UPRS Sodba I U 1570/2016-12

Jedro

Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDDPO-2 se kot odhodek ne priznajo obresti od posojil, razen pri posojilojemalcih bankah in zavarovalnicah, ki so prejeta od delničarja oziroma družbenika, ki ima kadarkoli v davčnem obdobju neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% delnic ali deležev v kapitalu ali glasovalnih pravic v zavezancu, če kadarkoli v davčnem obdobju ta posojila presegajo štirikratnik (v skladu s prehodno določbo 81. člena ZDDPO-2 za leto 2010 šestkratnik in za leto 2011 petkratnik) zneska deleža tega delničarja oziroma družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljene glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju, razen če zavezanec dokaže, da bi presežek posojil lahko dobil od posojilodajalca, ki je nepovezana oseba. Tožnik je v postopku dokazoval, da bi presežek posojil dobil tudi od nepovezane osebe, vendar pa navedenega ni uspel dokazati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, finančni oz. davčni organ) v I. točki izreka ugotovila, da je tožnik zaradi ugotovljenih nepravilnosti izkazal nepravilne podatke in sicer: 1. V obračunu davka od dohodka pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 je izkazal prenizko davčno osnovo (razlika med davčno priznanimi prihodki in odhodki) za 1.021.199,34 EUR. Ob upoštevanju zmanjšanja davčne osnove za namene pokrivanja izgube za 1.021.199,34 EUR znaša osnova za davek 0,00 EUR; 2. V obračunu davka od dohodka pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 je izkazal prenizko davčno osnovo za 1.322.694,51 EUR. Ob upoštevanju zmanjšanja davčne osnove za namene pokrivanja izgube za 1.322.694,34 EUR znaša osnova za davek 0,00 EUR; 3. V obračunu davka od dohodka pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 je izkazal prenizko davčno osnovo za 938.026,86 EUR. Ob upoštevanju zmanjšanja davčne osnove za namene pokrivanja izgube za 938.026,86 EUR znaša osnova za davek 0,00 EUR. V II. točki izreka je tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti dodatno odmeril: 1. Davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) - davčni odtegljaj od dohodkov podobnim dividendam za leto 2010 v znesku 147.281,24 EUR od davčne osnove in stopnje, ki ju navaja v preglednici in 2. pripadajoče obresti v znesku 11.535,47 EUR; 3. DDPO - davčni odtegljaj za leto 2011 v znesku 190.751,66 EUR od davčne osnove in stopnje, ki ju navaja v preglednici in 4. pripadajoče obresti v znesku 15.588,35 EUR; 5. DDPO - davčni odtegljaj za leto 2012 v znesku 135.277,63 EUR od davčne osnove in stopnje, ki ju navaja v preglednici in 6. pripadajoče obresti v znesku 2.346,56 EUR. Iz III. točke izreka izhaja, da mora tožnik odmerjeni in neplačani DDPO - davčni odtegljaj ter pripadajoče obresti v skupnem znesku 502.780,91 EUR plačati v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Iz IV. točke izreka izhaja, da se tožniku zavrne zahteva za povrnitev stroškov ter da stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo slednjo. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (V. točka izreka),

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDPO na področju transfernih cen za davčna obdobja od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012 s težiščem na ugotavljanju transfernih cen. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 21. 12. 2015, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je davčni organ zavrnil kot neutemeljene. V postopku je bilo ugotovljeno, da opravlja tožnik dejavnost dajanja nepremičnin v poslovni najem in da njegov osnovni kapital znaša 8.763,00 EUR (ima 4 družbenike - pravne osebe iz Avstrije). V postopku DIN je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik pri obračunu DDPO v inšpiciranem obdobju kot odhodke upošteval tudi obresti od posojil, prejetih od povezanih oseb. Tožnik ima 4 družbenike, vsak ima delež 25% in sicer: - A., Avstrija; - B., Avstrija; -C., Avstrija; - D. Avstrija. Tožnik je v postopku navajal, da interna politika E. v Sloveniji zahteva obstoj ene operativne družbe, namenjene glavni dejavnosti ter več projektnih družb brez zaposlenih, ki služijo implementaciji posameznih projektov. Tožnik je ustvarjal prihodke z dejavnostjo operativnega najema in sicer z dajanjem trgovskega centra ... v operativni najem.

3. V postopku je bilo ugotovljeno, da gre, upoštevajoč 16. člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) v povezavi z 12. členom ZDDPO-1, pri tožnikovih bančnih posojilih za transakcije med povezanimi osebami. V obdobju 2010 do 2012 je bil tožnik v pretežni meri financiran (dobil posojilo) s strani neposrednega družbenika D., kar je predstavljalo 82% celotnega obsega danih posojil s strani povezanih oseb. Delež financiranja (dano posojilo) s strani posrednega družbenika F. pa je precej manjši, le v višini 18% od celotnega obsega danih posojil. Iz preglednice št. 8 na strani 12 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je znašal znesek kredita omenjenega neposrednega družbenika 69.430.269,87 EUR ter omenjenega posrednega družbenika 14.963.099,00 EUR. Ker gre za povezane osebe, je davčni organ v postopku ugotavljal ali so se pogoji med njimi glede navedenih transakcij - posojil, razlikovali od tistih, ki bi se vzpostavili med neodvisnimi osebami. Glede uporabe neodvisnega tržnega načela se sklicuje na Smernice OECD za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave (v nadaljevanju Smernice OECD). Prav tako se davčni organ sklicuje na 16. člen ZDDPO-2, kjer je v slovensko zakonodajo implementirano neodvisno tržno načelo. Ob ugotovitvi, da se transakcije v inšpiciranem obdobju nanašajo predvsem na posojila in obresti od posojil med povezanimi osebami, je davčni organ opravil preveritev v skladu z določili 25. člena ZDDPO-1 in 32. člen ZDDPO-2, ki se nanašajo na obresti od presežka posojil, v povezavi z določili 16. člena ZDDPO-2. Ob upoštevanju 32. člena ZDDPO-2 se kot davčno priznani odhodek ne priznajo obresti od posojil, ki so prejeta od delničarja oziroma družbenika, ki presegajo določen večkratnik zneska deleža tega družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljene glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju, razen če zavezanec dokaže, da bi presežek posojil lahko dobil od posojilodajalca, ki je nepovezana oseba.

