UPRS Sodba I U 706/2016-9

Jedro

Davčni organ je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in podatkov, ki jih je pridobil od drugih oseb, na podlagi 39. člena ZDavP-2, ugotovil, da je v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 tožnica razpolagala s sredstvi, ki precej presegajo napovedane dohodke za isto obdobje. V skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je davčni organ glede na ugotovljena dejstva in okoliščine ocenil ugotovljeno razliko med vrednostjo premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oz. porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oz. dohodki, od katerih se davki ne plačajo v višini 330.138,23 EUR, kot verjetno davčno osnovo in od nje odmeril davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja (36,84%) v znesku, navedenem v točki I izreka izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje tožnici odmeril davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za davčno obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 v znesku 121.622,92 EUR, obračunan od davčne osnove 330.138,23 EUR po povprečni davčni stopnji 36,84% in pripadajoče obresti v znesku 2.939,47 EUR (točka I izreka) z rokom plačila 30 dni, po preteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožnici opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011, ki je bil začet s sklepom z dne 3. 12. 2012 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik 28. 3. 2014, na katerega je tožnica podala pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval, za kar je navedel razloge v obrazložitvi izpodbijane odločbe (strani 52 do 56/59 obrazložitve). Davčni organ je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in podatkov, ki jih je pridobil od drugih oseb, na podlagi 39. člena ZDavP-2, ugotovil, da je v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 tožnica razpolagala s sredstvi, ki precej presegajo napovedane dohodke za isto obdobje. Zato je tožnico na podlagi 69. člena ZDavP-2 pozval k predložitvi prijave premoženja in uvedel DIN davka, ki se odmeri po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. V postopku DIN je davčni organ tožnico z ugotovitvami seznanil, tožnica se je izrekla o njih in predlagala dokaze o ugotovljenem premoženju in porabi sredstev, do katerega se je davčni organ opredelil. Davčni organ navaja dejanja in ugotovitve pred in po uvedbi postopka DIN. Navaja ugotovitve glede dohodkov tožnice (točka 2.1.) in premoženja in obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja (točka 2.2.), in sicer navaja premoženje (točka 2.2.1), premičnine in naložbe v premičnine (točka 2.2.1.1.), poslovne deleže v gospodarskih družbah (točka 2.2.1.2.), vrednostne papirje oz. investicijske kupone (točka 2.2.1.3.), dana posojila in druge terjatve (točka 2.2.1.4.). V okviru slednjih navaja ugotovitve glede danih posojil družbam A. d.o.o.,B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o. in G. s. p. (strani 8 do 11/59 obrazložitve), družbi H. d.o.o., evidentirana na kontu 270001 oz. 270020 družbe H. d.o.o. (strani 11 do 14/59 obrazložitve), družbi I. d.o.o. (strani 14 do 24/59 obrazložitve), in fizičnim osebam, kot so navedene (J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., O.O.) na straneh 24 do 28/59. V točki 2.2.1.5. obrazložitve davčni organ navaja ugotovitve glede sredstev na računih in gotovino (strani 28 do 49/59 obrazložitve). V okviru obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja (točka 2.2.2. obrazložitve) davčni organ navaja ugotovitve glede prejetih posojil od družb P. d.n.o. in D. d.o.o., fizičnih oseb (J.J., R.R.,S.S., T.T., U.U., V.V. (strani 41 do 46/59 obrazložitve), zakonca Z.Z. (strani 46 do 48/59) in matere tožnice X.X.

2. Davčni organ ugotavlja spremembe (zmanjšanje) premoženja na dan 31. 12. 2011 glede na vrednost premoženja na dan 1. 1. 2007 (točka 2.2.3.) v višini 95.682,80 EUR (preglednica na strani 49 do 50/59 obrazložitve). Davčni organ ugotavlja porabo sredstev za privatno potrošnjo (točka 2.3. obrazložitve), ki jo je tožnica vršila preko transakcijskih računov pri Č. d.d. in in Š. d.d. v višini 428.514,99 EUR (preglednica na strani 50 in 51/59 obrazložitve). Poleg tega ugotavlja, da je vršila tudi porabo sredstev za privatno potrošnjo s porabo gotovine, ki jo je v tem obdobju prejela v obliki prejetih posojil in vračil danih posojil, ki jih ni položila na svoj transakcijski račun v znesku 33.359,87 EUR. V postopku pa ni bilo dokazano, da bi bila zadevna gotovina porabljena za povečanje premoženja. Glede na navedeno ugotovljena poraba sredstev v inšpiciranem obdobju znaša 426.104,86 EUR (stran 52/59 obrazložitve). Na podlagi vseh uradoma pridobljenih podatkov ter po presoji podatkov, izjav, dokumentacije in drugih dokazil, ki jih je predložila tožnica, je davčni organ ugotovil, da premoženje tožnice, zmanjšano za obveznosti, in poraba sredstev, presegajo dohodke, ki so bili obdavčeni, v znesku 330.138,23 EUR. V inšpiciranem obdobju je ugotovljena sprememba (zmanjšanje) premoženja tožnice v višini 95.682,80 EUR, poraba sredstev 462.104,86 EUR in dohodkov 36.283, 83 EUR (stran 57/59 obrazložitve izpodbijane odločbe). V skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je davčni organ glede na ugotovljena dejstva in okoliščine ocenil ugotovljeno razliko med vrednostjo premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oz. porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oz. dohodki, od katerih se davki ne plačajo v višini 330.138,23 EUR, kot verjetno davčno osnovo in od nje odmeril davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja (36,84%) v znesku, navedenem v točki I izreka izpodbijane odločbe.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa v celoti strinja, v svoji obrazložitvi tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v celoti pritrdi razlogom izpodbijane odločbe.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo. Napačno je bil uporabljen oziroma sploh ni bil uporabljen materialni predpis, nepopolno oziroma napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, iz ugotovljenih dejstev je bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, napravljene so bile kršitve pravil postopka, ki so vplivale na zakonitost oziroma pravilnost odločitve - bistvena kršitev pravil postopka (razlogi iz 1. točke, 2. točke in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica v točki I tožbe izpostavlja, da so bila kršena procesna pravila in da izpodbijana odločba ni obrazložena. Toženki očita, da bi morala ustrezno obrazložiti, ali sprejema ali ne podane trditve tožnice, kot tudi izvesti vse dokaze, ki jih je predlagala. Sklicuje se na pravila splošnega upravnega postopka, ki zavezujejo toženko glede vprašanj, ki jih ZDavP-2 ne ureja drugače. Navaja načelo proste presoje dokazov, ki pomeni, da upravni organ ni vezan na formalna dokazna pravila, ne pomeni pa, da lahko upravni organ odloča arbitrarno. Upravni organ ne more utemeljiti dokazne ocene na argumentih, ki niso racionalno sprejemljivi. Toženka ni v zadostni meri obrazložila, po kakšni metodi je opravila oceno davčne osnove po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Tožnica ocene ne more preizkusiti. Neobrazložena prvostopenjska odločba zmanjšuje možnost učinkovitega preizkusa ocene davčne stopnje. Tožnici je bila kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. V točki II tožbe navaja, da je napačno pravno naziranje toženke glede obrnjenega dokaznega bremena, še zlasti v povezavi z oceno davčne stopnje (osnove-opomba sodišča). Tožnica je prepričana, da zakonodaja ne daje toženki pravne podlage, da bi lahko od tožnice zahtevala, da svoje trditve dokaže s stopnjo gotovosti, sama pa bi lahko ocenjevala davčno osnovo z manjšo stopnjo, torej z verjetnostjo, ne da bi pri tem navedla metodologijo oziroma način, kako je do ocene davčne stopnje prišla. Gre za napačno uporabo materialnega prava. Pod točko III tožbe tožnica navaja, da razumevanje obrnjenega dokaznega bremena, kot ga pojmuje toženka, pomeni, da nima tožnica prav nobene možnosti, da bi se zoperstavila oceni davčne stopnje (osnove-opomba sodišča), kot jo je napravila toženka, v skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2. Zaradi napačno razumljenega obrnjenega dokaznega bremena je toženka zaključila, da tožnica ni prepričljivo dokazala, da je z gotovino v višini 11.840,00 EUR dejansko razpolagala na dan 1. 1. 2007, saj bi po mnenju toženke tožnica morala ovreči možnost, da v letu 2006 dvignjena gotovina ni bila že v tem letu porabljena, oziroma da se ne odraža v eni izmed oblik premoženja, ki se ugotavlja na 1. 1. 2007. Tožnica negativnih dejstev ne more dokazovati, zato je na davčnemu organu, da dokaže, da temu ni tako. Tožnica poudarja, da v tem postopku ne veljajo drugačna pravila dokazovanja, kot v davčnem ugotovitvenem postopku in da je toženka zavezana ugotoviti materialno resnico z izvedbo vseh dokazov, ki so primerni. Tožnica pa mora dokazovati dejstvo, ki lahko oceno zniža. Tako ne izhaja, da je dokazno breme na strani tožnice. Namen davčnega ugotovitvenega postopka je ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, potrebne za odločitev. Še posebej pride do izraza načelo materialne resnice, zaslišanja strank ter varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi. Predpogoj za zakonito odločitev je vodenje postopka na pravilen način. Toženka navedena načela ni spoštovala in je zagrešila kršitev pravil postopka.

