UPRS Sodba I U 714/2016-12

Jedro

Davčno osnovo za relevantno obdobje predstavlja razlika med vrednostjo premoženja oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Davčni organ je pri zbiranju in obdelavi podatkov ugotovil, da so sredstva za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki ga je tožnica pridobila in z njim razpolagala v relevantnem obdobju precej presegala dohodke, ki jih je tožnica napovedala davčnemu organu za isto obdobje. To je bil razlog, da je davčni organ tožnico pozval k predložitvi prijave premoženja. Davčni organ je z metodo neto vrednosti premoženja in s tem na način, ki ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, pristopil k ugotavljanju razlike med vrednostjo spremembe neto premoženja tožnice v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 ter porabo sredstev in dohodkov tožnice v navedenem obdobju. Ugotovil je, da je tožnica kot fizična oseba v obdobju 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 razpolagala s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki ga je ocenil v vrednosti 132.336,71 EUR, ki precej presega dohodke tožnice v istem obdobju, ki se ugotavljajo v višini 103.716,72 EUR. Navedeno je razlog, da se tožnici za navedeno obdobje odmeri davek po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2 in sicer od davčne osnove 28.619,99 EUR v višini 5.228,87 EUR.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Davčni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožnici z izpodbijano odločbo za davčno obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 odmeril davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) od davčne osnove 28.619,99 EUR po povprečni stopnji 18,27 % v znesku 5.228,87 EUR, s pripadajočimi obrestmi v znesku 47,56 EUR, obračunanimi od 1. 12. 2012 do dneva izdaje odločbe (I. točka izreka). Tožnica mora obveznost, navedeno pod točko I odločbe, v skupnem znesku 5.276,43 EUR plačati v roku 30 dni po vročitvi odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (II. točka izreka). Tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov; stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (III. in IV. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožnici opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN), katerega predmet je odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011. DIN je bil pričet s sklepom z dne 17. 6. 2013, o ugotovitvah pa je bil sestavljen zapisnik, na katerega je tožnica podala pripombe, na katere je odgovorjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

2. Davčno osnovo za relevantno obdobje predstavlja razlika med vrednostjo premoženja oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Davčni organ je pri zbiranju in obdelavi podatkov ugotovil, da so sredstva za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki ga je tožnica pridobila in z njim razpolagala v relevantnem obdobju precej presegala dohodke, ki jih je tožnica napovedala davčnemu organu za isto obdobje. To je bil razlog, da je davčni organ tožnico pozval k predložitvi prijave premoženja. Davčni organ navaja premoženje, ki ga je prijavila tožnica (nepremičnine, premičnine večje vrednosti, poslovni deleži, denarna sredstva, terjatve) in listine, ki se nanašajo na pridobitev navedenega premoženja. V postopku je ugotovil premoženje, s katerim je tožnica razpolagala v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011. Ugotovil je, da sredstva za privatno potrošnjo tožnice precej presegajo napovedane dohodke. Ugotovljeni so neto dohodki tožnice v znesku 103.716,72 EUR (nenapovedani v znesku 95.166,40 EUR in dohodki, od katerih se davki ne plačujejo v znesku 8.550,32 EUR). Nadalje je ugotovljeno premoženje, s katerim je tožnica razpolagala v navedenem obdobju: nepremičnine, premičnine (osebni avtomobil), deleži v gospodarski družbah, vrednostni papirji, terjatve ter denarna sredstva na računu pri banki. Promet preko transakcijskega računa tožnice je v inšpiciranem obdobju znašal: prilivi v višini 894.067,76 EUR in odlivi v višini 891.022,59 EUR. Med drugim je bilo pri odlivih ugotovljeno, da je v letu 2008 tožnica dala posojila A.A. v znesku 186.000,00 EUR in v letu 2009 posojilo v znesku 41.000,00 EUR ter v letu 2010 posojilo v znesku 1.000,00 EUR. V obdobju od 21. 1. 2008 do 9. 8. 2008 je tožnica iz transakcijskega računa pri banki dvignila večje zneske gotovine v skupni višini 172.100,00 EUR, v celotnem obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 pa je opravila le dva pologa gotovine na transakcijski račun pri banki v skupni višini 37.000,00 EUR. Prvostopenjski organ je tožnico pozval, da predloži dokumente in pojasnila o porabi gotovine, ki je bila dvignjena iz transakcijskega računa pri banki v skupnem znesku 172.100,00 EUR. Tožnica je posredovala odgovor, da je del dvignjene gotovine 26. 6. 2008 in 19. 6. 2009 položila na račun, ostala gotovina pa se je porabila za vzdrževanje stanovanjske hiše, vzdrževanje moževega groba, za preživljanje dopusta, potovanja in igre na srečo. Davčni organ je pojasnilo tožnice upošteval le v delu, ki se nanaša na polog z dne 26. 6. 2008, v višini 8.000,00 EUR, ne pa tudi v delu, ki se nanaša na polog gotovine v višini 29.000,00 EUR z dne 19. 6. 2009 (čez eno leto) na tožničin transakcijski račun. Ne le, da gre za časovno nepovezane dvige in polog gotovine, tudi transakcije na računu tožnice kažejo na to, da ni več razpolagala z dvignjeno gotovino. Tako je plačilo davka od dobička iz kapitala v znesku 16.498,35 EUR z dne 27. 6. 2008 financirala poleg že omenjenega pologa gotovine v višini 8.000,00 EUR z dne 26. 6. 2008 z najemom posojila, prejetem na račun 27. 6. 2008. Navedeno potrjuje, da je tožnica dvignjeno gotovino v znesku 164.100,00 EUR porabila in ni mogla biti vir pologa z dne 19. 6. 2009.