4. Davčni organ je v postopku pozval tožnika, da predloži verodostojne dokaze, da bi v enakih ali primerljivih okoliščinah lahko dobil enako oziroma primerljivo posojilo od nepovezanega posojilodajalca. Tožnik je v postopku navedeno poskušal dokazati, vendar pa je davčni organ, iz razlogov, ki jih obširno pojasnjuje, zaključil, da tožnik ni dokazal, da bi v enakih ali primerljivih okoliščinah lahko dobil posojilo od nepovezanega posojilodajalca oziroma da bi bil posojilodajalec pripravljen primerljivo posojilo ob primerljivih pogojih odobriti tudi nepovezani osebi. Davčni organ je zato v skladu z neodvisnim tržnim načelom ter določili 12. člena in 25. člena ZDDPO-1, 16. člena ter 32. člena ZDDPO-2 izračunal obresti od presežka posojil. Ker tožnik ni uspel dokazati, da bi presežek posojil pridobil tudi od nepovezanega posojilodajalca, mu jih davčni organ ni priznal kot odhodek. Iz navedenega razloga pa je tudi zaključil, da za tožnika ni mogoče uporabiti oprostitve plačila davčnega odtegljaja po določilih drugega odstavka 71. člena ZDDPO-2. Ker je tožnik v obračunu DDPO za leta 2010, 2011 in 2012 izkazal previsoke davčno priznane odhodke, je izkazal premajhno davčno osnovo za leto 2010 v znesku 1.021.199,34 EUR, za leto 2011 v znesku 1.322.694,51 EUR in za leto 2012 v znesku 938.026,86 EUR. Posledično davčne osnove ni zmanjšal za pravilen znesek pokrivanja izgube iz preteklih let.

5. Po ugotovitvi, da posojila od povezanih oseb presegajo mnogokratnik kapitala iz 32. člena ZDDPO-2 v povezavi s 16. členom ZDDPO-2 in zaključku, da so obresti od ugotovljenega presežka posojil davčno nepriznani odhodki, je davčni organ navedene obresti štel kot prikrito izplačilo dobička. Pri navedenem zaključku se sklicuje na 7. točko 74. člena ZDDPO-2. Navaja še 71. člen ZDDPO-2, ki določa, pod katerimi pogoji so dividende in dividendam podobni dohodki med matično družbo in odvisno družbo iz različnih držav članic EU oproščene plačila davčnega odtegljaja. Izjemo pa predstavlja drugi odstavek tega člena ZDDPO-2, ki določa, da oprostitev ne velja za znesek dohodkov, podobnih dividendam, ki se šteje za prikrito izplačilo dobička, če znesek plačil ni skladen s 16. členom tega zakona. Na podlagi 70. člena ZDDPO-2 pa se od dividend in dividendam podobnim dohodkom, ki se izplačajo rezidentu ali nerezidentu, izračuna, odtegne in plača davčni odtegljaj po stopnji 15%. Tožnik je v postopku za namene tretjega odstavka 70. člena ZDDPO-2 predložil podpisani izjavi družb F., Avstrija in D. Avstrija, iz katerih izhaja, da sta družbi rezidenta Avstrije in da ne moreta uveljavljati v Sloveniji plačanega davčnega odtegljaja od dividend v svoji napovedi davka od dobička pravnih oseb v Avstriji. Davčni organ je ugotovil, da predloženi izjavi nista zadosten dokaz za oprostitev davčnega odtegljaja, saj tožnik ni predložil drugih ustreznih dokazil. Na podlagi 373. člena in 374. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) mora plačnik davka davčni odtegljaj izračunati in odtegniti ob izračunu dohodka, plačati pa na dan izplačila dohodka. Davčni organ je tožniku posledično dodatno odmeril DDPO - davčni odtegljaj za obdobje 2010 do 2012.

6. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. Strinja se z razlogi, s katerimi odločitev utemeljuje prvostopenjski organ. Tožnik ni predložil dokumentacije, na podlagi katere bi dokazal, da bi presežek posojil lahko dobil od nepovezane osebe, čeprav je dokazno breme na njegovi strani. Glede tožnikovega ugovora, da prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo ni odločil o zahtevku za oprostitev po tretjem odstavku 70. člena ZDDPO-2 oz. o podrejenem zahtevku po 71. členu ZDDPO-2 pa je navedel, da to dejstvo drži. Ker prvostopenjski organ ni izdal sklepa ali odločbe o tem zahtevku, je navedel, da vsebinski ugovori tožnika, ki se nanašajo na uveljavljeno oprostitev, ne morejo biti predmet presoje v tem pritožbenem postopku. Pri tem se sklicuje na 222. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem ima stranka, če pristojni organ ne izda odločbe, pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. Drugostopenjski organ je po poizvedbi pri prvostopenjskem organu ugotovil, da je tožnik davčni odtegljaj, odmerjen po izpodbijani odločbi, plačal ter na prvostopenjski organ naslovil zahtevek za vračilo po četrtem odstavku 70. člena ZDDPO-2, o katerem še teče postopek odločanja. Ker pravna podlaga zahtevku za vračilo davčnega odtegljaja temelji na izpolnjevanju pogojev, ki jih določa tretji odstavek 70. člena ZDDPO-2, ugotavlja, da o oprostitvi že teče postopek na prvi stopnji, zaradi česar poziv prvostopenjskemu organu, da odloči o prvotnem zahtevku in izda odločbo, ne bi bil smiseln. Zato zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

