VSRS Sodba X Ips 101/2016

Jedro

Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že sprejelo stališče, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

Revident ima prav s tem, ko ugovarja, da v primeru, ko med njim in davčnim dolžnikom sploh ni sporno, da navedeni dolg ne obstaja več, vprašanje obstoja tega dolga ne more biti predmet obravnave kot predhodnega vprašanja v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o davčni izvršbe, saj to ne more nadomestiti pomanjkanja potrebnega izvršilnega naslova.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 188/2015-10 z dne 12. 1. 2016, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 42914-6748/2013-1 08-3111-08 z dne 26. 8. 2013, ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 1.032,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 42914-6748/2013-1 08-3111-08 z dne 26. 8. 2013, s katerim je prvostopenjski davčni organ odločil, da se zoper davčnega dolžnika T., d. o. o. opravi davčna izvršba dolgovanega zneska davčnih obveznosti, ki na dan 26. 8. 2013 znašajo skupaj 42.584,79 EUR z rubežem terjatev, ki jih ima davčni dolžnik do revidenta v višini 36.600,00 EUR. Pri tem je davčnemu dolžniku prepovedal razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, revidentu pa naložil, da plača zarubljeni znesek dolga na prehodni račun davčne uprave.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi, in se na podlagi drugega odstavka 71. člen ZUS-1 nanje sklicuje kot na razloge sodbe. Glede na tožbene navedbe še dodaja, da je davčni organ pravilno izdal sklep o davčni izvršbi po dejanskem stanju, ki je bilo takrat izkazano. Revidentove ugovore, da je bil njegov davčni dolg pred izdajo sklepa o davčni izvršbi že poravnan, šteje tudi nadalje za neizkazane, deloma pa za nedovoljeno tožbeno novoto, tako da revident zatrjevanega ni uspel dokazati. Odločitev davčnega organa je na podlagi pravilne presoje dokazov zato pravilna in zakonita.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču (smiselno) predlaga, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi ter odpravi sklep prvostopenjskega davčnega organa ter zadevo vrne davčnemu organu v ponoven postopek. Zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,¹ ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe, presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporna pravilnost in zakonitost izdaje sklepa o davčni izvršbi na dolžnikovo denarno terjatev, s katerim je bilo revidentu kot dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo davčnega dolga davčnega dolžnika v višini 36.600,00 EUR.

9. Če davek ni plačan v predpisanem roku, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (143. člen ZDavP-2). Izvršba se lahko med drugim opravi tudi na denarne terjatve, ki jih ima davčni dolžnik do svojega dolžnika. Na podlagi 172. člena ZDavP-2 v takem primeru davčni organ sklep o izvršbi vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku. S sklepom o izvršbi se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune (173. člen ZDavP-2). Dolžnikov dolžnik lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep, in sicer, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (prvi in drugi odstavek 174. člena ZDavP-2). Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, odstopi ugovor organu druge stopnje (četrti odstavek 174. člena ZDavP-2).

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da davčni dolžnik T., d. o. o., ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, navedenih v izreku sklepa o davčni izvršbi, zato je davčni organ skladno s 143. členom ZDavP-2 zoper njega začel davčno izvršbo. Ni sporno, da sta imela davčni dolžnik in revident vzpostavljeno upniško-dolžniško razmerje na podlagi dveh faktur (v višini 27.600,00 EUR z datumom zapadlosti 15. 9. 2013 in 9.000,00 EUR z datumom zapadlosti 10. 8. 2013). Terjatve na podlagi navedenih faktur v skupnem znesku 36.600,00 EUR so bile z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi zarubljene kot dolžnikova terjatev po določbi 173. člena ZDavP-2. Revident je obstoju terjatve na podlagi računov ugovarjal, saj naj bi davčnemu dolžniku predhodno že poplačal del dolga v višini 27.600,00 EUR v gotovini, kar je dokazoval z notarsko overjenim potrdilom, vendar navedenega po presoji upravnega organa ni uspel dokazati.

11. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že sprejelo stališče, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.²

12. V obravnavani zadevi je davčni organ v okviru odločanja o revidentkinem ugovoru po 174. členu ZDavP-2 sam odločal o obstoju terjatve davčnega dolžnika. Pri tem sicer iz dejanskega stanja ne izhaja, da bi šlo za predhodno vprašanje, ki bi bilo sporno med revidentom in davčnim dolžnikom, vendar pa revidentov dolg do davčnega dolžnika ni bil izkazan z izvršilnim naslovom, obstoju tega dolga pa je revident pravočasno in argumentirano ugovarjal. Revident ima prav s tem, ko ugovarja, da v primeru, ko med njim in davčnim dolžnikom sploh ni sporno, da navedeni dolg ne obstaja več, vprašanje obstoja tega dolga ne more biti predmet obravnave kot predhodnega vprašanja v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o davčni izvršbe, saj to ne more nadomestiti pomanjkanja potrebnega izvršilnega naslova.

13. Skladno z navedenim je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter sklep prvostopenjskega davčnega organa na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo temu davčnemu organu v ponoven postopek. Prvostopenjski davčni organ bo moral v ponovnem postopku upoštevati predstavljeno stališče Ustavnega sodišča, da vprašanja obstoja denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja ne sme reševati sam, če ta ni izkazana z izvršilnim naslovom.

14. Ker je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo že iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, se do drugih revizijskih ugovorov ne opredeljuje.

K II. točki izreka:

15. Ker je revident z revizijo uspel in je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo, samo odpravilo sklep prvostopenjskega upravnega organa ter zadevo vrnilo temu organu v ponovno odločanje, je odločilo tudi o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Stroški postopka na prvi stopnji so priznani na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in odmerjeni v višini 285,00 EUR iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), povečani za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Revident je v tožbi priglasil tudi materialne stroške v višini 22,00 EUR in 22 % DDV na navedeni znesek, vendar mu ti stroški niso priznani, saj Pravilnik povrnitve materialnih stroškov ne predvideva, po 5. členu Pravilnika pa se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožniku ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če v postopku nastanejo stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek, in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Navedeni Pravilnik je torej specialni predpis, ki izključuje uporabo drugih predpisov pri določitvi in povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.³ Stroški revizijskega postopka temeljijo na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter so odmerjeni po priglašenih stroških in v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v višini 36.600,00 EUR je revidentu treba priznati 550,80 EUR nagrade za postopek z revizijo (tar. št. 30/5 OT) in 10,10 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV v višini 123,40 EUR, skupaj torej 684,30 EUR. Odmerjene stroške v skupni višini 1.032,00 EUR je tožena stranka dolžna revidentu povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo prvostopenjsko sodišče.

-------------------------------
¹ V obravnavani zadevi je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), zato se v postopku pred Vrhovnim sodiščem določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).
² Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016 z vidika zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva zavzelo stališče, da odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju v davčnem postopku ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova, zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopa v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika. O tem Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 237/2014 z dne 13. 4. 2016.
³ Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 805/2007 z dne 16. 7. 2008.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 289/2015
• sodba I U 2207/2009
• UPRS sodba II U 189/2014