3. Tožnica je v postopku podala pripombe zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in priložila kopijo potrdila, v katerem s svojim podpisom potrjuje prejem 30.000,00 EUR od A.A. kot vračilo posojila. Potrdilo ima datum 17. 6. 2009. Davčni organ je ocenil, da navedenega potrdila ne more upoštevati. Tožnica je bila namreč v postopku DIN seznanjena z ugotovitvami davčnega organa, to je s stanjem premoženja na dan 1. 1. 2008 in na dan 31. 12. 2011. Med temi podatki je bilo tudi stanje terjatev na dan 31. 12. 2011 v znesku 228.000,00 EUR za dana posojila zetu A.A. v letih 2008, 2009 in 2010. Med drugim se davčni organ sklicuje tudi na DIN pri A.A., kjer so bile njegove obveznosti upoštevane v znesku 227.000,00 EU in v zvezi s tem ni podal ne pripomb in ne pritožbe zoper odločbo. Davčni organ je ocenil, da ni verjeti, da se niti A.A. niti tožnica v DIN, ki je pri obeh potekal istočasno, nista spomnila za vračilo 30.000,00 EUR, po potrdilu, ki ga je tožnica predložila v pripombah. Ne gre za nepomemben znesek in oba sta se o posojilih izjasnila. Zato je menil, da ni mogoče izključiti verjetnosti naknadne sestavitve navedenega potrdila, z namenom izognitve davčne obveznosti tožnice.

4. Davčni organ je z metodo neto vrednosti premoženja in s tem na način, ki ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, pristopil k ugotavljanju razlike med vrednostjo spremembe neto premoženja tožnice v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 ter porabo sredstev in dohodkov tožnice v navedenem obdobju. Ugotovil je, da je tožnica kot fizična oseba v obdobju 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 razpolagala s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki ga je ocenil v vrednosti 132.336,71 EUR, ki precej presega dohodke tožnice v istem obdobju, ki se ugotavljajo v višini 103.716,72 EUR. Navedeno je razlog, da se tožnici za navedeno obdobje odmeri davek po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2 in sicer od davčne osnove 28.619,99 EUR v višini 5.228,87 EUR. Hkrati so tožnici v skladu s 95. členom ZDavP-2 določene tudi obresti.

5. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ zavrnilo tožničino pritožbo in pritrdilo razlogom izpodbijane odločbe.

6. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da odločba prvostopenjskega organa ni obrazložena na tako konkreten način, da bi bila mogoča presoja njene zakonitosti oziroma pravilnosti. Prvostopenjskemu organu očita, da bi moral obravnavati ter z ustrezno obrazložitvijo pojasniti, ali sprejema oziroma ne sprejema tožničine trditve, kot tudi izvesti vse dokaze, ki jih je tožnica predlagala. Davčni organ namreč zavezujejo pravila splošnega upravnega postopka glede vseh tistih vprašanj, ki jih ZDavP-2 kot specialni predpis ne ureja drugače. Sklicuje se na načelo proste presoje dokazov, ki pa pomeni le, da upravni organ pri svojem odločanju ni vezan na formalna dokazna pravila. Ne pomeni pa navedeno načelo, da lahko upravni organ odloča arbitrarno. Med drugim navaja, da upravni organ dokazne ocene ne more utemeljiti na argumentih, ki niso racionalno sprejemljivi in preverljivi. Osnovni instrument, ki zagotavlja možnost kontrole pravilnosti odločitve, pa je obrazložitev odločbe. Toženi strani očita, da ni v zadostni meri obrazložila, po kakšni metodi je opravila oceno davčne osnove po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, s tem pa je bila tožnici kršena ustavna pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 25. člena Ustave RS.

7. Davčni organ ni sledil navedbam tožnice, ki je zatrjevala in dokazovala, da ji je zet A.A. 17. 6. 2009 vrnil znesek v višini 30.000,00 EUR, za kar je tožnica predložila potrdilo. Iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa izhaja, da pojmuje obrnjeno dokazno breme na način, da je dolžna tožnica prepričati toženo stranko s takšno stopnjo resničnosti nekega dejstva, ki še ustreza načelu materialne resnice. Tožnica meni, da je takšno pravno naziranje tožene stranke glede obrnjenega dokaznega bremena iz šestega odstavka 68. člena ZDavP-2, še zlasti v povezavi z oceno davčne osnove, napačno. Tožnica je prepričana, da tožena stranka nima pravne podlage za to, da bi lahko od tožnice zahtevala, da svoje trditve dokaže s stopnjo gotovosti, po drugi strani pa bi sama lahko ocenjevala davčno osnovo z verjetnostjo, ne da bi pri tem navedla metodologijo oziroma način, kako je do ocene davčne stopnje prišla. Odločbe prvostopenjskega organa se ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na inšpicirano obdobje, saj iz obrazložitve na eni strani izhaja, da je davčni organ preverjal davčno obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011, na drugi strani pa, da je preverjal davčno obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011, s čimer je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka. Poraba sredstev v višini 481.485,93 EUR, kot jo ocenjuje tožena stranka, je izjemno velika in ji tožnica nasprotuje, saj sredstev v takšni višini ni porabila. Ocena davčnega organa o takšni porabi sredstev je povsem neutemeljena. Tožena stranka ni izpodbijala trditev tožnice, da tako visokih prihodkov ni imela in da tako velike potrošnje ni mogla imeti, pač pa je neargumentirano vztrajala pri svojem stališču. Tožnica je prvostopenjskemu organu predala vso dokumentacijo, ki jo je bila sposobna pridobiti. Povsem običajno je, da tožnica za obdobje, ki je odmaknjeno sedem let, ne more razpolagati s popolno dokumentacijo, ter da se vseh dogodkov tudi ne more v celoti in popolnoma spominjati. Tožnica je že starejša oseba in ji spomin že močno peša. Do izdaje končnega zapisnika je bila prepričana, da je prvostopenjski organ sprejel njene navedbe glede razpolaganja z gotovino ter glede vračila posojila od zeta A.A.. Če bi davčni organ tožnico v postopku opozoril, da za svoje trditve ni predložila dovolj dokazov, bi tožnica predlagala še dodatne dokaze in sicer bi predlagala zaslišanje prič, ki bi vedele povedati o zatrjevanih dejstvih. Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na podatke, ki so bili pridobljeni v DIN zoper A.A.. Tožnica pa z dokazi, ki so bili zbrani v postopku DIN zoper A.A., ni bila seznanjena in ji tudi ni bilo omogočeno, da se o tem izjavi. To pa je prav tako bistvena kršitev določb postopka.