5. V točki IV tožbe tožnica navaja, da je bila v postopku DIN pozvana, da se izreče o dejstvih in okoliščinah ter za svoje trditve predloži dokaze in sicer - podatke in dokumentacijo o stanju danih posojil družbi H. d.o.o. na dan 1. 1. 2007 in na dan 31. 12. 2011, posojilne pogodbe s seznamom vseh tedanjih in vrnjenih posojil družbi H. d.o.o. v enakem obdobju, bruto bilanco družbe H. d.o.o. za leto 2007 (1); -dokazila o viru razpolaganja z gotovino v skupnem znesku 89.000,00 EUR, ki jo je od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 nakazala na TRR družbe H. d.o.o. kot dana posojila (2); -podatke in dokumentacijo iz naslova pridobivanja premoženja in obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja na dan 1. 1. 2007 in na dan 31. 12. 2011 in dokumente oziroma dokazila o obstoju istega premoženja in obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, ki niso navedena v sklepu o začetku postopka DIN (3); -posojilne pogodbe z družbo I. d.o.o., seznam vseh danih in prejetih posojil, izpis kontov iz poslovnih knjig, ki izkazujejo prejeta in dana posojila s strani tožnice ter vračila posojil (4);- dokumente, ki pomenijo pravni temelj za prilive in odlive na TRR tožnice pri Š. d.d. v spornem obdobju, dokumente o porabi gotovine, ki jo je v istem obdobju dvignila tožnica iz navedene banke v višini 318.068,63 EUR (5); -dokumente, ki pomenijo pravni temelj za prilive in odlive na TRR tožnice pri Š. d.d., pri katerih so kot nakazovalci, vplačniki oziroma prejemniki navedene fizične osebe (6); -dokumente, ki pomenijo pravni temelj za prilive in odlive na TRR tožnice pri Š. d.d., pri katerih je kot nakazovalec, vplačnik oziroma prejemnik naveden Z.Z. (7); -dokumente, ki pomenijo pravni temelj za prilive in odlive na TRR tožnice pri Š. d.d., pri katerih je nakazovalec, vplačnik oziroma prejemnik navedena X.X. (8) itd. V nadaljevanju tožnica navaja, da je v okviru predaje ter pojasnil pod 2. alinejo, da so vir razpolaganja z gotovino v skupnem znesku 89.000,00 EUR v razmerju do družbe H. d.o.o. tožničini prihranki gotovine na dan 1. 1. 2007 v višini 4.000,00 EUR, dvig gotovine iz TRR 7. 3. 2007 v višini 5.000,00 EUR, prejeto posojilo v gotovini R.R. 16. 6. 2007 v višini 20.000,00 EUR, gotovina, prejeta od Z.Z. 21. 6. 2007 v znesku 30.000,00 EUR in 10. 7. 2007 v znesku 30.000,00 EUR. Toženka je sledila tožnici samo v delu, ki se nanaša na posojilo v višini 20.000,00 EUR, prejeto od R.R.. Tožnica je prepričljivo pojasnila vir gotovine in predložila dokaze. Kolikor toženka meni, da tožnica svojih trditev ni uspela dokazati, bi jo morala opozoriti ter bi tožnica predlagala dodatne listinske dokaze, kolikor bi z njimi razpolagala, v nasprotnem pa predlagala zaslišanje prič, ki bi vedele povedati o zatrjevanih dejstvih. Toženka je s svojim postopanjem zato zagrešila kršitev procesnih pravil. V okviru predaje dokumentacije in pojasnil pod 3. alinejo je pojasnila, da je razpolagala 1. 1. 2007 z gotovino v višini 11.800,00 EUR. Prav tako je predložila tudi dokaze glede dvigov gotovine v maju in juniju 2006. Navedbe toženke, da so njene navedbe pavšalne, brez zneskov, so v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice. Tožnica je v DIN intenzivno sodelovala in se trudila predložiti vso relevantno dokumentacijo. Tožnici se zastavlja vprašanje, zakaj je prvostopenjski organ ni pozval, če je štel, da posameznih trditev ni dokazala v zadostni meri, in bi v tem primeru tožnica predlagala dodatne listinske dokaze oziroma predlagala zaslišanje prič. Posledica tega je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

