VSRS Sodba X Ips 282/2016

Jedro

Zavezanec za plačilo davka na premoženje po 15. členu ZDO je v primeru, ko je na nepremičnini ustanovljena stavbna pravica, imetnik stavbne pravice, torej tisti, ki ima v lasti stavbo, in ne lastnik zemljišča.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1385/2015-9 z dne 31. 5. 2016 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Finančne uprave RS, št. DT 4221-00026/2015-KU z dne 29. 5. 2015, ter se zadeva vrne temu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 776,09 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo davčnega organa prve stopnje, št. DT 4221-00026/2015-KU z dne 29. 5. 2015, s katero je ta organ revidentki, od njenega solastnega deleža nepremičnin (50 %), navedenih v izreku, odmeril in v plačilo naložil davek od premoženja za leto 2015 v skupnem znesku 9.527,87 EUR. Davčni organ druge stopnje je revidentkino pritožbo z odločbo, št. DT-499-10-77/2015-2 z dne 20. 8. 2015, zavrnil.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov in (v zvezi z dopuščenim pravnim vprašanjem v tej reviziji) navedlo, da ustanovitev stavbne pravice ne pomeni odsvojitve, temveč zgolj obremenitev. Lastnik obremenjene nepremičnine pa ohrani lastninsko pravico na nepremičnini, kar nenazadnje izhaja tudi iz uradnih podatkov, konkretno iz rednega izpiska zemljiške knjige. Dokler pa je tako, je zavezanec za plačilo davka od spornih nepremičnin revidentka kot fizična oseba.

3. Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo vlaga revidentka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V zvezi s pravnim vprašanjem, ki ga je Vrhovno sodišče dopustilo kot pomembno, navaja, da so davčna organa in sodišče prve stopnje napačno razlagali institut stavbne pravice in je bil davek napačno odmerjen v delu, ki se nanaša na zemljišče št. 68/13. Ustanovitev stavbne pravice res ne pomeni prenosa lastninske pravice na zemljišču, vendar pa se na podlagi ustanovljene stavbne pravice za lastnika stavbe šteje imetnik stavbne pravice. Kot izhaja iz 14. člena (oziroma 156. člena) Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO), je zavezanec za plačilo davka lastnik stavbe oziroma poslovnih prostorov in ne revidentka kot lastnica zemljišča, na katerem je ustanovljena stavbna pravica. Tako je v zadevi z istim dejanskim in pravnim stanjem odločilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije v sodbi II U 291/2015 z dne 9. 12. 2015.

4. Tožena stranka na revizijo po vsebini ni odgovorila, predlaga pa njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi o tem vprašanju ni enotnosti.

7. Vrhovno sodišče je revizijo dovolilo na podlagi pomembnega pravnega vprašanja, ali je v primeru ustanovitve stavbne pravice na nepremičnini zavezanec za plačilo davka na premoženje po 156. členu ZDO lastnik zemljišča ali imetnik stavbne pravice, ki ima v lasti stavbo. V zvezi s tem vprašanjem je sodna praksa sodišča prve stopnje, glede na primerjavo izpodbijane sodbe in sodbe II U 291/2015 z dne 9. 12. 2015, neenotna.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. Iz dejanskega stanja zadeve, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je davčni organ prve stopnje revidentki za leto 2015 od njenega solastniškega deleža (50 %), odmeril davek od premoženja na posest stavbe na naslovu ..., v izmerah 110,5 m2, 12 m2 in 15 m2 ter od poslovnih prostorov na naslovu ..., v izmerah 70 m2, 67,70 m2, 57 m2, 135,50 m2, 99 m2, 114 m2, 247 m2, 197 m2 in 1600 m2, v skupnem znesku 9.527,87 EUR. Revidentka kot fizična oseba teh nepremičnin ne uporablja za opravljanje svoje dejavnosti (kar bi pomenilo oprostitev po 1. točki 19. člena ZDO), ampak jo za dejavnost uporablja pravna oseba A. d. o. o., ki pa je v solasti revidentke. V korist te pravne osebe je na spornih nepremičninah (po navedbah revidentke na nepremičnini št. 68/13) ustanovljena stavbna pravica po 256. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

10. V reviziji je sporno, ali je zavezanec za plačilo davka na premoženje po 156. členu ZDO lastnik zemljišča ali imetnik stavbne pravice, ki ima v lasti stavbo.

11. ZDO v 14. členu (156. člen) določa, da davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki (med drugim) posedujejo stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže (v nadaljevanju stavbe). V skladu s 15. členom (157. člen) omenjenega zakona je zavezanec za davek od premoženja iz 14. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Davek se plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam ali ga daje v najem (drugi odstavek 15. člena ZDO). V skladu z 2. točko 19. člena (161. člen) ZDO se davek od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti.

12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da revidentka premoženja ne uporablja za opravljanje dejavnosti in pritrdilo razlogom davčnih organov, da ustanovitev stavbne pravice ne pomeni odsvojitve, temveč zgolj obremenitev. Lastnik obremenjene nepremičnine pa ohrani lastninsko pravico na nepremičnini.