7. Tožnik navedeno odločitev izpodbija in v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik meni, da je v predmetni zadevi izkazal, da bi presežek posojil, ki presegajo t. i. „varni pristan“ (razmerje 1 : 6 v letu 2010, razmerje 1 : 5 v letu 2011 in razmerje 1: 4 v letu 2012), ki ga določa 32. člen ZDDPO-2, lahko dobil od posojilodajalca, ki je s tožnikom nepovezana oseba. Davčnemu organu očita, da se ni opredelil do vseh njegovih navedb oz. se je le pavšalno opredelil do nekaterih njegovih navedb, kar ni v skladu z 2. členom Ustave RS v povezavi s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Dolžnost davčnega organa je, da obrazloži razloge za zavrnitev zahtevka stranke. S pomanjkljivo obrazložitvijo davčni organ bistveno krši pravila davčnega postopka ter s tem posledično tudi načelo zakonitosti (4. člen ZDavP-2). Dolžnost davčnega organa je, da dokaže dejstva in obrazloži svojo odločitev (76. člen ZDavP-2). Ker v obravnavani zadevi tega davčni organ ni storil, gre po mnenju tožnika tudi za bistveno kršitev postopka. V zadevi je bilo prav tako nepopolno oz. nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kar je v nasprotju s 5. členom ZDavP-2, ki davčnemu organu nalaga dolžnost ugotavljanja materialne resnice. Tožnik zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek. V slednjem pa naj ugotovi, da tožnik ni kršil določbe 32. člena ZDDPO-2 in da niso bili podani pogoji za sekundarno prekvalifikacijo obresti v dividendam podobne dohodke po 7. točki 74. člena ZDDPO-2 ter iz tega naslova odmerjenega davčnega odtegljaja. Temu primerno tožniku ni potrebno prilagajati davčne osnove iz naslova davčno nepriznanih odhodkov za leta 2010, 2011 in 2012. Tožnik zahteva vračilo neupravičeno odmerjenega davčnega odtegljaja v višini 18.977,58 EUR (ki ga ni dobil povrnjenega na drugih pravnih podlagah) ter povrnitev plačanih zamudnih obresti v višini 29.470,38 EUR in plačilo zamudnih obresti od celotnega neupravičeno odmerjenega davčnega odtegljaja. Podrejeno pa tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni zaradi napačne uporabe materialnega prava. V primeru, da bi sodišče ugotovilo, da primarni zahtevek tožnika ni utemeljen, pa naj sodišče ugotovi, da je davčni organ neutemeljeno zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo davčnega odtegljaja v znesku 18.977,58 EUR. V tem delu gre za razlago določbe drugega odstavka 71. člena ZDDPO-2, ki jo davčni organ razlaga na način, ki po oceni tožnika pomeni kršitev prava EU ter je v nasprotju z Direktivo o skupnem sistemu obdavčitve matičnih in odvisnih družb iz različnih držav članic. Temu primerno tožnik zahteva prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU.

8. Tožnik se nadalje sklicuje, da je že v postopku uveljavljal pogoje za oprostitev/znižanje davčnega odtegljaja na treh podlagah: 1. oprostitev/vračilo po tretjem oz. četrtem odstavku 70. člena ZDDPO-2 v zvezi s 383a. členom ZDavP-2; 2. oprostitev/vračilo po 71. členu ZDDPO-2 v zvezi s 376. členom ZDavP-2 ter 3. znižanje/vračilo davčnega odtegljaja po Konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženje, sklenjeni med Republiko Slovenijo in Avstrijo (KIDO) v zvezi z 262. členom ZDavP-2. Tožnik je že v postopku uveljavljal oprostitev oz. znižanje davčnega odtegljaja na vseh navedenih pravnih podlagah, hkrati pa, ločeno od postopka DIN, zahteval oprostitev oz. vračilo odtegljaja: - z zahtevkom na podlagi KIDO dne 14. 4. 2016 in - z zahtevkom v skladu s četrtim odstavkom 70. člena ZDDPO-2 v povezavi s 383.a členom ZDavP-2. Davčni odtegljaj od plačila dividend, izplačanih družbi D., Avstrija, je tožnik dobil v ločenem postopku v celoti povrnjen, in sicer na podlagi drugega odstavka 10. člena KIDO znesek v višini 290.236,92 EUR in na podlagi zahteve tožnika za vračilo po četrtem odstavku 70. člena ZDDPO-2 znesek v višini 145.118,46 EUR. V tem delu tako tožnik nima več nobenega zahtevka. Davčni odtegljaj od plačila dividend, izplačanih družbi F., Avstrija, je dobil tožnik le delno povrnjen. Na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZDDPO-2 je znesek v višini 37.955,15 EUR (10%) dobil povrnjen z odločbo DT 4200-735/2016-5. V isti odločbi pa davčni organ ni ugodil preostalemu zahtevku tožnika za vračilo davčnega odtegljaja v znesku 18.977,58 EUR (5%), na kar se je tožnik tudi pritožil. V primeru, če tožnik ne bi uspel s svojim primarnim zahtevkom, tožnik zahteva, da se mu povrne neupravičeno odmerjeni davčni odtegljaj v višini 18.977,58 EUR. Vendar poudarja, da se v tem primeru ne sklicuje na določbo tretjega in četrtega odstavka 70. člena ZDDPO-2 (ki se že vodi v ločenem postopku DT 4200-735/2016-5), temveč na določbo 71. člena ZDDPO-2, ki jo je uveljavljal že v DIN. Davčni organ se do navedene pravne podlage za vračilo odtegljaja ni opredelil, zato tožnik zahteva, da se ugodi njegovemu zahtevku za vračilo tega davčnega odtegljaja na podlagi 71. člena ZDDPO-2 oziroma, da sodišče postavi predhodno vprašanje na Sodišče EU. Hkrati tožnik skladno z 99. členom ZDavP-2 zahteva plačilo zamudnih obresti od neupravičeno odmerjenega davčnega odtegljaja v znesku 18.977,58 EUR. Tožnik sodišče tudi obvešča, da bo glede predmetne zadeve sprožen postopek skupnega dogovora med Slovenijo in Avstrijo, skladno s Konvencijo o odpravi dvojnega obdavčenja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij in 26. členom Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje. Ne glede na to pa tožnik sodišče poziva, da prekine predmetni postopek do odločitve v postopku skupnega dogovora v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 288/2012.