6. Glede predaje dokumentacije ter pojasnil pod 4. alinejo (posojilne pogodbe v razmerju do družbe I. d.o.o.), tožnica navaja, da je predložila zahtevano dokumentacijo in izjavo, nato 11. 6. 2013 še preglednico za obdobje posojil od 15. 5. 2000 do 4. 7. 2006, 9. 12. 2013 pa še konto 27001 za 1. 1. 2000 do 31. 12. 2005 in še dodatne dokumente in pojasnila, katerim prvostopenjski organ ni sledil in ocenil, da na dan 1. 1. 2007 znaša stanje danih posojil družbi I. d.o.o. 79.545,67 EUR, na dan 31. 12. 2011 pa 49.002,11 EUR. Tožnici se postavlja vprašanje, zakaj je ni organ prve stopnje na to opozoril, če je štel, da posameznih trditev ni dokazala v zadostni meri, saj bi predložila listinske dokaze, kolikor bi z njimi razpolagala, oziroma predlagala zaslišanje prič. Glede predaje dokumentacije ter pojasnil pod 5.alinejo (prilivi in odlivi na TRR pri Š. d.d. v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011), je izčrpno pojasnila dana posojila po kreditnih pogodbah, vračila posojil po kreditnih pogodbah in osebno porabo. Tožnica je del gotovine hranila v domačem sefu in jo je kasneje ponovno položila na svoj TRR. Dvignjeno gotovino v višini 96.950,00 EUR je položila nazaj na svoj TRR, dvignjeno gotovino v znesku 156.000,00 EUR je izročila Z.Z., gotovino v znesku 53.430,42 EUR je porabila za dana posojila in vračila posojil, razlika do celotnega zneska dvignjene gotovine je bila za privatno potrošnjo. Tožnica je posredovala izčrpna pojasnila 7. 5. in 11. 6. 2013 ter 9. 1. in 7. 2. 2014, vendar je prvostopenjski organ kljub temu zaključil, da ni predložila dovolj dokazov za svoje trditve. Gre za nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj je tožnica prepričljivo pojasnila prilive in odlive na svojem TRR pri Š. d.d. in za trditve predložila dokaze, toženka pa je ni opozorila, da lahko predlaga dodatne listinske dokaze, oziroma da bi lahko predlagala zaslišanje prič. Tožnica je predala vso dokumentacijo in podala pojasnila tudi glede preostalih zahtev ter v celoti in popolnoma pojasnila svoje premoženje in obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja na dan 1. 1. 2007 in na dan 31. 12. 2011. V točki V tožbe navaja, da je tekom DIN večkrat izpostavila, da sredstev v višini 462.104,86 EUR ni porabila in da je ocena davčnega organa o takšni porabi povsem neutemeljena. Namesto da bi prvostopenjski organ trditve tožnice, da tako visokih prihodkov ni imela in da tako velike potrošnje tudi ni mogla imeti, še zlasti ker se je njeno premoženje zmanjšalo, osebna poraba pa po njeni oceni ni presegla 10.000,00 EUR, toženka neargumentirano in brez možnosti preizkusa vztraja pri stališču, da so bila sredstva v višini 462.104,86 EUR v celoti porabljena. S takšnim stališčem je tožnica ponovno postavljena v položaj, ko negativnih dejstev ne more dokazovati, hkrati pa se v njenih izjavah iščejo napake, ki niso nič neobičajnega, upoštevaje dejstvo, da je tožnica pojasnjevala dogodke, oddaljene več let. Tožnica ves čas postopka ni imela jasne slike o tem, kakšno dokumentacijo je organ prve stopnje zbral, kje so morebitne neskladnosti ter katera pojasnila manjkajo. Predala je vso dokumentacijo, ki jo je bila sposobna pridobiti, celo tisto, ki se nanaša na tretje pravne in fizične osebe, npr. bruto bilanco družbe H. d.o.o. za leto 2007 ter dokumentacijo, ki se nanaša na obdobja pred inšpiciranim obdobjem, npr. preglednico posojil za družbo I. d.o.o. Običajno je, da tožeča stranka za obdobje, ki je odmaknjeno sedem let, ne more razpolagati s popolno dokumentacijo, ter da se vseh dogodkov ne more popolnoma spominjati. Tožnica je bila do izdaje končnega zapisnika prepričana, da je prvostopenjski organ v celoti sprejel njene navedbe glede razpolaganja z gotovino ter pridobitve gotovine od moža in očeta. Kolikor bi jo opozoril, da ni predložila dovolj dokazov, bi tožnica predlagala še dodatne dokaze, če ne listinskih bi pa predlagala priče, ki bi vedele povedati o zatrjevanih dejstvih. Tožnica izpostavlja, da se toženka sklicuje na podatke, ki so bili pridobljeni v DIN zoper Z.Z. ter v DIN zoper X.X. Tožnica s temi dokazi, ki so bili zbrani v postopku davčne preiskave zoper Z.Z. ter X.X. ni bila seznanjena in ji je bilo onemogočeno, da se izjavi o teh dokazih, ki jih je davčni organ zbral v postopku davčne preiskave. S tem je storjena kršitev pravil postopka.

