UPRS Sodba I U 1320/2016-7

Jedro

Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti je davčna osnova prometna vrednost motornega vozila, ki ga ugotovi finančni organ. Slednji ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer za izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni organ, tudi davčni organ) tožniku odmeril od davčne osnove 6.665,00 EUR davek na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) po stopnji 17,00 % in dodatni DMV po stopnji 8,00% v znesku 1.666,25 EUR, z rokom plačila 30 dni od vročitve odločbe, po preteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Posebni stroški niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Tožnik je 29. 1. 2016 predložil napoved za odmero DMV za pridobitev rabljenega vozila AUDI, A4 AVANT 2.7 TDI AUT št. šasije ..., s 185.000 prevoženih kilometrov, 5 sedeži, dizel, moč motorja 132 KW, letnik 2007 iz druge države članice EU (Italija) v vrednosti 2.200,00 EUR ter priložil izvirnik računa o nakupu vozila 1536700463, izjavo o emisijski ustreznosti vozila in registracijski dokument oz. prometno dovoljenje ter kopijo dokumenta ACI ... in kopijo CMR ... z dne 26. 2. 2016. Finančni urad se sklicuje na 3. člen, 4. člen, 6. člen in 6.aa člen Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV), ki jih citira. Osnova za DMV je prodajna cena motornega vozila (v nadaljevanju m/v), ki ne vključuje DMV in DDV. Kot prodajna cena se pri pridobitvi iz/v druge države članice EU šteje nakupna cena, pri uvozu pa vrednost, določena po prvem do četrtem odstavku 38. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

2. Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti je davčna osnova prometna vrednost motornega vozila, ki ga ugotovi finančni organ. Slednji ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer za izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil. V skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZDMV je finančni organ v odmernem postopku ugotovil večje razhajanje med nabavno ceno vozila po računu v višini 2.000,00 EUR in vrednotenjem takšnega vozila po katalogu Eurotax v višini 6.665,00 EUR in je zato določil davčno osnovo s cenitvijo. Z zapisnikom z dne 25. 4. 2016 je tožnika pozval k predložitvi dokazil, ki bi lahko vplivala na oceno davčne osnove. Tožnik je odstopanje utemeljeval z predložitvijo predračuna 1/16 z dne 26. 4. 2016, A. s.p., kalkulacijo z dne 26. 4. 2016 B. s.p. in fotografijo armaturne plošče, pri čemer pa iz navedenih listin ni bilo razvidno, da se nanašajo prav na tožnikovo vozilo. Navedba potrebnih storitev rednega servisiranja pa tudi nimajo vpliva na ugotavljanje davčne osnove. Navedenih listin finančni organ kot neverodostojnih ni upošteval. Finančni organ je preveril ponudbo primerljivih vozil na italijanskem trgu spletnih straneh autoscout.it ter 9. 5. 2016 našel dve primerljivi vozili, ki ju navaja. Finančni organ meni, da je ponudba vozil na trgu v Italiji na splošno primerljiva z vrednotenjem vozila po katalogu za vrednotenje v višini 6.665,00 EUR. Ker tožnik ni predložil nobenih dokazil, ki bi imela vpliv na ugotovljeno davčno osnovo, je navedeno vrednost upošteval pri oceni davčne osnove in tožniku v zvezi z nakupom obravnavanega vozila odmeril DMV od te vrednosti v višini 1.666,25 EUR. Finančni organ je pri določitvi davčne osnove za izhodišče uporabil orientacijsko vrednost m/v iz kataloga za vrednotenje vozil Eurotax v višini 6.556,00 EUR.

3. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, dopolnitev pritožbe z dne 11. 5. 2016 pa zavrgel. Prvostopenjski organ je na podlagi predložene dokumentacije in podatkov o vrednosti vozila na prostem trgu ugotovil odstopanje med prodajno vrednostjo in prometno vrednostjo, ki jo vozila takšne znamke, letnika, števila prevoženih kilometrov itd., dosegajo na prostem trgu. Zato je pristopil k ugotavljanju davčne osnove za odmero DMV. Prvostopenjski organ je nesorazmerje ugotovil na podlagi primerjave cene, ki je bila tožniku zaračunana in vrednosti vozil, do katere je prvostopenjski organ prišel z uporabo programa Eurotax ter cene oziroma vrednosti avtomobila s podobnimi karakteristikami, ki jih vozila dosegajo na italijanskem trgu. To pa je na trgu, na katerem je tožnik konkretno vozilo pridobil. Pri vrednotenju je finančni organ upošteval tudi letnik vozila, število prevoženih kilometrov, moč in prostornino motorja ter tip in znamko vozila. Da bi bilo vozilo v tako slabem stanju, kot ga navaja tožnik in nevozno, tožnik v postopku ni dokazal (76. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik v postopku odmere DMV, kot tudi v pritožbenem postopku ni dokazal oz. ni predložil nobene verodostojne listine, da bi lahko na njeni podlagi finančni organ ovrednotil slabo stanje vozila, kot ga zatrjuje tožnik. Finančni organ je ravnal pravilno, ko je pri določitvi osnove za odmero DMV za izhodišče uporabil orientacijsko vrednost vozil po programu Eurotax, ob upoštevanju ponudbe vozil na spletnih straneh Italije, kjer je tožnik kupil predmetno v vozilo. Pritožbeni organ se strinja, da so v zadevi podani pogoji iz tretjega odstavka 6. člena ZDMV za ugotavljanje davčne osnove. Pri ugotavljanju davčne osnove za odmero DMV je finančni organ pravilno upošteval vse okoliščine primera. Tožnik je v postopku sodeloval in bil seznanjen z ugotovitvami. Predložene listine tožnika je finančni organ pravilno dokazno ocenil kot neverodostojne. Tožnik s predloženimi listinami ni dokazal, da je bila realna vrednost predmetnega vozila 2.000,00 EUR. Na odločitev tudi ne vpliva predloženi račun 16020079 z dne 23. 2. 2016 za prevoz vozil in CMR .... Iz teh listin izhaja le, da je bil zaračunan prevoz 5 rabljenih vozil, ni pa razvidno, da je med njimi tudi obravnavano vozilo in da je to vozilo res v nevoznem stanju. Na zmanjšanje davčne osnove pa tudi ne vpliva račun za homologacijo vozila v znesku 64,26 EUR. Kot nedopustno je pritožbeni organ zavrnil dopolnitev pritožbe z dne 15. 6. 2016, ker je bila vložena prepozno. Tožnik ni spoštoval prekluzivnega 15-dnevnega roka za pritožbo (enako sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 504/2006 in X Ips 1678/2006), ki se je v danem primeru iztekel 27. 5. 2016, saj je bila tožniku prvostopenjska odločba vročena 12. 5. 2015. Tožnik pa tudi ni navedel opravičljivih razlogov za zamudo.

4. Tožnik s tožbo izpodbija ugotovljeno vrednost predmetnega vozila od katere je bil odmerjen DMV. Finančni organ je tožnika z zapisnikom 21. 4. 2016 obvestil, da nabavna vrednost vozila odstopa od vrednosti po katalogu. Tožnik je v skladu s pozivom finančnemu organu predložil predračun 1/16 z dne 26. 4. 2016, kalkulaciji AKŠ04093 z dne 26. 4. 2016 ter fotografijo notranjega dela vozila. Navedenih listin finančni organ ni upošteval, ker je menil, da ne gre za verodostojne listine, ker njih ni bilo razvidno, da se nanašajo na predmetno vozilo. Posledično je ugotovil, da tožnik ni predložil listin, ki bi imele vpliv na ugotovljeno davčno osnovo in je slednjo določil v višini, kot jo določa katalog. Navaja določbe 5. člena in prvega odstavka 73. člena ZDavP-2, tretji odstavek 6. člena ZDMV in 165. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz navedenih določb izhaja, da mora finančni organ ugotoviti in upoštevati vse okoliščine primera, torej tudi tiste, ki so v korist davčnega zavezanca. Finančni organ pa ni upošteval načela materialne resnice in sprejel odločitev na nivoju standarda verjetnega obstoja dejstev. Dokazni postopek v predmetni zadevi je bil izpeljan nepopolno. Namen dokazovanja je, da se uradna oseba prepriča o resničnosti ali neresničnosti dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev.