9. Tožnik se v nadaljevanju tožbe sklicuje na namen zakonodajalca v povezavi s tanko kapitalizacijo po 32. členu ZDDPO-2. Pojasnjuje, da je že v postopku obrazložil, da se je za sporno financiranje odločil iz ekonomskih razlogov in ne zaradi izkoriščanja davčnega ščita. Davčnemu organu očita, da se v izpodbijani odločbi ni jasno opredelil do tožnikovih navedb, da pravilo varnega pristana iz 32. člena ZDDPO-2 ni ustrezna pravna podlaga za primere davčnih zavezancev, kadar je kapital posojilojemalca majhen, sama dejavnost pa terja več finančnih sredstev, kar velja v branži leasing/najemodajalskih družb. Tožnik očita davčnemu organu, da se ni jasno opredelil glede navedb tožnika, da se njegovi argumenti ne nanašajo le na višino obrestne mere, temveč na celotno politiko odobravanja posojil povezanim osebam v primerjavi z nepovezanimi osebami. Tako je bila v konkretnem primeru pri odobritvi posojila tožniku v osnovi uporabljena metoda primerljive proste cene pri oceni bonitete projektne družbe oziroma predvsem projekta financiranja. Pri tem pa je bila opravljena prilagoditev, in sicer sta posojilodajalca pri konkretnih posojilih odobrila zelo nizko obrestno mero (trimesečni EURIBOR + 0,875 odstotne točke pribitka). Zato tudi skupni (povprečni) odhodki iz obresti pri tožniku v obdobju 2010-2012 praktično niso presegli razmerja delež obresti/EBITDA 30%. Tožnik je ta posojila potreboval, da je financiral projekt izgradnje objekta, ki ga je nato dal v najem. Obresti od tega posojila pa je vključil v ceno najema, in sicer v višini trimesečnega EURIBOR + 1,25 odstotne točke pribitka. To pomeni, da je tožnik iz naslova obresti ustvarjal celo dobiček.

10. Tožnik se nadalje sklicuje na lastniško strukturo. Posojila je prejel pod tržnimi pogoji že v letu 1997, v letu 1998 in 1999 pa so se še povečala in so bila namenjena za gradnjo trgovskega centra v ... V relevantnem obdobju je bil financiran le s strani enega neposrednega družbenika (D.) in enega posrednega družbenika in sicer F. Glede na štiri enake deleže družbenikov pri tožniku, je interes družbenikov, da se posluje po tržnih pogojih. Zato je obseg danih posojil posameznega družbenik izhajal izključno iz same narave posla, zmožnosti posameznika ter tudi možnosti pogojev financiranja na trgu. Navedeno potrjujejo tudi precej nižje pogodbene obrestne mere od davčno predpisanih obrestnih mer po Pravilniku o obrestni meri. Posojila so bila tožniku odobrena izključno iz ekonomskih razlogov. Tožnik se sklicuje tudi na ponudbo za pridobitev posojila od G. v višini 100.000.000,00 EUR. Navedena ponudba je pogojena s pozitivnim sklepom pristojnega organa za odobravanje naložb v G. d.d. Vendar pa je po mnenju tožnika zahteva za predložitev takšnega sklepa nesorazmerna. Slednja bi namreč tožnika zavezovala, da bi moral skleniti posojilno pogodbo z G. d.d. Tožnik očita drugostopenjskemu organu, da se ni opredelil do pritožbenih ugovorov in ni navedel konkretnih kriterijev, zaradi katerih predvideva, da tožniku navedeno posojilo s strani G. d.d. ne bi bilo odobreno.

11. Tožnik je v postopku dokazoval presežek posojil s pojasnilom, da banke odobravajo posojila posojilojemalcem v dejavnosti leasinga nepremičnin na osnovi izračuna bodočega donosa. V konkretnem primeru ima v trgovskem centru ... največji delež površin, vzetih v najem, H. V ta namen je tožnik predložil izračun prihodkov od najemnin posameznih najemnikov objekta od leta 1998 dalje in dve posojilni pogodbi za posojila, ki ju je odobrila banka posojilodajalcem, pri čemer gre za nepovezane osebe. Tega ni bilo mogoče preveriti, ker so bili posojilojemalci, zaradi bančne tajnosti po Zakonu o bančništvu v Avstriji, izbrisani. Tožnik je davčnemu organu predložil dodatna dokazila in sicer za financiranje I. d.d. je predložil različico sindiciranega posojila. Davčni organ pa je navedel, da je tožnik predložil posojilne pogodbe, sklenjene med posojilodajalci in družbami kot posojilojemalkami, ki ne delujejo v isti panogi kot tožnik. Prav tako je kot dokazilo predložil sindicirano posojilo, čeprav se posojila, ki jih je prejel tožnik, ne vštevajo med sindicirana posojila. Pri tem pa davčni organ ni pojasnil, na kakšni podlagi bi bilo dopustno dokazovanje zgolj s posojilno pogodbo, ki bi bila sklenjena v tožnikovi branži. Davčni organ tudi ni upošteval, da sta posojilodajalca v konkretnem primeru odobrila posojilo v branži, ki ima višjo potrebo po financiranju in kjer se pri presoji bonitete upošteva tudi donosnost projekta. Prav tako davčni organ ni pojasnil, zakaj dokazovanje posojila s sindicirano pogodbo ni ustrezno.

12. Tožnik se nadalje sklicuje na 32. člen ZDDPO-2, po katerem mora tožnik dokazati le da bi presežek posojil dobil od posojilodajalca, ki je nepovezana oseba. Primerljivost pogojev pa v zakonu ni določena. Tožnik tudi meni, da je znesek dovoljenih posojil od povezanih posojilodajalcev po varnem pristanu izračunan napačno oziroma prenizko. Meni, da ozka razlaga nepriznanih obresti v celotnem presežnem delu ne vzdrži tržnega načela. Nadalje se tožnik sklicuje še na dodatno dokumentacijo, iz katere izhaja, da je nepovezana banka (J.) projektni družbi (K.) odobrila kredit v višini 34,9 mio EUR za nepremičninski projekt (objekt ...) pod primerljivimi pogoji. Tožnik je predložil tudi bilance projektne družbe, iz katere je razvidno, da je v trenutku odobritve posojila izkazovala negativni kapital. Davčnemu organu očita, da se ni opredelil do tega dokaza. Tožnik je že v pritožbi pojasnil, da je znesek dovoljenih posojil od povezanih posojilodajalcev po varnem pristanu izračunan napačno oziroma prenizko, vendar je drugostopenjski organ tožnikov ugovor zavrnil. Tožnik meni, da gre v tem delu za napačno uporabo materialnega prava. Tožnik meni, da bi bil po varnem pristanu v konkretnem primeru izračunan presežni del posojil, pridobljenih po letu 2005, lahko kvečjemu 1/7.