7. Pod točko VI tožbe navaja, da je bil zoper njo sprožen upravni postopek, ki se upoštevaje prvi odstavek 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) začne že v trenutku, ko je bil zoper njo uveden postopek davčne preiskave, ki mu je sledil postopek DIN. Tožnica ni bila seznanjena z uvedbo niti s potekom postopka davčne preiskave, v kateri tožnici ni bila dana možnost sodelovanja in so ji bila odvzeta vsa procesna jamstva. Z dokazi, ki so bili zbrani v postopku davčne preiskave, tožnica ni bila seznanjena, niti ji ni bilo omogočeno, da se izjavi o dokazih, ki jih je davčni organ zbral v postopku davčne preiskave. Ni bila seznanjena z zaključkom davčne preiskave. Toženka je s tem zagrešila kršitev človekovih pravic iz četrtega odstavka 15. člena, 22. člena in 25. člena Ustave RS. Postopek davčne preiskave je upravni postopek, ki se vodi upoštevaje vsa procesna jamstva in se zaključi z odločbo upravnega organa, zoper katero je mogoče vložiti pravna sredstva. Toženka je med izvajanjem DIN izhajala iz zaključkov, ki jih je ugotovila v postopku davčne preiskave. Pod VII. točko tožbe tožnica navaja, da ji toženka ni pojasnila, katera zatrjevanja tožnice šteje za dokazana in katera ne oziroma ji navedenega ni pojasnila pred izdajo zapisnika. Posledično je predlagala dodatne dokaze in sicer dokaz z zaslišanjem prič, vendar pa tožena stranka teh dokazov ni izvedla niti se ni do njih opredelila, npr. do predlaganega zaslišanja X.X. v zvezi z denarnimi sredstvi, ki jih je tožnici izročil njen oče in je v tem delu izpodbijana odločba neobrazložena. Ne strinja se s naziranjem toženke, da je logično, da bi oče gotovino izročil le na podlagi ustrezne listine. Takšno naziranje nima realne podlage v dejanskem življenju in obnašanju bližnjih sorodnikov, ker si slednji denarnih sredstev med sabo ne izročajo ali posojajo z listinami, še posebej v primeru, ko med njimi vlada sloga in razumevanje. Tožnica je kljub temu predlagala zaslišanje priče X.X., ki bi potrdila, da je oče izročil tožnici večjo količino denarnih sredstev. Tudi dejstvo, da starejši ljudje denar hranijo doma, je splošno znano dejstvo, upoštevaje pri tem, da družina tožnice razpolaga s sefom, kar je toženki znano. Toženka se dejstvu z vidika hranjenja denarnih sredstev ne posveča in stoji na stališču, da je višina hranjenih sredstev previsoka, za kar ne pojasni razlogov. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je med dvigi in pologi gotovine iz bančnih računov preteklo predolgo obdobje, pri čemer ni nobenega kriterija, ki bi omogočal preizkus takšnega stališča. Normalno izkustveno dejstvo je, da se v primeru hranjenja gotovine ta lahko v sefu vrši zelo dolgo, tudi leta. Toženki očita, da je naredila metodološko napako, ker vsak dvig gotovine oziroma posojilo, ki ga je tožnica nakazala iz TRR ali izročila v gotovini fizičnim osebam oziroma strankam njene družbe za premagovanje likvidnostnih težav, šteje kot odliv oziroma porabo sredstev, vsako vračilo danega posojila pa kot priliv, pri tem pa ne upošteva, da gre pri takšnem ravnanju za bolj ali manj stalno kroženje istih denarnih sredstev, kar utemeljuje tudi dejstvo, da se premoženje tožnice v inšpiciranem obdobju ni povečalo.

8. Tožnica izpostavlja posebej znesek v višini 156.000,00 EUR, ki ga toženka šteje kot potrošnjo iz naslova denarnega toka med njo ter njenim možem Z.Z.. Navaja, da je stališče toženke neživljenjsko, saj izhaja iz predpostavke, da naj bi si zakonca, ki živita v istem gospodinjstvu, pri medsebojnem posojanju denarja oziroma njegovem trošenju in kroženju, drug drugemu dajala listinsko dokumentacijo, posojilne pogodbe ipd. Zato je nerazumljiva obrazložitev prvostopenjskega organa, da tožnica ni dokazala, da je izročila gotovino svojemu možu, ker o tem ni predložila listine. Tožnica je tudi zatrjevala, da je velik del gotovine vložila v nabavo vrednostnih papirjev in zaradi zgrešenih naložb le to izgubila. Pri tem ni predložila vseh dokazil za nazaj, bi pa kolikor bi jo toženka opozorila, predložila v tej smeri še dodatne dokaze, predvsem bi predlagala zaslišanje prič, o čemer jo toženka ni opozorila. V duhu materialne resnice pa bi toženka morala sama pridobiti podatke o nabavi vrednostnih papirjev s strani tožnice, navedb tožnice pa ni niti preverila niti se do njih ni opredelila. Kolikor bi toženka tekom DIN postopala pravilno, bi na podlagi pridobljenih dokazov in s strani tožnice predloženih dokazov zaključila, da pri tožnici ni osnove za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, saj razlika ni pozitivna in ne znaša 330.138,23 EUR, ampak je po prepričanju tožnice celo negativna. Toženka je k dohodkom leta 2011 neutemeljeno prištela tudi 1/5 nepojasnjene razlike ter na tej podlagi določila povprečno davčno stopnjo. Takšno ravnanje nima podlage v zakonu, saj bi se davek moral pravilno obračunati po davčni stopnji, kot sicer izhaja iz zadnjega informativnega obračuna dohodnine v letu 2013. Toženka je neupravičeno obračunala tudi obresti v znesku 2.929,47 EUR, za kar nima podlage v zakonu, saj gre za samostojno obliko davka. Nepravilno je stališče, da je davek zapadel v plačilo leta 2012, saj lahko zapade v plačilo šele po poteku roka za pritožbo zoper odločbo, s katero je bil odmerjen. Sodišču predlaga zaslišanje tožnice ter da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podredno pa da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev stroškov.

9. Toženka v obširnem odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, se davek odmeri, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec - fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca - fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca - fizične osebe. Davek se odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšane za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Po šestem odstavku tega člena ZDavP-2 se tako ugotovljena verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja.

12. Po presoji sodišča z izpodbijano odločbo ni poseženo v obdobje, v katero davčni organ ne bi smel posegati v zvezi z dokazovanjem premoženja, ki ga je tožnica pridobila v času pred inšpiciranim obdobjem (v obravnavanem primeru pred 1. 1. 2007). Po v sodni praksi že večkrat zavzetem stališču (npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 320/2011 z dne 29. 3. 2012, X Ips 426/2014 z dne 20. 4. 2016, X Ips 10/2015 z dne 27. 10. 2016) je skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 zavezanec tisti, ki dokazuje, da je davčna osnova nižja (saj je le on tisti, ki razpolaga ali bi moral razpolagati s podatki, ki izvirajo iz njegove sfere), kar ne glede na predpisano dobo hrambe dokumentacije, velja tudi glede starejših dogodkov, ki vplivajo na ugotovljeno stanje premoženja na začetku inšpiciranega obdobja. Gre torej za pravila o dokazovanju, s katerimi v načela pravne države ni poseženo. Davčni organ pa je v skladu z ZDavP-2 pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Zato lahko zahteva in preverja vse podatke, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo, fizične osebe pa morajo na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katero razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost (39. člen in 41. člen ZDavP-2). Z drugačnim tožbenim stališčem (ki ga tožnica zastopa npr. glede zahteve davčnega organa za predložitev dokazil v zvezi z viri za nakup vrednostnih papirjev v povezavi z zatrjevanimi izgubami pri naložbah v vrednostne papirje, izročitve denarja s strani očeta, potrdil o posojilu partnerju ipd. ) se zato sodišče ne strinja.