5. V zvezi z vrednostjo predmetnega vozila, ki je med strankama sporna, je tožnik finančnemu organu predložil račun, ki ga je izstavil prodajalec in katerega verodostojnost bi finančni organ lahko tudi preveril. Predložil je tudi predračun 1/16 z dne 26. 4. 2016, kalkulacijo AKŠ04093 z dne 26. 4. 2016 ter fotografijo notranjega dela vozila. Navedene listine je finančni organ zavrnil iz formalnih razlogov. Kolikor pa je dvomil, da se nanašajo prav na obravnavano vozilo, bi lahko izvedel nadaljnji dokazni postopek, česar pa ni storil, kar predstavlja kršitev določb postopka. Finančni organ bi lahko izdajatelja teh listin pozval, da se izreče o dejstvu, na katero vozilo se listine nanašajo. Zlasti pa bi lahko opravil ogled vozila, da bi ugotovil stanje vozila, poškodbe in potrebna popravila, ki so tudi sicer navedena v kalkulaciji z dne 26. 4. 2016. Finančni organ je neutemeljeno zavrnil predračun z dne 26. 4. 2016 z navedbo, da se nanaša na redno servisiranje, kar ne vpliva na vrednost vozila. Tožnik je s predložitvijo predmetnega predračuna zatrjeval, da je na vozilu potrebno opraviti servis in storitve v obsegu, ki izhaja iz predračuna, kar pa vsekakor vpliva na vrednost vozila, kar tudi obrazloži. Res ta predračun ni podpisan, vendar bi lahko finančni organ sam z ogledom preveril obstoj oz. neobstoj teh dejstev. Finančni organ pa sploh ni ugotavljal okoliščin iz tretjega odstavka 6. člena ZDMV.

6. Tudi kalkulacije z dne 26.4. 2016 finančni organ ni upošteval, ker ni bila podpisana in zato ne predstavlja verodostojne listine. Obstoj teh dejstev bi lahko finančni organ preveril. Poškodbe vozila in armaturne plošče pa bi davčni organ lahko hitro in enostavno ugotovil z ogledom predmetnega vozila in tako ugotovil vse okoliščine, ki vplivajo na vrednost vozila in višino davčne osnove, kot to določa tretji odstavek 6. člena ZDMV. Tožnik navaja sodbe Upravnega sodišča RS I U 932/2012 z dne 3 5. 3. 2012, I U 883/2012 z dne 19. 2. 2013, III U 363/2014, I U 849/2012 in I U 850/2012. Predloženih listin finančni organ ni upošteval in tudi sicer sploh ni ugotavljal vrednosti predmetnega vozila. Prav tako ni opravil ogleda vozila, da bi ugotovil obstoj zatrjevanih poškodb na vozilu. Po povedanem finančni organ ni izvedel ugotovitvenega postopka na predpisan način in je bistveno kršil določbe postopka. Dejansko stanje v zadevi je nepravilno ugotovljeno, napačno pa je tudi uporabljeno materialno pravo. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa tudi naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ utemeljeno pristopil k ugotavljanju prometne vrednosti obravnavanega vozila kot osnove za odmero DMV v zvezi s pridobitvijo iz druge države članice EU, konkretno iz Italije, ter ali je utemeljena višina prometne vrednosti vozila, ki jo je ugotovil davčni organ in odmera DMV obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je prvostopenjski organ v odmernem postopku ugotovil večje razhajanje med nabavno ceno spornega vozila, ki ga je tožnik pridobil 26. 2. 2016 po računu 1536700463 v višini 2.000,00 EUR in vrednotenjem vozila AUDI A4, AVANT 2.7 TDI AUT, števila šasije ..., moč motorja 132 KW, prostornina 2698 cm3, po programu Eurotax v višini 6.665,00 EUR ter cenami, ki jih takšna vozila dosegajo na italijanskem trgu, kjer je tožnik kupil obravnavano vozilo. Tudi po presoji sodišča so glede na pridobljene podatke obstajali razlogi, da je finančni organ podvomil v vrednosti vozila v višini 2.000,00 EUR, ki jo je v davčni napovedi navedel tožnik, ter se v tem delu sodišče strinja z razlogi finančnega organa, navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, iz katerih izhaja, da so podani pogoji za pristop k oceni davčne osnove za odmero DMV, kot to določa tretji odstavek 6. člena ZDMV.

