UPRS Sklep III U 407/2016-12

Jedro

Tudi v primeru tožbe, ki je vložena na podlagi 4. člena ZUS-1 velja, da mora biti pravočasna.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožniku je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. K 145/2005 z dne 30. 10. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Kp 590/2007 z dne 14. 5. 2008 za storjeno kaznivo dejanje izrečena kazen 7 let in 6 mesecev zapora, ki jo je pričel prestajati v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana, Odprti oddelek Ig dne 1. 7. 2010.

2. Tožnik je prvič zaprosil za pogojni odpust s prošnjo z dne 18. 8. 2014, ki jo je tožena stranka zavrnila, vendar pa je bila ta odločitev s sodbo tukajšnjega sodišča, opr. št. III U 328/2014 z dne 19. 2. 2015, odpravljena ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje. Še preden je sodišče sprejelo to odločitev, je tožnik s prošnjo z dne 18. 11. 2014 ponovno zaprosil za pogojni odpust, vendar pa je tudi to njegovo prošnjo tožena stranka z odločbo z dne 11. 12. 2014 zavrnila, odločitev pa je bila po tožbi tožnika s sodbo tukajšnjega sodišča, opr. št. III U 48/2015 z dne 23. 4. 2015, odpravljena in zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka je še pred odločitvijo sodišča o tej tožbi ponovno odločila o tožnikovi prvi prošnji, to je prošnji z dne 18. 8. 2014, ki jo je z odločbo z dne 16. 3. 2013 znova zavrnila, vendar pa je tudi to odločitev sodišče s sodbo, opr. št. III U 103/2015 z dne 29. 5. 2015, odpravilo ter zadevo vrnilo toženi strani v ponovno odločanje. Tožena stranka je dne 12. 3. 2015, torej še preden je sodišče odločilo s sodbama opr. št. III U 48/2015 in III U 103/2015, izdala odločbo, da se tožnika z dnem 29. 5. 2015 pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora.

3. Tožnik je dne 7. 7. 2016 po svojem takratnem pooblaščencu toženi stranki poslal zahtevo, naj odloči o njegovih prošnjah za pogojni odpust z dne 18. 8. in 18. 11. 2014, o katerih po tem, ko so bile odločitve tožene stranke s sodbami sodišča odpravljene, ni več odločila. Tožena stranka je o obeh prošnjah odločila s sedaj izpodbijano odločbo št. 720-479/2013/73 z dne 24. 10. 2016 in prošnji zavrnila. V obrazložitvi svoje odločitve je opisala potek postopka in razloge za sprejeto odločitev, tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik že pogojno odpuščen s prestajanja kazni. Odločba je bila dne 19. 11. 2016 vročena takratnemu tožnikovemu pooblaščencu A.A., dne 21. 11. 2016 pa še osebno tožniku.

4. Tožnik je dne 19. 12. 2016 zoper odločbo tožene stranke vložil tožbo in to iz razloga po 3. točki prvega odstavka 217. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, naj njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, naj ugotovi, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu, saj je bil pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora in naj jo zato zavrže, oziroma podrejeno, kolikor temu ne bi sledilo, zavrne kot neutemeljeno, tožnik pa naj povrne stroške postopka.

6. Po prejemu odgovora na tožbo je tožnik v pripravljalni vlogi, ki jo je vložil dne 14. 4. 2017, vztrajal pri vloženi tožbi, dopolnil tožbene ugovore in navedel, da skladno s tem dopolnjuje tudi tožbeni zahtevek kot primarni in podrejeni tožbeni zahtevek. V primarnem tožbenem zahtevku tožnik sodišču predlaga, da odloči: 1) da se izpodbijana odločba razveljavi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje; 2) da je bilo z odločbo poseženo v tožnikovo človekovo pravico, in sicer pravico do odločanja v razumnem roku; 3) da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka. V podrejenem tožbenem zahtevku pa tožnik sodišču predlaga: 1) da ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita; 2) da je bilo z odločbo poseženo v tožnikovo človekovo pravico, in sicer pravico do odločanja v razumnem roku; 3) da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka. Tožena stranka na pripravljalno vlogo tožnika ni odgovorila.