8. Tožnica ni bila seznanjena niti z uvedbo niti s potekom postopka davčne preiskave. Po prvem odstavku 127. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje. Predmetni upravni postopek se je zoper tožnico začel že z uvedbo davčne preiskave, v katerem pa tožnici ni bila dana možnost sodelovanja. S tem je tožena stranka zagrešila kršitev človekovih pravic iz četrtega odstavka 15. člena, 22. člena in 25. člena Ustave RS. Upravna praksa, ki omogoča vodenje postopkov davčne preiskave zoper davčne zavezance, ne da bi bila davčnim zavezancem omogočena seznanitev z uvedbo postopka, sodelovanje tekom postopka ter vročena odločba o zaključku postopka, nasprotuje temeljnim načelom pravne države in predstavlja kršitev ustavnopravno varovanih procesnih jamstev davčnim zavezancem. S tem pa so bile storjene tudi bistvene kršitve pravil postopka.

9. Glede v postopku verjetno ugotovljene davčne osnove v višini 28.619,99 EUR, tožnica uveljavlja, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo ter napačno ugotovljeno dejansko stanje. Po prepričanju tožnice namreč ni osnove za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Razlika v vrednosti premoženja ni pozitivna in ne znaša 28.619,99 EUR, ampak je celo negativna. To pomeni, da v obravnavanem primeru ne obstaja davčna osnova, od katere bi bilo mogoče odmeriti davek. Tožena stranka je k dohodkom popolnoma neutemeljeno prištela tudi 1/4 nepojasnjene razlike ter na tej podlagi določila povprečno davčno stopnjo. Neupravičeno oziroma nezakonito je tudi obračunala obresti. Nepravilno je namreč stališče, da je davek zapadel v plačilo 1. 12. 2012. Davek lahko zapade v plačilo šele po poteku roka za pritožbo zoper odločbo, s katero je bil odmerjen. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločitev odpravi oziroma podrejeno, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje istemu organu. V obeh primerih pa tudi predlaga, da sodišče naložil toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožničine tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter navaja dodatne razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev pravilna.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve (tako odločbe prvostopenjskega kot odločbe drugostopenjskega organa) in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

13. Po določbi petega odstavka 68. člena ZDavP-2, ki je veljal v relevantnem obdobju, se davek odmeri, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec - fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca - fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca ? fizične osebe. Davek se odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšana za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku 68. člena ZDavP-2 se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja.

14. V postopku je prvostopenjski organ izračunal neto vrednost tožničinega premoženja v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011. Ugotovil je, da je tožnica v navedenem obdobju razpolagala s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, katerih ocenjena vrednost je ugotovljena v znesku 132.336,71 EUR, ki precej presega dohodke tožnice v tem obdobju, ki se ugotavljajo v višini 103.716,72 EUR. Zato ji je od navedene razlike v višini 28.619,99 EUR, ki jo je štel kot davčno osnovo, odmeril davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Po presoji sodišča je davčni organ postopal pravilno. Tožničini ugovori, ki se s tem ne strinja, pa niso utemeljeni.

15. Tožnica se je v postopku - v pripombah za zapisnik z dne 18. 4. 2014 in se tudi v tožbi glede vira sredstev v višini 30.000,00 EUR sklicuje na predloženo kopijo potrdila z dne 17. 6. 2009, v katerem s svojim podpisom potrjuje, da je prejela 30.000,00 EUR gotovine od zeta A.A. kot vračilo posojila. Sodišče se strinja z dokazno presojo navedenega potrdila, kot sta jo sprejela prvostopenjski in drugostopenjski organ in njunimi zaključki, da tožnica z omenjenim potrdilom ni verodostojno izkazala, da gre pri pologu denarja v višini 29.000,00 EUR na tožničin transakcijski račun na banki (dne 19. 6. 2009) za denar, ki naj bi ga tožnica prejela kot vračilo posojila od A.A.

