz kapitala za leto 2014 tudi po presoji sodišča ni mogoče upoštevati. Nastanek škode zaradi neustrezne obveščenosti lastnikov navedenih vrednostnih papirjev s strani davčnega organa oziroma J., ki je razveljavila delnice F. in hibridne obveznice H., kakor tudi zaradi izgube realne možnosti uveljavljanja izgube v letu 2013 v zvezi z navedenimi vrednostnimi papirji (saj je bilo možno izgubo dejansko uveljavljati šele v letu 2014, kot to pravilno ugovarja tudi tožnik), pa je lahko le predmet presoje v sodnih postopkih pred pristojnim sodiščem.

16. Kot to pravilno ugovarja tožnik, je obrazložitev izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa glede hibridnih obveznic H. zelo skopa, vendar pa po presoji sodišča vseeno omogoča preizkus in je v skladu z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Davčni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel razloge, zaradi katerih ni upošteval izgube za delnice F. in hibridne obveznice H. in sicer, da so bili navedeni vrednostni papirji razveljavljeni in izbrisani iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev pri G. v letu 2013. Navedel je tudi, da je šlo za izrek izrednih ukrepov E. d.d. z odločbo J. v decembru 2013. Kot pravno podlago za svojo odločitev pa je pravilno navedel določbo drugega odstavka 97. člena in 102. člena ZDavP-2.

17. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, kršitev določb postopka ni podanih, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je odločalo na seji senata, ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

19. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

28.06.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1200/2015
• UPRS sodba I U 325/2016
• UPRS Sodba I U 1244/2019-9