13. Zgoraj navedeno glede stavbne pravice je sicer res, vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča zavezanec za plačilo davka od premoženja v primeru, ko je na nepremičnini ustanovljena stavbna pravica, imetnik stavbne pravice, torej tisti, ki ima v lasti stavbo, in ne lastnik zemljišča. Stavbna pravica je namreč pravica imeti v lasti zgrajeno stavbo nad ali pod tujo nepremičnino (prvi odstavek 256. člena SPZ). Za nastanek stavbne pravice se zahteva poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti stavbno pravico, še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 257. člena SPZ). Stavbna pravica torej po namenu in vsebini pomeni odstop od načela superficies solo cedit, saj omogoča, da pride do različnega lastninskopravnega položaja na zemljišču in na njem zgrajenem objektu. Takšen sklep jasno izhaja iz 256. člena SPZ, ki govori o pravici imeti zgradbo na tujem zemljišču. Če se stavbna pravica nanaša na objekt, potem je poseg v lastninsko upravičenje rabe zemljišča popoln in lastniku zemljišča dejansko ostane le "gola" lastninska pravica. Poseg v temeljno pravilo stvarnega prava je nujno le začasen in lahko traja samo toliko časa, dokler obstaja stavbna pravica. Stavbna pravica je na podlagi fikcije v svojem bistvu izenačena z zemljiščem in ima pravni položaj nepremičnine. S stavbno pravico je povezana zgradba, ki se navzven kaže kot samostojna stvar, ki je premet lastninske pravice vsakokratnega imetnika stavbne pravice. Zgradba, ki jo ima v lasti imetnik stavbne pravice, v času obstoja stavbne pravice ni sestavina nepremičnine, na kateri oziroma pod katero je zgrajena, temveč je sestavina stavbne pravice. V primeru stavbne pravice torej (dosedanji) lastnik zemljišča ostane lastnik zemljišča še naprej, lastnik na tem zemljišču zgrajene stavbe pa bo imetnik stavbne pravice, ki bo v skladu z dogovorom uporabljal tudi zemljišče. Stavbna pravica je prenosljiva pravica, za prenos pa se smiselno uporabljajo pravna pravila, ki urejajo prenos lastninske pravice na nepremičninah.¹

14. Iz navedenega izhaja, da drugostopni davčni organ in sodišče prve stopnje napačno razlagata institut stavbne pravice. Imetnik stavbne pravice je lastnik stavbe, ki stoji na zemljišču, na katerem ima stavbno pravico, to zemljišče pa je v lasti nekoga drugega. Ustanovitev stavbne pravice res ne pomeni prenosa lastninske pravice na zemljišču, vendar pa je odločitev v predmetni zadevi glede na 14. člen (156. člen) ZDO odvisna od okoliščine, kdo je lastnik stavbe oziroma poslovnih prostorov. Na to vprašanje pa je treba odgovoriti ob pravilni razlagi zgoraj navedenih določb SPZ. Vrhovno sodišče se tako strinja s stališčem, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo v zadevi z enakim dejanskim stanjem II U 291/2015 z dne 9. 12. 2015.

15. V 15. členu ZDO je določeno, da je zavezanec za plačilo davka na premoženje lastnik oziroma uživalec. Tudi pri užitku, ki je sicer osebna služnost, lastniku, prav tako kot pri stavbni pravici, ostane le "gola" lastninska pravica. Tudi zato je po mnenju Vrhovnega sodišča logična razlaga, da je v primeru ustanovljene stavbne pravice na nepremičnini zavezanec za plačilo davka od premoženja po 156. členu ZDO imetnik stavbne pravice, ki ima v lasti stavbo, in ne lastnik zemljišča.

16. V postopku revizije se presoja omejuje na obseg, ki izhaja iz dovoljenosti revizije kot vsebinske procesne predpostavke. To pomeni, da se v primeru, ko je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje, presoja sodišča omejuje na revidentovo trditveno podlago in okvir, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja (smiselno drugi odstavek 371. člena ZPP). Zato Vrhovno sodišče ne odgovarja na preostale revizijske navedbe.

17. Ob povedanem je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter odločbo prvostopenjskega davčnega organa odpravilo in zadevo vrnilo temu davčnemu organu v ponoven postopek. Prvostopenjski davčni organ bo moral v ponovnem postopku upoštevati navodila Vrhovnega sodišča. Glede na to, da je revidentka v pritožbi izpodbijala odločitev davčnega organa, ki se nanaša na odmero davka od premoženja na posest poslovnih prostorov, bo moral ugotoviti, na katerih nepremičninah iz 14. člena ZDO, katerih obdavčitev je še sporna, je ustanovljena stavbna pravica, in torej kdo je lastnik stavb in s tem zavezanec za plačilo davka od premoženja, ter ponovno odločiti o zadevi.

18. Revidentka je z revizijo uspela. Ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo sklep prvostopenjskega davčnega organa in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu² se revidentu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Stroški revizijskega postopka temeljijo na določbi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in se odmerijo v skladu z Odvetniško tarifo. Revidentki je na podlagi 5. točke tar. št. 30 (po 1. točki te tarifne številke, zvišano za 50 %), ob upoštevanju vrednosti spora (odmerjenega davka v višini 9.527,87 EUR) treba priznati 344,25 EUR nagrade za postopek z revizijo in 6,89 EUR materialnih stroškov (11. člen), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 428,39 EUR. Tožena stranka je tako dolžna revidentki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 776,09 EUR, od takrat dalje pa z zamudnimi obrestmi. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo prvostopenjsko sodišče.

-------------------------------
¹ O tem: M. Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, stran 1174 do 1179.
² Uradni list RS, št. 24/2007 z dne 20. 3. 2007, s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018