10. V skladu s prvim in drugim odstavkom 6. člena ZDMV je osnova za DMV prodajna cena posameznega vozila, ki ne vključuje tega davka in DDV. Kot prodajna vrednost pri pridobitvi vozila iz druge države članice EU šteje nakupna cena, pri uvozu pa vrednost določena po prvem do četrtem odstavku 38. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Iz tretjega odstavka 6. člena ZDMV izhaja, da v primeru, če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, je davčna osnova prometna vrednost, ki jo ugotovi davčni organ. Davčni organ ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primerih uvoza motornega vozila, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil.

11. V predmetni zadevi je finančni organ postopal v skladu z zakonskim pooblastilom iz tretjega odstavka 6. člena ZDMV in davčno osnovo za odmero DMV za obravnavano vozilo določil v višini 6.665,00 EUR. Sporno pa je ali je finančni organ davčno osnovo določil pravilno. V predmetni zadevi so tudi po presoji sodišča bile podane okoliščine, ki kažejo, da prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti obravnavanega vozila, kar je pravilno pojasnil že finančni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se z njimi strinja tudi sodišče. V takšnem primeru je finančni organ tudi utemeljeno pristopil k vrednotenju davčne osnove. Davčno osnovo davčni organ ugotovi na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti uporabi kot pripomoček orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil (tretji odstavek 6. člena ZDMV).

12. Tožnik je v upravnem postopku in tudi v tožbi zatrjeval, da je bilo vozilo poškodovano, potrebno popravila in da je prav zaradi tega cena predmetnega vozila tako nizka. To dejstvo je tožnik dokazoval s predložitvijo predračuna 1/16 z dne 26. 4. 2016 A. s.p. in kalkulacijo AKŠ04093 z dne 26. 4. 2016 B. s.p. ter fotografijo notranjega dela vozila (armaturne plošče). Te listine, ki se nahajajo tudi v upravnih spisih, pa je finančni organ pravilno dokazno ocenil, saj iz njih tudi po presoji sodišča ni bilo razvidno, da se nanašajo prav na predmetno tožnikovo vozilo. Pravilno pa je tudi po presoji sodišča dokazno ocenil dopolnitev predhodno navedenih listin (z navedbami znamke, modela in letnika vozila), ki jih je tožnik predložil v pritožbenem postopku tudi pritožbeni organ. Predračun ima nesporno obliko računalniškega izpisa, brez žiga in podpisa izdajatelja ter tudi po presoji sodišča ne predstavlja verodostojne listine. Tudi predhodno navedena kalkulacija predstavlja le izpis iz kalkulacijskega sistema EutaxGlas in je prav tako nepodpisana ter tudi po presoji sodišča predstavlja neverodostojno listino. Da naj bi bilo predmetno vozilo poškodovano in v nevoznem stanju je tožnik izkazoval z računom za prevoz 16020079 z dne 23. 2. 2016 in CMR ..., ki ju je predložil v pritožbenem postopku. Iz teh listin pa tudi po mnenju sodišča izhaja le, da je bil opravljen in zaračunan prevoz 5 rabljenih vozil, ki pa niso bila konkretizirana in iz njih ni jasno razvidno, da naj bi se nanašala na predmetno vozilo. Poleg navedenega tudi ni razvidno, da naj bi bilo obravnavano vozilo poškodovano. Tudi po mnenju sodišča iz računa o nakupu in iz izjave o emisijski ustreznosti spornega vozila ni razvidno, da bi bilo predmetno vozilo v tako slabem stanju in celo nevozno, kot to navaja tožnik. Davčni organ je po mnenju sodišča tožnika v postopku pravilno pozval, da naj predloži vse listine v predmetni zadevi. V davčnem postopku pa je na podlagi 76. člena ZDavP-2 dokazno breme na strani davčnih zavezancev. Glede na naravo davčnega postopka se dejstva v davčnem postopku dokazujejo prvenstveno s pisnimi listinami, ki pa morajo biti verodostojne, da imajo dokazno vrednost. Tudi po presoji sodišča tožnik s predloženimi listinami ni izkazal, da naj bi bila zaradi poškodb dejanska prometna vrednost obravnavanega vozila le 2.000,00 EUR.

