UPRS Sodba I U 316/2016-12

Jedro

V obravnavani zadevi je davčni organ tožniku v ponovnem postopku DIN dodatno odmeril DDV, ker je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznavanje odbitka vstopnega DDV. Davčni organ utemeljuje svojo odločitev predvsem zaradi neizpolnjevanja 2. pogoja, saj tožniku davčni organ (med drugim) tudi očita, da tožnik tudi nima ustreznih oz. popolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1; pri vseh transakcijah pa se tožniku očita, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku vstopnega DDV, povezana z goljufijo (4. pogoj). Za slednje pa davčni organ navede objektivne okoliščine, ki izhajajo iz konkretnih transakcij, na podlagi katerih tožniku očita subjektivni element. Predloženi računi so vsebinsko tako pomanjkljivi in preveč splošni in da ni mogoče identificirati opravljeno storitev. Pri tem pa vsebine opravljenih storitev tudi ni mogoče identificirati iz kooperantskih pogodb, saj gre za tipske pogodbe, po kateri naročnik odda, izvajalec pa prevzame v izvedbo "razna gradbena dela na raznih gradbiščih v letu 2008".

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupnem znesku 222.035,08 EUR za davčna obdobja od januarja do decembra 2008, v zneskih, kot je navedeno (točka I/1 izreka) in obresti v znesku 57.665,78 EUR (točka I/2 izreka). Odmerjeni davek in obresti v skupnem znesku 279.700,86 EUR morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe. Po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III in IV izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je davčni organ v ponovljenem postopku pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za davčna obdobja od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 ter o ugotovitvah 31. 3. 2014 sestavil zapisnik, ki je bil tožniku po pooblaščencu vročen 3. 4. 2014 in da na ugotovitve tožnik ni podal pripomb. V ponovljenem postopku je davčni organ razpisal ustno obravnavo, kamor je vabil pričo A.A., tožnika preko pooblaščencev in osebo B.B., ki je bil vabljen tudi kot pooblaščenec tožnika. Na vabilo se ni odzvala nobena od vabljenih strank, s tem da je slednji poslal pisni preklic pooblastila s strani tožnika. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik za vabila vedel in za namen ustne obravnave, ki se je ni udeležil sam, niti preko svojih pooblaščenih oseb niti ni poskusil vzpostaviti kontakta z davčnim organom zaradi razjasnitve spornih dejstev. Gre za poslovanja tožnika kot samostojnega podjetnika posameznika z družbami C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o.. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da so navedene družbe neposlujoči pravni subjekti, kar izhaja iz DIN pri navedenih družbah.