13. Stanje premoženja in obveznosti na dan 1. 1. 2007 je nedvomno podatek, ki vpliva na prirast premoženja in s tem na višino davčne osnove. Njegovo razkritje je zato dolžnost zavezanca za davek. Na tožnici je namreč breme, da dokaže, iz katerega obdobja izvira njeno premoženje. Zavezanec za davek mora torej tudi glede starejših relevantnih dogodkov navesti in ponuditi dokaze za ugotovitev obdobja, iz katerega njegovi dohodki ali premoženje dejansko izvirajo. Stališče tožnice, da je zahteva za predložitev podatkov o stanju njenega premoženja za takšno obdobje za nazaj neupravičeno, pa je neutemeljeno (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 188/2012 z dne 21. 3. 2013).

14. Zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka sodišče ne ugotavlja. Iz izpodbijane odločbe namreč sledi, da je davčni organ, izvedel in ocenil vse dokaze, ki jih je predložila tožnica, predlagano zaslišanje X.X., mame tožnice, v zvezi z denarnimi sredstvi, ki jih je tožnici izročil njen oče, kot priče pa sodišče kot tožbeno novoto zavrača. Davčni organ je navedel razloge, zaradi katerih, glede na vsebino tožničinih izjav, pojasnil in predloženih dokumentov v postopku ter uradoma pridobljenih dokazov, in na tej podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin konkretne zadeve, prepričajo v pravilnost ugotovljenih dejstev. Presoja davčnega organa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe obrazložena in logično argumentirana in ji sledi tudi sodišče. Tožbena trditev, da so razlogi davčnega organa v odločbi neargumentirani, po navedenem ne drži. To pa pomeni, da gre v tem pogledu le za drugačno dokazno oceno od tiste, ki bi jo rada dosegla tožnica, in ne za bistveno kršitev pravil postopka, kot se zatrjuje v tožbi. Tožbeno stališče, da bi davčni organ moral dvomljivo izkazana dejstva, ki so tožnici v prid, šteti za dokazana, je pravno zmotno in ne gre za kršitev načela sorazmernosti, kot smiselno zatrjuje tožnica. Slednje načelo se nanaša na uporabo in izbiro ukrepov in pooblastil, ki so na voljo davčnemu organu, in ne za ugotavljanje dejanskega stanja oziroma presojo dokazov, kot smiselno zatrjuje tožnica.

15. Navedeno v celoti velja tudi v pogledu dokazovanja stanja gotovine na dan 1. 1 .2007, kar tožnica izpodbija. K razlogom, s katerimi davčni organ utemelji odločitev, da se gotovina v višini 12.840,00 EUR ne upošteva v začetnem stanju premoženja, sodišče glede na poudarke tožbe, dodaja le, da iz upravnih spisov izhaja, da tožnica dokazov o razpolaganju z gotovino na dan 1. 1. 2007 in dokazov o njenem viru ni predložila. Tožnica je podala več izjav. Davčni organ je preveril tudi podatke o prometu na njenem tekočim računom ter pregledal tudi podatke, ki jih je posredovala tožnica v zvezi z danimi posojili družbama I. d.o.o. in H.d.o.o. ter ugotovil razkorak med danimi gotovinskimi posojili v letih 2005 in 2006 v skupnem znesku 158.282,31 EUR ter gotovino, dvignjeno iz transakcijskega računa tožnice v letih 2005 in 2006, v skupnem znesku 17.789,18 EUR. Glede na pavšalne navedbe tožnice o prejemu gotovine od očeta, za katere tožnica ni predložila nobenih dokazov niti ni navedla datuma prejema gotovine niti zneska prejete gotovine, davčni organ utemeljeno ocenjuje, da je gotovino, ki jo je dvignila iz svojega tekočega računa v tem obdobju, v večjem delu položila na tekoči račun navedenih družb kot dana posojila, v manjšem pa za pokrivanje potrošnje. Glede na obrnjeno dokazno breme tako tudi po presoji sodišča ni dokazala razpolaganja z gotovino na dan 1. 1. 2007. Tožbene navedbe, da bi davčni organ moral v postopku pojasniti tožnici ali so njeni dokazi zadostni in da bi sicer predložila (še) druge dokaze oziroma predlagala zaslišanje prič, pa so povsem pavšalne. Tožnica je imela ves čas postopka možnost predložiti vse dokaze in predlagati vsa dokazna sredstva. Vendar kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe in ima podlago tudi v upravnih spisih, tožnica tega ni storila tako, da bi z dokazi potrdila svoje navedbe, kar je davčni organ pojasnil, saj se je podrobno opredelil do vseh predloženih dokazov in podatkov. Tožnica je sodelovala v postopku, kot poudarja tudi v tožbi, in na zahteve davčnega organa podajala pojasnila, vendar oceno tem, ali je predložila vso relevantno dokumentacijo, in katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. To je davčni organ tudi storil. Tožnica pa niti v pritožbi niti v tožbi ni predložila drugačnih dokazil, kot tistih, glede katerih se je davčni organ obrazloženo opredelil, kar je mogoče preizkusiti. Tožbeni razlogi so enaki pripombam na zapisnik in pritožbenim razlogom, na katere sta podrobno odgovorila že tudi oba davčna organa in se sodišče z njimi strinja.