16. Tožnica je v postopku najprej zatrjevala, da je del gotovine, dvignjene iz svojega tekočega računa v letu 2008, v višini 29.000,00 EUR, dne 19. 6. 2009 položila na svoj račun. Prvostopenjski organ tem navedbam ni sledil, saj je ugotovil, da je od zadnjega tožničinega dviga gotovine 21. 3. 2008 poteklo več kot leto dni. Ugotovil je tudi, da je tožnica najela posojilo (za plačilo davka od dobička iz kapitala v znesku 16.498,35 EUR), ki ga je prejela 27. 6. 2008. Šele ko prvostopenjski organ tožnici ni priznal pologa denarja v višini 29.000,00 EUR iz naslova dviga gotovine pred 15 meseci, je tožnica navedla, da je dejansko vir tega pologa vračilo posojila s strani zeta A.A.. Zato tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ tem tožničinim navedbam utemeljeno ni sledil.

17. Prvostopenjski organ je navedel še druge okoliščine, zaradi katerih je menil, da predloženo potrdilo ne more biti verodostojni dokaz. Ugotovil je, da je bila tožnica v postopku seznanjena z ugotovitvami prvostopenjskega organ, to je s stanjem premoženja na dan 1. 1. 2008 in na dan 31. 12. 2011. Med temi podatki je bilo tudi stanje njenih terjatev na dan 31. 12. 2011 (v znesku 228.000,00 EUR) za dana posojila zetu A.A. v letih 2008, 2009 in 2010. Z navedenim ugotovljenim stanjem danih posojil je bila tožnica seznanjena z zapisnikom o izjavi stranke z dne 10. 2. 2014, na katerega pa ni podala pripomb in dopolnitev.

18. Na podlagi navedenih ugotovitev v postopku prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča utemeljeno ni poklonil vere potrdilu z dne 17. 6. 2009, ki ga je tožnica predložila šele v pripombah na zapisnik DIN in na katerega se je sklicevala šele potem, ko prvostopenjski organ ni sledil njenim prvotnim navedbam. V obrazložitvi svoje odločitve pa je prvostopenjski organ dodatno navedel še dejstvo, da so bile v DIN pri A.A. za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2009 njegove obveznosti do tožnice upoštevane v znesku 227.000,00 EUR ter da A.A. v zvezi s tem ni podal ne pripomb in ne pritožbe zoper odločbo. Ker pa je bil to le dodaten razlog prvostopenjskega organa, ki ob upoštevanju že ugotovljenih dejstev za odločitev ni bistven, sodišče zavrača tožničine ugovore, da v postopku ni bila seznanjena z ugotovitvami postopka DIN pri A.A. ter da naj bi bile s tem storjene bistvene kršitve pravil postopka.

19. Iz vseh pojasnjenih razlogov se tudi sodišče strinja z dokazno presojo omenjenega potrdila in meni, da sta oba organa pravilno zaključila, da pri tožničinem gotovinskem pologu z dne 19. 6. 2009 v višini 29.000,00 EUR ne gre za sredstva, ki naj bi jih tožnica prejela kot vračilo posojila od zeta A.A.. Sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega organa, da ni mogoče izključiti verjetnosti naknadne sestavitve navedenega potrdila (z dne 17. 6. 2009), z namenom izognitve davčne obveznosti tožnice. Zato tudi po presoji sodišča zgolj predložitev omenjenega potrdila ne predstavlja prepričljivega dokaza, da je A.A. 17. 6. 2009 resnično vrnil tožnici 30.000,00 EUR in da je tožnica od tega porabila 29.000,00 EUR za polog na svoj bančni račun dne 19. 6. 2009. Na podlagi vseh pojasnjenih dejstev je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ imel podlago, da pri ugotavljanju izvora tožničinih sredstev ni upošteval omenjenega potrdila.

20. Sodišče zavrača tožničine ugovore, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena. Po presoji sodišča so razlogi za izpodbijano odločitev zadostno pojasnjeni in obrazloženi. Prvostopenjski organ je v postopku presojal verodostojnost potrdila z dne 17. 6. 2009, ki ga je kot dokazilo o izvoru sredstev v višini 30.000,00 EUR predložila tožnica. Do navedenega dokaza sta se oba organa argumentirano opredelila, saj sta navedla razloge, zaradi katerega mu nista poklonil vere. Navedene razloge pa, kot že pojasnjeno, kot pravilne sprejema tudi sodišče. Zato sodišče zavrača tožničine ugovore o arbitrarnem odločanju in nespoštovanju pravil postopka.