3. Davčni organ ugotavlja, da je oseba B.B., pooblaščenec tožnika, osebno, aktivno in dejansko sodeloval pri izpisovanju vseh računov, ki jih je prejel tožnik, in da ni logično, da ne bi vedel, zakaj navedeni podpisuje račune za pet različnih firm, ko pa gre v vseh primerih za podobna gradbena dela. Tudi tožnikov pooblaščenec B.B. bi se moral vprašati, zakaj se računi izdajajo preko petih različnih firm, vse račune pa podpisuje ista oseba (A.A.). Davčni organ ugotavlja, da se B.B. s.p. pojavlja po eni stranki kot kooperant tožnika, hkrati pa tudi kot tožnikov pooblaščenec in prokurist. Zato zaključuje, da je tožnik vedel s kom sodeluje. Davčni organ navaja pravila davčnega postopka v zvezi dolžnostjo dajanja podatkov. Navaja 10. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in pravila glede dokaznega bremena (76. člen in 77. člen ZDavP-2). Določila 31. člena ZDavP-2 napotujejo na uporabo Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS), ki jih navaja (SRS 21). Ugotavlja, da prejeti računi s strani družb F., D., C., E., G., (navedeni na straneh od 24 do 28 obrazložitve izpodbijane odločbe), niso sestavljeni v skladu z zahtevami SRS, kakor tudi ne v skladu z 81. členom in 82. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Ugotavlja, da so napisani z isto pisavo, podpisnik, ob navedbi osebnega prevzema, je na vseh računih enak, enak je tudi podpis ob logotipih vseh navedenih družb. Na nobenem računu ni navedeno, kakšne storitve so bile opravljene, ni navedena lokacija storitev, niti niso k računom priložene kakršnekoli specifikacije, ki bi dokazovale vsebino, obseg, lokacijo opravljenih storitev. Pogodba, ki je navedena, pa je tipska, saj z njo izvajalec prevzame razna gradbena dela na raznih gradbiščih v letu 2008. Iz vseh računov izhaja enak opis: zaračunavamo opravljena dela v mesecu, kot je naveden, na objektu Celje oziroma Maribor, odvisno od računa. Davčni organ navaja še 138. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik) glede posebnosti podatkov, ki jih mora vsebovati račun, ki se nanaša na gradbene storitve, po katerem se mora na računu posebej navesti nepremičnina, na katero se nanaša račun. Noben od spornih računov ni sestavljen v skladu z 82. členom ZDDV-1 v povezavi z 138. členom navedenega pravilnika. Davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin, kot jih navaja, ugotavlja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se je skliceval, povezane z goljufijo. Davčni organ je celovito obravnaval vsa dejstva in analiziral podatke iz prejetih dokumentov prejemnikov storitev. Analiza dnevnikov o opravljenih, zaračunanih in potrjenih urah po mesecih za leto 2008, kaže na neverodostojno število zaračunanih ur po prejetih računih navedenih družb. Gre za račune povezanih oseb, ki se med seboj dobro poznajo, saj je ne glede na izdajatelja računa, vse račune ročno izpisovala ista oseba, nato pa jih podpisovala druga, vendar spet vedno ista oseba. Glede analize opravljenih ur po dobaviteljih s številom ur, zaračunanih kupcem, npr. za mesec januar, davčni organ ugotavlja, da tožnik ne izkazuje pravilnih podatkov o tem, koliko opravljenih ur je dejansko opravil sam, koliko je zanj opravil povezani davčni zavezanec A.A. s.p. in koliko ur so dejansko opravili njegovi kooperanti. Izhaja odstopanje med dejansko zaračunanimi urami obeh s.p. in realno mogočimi opravljenimi urami, ki bi jih s.p. s svojimi zaposlenimi realno lahko opravil, ki je previsoko in brez razumno opravičljivih razlogov (stran 13 od 37 obrazložitve izpodbijane odločbe) Tožnik in A.A. s.p. sta pretežni fond opravljenih ur pri njima zaposlenih in opravljenih ur prenesla na papirnate kooperante, ki kot taki teh del niso opravili. To pomeni, da je pretežni del ur bil opravljen s strani tožnika in s strani družbe A.A. s.p. Dejanska dobava je bila opravljena, čeprav tožnik nima verodostojne dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da so jo opravile navedene firme. Tožniku se očita, da ni bil vesten in skrben. Že iz gradbenih dnevnikov je razvidno, da delavci sploh niso bili zaposleni pri navedenih družbah in da gre v bistvu za fiktivne račune in da nobena od teh družb storitev ni opravila, pri čemer davčni organ tudi ugotavlja, da gre za delo na črno, glede na to, da navedene družbe niso nikoli obračunale in predlagale REK obrazca. Davčni organ se sklicuje na 85. člen ZDDV-1, po katerem mora vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogoči pravilno in pravočasno obračunavanje DDV in nadzor. Nepriznavanje odbitka vstopnega DDV oziroma dodatno naložitev davka davčni organ utemelji z a) točko prvega odstavka 76. člena in a) točko prvega odstavka 63. člena ZDDV-1.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. V ponovnem postopku davčni organ poleg ugotovljenih dejstev v prvotnem postopku ugotavlja, da sporni računi niso skladni s členi 81 in 82 ZDDV-1. Iz tega razloga tožnik ne izpolnjuje pogojev za odbitek vstopnega DDV. Relevantna okoliščina je, da sporni računi ne obsegajo niti minimalnih formalnih pogojev, ki so potrebni za identifikacijo vrste opravljenih storitev in gre za tako nepopolne račune, ki vplivajo na samo vsebino pravice do odbitka, pri čemer se sklicuje na prakso SEU, ki jo navaja.

5. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Kršen je bil zakon pri izdaji odločbe prve stopnje. Od izteka preiskovanega obdobja do izdaje izpodbijane odločbe 4. 6. 2014 je minilo več kot pet let. Odločba je bila izdana samostojnemu podjetniku, ki je ta status izgubil 1. 12. 2008 in je zato izpodbijana odločba nezakonita. Nezakonita je tudi odločba pritožbenega organa, saj bi moral v delu, kdo naj bi bil zavezanec, pritožbi ugoditi. Tožnik je za storitve, ki so jih opravili drugi, pošteno plačal, v tistem času pa ni bil dolžan raziskovati, ali pri izvajalcih obstajajo kakšni zadržki, koliko delavcev in podobno. Zanj je bilo pomembno, da je bilo delo opravljeno. V večletnem postopku tožnik ni bil zaslišan, niti osebe, o katerih davčni organ hipotetično razglablja, kaj naj bi bilo. V času od 1. 1. 2008 ni obstajala dolžnost preverjati, ali so kooperanti registrirani za DDV. Tožnik se je ob koncu leta upokojil in ga to ne veže več. Podatki o urah so tudi samo hipotetični in nepreverljivi. Kdo je pisal račune in ali so kooperanti delali z delavci na črno, ne more biti odgovoren zavezanec. Ta je plačal samo opravljeno delo. Trditve o tem, da so vsi računi napisani z isto pisavo, ter da je bilo telefonično priznano neko dejstvo, so nedokazane, brez grafološke preiskave je tako govorjenje na pamet. Ni resnična trditev, da je tožnik vedel, ali bi moral vedeti, da so bile transakcije povezane z goljufijo. Za to ni nobenih dokazov. Opisi storitev so običajni. Sklicevanje na poznejšo evropsko sodno prakso ni primerno. Organ se ni potrudil, da bi opravil zaslišanje vsaj z enim subjektom, ki je dela opravil. Vsa sklepanja o goljufiji in neopravljenih deli so insinuacija. Odločitev je zato nepravilna in nezakonita. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

6. V odgovoru na tožbo toženka navaja, da so tožbene navedbe enake pritožbenim in da so razlogi o tem že pojasnjeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, na katere se toženka sklicuje tudi v odgovoru na tožbo. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je z izpodbijano odločbo tožniku pravilno in zakonito naloženo dodatno plačilo DDV, kar je odvisno od tega, ali so izpolnjeni predpisani pogoji iz ZDDV-1, da je tožnik odbil vstopni DDV po računih, ki so mu jih izstavile družbe F. d.o.o., D. d.o.o., C. d.o.o., E. d.o.o. in G.I d.o.o.

9. Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je obravnavana, vezana na pogoje, ki jih predpisuje vsakokratni veljavni Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), deloma pa jo določajo tudi viri prava Evropske unije, med njimi tudi sodbe SEU, izdane v predložitvenih postopkih za razlago določb Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero¹ (v nadaljevanju Šesta direktiva), v letu 2006 preoblikovana v Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost;² (v nadaljevanju Direktiva 2006/112). Iz njih izhaja, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno podani naslednji pogoji: 1) da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca, 2) da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3) da gre za uporabo blaga ali storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij in 4) da ne gre za goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku, povezana z goljufijo.³

10. ZDDV-1 v prvem odstavku 63. člena določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal na ozemlju Slovenije v zvezi z blagom oziroma s storitvami, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec, mora imeti davčni zavezanec račun, izdan v skladu z členi 80a do 84 ZDDV-1.