16. Tožbena trditev, da se osebna potrošnja tožnice v izpodbijani odločbi ugotavlja na podlagi predpostavke, da vsak dvig gotovine s transakcijskega računa predstavlja osebno potrošnjo in da so v osebno potrošnjo tožnice brez kakršnegakoli dokazovanja vključeni vsi dvigi tožnice z njenega transakcijskega računa, je neskladna s podatki spisov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja ugotovljena poraba sredstev za privatno potrošnjo iz tekočega računa tožnice v znesku 428.514, 99 EUR (strani 50 in 51/59 izpodbijane odločbe), vsi odlivi iz tekočega računa pa 968,537,20 EUR (stran 3/59 obrazložitve). Tako ne gre za to, kot posplošeno meni tožnica, da gre za bolj ali manj stalno kroženje istih denarnih sredstev, in da je davčni organ med porabo sredstev za privatno potrošnjo štel vse odlive iz transakcijskega računa tožnice, kar po njenem mnenju utemeljuje tudi dejstvo, da se premoženje tožnice v inšpiciranem obdobju ni povečalo. Iz upravnih spisov namreč sledi, da je bilo tožnici v postopku omogočeno in celo naloženo, da pojasni in dokaže namen porabe v kontroliranem obdobju dvignjene gotovine in da so tožničine navedbe o obveznostih na podlagi posojil in o porabi gotovine za vračila in dajanje posojil dodatno preverjene s podatki, ki jih je davčnemu organu predložila sama tožnica in izhajajo iz podatkov tekočih računov tožnice (odlivi in prilivi) in podatkov, pridobljenih s strani tožnice navedenih družb (H. d.o.o., I. d.o.o.). Na tej podlagi je davčni organ pojasnil, kateri dvigi gotovine niso bili zajeti med porabo sredstev za privatno potrošnjo (poglavje 2.2.1.5.1. obrazložitve izpodbijane odločbe) in za katere je lahko prepričljivo ocenil, da so bili ponovno položeni na transakcijski račun tožnice. Glede ostalih pologov gotovine na transakcijski račun tožnice je davčni organ obrazloženo pojasnil, da niso imeli svoj vir v dvigih gotovine, česar tožnica v postopku z drugimi dokazili ni izpodbila. Ugotovljena poraba sredstev za privatno potrošnjo v znesku 462.104,86 EUR izhaja iz odlivov denarnih sredstev iz transakcijskega računa tožnice in na podlagi porabe gotovine, ki jo je v inšpiciranem obdobju prejela v obliki prejetih posojil in vračil danih posojil (točke 2.2.1.4.1., 2.2.1.4.4 in 2.2.2.2. obrazložitve izpodbijane odločbe), ki jo tožnica ni položila na svoj transakcijski račun. Tožnica v postopku tudi ni dokazala, da bi bila gotovina porabljena za povečanje premoženja ali zmanjšanje obveznosti, zato jo je davčni organ po presoji sodišča utemeljeno štel za porabljeno. Tožnica je v postopku v zvezi s porabo prejetih gotovinskih posojil od določenih fizičnih oseb (V.V.in U.U.) npr. predložila celo dve različni izjavi, ki sta v nasprotju z njenimi izjavami o viru njenih gotovinskih odlivov. Stališče tožnice, da je ugotovitev o porabi sredstev za privatno potrošnjo v višini 462.104,86 EUR vsebinsko nasprotujoča ugotovitvi o zmanjšanju premoženja za 95.682,80 EUR ni pravilno, kar je pojasnil davčni organ v odgovoru na pripombe (stran 56/59 obrazložitve), saj prav zmanjšanje premoženja in povečanje obveznosti, kar je obravnavani primer, kažeta na porabo sredstev za osebno potrošnjo. Očitki tožnice glede metodološke napake niso utemeljeni. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je bila tožnici 13. 12. 2013, pred izdajo zapisnika, metoda ocenjevanja, uporabljena pri oceni osnove za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, pojasnjena.¹ V obravnavani zadevi je ta metoda obrazložena v odmerni odločbi, na način, da je obravnavano oceno davčne osnove tudi mogoče preizkusiti. Sicer pa v primeru ocene davčne osnove po 68. členu ZDavP-2 same metode cenitve po ZDavP-2 niso predpisane in gre pri tem za vprašanje operativne tehnike davčnih organov, ki jih zakon podrobneje ne normira. Cilj cenitve je, da se čim bolj približa resničnemu dejanskemu stanju, zato jo davčni organ izbere glede na okoliščine konkretnega primera (prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS X I ps 215/2013 in Upravnega sodišča RS I U 1988/2012). Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določeno v 5. členu ZDavP-2. Cilj cenitve je, da se čim bolj približa dejstvom, ki so za predmet obdavčitve in odmero davka pomembna ter doseči približen rezultat, za katerega se domneva, da je pravilen in da je najbližje resnici. To je v obravnavanem primeru po presoji sodišča doseženo.

17. Tudi ni pravilno stališče tožnice glede obrnjenega dokaznega bremena in pravil dokazovanja. Po drugem odstavku 68. člena ZDavP-2 je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določitev verjetne davčne osnove. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja (šesti odstavek 68. člena ZDavP-2). Po navedeni določbi tožnica nima možnosti, da verjetno davčno osnovo zniža na podlagi dokazil, ki so le verjetno izkazana, saj tožnico po navedeni določbi ZDavP-2 bremeni načelo materialne resnice na podlagi dokaznega standarda prepričanja oz. gotovosti ter je skladno z navedenim pravilom o obrnjenem dokaznem bremenu tveganje nedokazanosti zatrjevanih dejstev na tožnici.

18. Do zatrjevanih izgub pri zgrešenih naložbah, se je organ prve stopnje izrekel (strani 7, 8 in 51/59 obrazložitve izpodbijane odločbe), saj tožnica ni predložila dokumentov o nakupu oz. pridobitvi, čemur tožnica niti ne oporeka. Tožnica v tožbi ne navaja ničesar novega, njeno sklicevanje, da bi v postopku predložila lahko dodatne dokaze in predlagala zaslišanje prič, ki pa jih niti ne navaja, pa na drugačno odločitev ne more vplivati.

19. Ugovori tožnice, da se davčni organ ni opredelil glede zadrževanja visokih zneskov gotovine v sefu, ne drži. Glede dvigov gotovine iz transakcijskega računa tožnice je davčni organ med drugim pojasnil, da med dvigi in pologi ni bilo v večini primerov časovne povezave (tudi več kot tri leta in pol je minilo med posameznimi dvigi in pologi). Tožnica naj bi v domačem sefu hranila tudi po 71.500,00 EUR in je takrat, ko naj bi imela v sefu velike zneske gotovine, tudi najemala posojila (stran 31/59 obrazložitve), zato je tudi po presoji sodišča, dokazna ocena davčnega organa, da tožnica na dan najema posojila ni več razpolagala z gotovino v sefu, pravilna. Slednje je skladno tudi z njeno izjavo v postopku, da je najemala posojila v času, ko ni razpolagala z denarnimi sredstvi.