13. Tožnik je v postopku predložil analizo primerljivosti ob uporabi zunanjih primerljivk, ki jih je pridobil iz podatkovne baze AMADEUS, vendar je sam, glede na to, da pod to dejavnostjo ni ustreznih primerljivk, predlagal uporabo drugih dokazil. Predložil je kreditno pogodbo, sklenjeno med kreditodajalcem A., Avstrija in kreditojemalcem L., Poljska. Davčni organ tega dokaza ni sprejel in sicer z argumentom, da posojilo ni bilo odobreno družbi v isti panogi, kot posluje tožnik, da ni primerljiva boniteta tega posojilojemalca s tožnikom, znesek posojila pa neprimerljiv s tožnikovim. V izpodbijani odločbi je davčni organ pojasnil kateri so najpogostejši finančni kazalniki, ki se uporabljajo pri analizi primerljivosti. Tožnik pa je želel opraviti primerjavo le na podlagi enega finančnega kazalnika (delež obresti v EBITDA) in samo za eno načrtno izbrano družbo. Po presoji tožnika davčni organ ni jasno razložil, zakaj ni upošteval tožnikovih predlogov. Tožnik je v postopku dokazoval, da pri posojilu od neposredno povezane družbe ni bilo novacije po Obligacijskemu zakoniku, pri čemer se je skliceval na to, da je omenjena neposredno povezana družba samo prevzela terjatev iz posojil M. in A.. Davčni organ je izračunal obresti od presežka posojil (nepriznavanje obresti na podlagi varnega pristana), ki jih je štel kot davčno nepriznane odhodke. Tožnik pa je v postopku uveljavljal, da nepriznavanje obresti na podlagi varnega pristana ni ustrezna rešitev in da lahko povzroči dvojno obdavčitev (tudi v Avstriji).

14. Tožnik davčnemu organu očita, da je kot nesprejemljiv ocenil predlog tožnika v pritožbi, da bi vrednost obresti lahko določil ob upoštevanju ukrepov BEPS (določena v okviru projekta OECD o eroziji davčne osnove in preusmerjanju dobička), to pa je na način, za katerega po določbah ZDDPO-2 (še) ni podlage. Tožnik meni, da bi moral davčni organ presojo davčnega priznavanja obresti od presežka posojil opraviti po ekonomski plati, t.j. po že ustaljenih razmerjih v mednarodnem okolju in priznati odhodke iz obresti (primeroma neto obresti/EBITDA v višini 30%). Ob upoštevanju tožnikovega razmerja obresti (in ne neto obresti) v relevantnem obdobju ter ob tem, da je tožnik tudi ustvarjal „obrestne prihodke“ (na podlagi teh posojil) tožnik tako ne bi presegel razmerja neto obresti/EBITDA 30%. Po tem kriteriju bi bile vse obresti davčno priznane.

15. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem davčnega organa, da drugi odstavek 71. člena ZDDPO-2 avtomatsko izključuje možnost uveljavljanja oprostitve davčnega odtegljaja iz naslova prikritih izplačil dobička, ki so posledica transfernih cen (kar vključuje tudi obresti iz presežka posojil). Tožnik navaja razloge, zaradi katerih meni, da je takšna razlaga v nasprotju z Direktivo o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic. Upoštevajoč navedeno direktivo tožnik meni, da se na podlagi 71. člena ZDDPO-2 v obravnavani zadevi ne bi smelo obračunati davčnega odtegljaja. Tožnik je v tej zvezi davčnemu organu predložil vsa dokazila v skladu s 375. členom ZDavP-2 in ga s tem obvestil o izplačilu dividendam podobnega dohodka brez davčnega odtegljaja. Tožnik tudi meni, da izpolnjuje vse pogoje za oprostitev oz. vračilo davčnega odtegljaja v višini 18.977,58 EUR, skladno z 71. členom ZDDPO-2. Zato zahteva vračilo plačanega odtegljaja. Hkrati pa v skladu z 99. členom ZDavP-2 zahteva povrnitev obresti od neupravičeno odmerjenega davka. Tožnik primarno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek. Podrejeno pa predlaga, da sodišče odloči, da se tožniku vrne davčni odtegljaj v višini 18.977,58 EUR ter tudi obresti. V obeh primerih pa naj sodišče toženi stranki tudi naloži, da tožniku povrne stroške postopka.

16. V dopolnitvah tožbe tožnik uveljavlja prekinitev sodnega postopka do odločitve v postopku skupnega dogovora skladno s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 288/2012. Tožnik namreč meni, da davčni organ z izpodbijano odločbo krši neodvisno tržno načelo, zaradi česar je bil tako v Republiki Sloveniji, kot tudi v Republiki Avstriji, sprožen postopek skupnega dogovora, skladno s 6. členom Konvencije o odpravi dvojnega obdavčenja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij in 26. členom konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje. Tožnik tako dopolnjuje svojo tožbo z dokazili o vročitvi zahteve za začetek postopka skupnega dogovora med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo, ki je bila vložena v Republiki Sloveniji 22. 11. 2016 in v Avstriji 21. 11. 2016. Naknadno je sodišču predložil še obvestila, izdana s strani avstrijskega Ministrstva za finance o začetku postopka skupnega dogovora v Avstriji za davčnega zavezanca F. in za davčnega zavezanca D., oba z dne 14. 12. 2016.