11. V obravnavani zadevi je davčni organ tožniku v ponovnem postopku DIN dodatno odmeril DDV, ker je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznavanje odbitka vstopnega DDV. Davčni organ utemeljuje svojo odločitev predvsem zaradi neizpolnjevanja 2. pogoja, saj tožniku davčni organ (med drugim) tudi očita, da tožnik tudi nima ustreznih oz. popolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1; pri vseh transakcijah pa se tožniku očita, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku vstopnega DDV, povezana z goljufijo (4. pogoj). Za slednje pa davčni organ navede objektivne okoliščine, ki izhajajo iz konkretnih transakcij, na podlagi katerih tožniku očita subjektivni element. Tudi toženka stoji na stališču, da je relevantna okoliščina za nepriznanje odbitka vstopnega DDV v tem, ker navedeni računi, ki jih davčni organ navaja (gre za 36 računov, ki so navedeni na straneh 24 do 26/37 obrazložitve, v nadaljevanju tudi sporni računi), ne obsegajo niti minimalnih pogojev, ki so potrebni za identifikacijo opravljenih storitev. Pritožbeni organ stoji na stališču, da gre v obravnavani zadevi za nepopolne račune v takšni meri, da vplivajo na samo vsebino pravice do odbitka vstopnega DDV. Sodišče se z dokazno oceno obeh upravnih organov glede vsebine računov, ki so bili podlaga za odbitek vstopnega DDV, strinja. Davčni organ je ocenjeval posamezne račune in pojasnil v čem so pomanjkljivosti. V bistvu gre pri vseh spornih računih za enake očitke, saj gre za enako vsebino in obliko računov, ne glede na to, katera družba jih je izdala. Na vseh spornih računih je napisano "zaračunavamo vam opravljena dela v mesecu (kot je naveden) na objektu", ki pa v nobenem primeru spornih računov ni naveden, temveč je samo pod 1. napisan kraj in sicer je to Celje ali pa Maribor. Zato se sodišče strinja s toženko, da so predloženi računi vsebinsko tako pomanjkljivi in preveč splošni in da ni mogoče identificirati opravljeno storitev. Pri tem pa vsebine opravljenih storitev tudi ni mogoče identificirati iz kooperantskih pogodb, saj gre za tipske pogodbe, po kateri naročnik odda, izvajalec pa prevzame v izvedbo "razna gradbena dela na raznih gradbiščih v letu 2008". Po 6) točki prvega odstavka 82. člena ZDDV-1 mora račun vsebovati obvezne podatke o količini in vrsti dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev. Slednje je skladno tudi s sodno prakso SEU, po kateri sta obseg in identifikacija opravljenih storitev obvezni sestavini računov in ne gre zgolj za formalnosti oz. za postopkovno zahtevo.⁴ Sodišče SEU je že večkrat presodilo, da ima prejemnik pravico do odbitka vstopnega DDV, če računi za opravljene storitve vsebujejo vse podatke, ki jih zahteva člen 226 Direktive 2006/112, zlasti tiste, ki so potrebni za identifikacijo osebe, ki je izdala te račune in vrsto storitev (prim. npr. sodba SEU v zadevi C-324/11, T?th, točka 32). Račun, ki nima izpolnjenih niti minimalnih zahtev glede identifikacije obsega in vrste opravljenih storitev, ne more biti podlaga za uveljavljanje pravic (prim. sodba SEU v zadevi Dankowski, točka 38).⁵ Podlaga za uveljavitev pravice do odbitka vstopnega DDV je (med drugim) tudi popoln račun v smislu 82. člena ZDDV-1.⁶ V obravnavani zadevi se namreč pred davčnega zavezanca utemeljeno postavlja zahteva, da ima račun najmanj takšne obvezne sestavine, kot se to zahteva po členu 226 Direktive 2006/112, ki določa, da morajo biti za namene DDV na računih, ki se izdajo v skladu z členom 220 navedene direktive, brez poseganja v posebne določbe te direktive, obvezno navedeni samo podatki, ki so vsebovani v tem členu.⁷ Obvezne sestavine računov po 226. členu Direktive 2006/112 tudi niso takšne, da bi zaradi njih bilo onemogočeno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV oziroma niso to "dodatni pogoji", zaradi katerih bi bilo uveljavljanje te pravice popolnoma nemogoče (kot so npr. v sodni praksi SEU opredeljeni dodatni pogoji po 178(f) členu Direktive).⁸ Zato po presoji sodišča zahteva iz 6. točke 82. člena ZDDV-1, ki določa, da mora mora biti na računu obvezen podatek o količini in vrsti dobavljenega blaga oz. obseg in vrsta opravljenih storitev, ni nedovoljen dodaten pogoj, zaradi katerega bi bilo onemogočeno uveljavljanje pravice do odbitka oz. v tem primeru ne more zadoščati ugotovitev, da je davčna uprava razpolaga z vsemi podatki, potrebnimi za ugotovitev, da je tožnik zavezan za plačilo DDV (glej sodbo SEU v zadevi C-392/09, Uszodaépitö kft).