20. Glede virov razpolaganja z gotovino v skupnem znesku 89.000,00 EUR v razmerju do družbe H.. d.o.o., kot jih navaja tožnica v tožbi (stran 7 tožbe), kar je navajala tudi v postopku, se sodišče z njenimi razlogi ne more strinjati, saj iz ugotovitev davčnega organa dokazano izhaja, da je ostal nepojasnjen vir razpolaganja z gotovino v znesku 69.000,00 EUR (stran 14/59 obrazložitve izpodbijane odločbe). Davčni organ je tudi obrazloženo v tej zvezi med drugim pojasnil, zakaj tožnica ni dokazala prejema gotovine od Z.Z. 21. 6. 2007 v znesku 30.000,00 EUR in 10. 07. 2007 v znesku 30.0000,00 EUR, kot zatrjuje v tožbi (točka 2.2.2.3. obrazložitve izpodbijane odločbe). V postopku je tožnica navajala, da ji je Z.Z. izročil tudi gotovino v skupnem znesku 150.000,00 EUR, tožnica pa naj bi mu izročila gotovino v skupnem znesku 156.500,00 EUR. Sodišče tudi ne sledi razlogom tožnice, da bi davčni organ moral iz porabe sredstev za privatno potrošnjo izločiti dvige gotovine iz njenega transakcijskega računa, ki naj bi jih izročila zakonskemu partnerju Z.Z. kot vračila posojila iz posojilnih razmerji. Med drugim je iz ugotovitev davčnega organa razvidno, da slednji v tem obdobju ni razpolagal z gotovino, ki naj bi jo dal tožnici, niti ni imel večjih gotovinskih izdatkov, ko naj bi mu tožnica dala gotovino, saj je v tem obdobju najel nekaj gotovinskih posojil pri fizičnih osebah, niti ni položil nobene gotovine na svoj transakcijski račun (stran 47/59 obrazložitve). Tožnica je v postopku, pa tudi v tožbi, navajala, da za posamezne poslovne dogodke - nakazila, prejemi gotovine, odlivi gotovine niso bile sklenjene posojilne pogodbe, ker je šlo za nakazila med družinskimi člani. Tožnica v tožbi izpodbija odločitev, ki sloni na stališču, da ni dokazala, da je izročila gotovino svojemu možu, ker o tem ni predložila nobene listine. Sodišče njene očitke zavrača. Davčni organ je obrazloženo pojasni okoliščine, iz katerih izhaja, da zatrjevana posojilna razmerja z Z.Z. niso bila realizirana. Njegova dokazna ocena ne sloni samo na okoliščini, da tožnica v postopku ni predložila dokazil, temveč tudi na drugih ugotovitvah, kot npr. zgoraj navedeno, kar je davčni organ tudi obrazložil. Po presoji sodišča je davčni organ opravil pravilno dokazno oceno tudi potrdil (blagajniških prejemkov in potrdil o vračil gotovine), ki jih je tožnica glede transakcij z Z.Z. predložila s pripombami na zapisnik, ko jih je kot neverodostojne zavrnil. V postopku namreč ni bilo sporno, in tožnica je bila s tem tudi seznanjena, da Z.Z. teh transakcij s tožnico v postopku DIN, ki se je vodil zoper njega, sploh ni omenjal. Tako je po presoji sodišča ocena davčnega organa in toženke, da s strani tožnice zatrjevana posojilna razmerja niso bila realizirana, pravilna in podkrepljena s konkretnimi razlogi, kar je pojasnil davčni organ tudi v odgovoru na pripombe (strani 53 do 55/59 obrazložitve). Tožnica tako po povedanem v skladu z obrnjenim dokaznim bremenom tudi po presoji sodišča ni uspela dokazati resničnost zatrjevanih posojilnih razmerij in doseči znižanje ugotovljene verjetne davčne osnove. Pri tem pa tožnica konkretnih ugotovitev davčnega organa, s katerimi je presoja utemeljena, ne prereka. Dokazna ocena davčnega organa je ob upoštevanju v postopku ugotovljenih dejstev, po presoji sodišča utemeljena z razlogi, ki jim ni mogoče očitati neprepričljivosti ali nelogičnosti. Pri tem sodišče še dodaja, da tožnica svojih trditev o celotni porabi dvignjene gotovine za vračila posojil oziroma za poravnavo njenih obveznosti, ni dokazala, kar je podrobno pojasnil davčni organ in sodišče sledi njegovim razlogom. Tožnici je bilo v postopku omogočeno dokazovanje trditev, da je pretežni del gotovine položila na svoj transakcijski račun ali jo porabila za vračila posojil zakonskemu partnerju in drugim fizičnim osebam in za dana posojil in da je manjši del gotovine porabila za privatno potrošnjo. Vendar tožnica tega ni dokazala, kar je davčni organ tudi izčrpno pojasnil (strani 24 do 35, 41 do 46, 50 do 52/59 obrazložitve). Prav tako je pojasnil, da za vso dvignjeno gotovino iz transakcijskega računa tožnica ni prepričljivo dokazala porabe za povečanje premoženja ali za zmanjšanje obveznosti (strani 28 do 35/95 obrazložitve), kot tudi razloge glede razpolaganja z gotovino 1. 1. 2007 (strani 35 do 40/59 obrazložite). Zato sodišče očitke tožnice, da je ugotovljena poraba za privatno potrošnjo v znesku 462.104,86 EUR napačna in da je tožnica predložila vsa dokazila o porabi gotovine, ki jo je dvignila iz svojega transakcijskega računa v skupnem znesku 318.068,63 EUR in o razpolaganju z gotovino na dan 1. 1. 2007 v znesku 11.840,00 EUR kot protispisne zavrača.