17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev predloga za prekinitev sodnega postopka. Tožena stranka zavrača tožnikove ugovore o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločitve in se sklicuje na razloge, s katerimi je utemeljena izpodbijana odločitev ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

18. Tožba ni utemeljena.

19. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

20. V obravnavani zadevi gre pri tožniku in družbah, od katerih je tožnik prejel posojila, ki so predmet tega postopka, za povezane osebe v smislu 16. člena ZDDPO-2 ter s tem posledično za ugotavljanje transfernih cen. Pri tem pa je sporen zaključek davčnega organa, ki ob uporabi določbe prvega odstavka 32. člena ZDDPO-2 tožniku ni priznal kot odhodek obresti na posojila od povezanih oseb, ki presegajo določen mnogokratnik zneska deleža te povezane osebe (družbenika) v kapitalu zavezanca. Zato je tožniku ob uporabi navedene zakonske določbe povečal davčno osnovo, hkrati pa izplačilo navedenih obresti, za katere je ugotovil, da presegajo omenjeni večkratnik, prekvalificiral v prekrito izplačilo dobička, za katerega je tožniku dodatno odmeril davčni odtegljaj v skladu s 70. členom ZDDPO-2 v višini 15%.

21. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDDPO-2 se kot odhodek ne priznajo obresti od posojil, razen pri posojilojemalcih bankah in zavarovalnicah, ki so prejeta od delničarja oziroma družbenika, ki ima kadarkoli v davčnem obdobju neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% delnic ali deležev v kapitalu ali glasovalnih pravic v zavezancu, če kadarkoli v davčnem obdobju ta posojila presegajo štirikratnik (v skladu s prehodno določbo 81. člena ZDDPO-2 za leto 2010 šestkratnik in za leto 2011 petkratnik) zneska deleža tega delničarja oziroma družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljene glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju, razen če zavezanec dokaže, da bi presežek posojil lahko dobil od posojilodajalca, ki je nepovezana oseba. Tožnik je v postopku dokazoval, da bi presežek posojil dobil tudi od nepovezane osebe, vendar pa navedenega ni uspel dokazati. Z navedenim zaključkom davčnega organa pa se strinja tudi sodišče.

22. Tožnik se ne strinja z uporabo 32. člena ZDDPO-2 na način, kot je to v obravnavani zadevi storil davčni organ. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da če zavezanec za davek izkazuje razmerje med posojili od povezanih oseb in kapitalom v že omenjenih večkratnikih za posamezno leto, je v tako imenovanem varnem pristanu. V primeru, da zavezanec za davek dokazuje vrednosti zunaj varnega pristana, pa je dolžan predložiti dokumentacijo, kot pri dokazovanju transakcij iz 16. člena ZDDPO-2, preko katerega je v slovensko zakonodajo implementirano neodvisno tržno načelo. Tožnik je za namene dokazovanja po določilih 32. člena ZDDPO-2 predložil ponudbo pogojev dolgoročnega kredita za financiranje leasing poslov v višini 100.000.000,00 EUR, ki jo je izdala G. d.d., Ljubljana, z datumom izdaje 12. 10. 2007. Ker je odobritev kredita pod navedenimi pogoji pogojena s pozitivnim sklepom pristojnega organa za odobravanje naložb v G. d.d., Ljubljana, ki pa ga pa tožnik ni priložil, se sodišče strinja z davčnim organom, da tožnik tako ni uspel dokazati, da bi navedeno posojilo res lahko dobil. Sodišče zato zavrača tožnikove ugovore, ki se z navedenim zaključkom ne strinja. Sodišče se tudi strinja z oceno davčnega organa, da je omenjena ponudba banke zgolj informativna in da bi tožnik moral, ob upoštevanju tožnikove situacije, predložiti tudi sklep pristojnega organa o soglasju k navedenemu posojilu. Ker tožnik tega ni predložil, tudi po presoji sodišča ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da je na ta način izkazal, da bi omenjeni kredit dobil tudi od nepovezane osebe. Prav tako po presoji sodišča ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da naj bi bila zahteva za predložitev omenjenega sklepa nesorazmerna ter da bi tožnika zavezovala, da bi moral skleniti posojilno pogodbo z G. d.d., Ljubljana.

23. Tožnik je v postopku poskušal še z drugimi dokazili izkazati, da bi taka posojila lahko dobil tudi od nepovezane osebe. Davčni organ se pri oceni navedenih dokazil sklicuje na Smernice OECD. Iz točke 1.33 slednjih izhaja, da je podlaga za uporabo neodvisnega tržnega načela običajno primerjava pogojev povezane transakcije s pogoji transakcij med neodvisnimi podjetji. Da bi bile takšne primerjave uporabne, morajo biti ekonomsko pomembne značilnosti primerjanih situacij dovolj primerljive. Biti primerljiv pa pomeni, da nobena od (morebitnih) razlik med primerjanimi situacijami ne bi smela pomembno vplivati na pogoje, proučevane pri posamezni metodi, ali da je učinke takih razlik mogoče izločiti s sprejemljivo natančnimi prilagoditvami. Pri določanju stopnje primerljivosti in zanjo potrebnih prilagoditev je treba razumeti, kako nepovezane družbe ocenjujejo morebitne transakcije. Tožnik je v postopku v ta namen predložil analizo primerljivosti ob uporabi zunanjih primerljivk, ki jih je pridobil iz podatkovne baze AMADEUS. V postopku je davčni organ sprejel iskalne kriterije za iskanje primerljivih družb, kot jih je predlagal tožnik. Ker se predlagani iskalni kriteriji niso izkazali za primerne, tožnik v postopku ni več želel dokazovati presežka posojil s primerjano analizo z uporabo podatkovne baze AMADEUS, temveč je predlagal, da bi kot zunanjo primerljivko uporabili samo tisto zunanjo primerljivko, ki jo je sam izbral v okviru skupine E., v kateri je ena izmed družb skupine E. enkrat v vlogi posojilodajalke, drugič v vlogi posojilojemalke. Tožnik je tako predložil: - kreditno pogodbo, sklenjeno med kreditodajalcem A., Avstrija in kreditojemalcem L., Poljska; - kreditno pogodbo, sklenjeno med kreditodajalcem J. in kreditojemalcem K..; - sindicirano posojilno pogodbo (posojilojemalec je I. d.d.). Davčni organ je predlagal, da se dejavnost teh družb ter način financiranja preuči in če so podatki primerljivi, da se te družbe ročno (z metodo dodajanja) dodajo v že pripravljeno analizo primerljivosti z uporabo podatkovne baze AMADEUS, s čimer pa se tožnik ni strinjal.