12. Po povedanem gre, glede na materialno pravo, katerega razlago je že dalo v svojih sodbah tudi SEU, za obvezne sestavine na računu, ki so potrebni za identifikacijo vrste in obsega opravljenih storitev in je zaradi tako nepopolnega računa, ki nima teh podatkov, posledično tudi onemogočen nadzor davčnega organa nad pravilnostjo pobiranja davka. Da je identifikacija vsebine in obsega opravljenih storitev obvezna sestavina računov in relevanten podatek, izhaja iz sodne prakse SEU glede uveljavljanja pravice do odbitka (glej že zgoraj navedeni sodbi SEU v zadevah Dankowski in Pannon Gép Centrum kft). Nepopoln račun je tudi po sodni praksi SEU razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV (glej sodbo SEU v zadevi C-271/12, Petroma Transports SA z dne 8. maja 2013, točka 36).⁹

13. Ob takem stanju stvari je, ne glede na ugotovitve, kot jih podaja organ prve stopnje, da so podane tudi objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je v zadevi podan tudi subjektivni element na strani tožnika, s čimer se sicer sodišče strinja (glede samega sklepanja in izvedbe poslov, tožnik je kontaktiral samo z eno osebo, ni se pozanimal o podizvajalcih, od vseh petih različnih družb, ki so izdajale račune, so bili vsi računi ročno napisani na standardnem obrazcu 5,31, na vseh je datum izdaje enak datumu opravljene storitve, vsebina je (ne glede na izdajatelja) enaka, vse račune je podpisovala oseba A.A., ki je podpisal tudi vse kooperacijske pogodbe, gre za povezane osebe, tožnik drugih listin (npr. naročilnic, predračunov, ponudb, prevzemnic, prevzemnih zapisnikov ipd.) ni predložil, iz podrobne analize gradbenih dnevnikov izhajajo velika odstopanja, tožnik in kooperant B.B. s.p. (ki je bil hkrati tožnikov prokurist in pooblaščenec tožnika), sta večji del ur opravil sama, ipd., pa je v obravnavani zadevi po presoji sodišča treba poudariti, da je relevantna okoliščina, ki ni izpolnjena za priznavanje odbitka vstopnega DDV, neizpolnjevanje pogoja, da sporni računi ne obsegajo niti minimalnih pogojev, ki so potrebni za identifikacijo obsega in vrste opravljenih storitev, in da gre torej v obravnavanem primeru za tako nepolne račune, ki vplivajo na samo vsebino pravice do odbitka DDV.

14. Sodišče tožnikove očitke glede kršitev pravil postopka kot neutemeljene zavrača. Očitki tožnika, da v postopku ni sodeloval, so protispisni. Organ prve stopnje je v ponovnem postopku razpisal glavno obravnavo, ki se je tožnik niti vabljena priča nista udeležila. O ugotovitvah DIN je bil izdan zapisnik, ki ga je tožnik prejel in nanj ni podal pripomb. Tožnik je tako nedvomno imel možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožnika je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je v postopku podal tudi izjavo. Načelo zaslišanja stranke v postopku po presoji sodišča ni bilo kršeno. Izpodbijano odločbo je mogoče preizkusiti, obrazložitev je skladna z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik tudi ni predložil drugačnih dokazil, kot jih je navedel davčni organ in do katerih se je davčni organ obrazloženo opredelil. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Tudi ne gre za to, da tožniku ni priznana pravica do vstopnega DDV, ker izdajatelji računov niso imeli ID številke za DDV, kot meni tožnik. Glede razlage prava EU se prvostopenjski organ in toženka sklicujeta na primerno sodno prakso SEU, ki jo navajata. V zadevi tudi ne gre za to, da storitve niso bile opravljene, ampak gre za to, da računi nimajo tistih obveznih sestavin, ki so (med drugim) podlaga za pridobitev pravice do vstopnega DDV. Podatke glede ur, ki naj bi bili po mnenju tožnika hipotetični in nepravilno izračunani, sodišče tudi kot pavšalne zavrača, pa tudi sicer sicer odločitev ne temelji na teh ugotovitvah. Tudi ni potekel relativni zastaralni rok po ZDavP-2, kot meni tožnik, ko navaja, da je od izteka preiskovanega obdobja do izdaje izpodbijane odločbe 4. 6. 2014 minilo več kot pet let, saj je bilo navedeno obdobje pretrgano (med drugim že z izdajo zapisnika in nato s pritožbeno odločbo) in je začelo teči znova (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Na tožnikov očitek, da je izgubil status samostojnega podjetnika 1. 12. 2008, in da je zato izpodbijana odločba nezakonita, je odgovorila toženka (stran 17 obrazložitve pritožbene odločbe) in se sodišče z njenimi navedbami strinja. Kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Izpodbijana odločitev tudi ne sloni na očitkih, da bi bil tožnik dolžan raziskovati, ali pri izvajalcih obstajajo kakšni zadržki, ali so imeli delavce in koliko, ali so kooperanti delali z delavci na črno, ipd., niti na razlogih na strani izdajateljev računov (ali so bili kooperanti registrirani za DDV), zato sodišče te tožbene razloge kot nerelevantne zavrača.

15. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno davčnega organa pa samo po sebi še ni razlog za izvedbo glavne obravnave.

17. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ UL L št. 145 z dne 13. 6. 1977, str. 1, z vsemi spremembami.
² UL L št. 347 z dne 11.12. 2006.
³ Ker je nepriznanje pravice do odbitka izjema od uporabe temeljnega načela, ki ga pomeni ta pravica, morajo pristojni davčni organi pravno zadostno dokazati, da so podani objektivni elementi, ki izkazujejo obstoj utaje ali zlorabe. Nacionalna sodišča morajo nato preveriti, ali so zadevni davčni organi dokazali obstoj takih elementov (prim. sodbo SEU v zadevi G. Astone, C-335/15).
⁴ Tu tudi ne gre za formalnosti v smislu člena 18(1)(d) Šeste direktive oz. 178(f) Direktive 2006/112, ki jih določi vsaka država članica, na katere se nanašata npr. sodbi SEU v združenih zadevah C-95/07 in C-96 /07, Ecotrade in C-146/05, Collée.
⁵ Člene 18(1)(a) in 22(3)(b) Šeste direktive je razlagati tako, da ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV, plačanega kot vstopni DDV za storitve, ki jih opravlja drug davčni zavezanec, ki ni registriran za namene DDV, če zadevni račun vsebuje vse podatke, ki jih zahteva člen 22(3)(b), zlasti tiste, ki so potrebni za identifikacijo osebe, ki je te račune izdala, in vrste opravljenih storitev (Sodba SEU, v zadevi C 438/09, Dankowski, točka 38) .
⁶ Prim. sodbo VS RS X Ips 210/2014 z dne 6. 10. 2016.
⁷ Glej sodbo SEU v zadevi Pannon Gép Centrum kft, točka 40.
⁸ Iz prakse SEU tudi izhaja, da le v primeru, če gre za postopek obrnjene davčne obveznosti (iz člena 199 Direktive 2006/112) je mogoče uporabiti le podrobna pravila iz člena 178(f) te direktive. Zato v teh primerih ni treba, da ima davčni zavezanec, ki je kot prejemnik storitev zavezan za plačilo pripadajočega DDV, za izvrševanje pravice do odbitka račun, izdan v skladu s formalnimi pogoji Direktive 2006/112, pač pa mora, ko se odloči za možnost iz člena 178(f) te direktive, zgolj izpolniti formalnosti, ki jih je predpisala zadevna država članica. V tem primeru, če ima davčna uprava na voljo podatke, potrebne za ugotovitev, da je davčni zavezanec kot prejemnik zadevnih storitev zavezan za plačilo DDV, členi 167, 186 in 178(f) navedene direktive nasprotujejo zakonodaji, ki določa dodatne pogoje, zaradi katerih bi bilo uveljavljanje te pravice popolnoma onemogočeno ( Sodba SEU v zadevi C-392/09, Uszodaépitö kft, točki 37 in 44)
⁹ Določbe Šeste direktive je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, na podlagi katere je lahko davčnim zavezancem, prejemnikom storitev, ki imajo nepopolne račune, zavrnjena pravica do odbitka DDV, čeprav so ti računi po sprejetju zavrnilne odločbe dopolnjeni s predložitvijo podatkov za dokaz dejanskega obstoja, narave in zneska zaračunanih transakcij.

Datum zadnje spremembe:

25.08.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 979/2016-10
• UPRS sklep in sodba I U 840/2016
• UPRS sodba I U 1720/2015