VSRS Sklep X Ips 13/2015

Jedro

O izdaji računa je moč govoriti, ko prodajalec oziroma tisti, ki je po zakonu zavezan izdati račun, fizično pripravi dokument, ki ima vse z zakonom določene elemente računa (osmi odstavek 81. člena ZDDV-1), in ko to naredi z voljo, da ta račun preda kupcu, da bo ta na njegovi podlagi lahko odbijal vstopni DDV.

Ker v obravnavani zadevi manjka prav ta voljni vidik izdaje računa, je treba zaključiti, da do izdaje spornega računa, ki ga je revident uporabil za odbijanja vstopnega DDV, sploh ni prišlo.

V takih primerih nevtralnost delovanja sistema DDV zakon varuje že s tem, da kot pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV zahteva, da je davčnemu zavezancu izdan račun, kot izhaja iz točke a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Če torej davčnemu zavezancu račun ni bil izdan, nima pravice do odbitka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-636/12-12-08-230-03 z dne 26. 4. 2012, s katero je ta po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) odločil, da se zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) tožniku za obdobje od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2011 odmeri DDV, v znesku 750.000,00 EUR, od osnove 3,750.000,00 EUR, po stopnji 20 %, odmerjeni davek pa mora tožnik plačati v 30 dneh od vročitve odločbe na tam navedeni prehodni davčni podračun - proračun države. Davek je prvostopenjski davčni organ odmeril in naložil v plačilo, ker je ocenil, da tožnik ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV v višini 750.000,00 EUR, ki ga je v davčnem obračunu DDV za navedeno davčno obdobje uveljavljal zaradi nakupa nepremičnin. Ministrstvo za finance je tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-499-16-157/2012-5 z dne 28. 1. 2014.

2. V obrazložitvi sodbe je prvostopenjsko sodišče pritrdilo obema razlogoma, ki sta po mnenju davčnih organov narekovala zavrnitev pravice do odbitka v obravnavnem primeru. Odbitek je bil utemeljeno zavrnjen, ker je bila pogodba za nakup nepremičnin sklenjena zgolj zato, da bi tožnik pridobil pravico do odbitka vstopnega DDV. Po njegovi presoji je prišlo do zlorabe navedene pogodbe oziroma predpisov, ki omogočajo sklepanje take pogodbe, torej do zlorabe drugih predpisov v smislu četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), za razliko od davčnih organov, ki sta ocenila, da je šlo za navidezen oziroma fiktiven pravni posel v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2. Odbitek je bil utemeljeno zavrnjen tudi zato, ker tožnik ni z ničemer izkazal, da bo nepremičnine uporabljal za svoje obdavčljive dejavnosti, kar je eden od pogojev za odbitek vstopnega DDV po prvem odstavku 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Tožbene ugovore o bistvenih kršitvah pravil davčnega postopka (med njimi ugovor o dvakratni naložitvi DDV od prodaje nepremičnin ter ugovor o neobrazloženosti odločb davčnih organov) je zavrnilo kot neutemeljene, prav tako ni sledilo tožnikovemu predlogu za postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU).

3. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi davčno odločbo. Zatrjuje, da v obravnavanem primeru ni šlo za zlorabo, ampak za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ki ji jo podeljuje zakon in ki je posledica nakupa nepremičnin. Kupoprodajna pogodba ni bila pomanjkljiva in ravnanje pogodbenih strank ne neobičajno. Pravica do odbitka ni odvisna od tega, ali je izdajatelj računa plačal izhodni DDV v državni proračun. Glede očitka davčnih organov oziroma prvostopenjskega sodišča, da se ni dogovoril oziroma da ni dobil soglasja banke, ki je bila upnica prodajalca in je imela na nepremičninah vpisano hipoteko, navaja, da banka ni bila stranka prodajne pogodbe in da njenega soglasja za njihovo prodajo ne zahteva noben predpis. Z banko se je sicer dogovarjal in ta je zahtevala najmanj 4,500.000,00 EUR kupnine. Dogovarjanje z banko nima nobenega vpliva na veljavnost kupoprodajne pogodbe ter priznavanje odbitka vstopnega DDV. Ugovarja tudi drugemu razlogu za zavrnitev odbitka vstopnega DDV, to je presoji, da ni izkazal, da bo nepremičnine uporabljal za svojo obdavčljivo dejavnost. Meni tudi, da mu tožena stranka zaradi zavrnitve odbitka vstopnega DDV ne bi smela naložiti DDV v plačilo, ampak bi lahko kvečjemu zavrnila njegov zahtevek za vračilo presežka DDV po davčnem obračunu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da SEU postavi več vprašanj za predhodno odločanje.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da ta po njenem mnenju ni utemeljena iz razlogov, ki so navedeni v upravnih odločbah in izpodbijani sodbi, zato predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Glede na višino denarnega zneska, ki je bil revidentu odmerjen z odločbo davčnega organa, je navedeni pogoj izpolnjen.

