VSRS Sklep X Ips 327/2017

Jedro

Določba prvega odstavka 4. člena ZDIJZ je jasna.

Vrhovno sodišče je v zvezi z opredelitvijo pojma delovno področje organa že sprejelo stališče, da je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ le tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javnopravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javnopravnega režima izhajajo. Pri opredelitvi določene informacije za informacijo javnega značaja je torej odločilno, ali informacija kaže na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog.

Odgovor na vprašanje v zvezi s svetovalno dejavnostjo državnih univerz je glede na že omenjeno izhodišče odvisen od vrste in narave svetovalne dejavnosti, od pravnih podlag, relevantnih v vsaki posamezni zadevi dostopa do informacij javnega značaja pri zavezancih po ZDIJZ, ter od dejanskih ugotovitev v vsaki zadevi, na katere je revizijsko sodišče pri odločanju vezano.

Glede zelo hudih posledic revidentka svojih splošnih in hipotetičnih navedb, kolikor se nanašajo nanjo in za katere tudi ni predložila nobenih dokazov, ni z ničemer izkazala, druge morebitne posledice pa sploh ne bi nastale revidentki, temveč njenim poslovnim partnerjem.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper 1. in 2. točko izreka odločbe Informacijskega pooblaščenca, št. 090-270/2012-22 z dne 4. 1. 2016. S to odločbo je bil v ponovljenem postopku za ničnega izrečen izrek odločbe A. (v nadaljevanju organ), št. DH-158/2012 z dne 15. 10. 2012, s katero je bila v celoti zavrnjena zahteva prosilca za dostop do informacij javnega značaja v delu, ki se nanaša na zahtevo prosilca za pojasnilo pravne narave mnenj, ki jih tam navedeni inštitut izdeluje po naročilu (1. točka izreka odločbe), delno ugodeno pritožbi prosilca zoper zgoraj navedeno odločbo ter odločeno, da se ta odločba delno odpravi in se odloči, da mora organ prosilcu v tam navedenem roku v elektronski obliki na tam navedeni e-naslov posredovati tam navedene račune in pogodbe (2. točka izreka odločbe). S 3. točko izreka te odločbe, ki ni predmet presoje v tem upravnem sporu, je bila pritožba prosilca v delu, v katerem organ z dokumentom ne razpolaga, in v delu, v katerem mora organ v skladu s prejšnjo točko izreka te odločbe v posredovanih dokumentih prekriti varovane osebne podatke, zavrnjena, odločeno pa je bilo tudi, da v postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški (4. točka izreka odločbe).

2. Revidentka je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila revizijo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbi v celoti ugodi, odpravi 2. točko izreka izpodbijane odločbe ter zadevo vrne informacijskemu pooblaščencu v ponoven postopek, oziroma podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.²

5. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.³

6. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje navaja vprašanje, "kako razlagati pojem delovno področje organa iz prvega odstavka 4. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), pri čemer Vrhovno sodišče še ni odločalo, kako ta pojem razlagati v zvezi s svetovalno dejavnostjo državnih univerz, upoštevaje ustavno zagotovljeno avtonomijo univerz iz 58. člena Ustave RS".

7. Po jasni določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je izdelal organ sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Vrhovno sodišče je v zvezi z opredelitvijo pojma delovno področje organa že sprejelo stališče, da je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ le tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javnopravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javnopravnega režima izhajajo. Pri opredelitvi določene informacije za informacijo javnega značaja je torej odločilno, ali informacija kaže na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog.⁴ Izpodbijana sodba od teh okvirov ne odstopa, niti z ničemer ne posega v avtonomijo državne univerze. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je sicer odgovor na izpostavljeno vprašanje v zvezi s svetovalno dejavnostjo državnih univerz glede na že omenjeno izhodišče odvisen od vrste in narave svetovalne dejavnosti, od pravnih podlag, relevantnih v vsaki posamezni zadevi dostopa do informacij javnega značaja pri zavezancih po ZDIJZ, ter od dejanskih ugotovitev v vsaki zadevi, na katere je revizijsko sodišče pri odločanju vezano. Izpostavljeno vprašanje torej ni pomembno pravno vprašanje in tudi ne presega pomena konkretne zadeve, zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

8. Revidentka v reviziji zatrjuje tudi, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revidentka pa svojih splošnih in hipotetičnih navedb (da jo lahko nepravilna razlaga delovnega področja organa popolnoma onemogoči v opravljanju svetovalne dejavnosti, da se noben subjekt, ki je zainteresiran za varstvo svojih poslovnih skrivnosti in interesov, ne bo odločil za uporabo revidentkinih svetovalnih storitev, s čimer bo ostala brez virov financiranja, s katerimi zagotavlja tisti del svoje dejavnosti, ki ni financiran s strani države, ter da si s podatkom, o katerem pravnem vprašanju so poslovni subjekti pridobili revidentkino mnenje, njihovi konkurenčni subjekti lahko pridobijo nepošteno konkurenčno prednost), kolikor se nanašajo nanjo in za katere tudi ni predložila nobenih dokazov, ni z ničemer izkazala, druge morebitne posledice pa sploh ne bi nastale revidentki, temveč njenim poslovnim partnerjem. Glede na navedeno tudi ta pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.

9. Vrhovno sodišče je revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

10. Revidentka je hkrati z revizijo predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Na podlagi 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ker je o vloženi reviziji oziroma o njeni (ne)dovoljenosti Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka:

11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek skladno s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E konča po do tedaj veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
³ Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in drugi.
⁴ Sodba VSRS I Up 122/2006 z dne 25. 4. 2007 in sklep X Ips 96/2011 z dne 4. 7. 2012, na katera se sklicuje tudi izpodbijana sodba.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep X Ips 239/2015
• VSRS Sklep X Ips 101/2017
• VSRS Sklep X Ips 340/2017