21. Po presoji sodišča tudi ni pravilno tožničino stališče glede obrnjenega dokaznega bremena iz v relevantnem obdobju veljavnega šestega odstavka 68. člena ZDavP-2. Ta določa, da se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova davčnega zavezanca po tem členu ZDavP-2 zniža, če dokaže, da je nižja. Ni pravilno stališče tožnice, da tožena stranka nima pravne podlage za to, da bi lahko od tožnice zahtevala, da svoje trditve dokaže s stopnjo verjetnosti. Zmotno je tudi tožničino stališče, da je dokazni standard, ki mu ga mora zadostiti tožnica, zgolj verjetnost, ker tak dokazni standard velja za davčni organ. Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi (le) davčna osnova, ki se mora čim bolj približati resnični vrednosti. Temu je tako ravno zato, ker davčni zavezanec ni napovedal dohodkov, kot bi jih moral.

22. Glede poslov, s katerimi tožnica nasprotno v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 dokazuje, da je davčna osnova nižja (v konkretni zadevi, da je imela prihodek zaradi vračila posojila), pa je logično, da je dokazno breme na tožnici. Zavezanec je namreč v teh primerih tisti, ki razpolaga oziroma bo moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže s stopnjo gotovosti. V primeru, da bi obveljalo pravno naziranje tožnice, po katerem bi tudi davčni zavezanci izkazovali nižjo davčno osnovo (po šestem odstavku 68. člena ZDavP-2) zgolj na ravni verjetnosti, bi prišlo do nevzdržne situacije, v kateri bi bili davčni zavezanci, ki kršijo svojo dolžnost napovedi vseh dohodkov, v privilegiranem položaju v primerjavi s tistimi davčnimi zavezanci, ki ravnajo v skladu s predmetno dolžnostjo in za katere velja redni davčni postopek z načelom ugotavljanja materialne resnice (5. člen ZDavP-2).

23. Neutemeljen je tudi tožničin očitek, da v izpodbijani odločitvi ni v zadostni meri obrazloženo po kakšni metodi je davčni organ opravil oceno tožničine davčne osnove. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica razpolagala s sredstvi za privatno potrošnjo, ki precej presegajo dohodke, ki jih je kot davčna zavezanka napovedala davčnemu organu. Tožnica je bila, za potrebe odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 pozvana k prijavi svojega premoženja v skladu z 69. členom ZDavP-2. Na podlagi tega in podatkov, pridobljenih uradoma, je prvostopenjski organ z uporabo indirektne metode neto vrednosti premoženja ugotovil prirast tožničinega premoženja in na tej podlagi odmeril davek od nenapovedanih dohodkov. Ugotovil je nepojasnjen prirast premoženja, ki ga je tožnica ustvarila v inšpiciranem obdobju, v višini 28.619,99 EUR, kar predstavlja v obravnavani zadevi davčno osnovo za odmero davka. Zato so po presoji sodišča neutemeljeni in povsem pavšalni tožničini ugovori, da je poraba sredstev, kot je bila ocenjena v postopku izjemno velika in ji tožnica nasprotuje.

24. Neutemeljeni so tudi tožničini očitki glede procesnega vodstva v postopku ter da bi davčni organ moral tožnico opozoriti, da za svoje trditve ni predložila dovolj dokazov. Tožnica bi v postopku lahko sama predlagala še dodatne dokaze in zaslišanje prič. Sodišče pojasnjuje, da ima v skladu z ZDavP-2 in ZUP stranka v postopku pravico, da predlaga dokaze v svojo korist. Tej pravici stranke pa ustreza tudi njena odgovornost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomore k uresničitvi te pravice. To pomeni, da mora stranka dokazne predloge podati pravočasno in določno (substanciranje dokaznih predlogov). Zahteva se skrbna priprava stranke, ki zajema tudi dolžnost, da predlaga ustrezne dokazne predloge. Zadostitev dokaznemu bremenu, ki ga nosi stranka, je njena odgovornost in dolžnost. Ni mogoče od upravnega organa pričakovati, da bo stranki dajal konkretne predloge za nadaljnje dokazovanje posameznega dejstva in jo tako pozival in usmerjal pri predlaganju dokazov. Njegova dolžnost je v tem, da skrbi za ustrezno informiranost stranke, da se ta ustrezno lahko odloči o izvrševanju svojih procesnih pravic. Od stranke pa se upravičeno pričakuje, da bo sama presodila, katere dokazne predloge bo podala za dokazovanje posameznega dejstva. To je njena pravica in z njo prevzema odgovornost, če ji katerega dejstva ne bo uspelo dokazati. Pri predlaganju dokazov stranke torej ne vodi zgolj procesno vodstvo upravnega organa, temveč nosi tudi sama dolžnost, da se ustrezno odzove na informacije, ki jih prejme od upravnega organa in skladno s tem varuje svoj procesni položaj.