Dejanske okoliščine zadeve

7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v davčnem postopku, na katero je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je revident kot kupec 27. 12. 2011 sklenil s pravno osebo X, d. o. o. (v nadaljevanju X), kot prodajalcem pogodbo o nakupu nepremičnin, in sicer stavbnega zemljišča s tam navedeno parcelno številko, na katerem stojijo novi, do tretje gradbene faze zgrajeni objekti "A", "B" in "C" s skupnimi podzemnimi garažami ter vsem, kar se nahaja na zemljišču v trenutku sklenitve pogodbe (gradbiščne ograje, gradbeni material, vsa gradbena oprema in drugo). Bruto prodajna cena, določena v pogodbi, znaša 4,500.000,00 EUR in vključuje 20 % DDV v višini 750.000,00 EUR od davčne osnove 3,750.000,00 EUR. Pogodba določa, da bo kupec kupnino plačal na račun banke v roku in na način, kot se bosta kupec in banka posebej dogovorila. Določa tudi, da prodajalec preda, kupec pa prevzame v last in posest nepremičnine s podpisom te pogodbe ter da prodajalec s podpisom te pogodbe izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na ime revidenta kot kupca. Revident je bil na podlagi te pogodbe vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnin.

8. V obračunu DDV za obdobje od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2011 je revident izkazal odbitke vstopnega davka na podlagi računa, št. PN-2712-2011 z dne 28. 12. 2011 (prvi račun), ki izkazuje prodajo nepremičnin za ceno, dogovorjeno v pogodbi. Kot izdajatelj računa je naveden X. Kupnine iz pogodbe oziroma računa revident ni plačal.

9. X je za isto davčno obdobje oddal obračun DDV, v katerem ni izkazal nobene prodaje blaga in storitev. Odgovorna oseba X-a je prvotno zanikala izdajo prej omenjenega računa, naknadno pa pojasnila, da za račun ni vedela, ker naj bi bil napisan s strani kupca in priložen k prodajni pogodbi v času podpisa pogodbe. X je naknadno, 6. 2. 2012 davčnemu organu posredoval dopis, v katerem navaja, da je storniral prvi račun z dne 28. 12. 2011, ker ni bil izstavljen v skladu z dogovorom. Hkrati je predložil nov račun, št. INV 001-2012 z dne 30. 1. 2012, torej drugi račun, ki sicer prav tako izkazuje prodajo nepremičnin, vendar se od prvega računa razlikuje v tem, da je v njem navedeno, da se izhodni DDV od prodaje nepremičnin obračuna po pravilu obrnjene davčne obveznosti (76a. člen ZDDV-1), kar pomeni, da je izhodni DDV dolžan plačati kupec (revident) in ne prodajalec (X).

10. V času nakupa nepremičnin so bile te obremenjene s hipoteko. Po navedbah banke hipotekarne upnice X najetih kreditov v skupni višini 8,000.000,00 EUR, ki sta bila zavarovana s hipoteko, ni odplačal. Kredita sta zapadla v plačilo 31. 3. 2011. Banka je tudi navedla, da se je aktivno iskal kupec in da je bila eden od potencialnih kupcev pravna oseba Y, d. o. o., katere ustanovitelj je revident, vendar svojih terjatev do X. niso uspeli prodati za sprejemljivo ceno. Ker so konec leta 2011 ugotovili, da je X. brez njihove vednosti in soglasja prenesel lastništvo na revidenta, so za izterjavo svojih terjatev sprožili sodne postopke (4. 1. 2012 so vložili predlog za izvršbo na zastavljene nepremičnine na podlagi notarskega zapisa). Iz dopisa banke, ki ga je revident predložil prvostopenjskemu davčnemu organu, je razvidno, da sta se Y, d. o. o., in banka 10. 11. 2011 res dogovarjala o odkupu celotnega nepremičninskega projekta, vendar Y, d. o. o., ni ponudil take cene (4,500.000,00 EUR), kot jo je zahtevala banka.