K točki I izreka:

7. Sodišče je tožbo zavrglo.

8. Sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), v skladu z drugim odstavkom 157. člena Ustave RS pa tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Upravni spor se začne s tožbo (26. člen ZUS-1), ki jo je treba vložiti v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Tudi v primeru tožbe, ki je vložena na podlagi 4. člena ZUS-1 velja, da mora biti pravočasna. Določba 28. člena ZUS-1 se sicer nanaša le na upravni akt in s tem na vložitev tožbe, ki ima podlago v 2. členu ZUS-1, vendar pa je v prvem odstavku 23. člena tega zakona določeno, da prične rok za tožbo teči z vročitvijo upravnega akta stranki, oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, kar pomeni, da je treba 30 dnevni rok za vložitev tožbe uporabiti tudi pri tožbah iz 4. člena ZUS-1. Tako je tudi stališče upravno sodne prakse (primeroma, sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 79/2015 z dne 20. 1. 2016, I Up 476/2013 z dne 5. 2. 2015, in drugi). Po določbi prvega odstavka 33. člena ZUS-1 je s tožbo v upravnem sporu dopustno uveljavljati več različnih zahtevkov, in sicer: odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba); ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi (ugotovitvena tožba); izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Kolikor je tožba vložena na podlagi 4. člena ZUS-1, pa lahko tožnik zahteva: odpravo, izdajo ali spremembo posamičnega akta; ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika; prepoved nadaljevanja dejanja in odpravo posledic dejanja. Tožnik je tisti, ki odloči, katero od naštetih možnosti zahtevka bo izbral in uporabil v upravnem sporu. Do odločitve sodišča ima možnost, da svojo tožbeno zahtevo tudi spremeni in prilagodi morebitnim drugačnih okoliščinam, kolikor ne zahteva več od tistega, kar je zahteval že v tožbi. Z eno tožbo lahko tožnik uveljavlja tudi več tožbenih zahtevkov, če vsi temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse pristojno isto sodišče (35. člen ZUS-1). Sodišče v postopku prehodnega preizkusa najprej preveri ali tožba izpolnjuje procesne predpostavke. Če tožba nima procesnih predpostavk, jo sodišče na podlagi 36. člena ZUS-1 zavrže.

9. Tožnik je s tožbo, vloženo dne 19. 12. 2016, zahteval, da se izpodbijani upravni akt odpravi, torej vložil izpodbojno tožbo. V pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2017 je ta tožbo dopolnil, in to tako, da primarno uveljavlja odpravo upravnega akta (izpodbojni tožba po 2. členu ZUS-1) in ugotovitev, da je bilo s tem aktom poseženo v njegovo človekovo pravico, in sicer pravico do odločanja v razumnem roku (ugotovitvena tožba po 4. členu ZUS-1). Poleg tega podaja še podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim sodišču predlaga, da ugotovi, da je izpodbijani akt nezakonit in da je bilo s tem aktom poseženo v njegovo človekovo pravico (ugotovitvena tožba po 4. členu ZUS-1). Tožnik poudarja, da ima pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe, saj je to temelj za uveljavljanje njegovih drugih pravic, na primer za vložitev odškodninske tožbe. Navaja tudi, da lahko tožnik spremeni ali dopolni svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta v ugotovitveno tožbo, če želi, da sodišče o tem odloči, saj to ne posega v pravno varovani položaj drugih strank upravnega spora.

10. Sodišče ugotavlja, da tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja izpodbojni in ugotovitveni zahtevek, torej dva glavna, enakovredna tožbena zahtevka. Tako združevanje zahtevkov se šteje za objektivno kumulacijo zahtevkov, pri čemer mora vsak zahtevek izpolnjevati enake procesne pogoje, kot če bi bil uveljavljan v posebni tožbi. To pomeni, da mora vsak od tako postavljenih zahtevkov izpolnjevati procesne predpostavke za njegovo obravnavo. Uveljavljanje podrejenega tožbenega zahtevka, ki je v obravnavanem primeru ugotovitveni zahtevek, se šteje za eventualno kumulacijo zahtevkov. Uveljavljanje takega, torej podrejenega zahtevka, povzroči vse materialnopravne učinke vložitve tožbe.¹ Kolikor se primarnemu zahtevku ne ugodi in se odloča še o podrejenem zahtevku, mora sodišče prav tako najprej presoditi ali podrejeni zahtevek izpolnjuje procesne predpostavke. Skladno z opisanim je torej sodišče presojalo vsak zahtevek posebej in ugotovilo, da izpodbojni tožbeni zahtevek, opredeljen v primarnem tožbenem zahtevku, ne izpolnjuje procesnih pogojev za obravnavo, ker tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje takega zahtevka, medtem ko je ugotovitveni zahtevek, tako v primarnem tožbenem zahtevku kot tudi v podrejenem zahtevku, prepozen.

