UPRS Sodba I U 1623/2017-8

Jedro

Kot sledi iz odločbe, gre pri sodni in davčni izvršbi za dva samostojna postopka, ki lahko potekata hkrati. Sklep sodišča o (delni) ustavitvi sodnega izvršilnega postopka še ne pomeni, da ne more za isto obveznost potekati davčna izterjava.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom postopek davčne izvršbe po sklepu o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-98782/2016-1 08 z dne 11. 7. 2016 zoper tožnico delno - za znesek 765,36 EUR ustavil, nadaljeval pa jo je za preostali dolg v skupni višini 1 196,69 EUR, s tem da so (preostale) neporavnane obveznosti razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, ki se nahaja v tretjem odstavku izreka (na 1. do 3. strani) izpodbijanega sklepa.

2. Iz obrazložitve sledi, da je davčni organ po tem, ko je začel davčno izvršbo zoper tožnico, ugotovil, da je dolg po sklepu delno plačan in delno storniran, zato je na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvršbo v tem delu ustavil. Za preostali dolg pa se izvršba na denarna sredstva tožnice, na podlagi in skladno z določbami ZDavP-2, ki jih davčni organ v nadaljevanju citira, nadaljuje.

3. Drugostopenjski davčni organ je izpodbijani sklep v 1. točki izreka svoje odločbe spremenil ter povečal znesek glavnice in obresti iz naslova obveznosti, za katere se postopek izvršbe delno ustavi in obenem zmanjšal znesek (glavnice in obresti) obveznosti, za katere se izvršba nadaljuje, odpravil pa je tudi izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na četrto in peto navedeno obveznost v tabeli - seznamu izvršilnih naslovov iz tretjega odstavka izreka, ter izrekel, da v ostalem ostane izrek sklepa nespremenjen. Pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep je organ druge stopnje v 2. točki izreka zavrnil ter ugotovil (v 3. točki izreka), da stroški postopka niso bili priglašeni.

4. V obrazložitvi organ druge stopnje najprej pojasni razloge, iz katerih je (uradoma) spremenil izpodbijani sklep, medtem ko v zvezi s pritožbo, v kateri se tožnica sklicuje na sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani In 1539/2010 z dne 19. 12. 2013 in v kateri trdi, da davčni organ tega sklepa neupravičeno ni upošteval, meni, da ni utemeljena. V nadaljevanju obrazložitve obširno pojasnjuje ter povzema vse dosedanje ugotovitve in ukrepanje davčnih in sodnih organov v izvršilnih postopkih zoper tožnico, ki je povezano oziroma ki rezultira v izdaji izpodbijanega sklepa. Pri tem ugotavlja, da je in zakaj je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je izdal sklep o delni ustavitvi ter navaja razloge oziroma podatke, iz katerih je nato organ druge stopnje odločitev prve stopnje le še nadgradil, s tem da je znesek, za katerega se postopek ustavi, povečal ter nato spremenil (zmanjšal) znesek obveznosti, ki se še upravičeno terja.