Presoja Vrhovnega sodišča

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je v izhodišču pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se pravica do odbitka vstopnega DDV lahko zavrne na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki določa, da se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju; če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. Prav tako je pravilno nadaljnje izhodišče sodišča prve stopnje, da je treba pri presoji primerov zlorab sistema DDV upoštevati tudi pravo EU, kot je razloženo v praksi SEU, npr. v sodbi C-153/11 z dne 22. 3 2012, zadeva Klub, na katero se sodišče prve stopnje in revident izrecno sklicujeta.

12. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o zlorabi sistema DDV v obravnavani zadevi obrazložilo s sklicevanjem na okoliščine (ocenilo jih je kot "neobičajne okoliščine"), ki so bile v zvezi s sporno nepremičninsko transakcijo ugotovljene v DIN, in sicer na to, da kupnina po pogodbi ni bila plačana, v pogodbi ni bil določen rok plačila ter način plačila kupnine, kljub tem značilnostim pogodbe (po mnenju sodišča prve stopnje gre za "bistvene pomanjkljivosti" pogodbe), pa je bilo revidentu kot kupcu s strani prodajalca že s podpisom pogodbe dano izrecno in brezpogojno dovoljenje, da se v zemljiško knjigo vpiše kot lastnik nepremičnin. Poseben pomen je pripisalo okoliščini, da plačilo ni bilo izvedeno. Čeprav plačilo blaga oziroma storitve res ni izrecni pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV, pa ta okoliščina v povezavi še z drugimi po njegovem mnenju lahko pokaže, ali gre za zlorabo. Te druge okoliščine so v tem, da je kupec prenesel lastninsko pravico na nepremičninah, ki so bile obremenjene s hipoteko v korist banke, brez vednosti in soglasja banke kot hipotekarne upnice, poleg tega pa sta prodajalčeva kredita, zaradi zavarovanja katerih je bila na nepremičninah vknjižena hipoteka v korist banke, zapadla v plačilo pred sporno prodajo nepremičnin, zaradi česar je banka predlagala izvršbo na zastavljenih nepremičninah. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavrnilo kot protispisen revidentov ugovor, da naj bi se pogajal z banko in da je banka vztrajala, da sprejema ponudbo, če bo kupnina znašala 4,500.000,00 EUR, saj se je z banko o tem dogovarjala druga pravna oseba, to je Y, d. o. o.

13. Do pravilnosti oziroma utemeljenosti navedenih razlogovanj sodišča prve stopnje pa se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba opredeljevati, ker ocenjuje, da je treba odbitek vstopnega DDV v obravnavni zadevi zavrniti iz drugega razloga.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba upoštevati, da odbijanje vstopnega DDV z vidika pravilnega delovanja sistema DDV postane sporno šele tedaj, ko je zaradi odbijanja vstopnega DDV poseženo v nevtralnost delovanja sistema DDV ali je takšno njegovo delovanje vsaj ogroženo. Če te nevarnosti ni, potrebe za poseg v pravico do odbitka načeloma ni. V nevtralnost delovanja sistema DDV je v preprostih primerih, ko gre za eno transakcijo in en račun, kakršen je tu obravnavani primer, poseženo tedaj, če pravica do odbitka vstopnega DDV ni nevtralizirana z obveznostjo plačati izhodni DDV po istem računu. Nadalje je treba upoštevati, da v načelo nevtralnosti delovanja ni poseženo zgolj zato, ker prejemnik računa, ki odbija vstopni DDV, računa še ni plačal izdajatelju ali zgolj zato, ker izdajatelj računa izhodnega DDV še ni obračunal in plačal v proračun. Dejstvo, da račun ali izhodni DDV še ni bil plačan, namreč ne pomeni, da teh obveznosti ni. Za zagotavljanje nevtralnosti je še posebej pomembno, da nastanek obveznosti plačila izhodnega DDV že po zakonu ni pogojen s plačilom računa - razen v posebnih primerih, če je davčni zavezancev upravičen obračunavati in plačevati DDV po sistemu plačane realizacije (131. člen ZDDV-1). Izdajatelj računa mora na računu navedeni DDV vselej plačati v proračun, in to že zaradi samega dejstva, da je račun izdal, kot izhaja iz 9. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, ki določa, da mora DDV plačati vsaka oseba, ki na računu izkaže DDV.