11. Kot je bilo pojasnjeno že v predhodnih točkah te obrazložitve, tožnik v 1. točki primarnega tožbenega zahtevka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji zadevo vrne v ponovno odločanje, torej vlaga tožbo kot izpodbojno tožbo po 2. členu ZUS-1, po kateri odloča sodišče o zakonitosti tistih dokončni pravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora torej izkazati pravni interes, to je, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga ne bi mogel doseči brez tožbe, tak pravni interes pa mora obstajati ves čas postopka (primeroma enako Upravno sodišče RS v sklepih I U 1704/2015, I U 1113/2016, I U 288/2016, I U 83/2017 in drugi). V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik dne 29. 5. 2015 pogojno izpuščen s prestajanja zaporne kazni, izpodbijana odločba pa je bila izdana šele dne 24. 10. 2016, ko je bil tožnik že na prostosti. Potek postopka in izdajanje odločb je sicer podrobneje opisano v 2. in 3. točki te obrazložitve in zato tega sodišče ponovno ne navaja. Ker je bil predmet odločanja z izpodbijano odločbo prošnja tožnika za pogojni odpust s prestajanja zaporne kazni, dejansko pa je bil tožnik s prestajanja te kazni izpuščen že več kot leto dni prej, preden je tožena stranka odločila z izpodbijano odločbo, si s tožbo, s katero zahteva odpravo te odločbe, tudi v primeru morebitnega uspeha v postopku ne more izboljšati svojega položaja, saj je svoj namen, to je pogojno izpustitev iz zapora, že dosegel. To pomeni, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev izpodbojne tožbe, oziroma ni izpolnjena procesna predpostavka iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Tožnik v pripravljalni vlogi sicer utemeljuje, da je njegov pravni interes v tem, da bi bila z morebitnim uspehom v upravnem sporu izkazana zatrjevana protipravnost ravnanja tožene stranke, ki je potrebna za uveljavljanje odškodnine, vendar pa sodišče taki argumentaciji ne sledi. Odločanje v upravnem sporu, je, kot že večkrat povedano, odločanje o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj in s ciljem, da si v primeru uspeha tožnik ta pravni položaj izboljša. Izkazovanje zatrjevane protipravnosti ravnanja tožene stranke kot temelja odškodninske odgovornosti pa ni vprašanje, ki bi se razreševalo v upravnem postopku, pač pa ga lahko tožnik uveljavlja v drugih za to predvidenih postopkih.

12. Tožnik 2. točko primarnega tožbenega zahtevka in obe točki v podrejenem tožbenem zahtevku vlaga kot ugotovitveno tožbo in sodišču predlaga, naj ugotovi, da naj bi tožena stranka nezakonito posegla v njegovo človekovo pravico in da je izpodbijana odločba nezakonita. Tožnik torej vlaga tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Kot je že bilo pojasnjeno v 8. točki te obrazložitve, je treba tudi tožbo po 4. členu ZUS-1 vložiti v roku 30 dni, kot to določa 28. člen ZUS-1. Kadar se taka tožba nanaša na posamično dejanje, kot to velja v obravnavanem primeru, prične rok za vložitev tožbe teči takrat, ko je bilo tako posamično dejanje storjeno. Tožnik trdi, da je bilo to dejanje tožeče stranke storjeno s tem, da o njegovih prošnjah za pogojno izpustitev ni odločila v razumnem roku, pač pa šele z izpodbijano odločbo dne 24. 10. 2016, ki je bila tožnikovemu pooblaščencu vročena dne 19. 11. 2016, tožniku osebno pa 21. 11. 2016. Tožnik bi torej moral tožbo po 4. členu ZUS-1 vložiti najkasneje v 30 dneh po tem, ko mu je bila izpodbijana odločba vročena, vendar pa je to storil šele z dopolnitvijo tožbe v pripravljalni vlogi, vloženi dne 14. 4. 2017, ko je, poleg prej uveljavljanega izpodbojnega zahtevka, uveljavljal še ugotovitveni tožbeni zahtevek v tč. 2 primarnega zahtevka in nato še v podrejenem zahtevku. Ker je torej v opisanem obsegu tožnikova tožba prepozna, ni izpolnjena procesna predpostavka iz 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. To, da je tožnik izpodbojno tožbo vložil pravočasno, ne pomeni, da je bil pravočasna tudi ugotovitvena tožba, saj, kot je bilo pojasnjeno v 11. točki te obrazložitve, se procesne predpostavke presojajo za vsak prirejeni ali podrejeni zahtevek posebej, dopolnitev tožbenega zahtevka pa tudi ni bila posledica morebitnih spremenjenih okoliščin med postopkom.

13. Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da tožnik za vložitev izpodbojne tožbe po 2. členu ZUS-1 ne izkazuje pravnega interesa, ugotovitvena tožba po 4. členu ZUS-1 pa je prepozna, s tem pa procesne predpostavke za vodenje upravnega spora niso izpolnjene. Sodišče je zato tožbo na podlagi 6. in 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II izreka:

14. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25.člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

-------------------------------
¹ Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem - 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 165 - 173

Datum zadnje spremembe:

09.04.2018

Podobni dokumenti:

• sklep I U 983/2012
• UPRS Sklep I U 1317/2019-5
• UPRS sklep I U 1248/2013