5. V zvezi s preizkušanjem pritožbenega ugovora pa po pregledu spisov ugotavlja, da sta se zoper tožnico zaradi izterjave istih davčnih obveznosti vodila dva izvršilna postopka, in sicer davčna izvršba na premičnine in sodna izvršba, na katero se sklicuje tožnica. Nadalje pritožbeni organ ugotavlja, da iz sklepa Okrajnega sodišča sledi, da je sodišče svojo odločitev, s katero je delno ugodilo ugovoru in izvršbo delno ustavilo, sprejelo na podlagi ugotovitve, da upnik (v tem postopku organ prve stopnje) v tem izvršilnem postopku ni predložil listin, iz katerih bi bilo razvidno, da je zoper tožnico tekla davčna izvršba, oziroma dokaza o tem, da je prišlo do pretrganja zastaranja. Iz sklepov o davčni izvršbi pa je razvidno, da se je v postopku davčne izvršbe odločalo po podatkih knjigovodskih (davčnih) evidenc, ter pojasni, da pri tem davčna organa nista vezana na odločitev sodišča, saj sta sodni izvršilni postopek in postopek davčne izvršbe dva postopka, ki tečeta neodvisno drug od drugega. Poleg tega pritožbeni organ ugotavlja, da je po podatkih prve stopnje in tudi iz knjigovodske evidence razvidno, da so obveznosti, za katere je sodišče ustavilo izvršbo, odpisane iz razloga zastaranja pravice do izterjave, o čemer so izdane odločbe, ali pa zato, ker organ prve stopnje ni imel veljavnega izvršilnega naslova. To pa pomeni, da se za te obveznosti tožnice več ne terja in da niso bile predmet izterjave na podlagi izpodbijanega sklepa. Postopek izvršbe se tako po podatkih evidenc ne nadaljuje za obveznosti, za katere bi ne bili izpolnjeni pogoji za izvršbo, medtem ko pritožbene ugovore oceni kot pavšalne do te mere, da se do njih niti ne more opredeliti. Sicer pa pojasni še, da je organ prve stopnje upošteval zadevni sklep Okrajnega sodišča, saj se (tudi) po podatkih kartice s prejeto kupnino niso pokrivale obveznosti, za katere je sodišče izvršbo ustavilo. Tožnica pa niti ne zatrjuje, da bi obveznosti po sklepu že poravnala ali da bi jih ne bila dolžna poravnati. Kot neutemeljen pa pritožbeni organ zavrne tudi očitek tožnice, da ji je organ prve stopnje neupravičeno trgal denar z računa.

6. Tožeča stranka v tožbi ponavlja, da bi moral davčni organ najprej upoštevati sklep sodišča In 1539/2010, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 3. 1. 2014. Navaja, da davčni organ oziroma FURS ta sklep ves čas ignorira in se obnaša tako, kot da ga ne bi bilo. Če bi ga upošteval, bi tožnica plačala takoj, ko bi kot direktor podjetja A. d.o.o. iztožila odvetnika, ki je kriv, da je podjetje uničeno. Zato je proti izpodbijanemu sklepu in proti odločbi ter s tem smiselno predlaga, da ju sodišče odpravi. Poleg tega uveljavlja tudi stroške za fotokopiranje in vožnjo.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po pregledu spisov in izpodbijanih odločitev sodišče sodi, da sta sklep in odločba izdana skladno z zakonom ter kot takšna pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi razlogom sklepa in odločbe druge stopnje in jih ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

10. Nasprotno so tožbeni ugovori povsem splošni in nekonkretizirani, kot to v zvezi z enakimi pritožbenimi ugovori ugotavlja že tožena stranka v svoji odločbi. Z ozirom na to utemeljeno zaključi, da pritožbenih ugovorov kot takšnih niti ni mogoče preizkusiti, oziroma se pri njihovem preizkusu utemeljeno nasloni na podatke, s katerimi sicer razpolaga, to je na izdane sodne in davčne odločbe oziroma sklepe ter na podatke davčnih evidenc. Pri tem pa, kot sledi iz odločbe, najprej pravilno poudari, da gre pri sodni in davčni izvršbi za dva samostojna postopka, ki lahko potekata hkrati in da torej sklep sodišča o (delni) ustavitvi sodnega izvršilnega postopka še ne pomeni, da ne more za isto obveznost potekati davčna izterjava. Poleg tega pa na podlagi davčnih evidenc in drugih zbranih podatkov povsem konkretno ugotovi, da so bile obveznosti, za katere je sodišče z zadevnim sklepom, na katerega se tožnica sklicuje tudi v tožbi (In 1539/2010), izvršbo ustavilo, odpisane, in da se izpodbijani sklep na te obveznosti več ne nanaša. Tožnica tem ugotovitvam v tožbi ne ugovarja, temveč še naprej, enako kot pred tem v pritožbi, zgolj trdi, da sklep sodišča pri izdaji izpodbijanega sklepa ni bil upoštevan. To pa očitno ne drži in zato sodišče tožbene ugovore kot neutemeljene in hkrati kot protispisne zavrača. Glede na povedano je namreč očitno neresnična tudi tožbena trditev, da FURS "sklep ves čas ignorira in se obnaša tako, kot da ga ne bi bilo".

11. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

19.02.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep II U 93/2019-17
• UPRS sodba I U 331/2015