15. Glede na pojasnjeno v obravnavanem primeru ni odločilno, ali je revident sporni račun plačal, in tudi ne, ali je X revidentov odbitek nevtraliziral z nakazilom izhodnega DDV v državni proračun, temveč to, ali revidentovi pravici do odbitka vstopnega DDV nasproti stoji pravno veljavna obveznost izdajatelja računa, da plača izhodni DDV.

16. To ključno dejansko vprašanje obravnavnega primera pa je bilo po prepričanju Vrhovnega sodišča v postopku povsem zadovoljivo razjasnjeno. Iz dejanskih ugotovitev zadeve, ki med postopkom niso bile prerekane, posebej ne s strani revidenta, namreč izhaja, da je sporni račun z dne 28. 12. 2011 (prvi račun) revident sestavil sam. Račun je torej sestavil kupec nepremičnin in ne prodajalec, pri čemer iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev izhaja, da računa revident ni sestavil v imenu in za račun svojega dobavitelja. V slednjem primeru bi šlo za izdajo računa po pravilu samofakturiranja, ki je urejeno v tretjem odstavku 81. člena ZDDV-1.¹ Nadalje in še pomembneje pa je, da iz dejanskih ugotovitev tudi ne izhaja, da bi revident račun zgolj fizično pripravil za prodajalca in bi ga torej sestavil po prodajalčevi volji ali nalogu ali pa da bi prodajalec vsaj naknadno odobril tak račun, temveč je bil račun izdan mimo volje prodajalca, kot je ta sam izrecno potrdil, revident pa tega v postopku ni nikoli zanikal.

17. O izdaji računa je po presoji Vrhovnega sodišča moč govoriti, ko prodajalec oziroma tisti, ki je po zakonu zavezan izdati račun, fizično pripravi dokument, ki ima vse z zakonom določene elemente računa (osmi odstavek 81. člena ZDDV-1), in ko to naredi z voljo, da ta račun preda kupcu, da bo ta na njegovi podlagi lahko odbijal vstopni DDV.

18. Ker v obravnavani zadevi manjka prav ta voljni vidik izdaje računa, je treba zaključiti, da do izdaje spornega računa, ki ga je revident uporabil za odbijanje vstopnega DDV, sploh ni prišlo. Davčni zavezanec, ki računa ni izdal, ne more biti zavezan za plačilo izhodnega DDV, ki je naveden na takem dokumentu, zato je treba zaključiti, da v obravnavnem primeru prodajalec nepremičnin (AA.) ni obvezan plačati v proračun izhodnega DDV na podlagi računa oziroma dokumenta, ki je revidentu služil kot podlaga za odbijanje vstopnega DDV. Ker odbitku vstopnega DDV v tem primeru ne stoji nasproti obveznost plačila izhodnega DDV, odbitek posega v nevtralnost delovanja sistema DDV. V takih primerih nevtralnost delovanja sistema DDV zakon varuje že s tem, da kot pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV zahteva, da je davčnemu zavezancu izdan račun, kot izhaja iz točke a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1.² Če torej davčnemu zavezancu račun ni bil izdan, nima pravice do odbitka.

19. Vrhovno sodišče se zaveda, da navedeni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV v dosedanjem postopku ni bil uporabljen ter da bi se zato lahko takšno odločitev razumelo kot "sodbo presenečenja", vendar ocenjuje, da so v tem primeru za izdajo takšne sodbe izpolnjeni vsi kriteriji in pogoji, ki so postavljeni z namenom varovanja pravice strank do izjave v postopku in ki so navedeni v drugem odstavku 351. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se primerno uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Ta določa, da mora sodišče strankam dati možnost izjaviti se o uporabi pravne podlage za odločitev v zadevi, ki pred tem ni bila obravnavana, le če strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogli in morali računati. Po oceni Vrhovnega sodišča ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj revidentu ni mogla ostati prikrita trditev X, da ni sestavil računa, ki ga je revident uporabil za utemeljitev odbitka, ter da podatki na računu ne ustrezajo dogovoru. Skrbna stranka bi morala iz teh trditev razbrati, da X zanika izdajo računa, ob tem spoznanju pa bi se ji v nadaljevanju moralo postaviti preprosto vprašanje, ali je dopustno odbijati vstopni DDV na podlagi računa, ki ni bil izdan.