13. Po povedanem je po presoji sodišča neutemeljen tožnikov ugovor, da finančni organ ni izvedel ugotovitvenega postopka na predpisan način in bistveno kršil določbe postopka. Neutemeljen pa je tudi tožnikov ugovor, da finančni organ ni upošteval načela materialne resnice. Po presoji sodišča je finančni organ tudi pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje v obravnavani zadevi.

14. Neutemeljen pa je tudi tožnikov ugovor, da finančni organ ni upošteval vseh okoliščine primera, tudi tistih, ki so v korist davčnega zavezanca. V obrazložitvi odločbe pritožbenega organa je bilo pojasnjeno, kako je letnik izdelave vozila (prva registracija predmetnega vozila oktobra 2007) in število prevoženih kilometrov (185.000 km) kot okoliščina tega primera vplivalo pri konkretni določitvi davčne osnove, kar izhaja tudi iz izpisa hitrega vrednotenja z uporabo programa Eurotax EMA20160420-144207 z dne 20. 4. 2016. Število prevoženih kilometrov predmetnega vozila med strankama ni sporno, prav tako tudi ne letnik izdelave, saj enaki podatki izhajajo med drugim tudi iz tožnikove napovedi za odmero DMV z dne 29. 1. 2016.

15. Kot eno od objektivnih okoliščin primera, ki jo je davčni organ upošteval pri svojem vrednotenju predmetnega vozila, pa je bila tudi ponudba primerljivih vozil na trgu, kjer je bilo obravnavano vozilo kupljeno (v Italiji). Na ta način je finančni organ upošteval tudi lokacijo nabave predmetnega vozila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe finančni organ podrobno navaja posamezne primere ponudb primerljivih rabljenih vozil na italijanskem trgu, iz katerih tudi po presoji sodišča izhaja, da je ponudba tovrstnih vozil v Italiji primerljiva z vrednotenjem vozila po katalogu za vrednotenje vozil, kot ga je v danem primeru opravil finančni organ z uporabo programa Eurotax na dan 20. 4. 2016. Davčno osnovo je finančni organ po presoji sodišča pravilno določil v višini 6.665,00 EUR, obrazložil metodo in način vrednotenja, kakor tudi vse okoliščine primera, ki jih je pri temu vrednotenju upošteval. Finančni organ pri ugotavljanju davčne osnove kot izhodišče lahko uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil, kot v obravnavanem primeru, kar pa je obrazložil na način, da je možno odločitev preizkusiti in je tudi pojasnil, kako so te posamezne okoliščine konkretnega primera vplivale na višino davčne osnove. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča ustrezno obrazložena in jo je tudi možno preizkusiti ter ima vse sestavine v skladu z določbo 214. člena ZUP. Svojo odločitev je finančni organ oprl na pravilno pravno podlago, materialno pravo v obravnavani zadevi je bilo tudi pravilno uporabljeno.

16. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

18. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

29.08.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 362/2014
• sodba I U 850/2012
• sodba I U 883/2012