21. Tožbene navedbe glede kršitev pravil postopka niso utemeljene. Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je davčni organ preučil vse tožničine navedbe in vse predložene dokaze ter v obrazložitvi odločbe navedel in obrazložil razloge, s katerimi utemeljuje njihovo presojo in sklep, da je znašala tožničina poraba sredstev v inšpiciranem obdobju 462.104,86 EUR, da izhaja, da je premoženje tožnice zmanjšano in da poraba sredstev presega dohodke, ki so bili obdavčeni in dohodke, od katerih se davki ne plačajo, v znesku 330.138,23 EUR, Sodišče se s presojo izvedenih dokazov v celoti strinja. Navedeno pomeni, da gre v konkretnem primeru le za drugačno dokazno oceno od tiste, ki bi jo rada dosegla tožnica, in ne za bistveno kršitev pravil postopka, kot zatrjuje v tožbi. Stališče tožnice, da bi moral davčni organ resničnost predloženih izjav dodatno preveriti z zaslišanjem prič, ki jih tožnica v postopku ni predlagala, ob upoštevanju obrnjenega dokaznega bremena, ne drži. ZDavP-2 v 5. členu davčnemu organu ne nalaga, da mora po uradni dolžnosti iskati dejstva, ki so za zavezanca ugodna, saj je dokazno breme v tem pogledu na zavezancu. Zavezuje ga le, da se z ustrezno obrazložitvijo izreče do navedb, dokaznih predlogov in izvedenih dokazov, kar je, kot že navedeno, davčni organ v obravnavani zadevi tudi storil. Iz spisov nadalje sledi, da je bila tožnica pred sestavo zapisnika seznanjena z ugotovitvami glede znatnega razkoraka med napovedanimi oziroma prijavljenimi dohodki in premoženjem ter porabo sredstev in (večkrat) pozvana k pojasnilu in predložitvi dokazov o virih financiranja in posameznih transakcijah. Dokaze, ki jih je tožnica predložila pred sestavo zapisnika, je davčni organ presodil že v tem zapisniku, tiste, ki jih je tožnica predložila v fazi pripomb na zapisnik, pa v izpodbijani odločbi. V postopku so bili torej izvedeni in ocenjeni vsi dokazi, ki jih je predložila tožnica. Njihova presoja in sklep o dejanskem stanju, ki ga na podlagi vseh v postopku izvedenih dokazov napravi davčni organ, pa sta v izpodbijani odločbi obrazložena z logičnimi in izčrpnimi argumenti. Skladno z načelom zaslišanja stranke je davčni organ dolžan stranki omogočiti, da se pred odločitvijo v zadevi izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Stališču tožnice, da je v zadevi prišlo do kršitve tega načela, ker jo davčni organ pred izdajo odločbe ni seznanil z oceno dokazov, ki jih je tožnica predložila v fazi pripomb na zapisnik, ni mogoče slediti. Ni namreč razlogov, da bi tožnica, na kateri je skladno s pravili o dokaznem bremenu breme dokazovanja, vseh dokazov, s katerimi je razpolagala ne predložila oziroma ne predlagala že v pripombah na zapisnik. Pogojevanje (dodatnih) dokaznih predlogov s seznanjenostjo s presojo predhodno predloženih, je neutemeljeno. Iz navedenega razloga je sodišče dokazni predlog za zaslišanje tožnice in X.X., kot priče - slednjega tožnica prvič predlaga v upravnem sporu in utemeljuje z (neutemeljenim) ugovorom bistvene kršitve pravil postopka, kot nedopustno tožbeno novoto in nezadostno nesubstanciranega, zavrnilo. Dokazov tudi ni izvedlo uradoma, ker bi njihova izvedba po presoji sodišča ob upoštevanju predloženih pisnih izjav tožnice v davčnem postopku, ne prispevala k razjasnitvi zadeve.

22. Tako so tudi po presoji sodišča podani razlogi za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za davčno obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 od verjetne davčne osnove v znesku 330.138,23 EUR po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja (katere izračun je razviden iz tabele na strani 58/59 obrazložitve). Očitek tožnice, da je napačno izračunana povprečna stopnja davka, ne drži. Da je davčni organ napovedanim dohodkom iz zadnjega davčnega obdobja prištel sorazmerni del nenapovedanih dohodkov in od tako ugotovljene osnove izračunal povprečno stopnjo dohodnine, ima podlago v petem odstavku 68. člena ZDavP-2 in ne gre za ravnanje, ki nima podlage v zakonu, kot napačno meni tožnica (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 285/2012). Neutemeljeni so tudi očitki tožnice glede nezakonitega obračuna obresti od 31. 5. 2012, kar je pravilno pojasnila že toženka (stran 19 obrazložitve pritožbene odločbe), pri čemer se sklicuje tudi na relevantno sodno prakso (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 367/2011).

23. Sodišče kot nedovoljeno tožbeno novoto zavrača očitke tožnice, da ni bila seznanjena z dokazi, ki se nanašajo nanjo, ki so bili zbrani v postopku DIN zoper Z.Z. (zakonskega partnerja tožnice) in X.X. (mamo tožnice), saj tožnica tega v davčnem postopku ni zatrjevala (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Tožnica se je v postopku strinjala tudi z zaključnimi ugotovitvami davčnega organa glede stanja danih posojil družbi I. d.o.o., zato sodišče vse očitke v tej zvezi prav tako zavrača kot nedovoljeno tožbeno novoto.

24. Tudi ne gre za to, da je bil zoper tožnico uveden postopek davčne preiskave, kot zmotno navaja tožnica, temveč je davčni organ pred uvedbo postopka DIN na podlagi podatkov, ki jih je pridobil pri opravljanju davčne službe, t.j. podatkov pridobljenih iz davčnih evidenc, drugih uradnih zbirk podatkov, davčnih napovedi in dokumentacije, pridobljene na osnovi 39. člena ZDavP-2 in prijave premoženja tožnice (69. člen ZDavP-2) ugotovil, da sredstva za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, s katerim je tožnica razpolagala v obdobju od 1. 1. 2007 do 31.12. 2011, precej presegajo napovedane dohodke tožnice za isto obdobje, kar je bil tudi razlog, da je bil s sklepom DT0610-4807/2012(04-229-02,04-220-00) z dne 3. 12. 2012, ki je bil tožnici vročen 11. 12. 2012, uveden postopek DIN po petem odstavku 68 člena ZDavP-2, s katerim je bila tožnica seznanjena z vsebino pridobljenih podatkov in pozvana, da se o njih izreče. Tako ne gre za to, da tožnica ni bila "seznanjena z zaključkom davčne preiskave" in da "zoper odločitev davčnega organa ni imela nobenega pravnega sredstva" ter so posledično neutemeljeni tudi zatrjevani očitki o kršitvi človekovih pravic.

25. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji davčni organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne toženka. Tožbene navedbe in ugovori so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato v ostalem sklicuje na razloge obeh odločb in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, sodišče v postopku tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

26. Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

27. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

-------------------------------
¹ V zvezi z uporabo metode ocenjevanja je davčni organ tožnici 13. 12. 2013 posredoval sporočilo "da pri oceni osnove za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 najprej ugotavljamo neto vrednost premoženja (vrednost premoženja, zmanjšana za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja) na začetku in na koncu inšpiciranega obdobja, zatem pa na tej podlagi izračunamo spremembo neto vrednosti premoženja (kot razliko med neto vrednostjo premoženja na koncu obdobja in neto vrednostjo premoženja na začetku obdobja). K ugotovljeni spremembi neto vrednosti premoženja prištejemo porabljena sredstva v inšpiciranem obdobju, vendar le tista, ki ne povečujejo premoženja ali ne zmanjšujejo obveznosti (kot npr. osebni življenjski stroški, stroški, ki niso davčno priznani, izgube, dana darila ipd.), hkrati pa odštejemo dohodke, ki so bili obdavčeni in dohodke, od katerih se davki ne plačujejo (npr. neobdavčene obresti, sredstva, prejeta iz življenjskega zavarovanja, prejeta darila itd.). Ugotovljena vrednost predstavlja osnovo za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2."

Datum zadnje spremembe:

25.08.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2559/2018-32
• UPRS sodba I U 1545/2015
• UPRS Sodba I U 714/2016-12