20. V zvezi z revizijskim ugovorom, da tožena stranka ni imela pravice odmeriti in naložiti v plačilo DDV, temveč kvečjemu zavrniti zahtevek za vračilo presežka, saj da je tako DDV od prodaje nepremičnin dvakrat plačan, lahko Vrhovno sodišče zgolj ponovi navedbe sodišča prve stopnje in drugostopenjskega davčnega organa, ki navajata, da se v obravnavanem postopku DIN ni odločalo o vračilu davka iz naslova izkazanega presežka DDV v obračunu DDV za relevantno davčno obdobje, temveč se je ugotavljalo, ali je zavezanec pravilno obračunal in plačal DDV in se mu zato, ker tega ni storil, izda odločbo ter z njo naloži premalo plačan oziroma neupravičeno odbijan DDV v plačilo (prim. sodbo X Ips 112/2012). Če zavezancu presežek DDV, ki ga je sam izkazal v obračunu DDV, ni bil vrnjen s strani davčnega organa, pa se, potem ko postane odločba, izdana v DIN, izvršljiva, obveznost, naložena s to odločbo, pobota s presežkom, izkazanim v obračunu DDV (v smislu določb četrtega odstavka 73. člena ZDDV-1 in v relevantnem času veljavnega šestega odstavka 97. člena ZDavP-2). Rezultat tega pa je vsebinsko enak kot zavrnitev vračila presežka DDV po obračunu.

21. V zvezi z revidentovim predlogom za postavitev vprašanj za predhodno odločanje Vrhovno sodišče ocenjuje, da so ta vprašanja glede na razloge za odločitev, ki so navedeni v tej sodbi, nerelevantna, saj odgovor na katero koli od predlaganih vprašanj ne bi vplival na drugačno odločitev v obravnavni zadevi.³

22. Po presoji Vrhovnega sodišča je s tem odgovorjeno na revizijske ugovore, ki so pomembni za odločitev v obravnavni zadevi, zato se do ostalih posebej ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Med temi so tudi tiste, s katerimi revident nasprotuje drugemu razlogu za zavrnitev odbitka, ki naj bi bil v tem, da revident ni izkazal, da je nepremičnine pridobil za opravljanje svoje poslovne (obdavčljive) dejavnosti.

23. Ker revizijski ugovori niso utemeljeni in niso podani niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

24. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Ta določa: "Račun iz prvega odstavka tega člena lahko izda kupec blaga ali naročnik storitev za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev (samofakturiranje), ki mu jo je davčni zavezanec dobavil le, če se obe stranki o tem predhodno dogovorita in če se še posebej dogovorita o načinu sprejema vsakega računa s strani davčnega zavezanca, ki dobavlja blago ali opravlja storitve. Kupec blaga ali naročnik storitev mora na računu navesti, da ga izdaja v imenu in za račun davčnega zavezanca, ki mu je dobavil blago ali opravil storitev."
² Ta se glasi: "Za uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec izpolnjevati naslednje pogoje: a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blaga ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 80.a do 84.a členom tega zakona."
³ Revident je predlagal postavitev naslednjih - smiselno povzetih - vprašanj: ali je kupec nepremičnin uveljavljal odbitek z zlorabo, če prodajalec ni plačal izhodnega DDV, ker ni imel sredstev za plačilo, s kupoprodajno pogodbo pa je dogovorjeno, da bo kupec izvršil plačilo kupnine hipotekarnemu upniku prodajalca; ali davčni organ upravičeno pogojuje vračilo vstopnega DDV s tem, da mu davčni zavezanec že ob nakupu dokaže, da bo nepremičnine uporabljal za obdavčljivo dejavnost; ali lahko davčni organ zavrne odbitek vstopnega DDV od nakupa nepremičnine, ker kupec ni zadovoljivo obrazložil poslovnega načrta, ki naj bi izkazoval, da je sposoben izpeljati investicijo v nepremičnino; ali je dejstvo, da kupec pred nakupom ni pridobil soglasja hipotekarnega upnika, čeprav to soglasje ni pogoj za veljavnost prodaje, objektivna okoliščina, ki kaže na to, da je imel kupec goljufivi namen.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 267/2015
• VSRS Sodba X Ips 265/2015
• Sodba X Ips 473/2010