24. V postopku je tožnik predložil kot zunanje primerljivke še dve primerjalni kreditni pogodbi, na katerih so bili podatki o kreditojemalcih izbisani, zaradi česar ni bilo mogoče identificirati zunanjih primerljivk. Davčni organ je pri tem upošteval Smernice OECD, ki v točki 3.38 določajo, da je treba identifikacijo potencialnih primerljivk opraviti z ciljem, da se najdejo najzanesljivejši podatki ob zavedanju, da slednji ne bodo vedno popolni. Iz navedene točke omenjenih smernic med drugim izhaja, da bo morda treba od primera do primera poiskati pragmatično rešitev, kot je denimo razširitev iskanja in uporaba informacij o transakcijah med nepovezanimi osebami, ki potekajo v isti panogi in na geografsko primerljivem trgu. Davčni organ se sklicuje na Smernice OECD, ki v točkah od 3.40 do 3.46 določajo izbiranje in zavračanje potencialnih primerljivk. Navedena sta dva načina, s katerima se lahko izvaja identifikacija potencialno primerljivih transakcij tretjih strank, in sicer pristop z izločanjem ter pristop s pomočjo dodajanja. Davčni organ je slednjega predlagal tožniku, vendar se tožnik s tem ni strinjal. Tožnik naj bi, ko bi naboru družb, ki so primerljive z dejavnostjo tožnika, torej s pristopom s pomočjo dodajanja, dodal družbe, ki jih je sam izbral in na podlagi finančnih podatkov teh družb opravil izračun finančnih kazalnikov. Najpogostejši finančni kazalniki so: - razmerje med posojilom in kapitalom, delež obresti v EBITDA, delež obresti in anuitet tekočega leta v EBITDA, razmerje med dolgom in EBITDA.

25. Tožnik pa je želel opraviti izračun samo enega finančnega kazalnika (delež obresti v EBITDA) in ne vseh in samo za načrtno izbrano družbo, ne pa za vse družbe, glede na dejavnosti, pridobljene s pomočjo primerjalne analize, na način, naveden v Smernicah OECD. Tožnik ni želel izračunati teh finančnih kazalnikov (ne samo enega) za vse družbe, pridobljene glede na panožne podatke (SKD), temveč je želel samo z enim finančnim kazalnikom, za skrbno izbrani družbi iz skupine E.dokazovati, da je pri tožniku razmerje med kapitalom in posojili, prejetimi od povezanih oseb, v skladu z neodvisnim tržnim načelom in da imajo tudi nepovezane osebe podoben delež obresti v EBITDA. Tožnik se je v postopku skliceval na omenjen finančni kazalnik (delež obresti v EBITDA) glede na panožne podatke, ni pa želel predložiti panožnih podatkov (le-teh ni mogoče predložiti, če ne opravi primerjalne analize in na podlagi podatkov izračuna finančne kazalnike).

26. Tožnik se je v nadaljevanju postopka z namenom dokazovanja možnosti zmanjšanja presežka vrednosti posojil zunaj varnega pristana skliceval še na določila Obligacijskega zakonika (prenovitev - novacija). V postopku je pojasnjeval, da je prejemal posojila od družbenikov že v letu 1997, ki so se povečala še v letih 1998 in 1999 ter so bila namenjena za gradnjo trgovskega centra v ... ter da so se posojila še povečala v letih 2006 in 2007 za dograditev trgovskega centra. Pojasnil je, da je v letu 2007 del posojil reprogramiral, pretežni del posojil pa se nanaša na posojilne pogodbe z novimi posojilodajalci. S temi novimi posojili je odplačal posojila posojilodajalcem, s katerimi v letu 2007 ni sklenil posojilnih pogodb. V postopku je predložil vse posojilne pogodbe in anekse, sklenjene s posojilodajalci v obdobju od leta 1997 do leta 2007 ter tudi obračune obresti za posojena sredstva prejeta pred 1. 1. 2005. Ker je s slednjim datumom uveden institut tanke kapitalizacije, je davčni organ izračunal delež denarnih sredstev po pogodbi, ki ga je posamezen posojilodajalec odobril tožniku v letu 2006, vključno s povečanjem posojila v letu 2007 ter izračunal obresti od presežka posojil v skladu s 16. členom in 32. členom ZDDPO-2.

27. Sodišče se strinja z oceno davčnega organa, ki tudi ob uporabi Smernic OECD zaključuje, da tožnik v postopku ni uspel dokazati, da bi presežek posojil pridobil po neodvisnem tržnem načelu tudi od nepovezanega posojilodajalca. Razloge za tak zaključek je davčni organ obširno pojasnil, z navedenimi razlogi pa se strinja tudi sodišče. Po presoji sodišča niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da se davčni organ ni opredelil do vseh njegovih navedb oz. da se je do nekaterih tožnikovih navedb opredelil le pavšalno. Iz konteksta celotne obrazložitve prvostopenjskega in drugostopenjskega organa izhajajo po presoji sodišča jasni in argumentirani razlogi za izpodbijano odločitev. Slednja po presoji sodišča vsebuje vse predpisane elemente, ki jih določa 214. člen ZUP. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da naj bi davčni organ z nepopolno obrazložitvijo izpodbijane odločitve storil bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik v postopku, čeprav je dokazno breme na njegovi strani (prvi odstavek 76. člena ZDavP-2), tudi po presoji sodišča ni uspel dokazati izpolnjevanja v postopku zatrjevanega neodvisnega tržnega načela. Zgolj zatrjevanje, da se je za sporno financiranje odločil iz ekonomskih razlogov ter da je obseg danih posojil izhajal izključno iz same narave posla, tudi po presoji sodišča ne zadošča.

28. Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, da naj bi davčni organ ob uporabi 32. člena ZDDPO-2 tudi napačno izračunal presežni del tožnikovih posojil in s tem posledično tudi obresti kot davčno nepriznanih odhodkov. Tožnik namreč meni, da bi davčni organ lahko nepriznani del obresti ugotavljal le od presežnega dela posojil, katerega znesek bi ob upoštevanju razmerja varnega pristana za posamezno obdobje lahko predstavljal 1/7 oz. 1/6 oz. 1/5 dobljenih posojil od povezanih oseb. Sodišče se strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da je določba 32. člena ZDDPO-2 glede vprašanja, ki se nanaša na izračun varnega pristana dovolj jasna in ne dopušča oziroma ne daje podlage za interpretacijo, kot jo zagovarja tožnik. V navedeni določbi ZDDPO-2 je namreč določeno fiksno razmerje med posojili in kapitalom, kar pomeni, da je zavezanec, katerega povezana posojila v poslovnem letu ne presegajo štirikratnika kapitalskih postavk, v varnem pristanu. Posledično to pomeni, da obresti od posojil, ki presegajo štirikratno knjigovodsko vrednost kapitala, ki ga ima posojilodajalec v posojilojemalcu, davčno niso priznane. Ob ugotovljeni knjigovodski vrednosti kapitala (8.763,00 EUR v vseh treh relevantnih obdobjih) je tudi po presoji sodišča meja varnega pristana, kot jo je ugotovil davčni organ, pravilna in v skladu z določbo 32. člena ZDDPO-2. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožnikove ugovore glede napačne uporabe materialnega prava. Neutemeljeni so zato tožnikovi ugovori, da ni kršil določbe 32. člena ZDDPO-2 ter da posledično niso bili podani pogoji za sekundarno prekvalifikacijo obresti v dividendam podobne dohodke po sedmem odstavku 74. člena ZDDPO-2 ter s tega naslova odmerjeni davčni odtegljaj. Iz sedmega odstavka 74. člena ZDDPO-2 namreč izhaja, da se za prikrito izplačilo dobička štejejo tudi obresti od presežka posojil iz 32. člena ZDDPO-2. Odmerjeni davčni odtegljaj pa ima podlago v 70. členu ZDDPO-2 (obdavčitev dohodkov z virom v Sloveniji), po katerem se davčni odtegljaj izračuna, odtegne in plača med drugim tudi od dohodkov, podobnim dividendam iz 74. člena ZDDPO-2.

29. Tožnik se v tožbi sklicuje, da je že v postopku uveljavljal oprostitev oz. vračilo davčnega odtegljaja na treh podlagah: - oprostitev/vračilo po tretjem oziroma četrtem odstavku 70. člena ZDDPO-2 v zvezi z 383a. členom ZDavP-2, - oprostitev/vračilo po 71. členu ZDDPO-2 v zvezi z 376. členom ZDavP-2, - znižanje/vračilo davčnega odtegljaja po Konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje, sklenjeni med Republiko Slovenijo in Avstrijo (v nadaljevanju KIDO) v zvezi z 262. členom ZDavP-2. Tožnik navaja, da mu je davčni organ del davčnega odtegljaja vrnil na podlagi drugega odstavka 10. člena KIDO in tretjega oziroma četrtega odstavka 70. člena ZDDPO-2, zavrnil pa je zahtevo vloženo na podlagi 71. člena ZDDPO-2. Tožnik zato v podrejenem zahtevku zahteva vračilo davka v znesku 18.977,58 EUR na podlagi 71. člena ZDDPO-2 oziroma predlaga, da sodišče postavi predhodno vprašanje na Sodišče EU. V dopolnitvi tožbe zato prilaga dokazila o vložitvi zahteve za začetek postopka skupnega dogovora med Slovenijo in Avstrijo, ki je bila vložena v Sloveniji 22. 11. 2016 in v Avstriji 21. 11. 2016 ter naknadno prilaga tudi obvestila o začetku postopka skupnega dogovora.

30. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za prekinitev navedenega postopka, saj po presoji sodišča navedeni predlog ni utemeljen. V določbah ZUS-1 in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu skladno s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, ni podlage za predlagano prekinitev postopka. Prekinitev postopka po zakonu oziroma po sklepu sodišča nastopi oziroma je mogoča le ob nastopu katerega od taksativno določenih razlogov za prekinitev postopka po zakonu (205. člen ZPP) oziroma razlogov za prekinitev postopka po sklepu sodišča (47. člen in 48. člen ZUS-1, 206. člen ZPP). Po presoji sodišča v konkretnem primeru tak razlog ne obstoja, saj odločitev o začetku postopka skupnega dogovora v obravnavani zadevi ne predstavlja predhodnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v tem upravnem sporu. Tožnik namreč v tem upravnem sporu primarno izpodbija celotno odločitev prvostopenjskega organa. Podrejeno pa tožnik uveljavlja zgolj povrnitev odmerjenega davčnega odtegljaja (katerega vračilo mu je bilo zavrnjeno v drugih postopkih) na podlagi 71. člena ZDDPO-2 in s tem v zvezi predlaga prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU.

31. Po presoji sodišča je pravilno stališče prvostopenjskega organa, da tožnik, ki ni uspel dokazati, da bi presežek posojil pridobil tudi od nepovezanega posojilodajalca, zato ni upravičen do oprostitve davčnega odtegljaja po določilih drugega odstavka 71. člena ZDDPO-2. Iz slednjih določb namreč izhaja, da je pogoj za tako oprostitev, da transakcija ne pomeni izogibanja davkom. Iz ugotovitev in zaključkov davčnega organa v navedenem postopku pa izhaja, da navedeni pogoj ni izpolnjen. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da uporaba zakonske določbe drugega odstavka 71. člena ZDDPO-2 na navedeni način (da je avtomatsko izključena možnost uveljavljanja oprostitve davčnega odtegljaja, če gre za prikrito izplačilo dobička, ki je posledica transfernih cen), ni pravilna. Prav tako taka omejitev, določena z nacionalno določbo (v ZDDPO-2), po presoji sodišča ni v nasprotju z direktivo, na katero se sklicuje tožnik (Direktiva o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic) oziroma pravom EU. V zadevi pa tudi ni sporno, da je tožnikov zahtevek za vračilo 18.977,58 EUR plačanega davčnega odtegljaja predmet drugega postopka in da je davčni organ o tem že odločil (tožnik sam navaja, da z odločbo DT 4200-735/2016-5 z dne 10. 10. 2016, zoper katero se je tožnik pritožil).

32. Po povedanem je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim jih, iz istih razlogov kot drugostopenjski organ, zavrača tudi sodišče.

33. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

34. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojani že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1)

35. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

26.04.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1053/2017-13
• UPRS Sodba I U 861/2016-14
• UPRS Sodba I U 1481/2016-17