25. Neutemeljeno je prav tako tožničino sklicevanje, da ni bila seznanjena z uvedbo predmetnega postopka. Iz upravnih spisov izhaja, da je davčni organ 17. 6. 2013 izdal sklep, da se pri tožnici opravi DIN, katerega predmet je davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011. Navedeni sklep je bil tožnici vročen 20. 6. 2013. Tožnica je v postopku sodelovala, bila je seznanjena z ugotovitvami davčnega organa, zato tožničini ugovori, da ji ni bila omogočena seznanitev z uvedbo postopka, zaradi česar naj bi ji bile kršene človekove pravice iz Ustave RS in storjene bistvene kršitve pravil postopka, niso utemeljene.

26. Glede na vse navedeno sodišče zavrača tožničine ugovore, da ni osnove za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 ter da ta ni pravilna. Tožnica navaja, da je prvostopenjski organ k dohodkom neutemeljeno prištel tudi 1/4 nepojasnjene razlike v višini 28.619,99 EUR. Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 določa, da se davek odmeri po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Ne omejuje se na napovedane dohodke, temveč določa, da se v davčno osnovo vštevajo vsi dohodki zadnjega davčnega obdobja, torej tudi nenapovedani. Ker se po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 nepojasnjen prirast premoženja lahko ugotavlja za več let skupaj in ker v takih primerih praviloma ni mogoče ugotoviti, koliko prirasta odpade na posamezno davčno obdobje, je treba v primerih, ko ni mogoče ugotoviti, kateri dohodki odpadejo na posamezno davčno obdobje, šteti, da odpade na posamezno davčno obdobje sorazmeren del prirasta. Kot zadnje davčno obdobje se v skladu s celotnim sistemom obdavčitve pri izračunu davčne stopnje dohodnine upoštevajo dohodki tistega davčnega leta, za katerega se izračun dejansko opravlja (enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 93/2014 z dne 24. 2. 2016).

27. Od odmerjenega davka v znesku 5.228,87 EUR pa je prvostopenjski organ pravilno obračunal tudi obresti za čas od 1. 12. 2012 dalje pa do dneva izdaje izpodbijane odločbe (3. 7. 2014), v znesku 47,56 EUR. Pravilno je tudi obrazložil, da bi v skladu s 276. členom ZDavP-2 morala biti odločba o odmeri dohodnine izdana na podlagi sedmega odstavka 267. člena ZDavP-2 najkasneje do 31. 10. 2012. Po določbi 66. člena ZDavP-2 mora biti davek, izračunan v odmerni odločbi, plačan v 30 dneh od vročitve odločbe. Zato je prvostopenjski organ rok za plačilo davka, ugotovljenega po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, določil na dan 30. 11. 2012. Tudi po presoji sodišča so obresti zaračunane pravilno in zakonito. Tožničini ugovori, da lahko davek zapade v plačilo šele po poteku roka za pritožbo zoper odločbo, pa so neutemeljeni.

28. V obravnavani zadevi se sodišče strinja s presojo prvostopenjskega organa o vseh ugotovljenih dejstvih in okoliščinah v predmetnem postopku, ki je v izpodbijani odločbi obrazložena z logičnimi in izčrpnimi argumenti kot tudi z razlogi, ki jih je v obrazložitvi svoje odločitev navedel drugostopenjski organ. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

29. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev ustavnih pravic, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni v že postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

31. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

25.08.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 706/2016-9
• UPRS Sodba I U 2173/2018-67
• UPRS sodba I U 1393/2013