UPRS sodba III U 21/2016

Jedro

Izplačila odkupne vrednosti ob izstopu iz pokojninskega sklada ne gre enačiti z običajnim varčevanjem pri bankah, saj gre za predčasno izplačilo sredstev iz sklada, sicer namenjenega zgolj izplačevanju pokojninske rente, ne pa varčevanju v smislu bančnih depozitov. Predčasni izstop ima obenem za posledico odpoved davčnim ugodnostim, do katerih lahko pride le v primeru namenske rabe sredstev, torej le v primeru izplačevanja pokojninskih rent. Sodišče zato meni, da je tožena stranka pravilno izplačani znesek štela kot drug dohodek tožnice in od tega obračunala dohodnino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila dohodnino za leto 2014 v znesku 9.147,23 EUR. Prvostopenjski organ je ugotovil, da znaša razlika med tako odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine 3.084,18 EUR in da mora ta znesek tožnica plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe, po poteku tega roka z zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da je pri odmeri dohodnine upošteval tožničine prejemke v letu 2014, in sicer pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (oznaka 1106), preostale dohodke iz drugega pogodbenega razmerja (oznaka 1230) in priznavalnine (oznaka 6300), kot tudi prispevke, stroške in plačane akontacije dohodnine od teh zneskov.

2. Tožnica je zoper odločbo prvostopenjskega organa vložila pritožbo, v kateri je navajala, da je na informativni izračun vložila ugovor, na katerega ni bilo odgovorjeno in so bile s tem bistveno kršene odločbe postopka. Navajala je tudi, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Znesek 16.159,82 EUR je namreč v času od leta 2003 do leta 2012 iz lastnih sredstev vplačala pri Odprtem pokojninskem skladu Banke A., d.d.. Tako od plače kot tudi od pokojnine je poravnala dohodnino. Po desetih letih je privarčevani znesek dobila nazaj, vendar pa je bil zmanjšan za akontacijo dohodnine v višini 4.096,96 EUR. Sedaj ji je bila ponovno obračunana dohodnina, kar pomeni, da ji je bila obračunana že tretjič.

3. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Drugostopenjski organ je pojasnil, da se po določbi 15. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) z dohodnino obdavčijo vsi dohodki fizične osebe, ki so pridobljeni v davčnem letu. V obravnavanem primeru so bili tožnici zato pri odmeri dohodnine upoštevani tudi dohodki, ki jih je prejela na podlagi prekinitve plačevanja v pokojninski sklad pri Banki A. Ti dohodki so bili obdavčeni na podlagi določbe 9. točke 2. odstavka 105. člena ZDoh-2, po kateri se izplačila odkupne vrednosti v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju štejejo za druge dohodke, davčna osnova od teh dohodkov pa je dosežen dohodek, če ni z zakonom določeno drugače. Tožnica bi lahko v letih, ko je vplačevala v pokojninski sklad, uveljavljala olajšavo, vendar pa obdavčitev posameznega dohodka ni povezana z uveljavljanjem olajšave za vplačila v dodatno pokojninsko zavarovanje. Gre za pravico zavezanca, ki jo lahko izkoristi ali pa tudi ne. Drugostopenjski organ je pojasnil, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o večkratnem obdavčevanju istega dohodka, tako kot to navaja tožnica. Tožnica je namreč plačala dohodnino od plače in pokojnine, ki sta dohodka iz zaposlitve, izplačilo odkupne vrednosti pa predstavlja drug dohodek. To pomeni, da ne gre za isti, pač pa za drug dohodek, že plačana akontacija dohodnine pa se je upoštevala pri izračunu dohodnine. Glede tožničine navedbe, da so bila kršena pravila postopka, ker njen ugovor zoper informativni izračun ni bil obravnavan, je drugostopenjski organ še pojasnil, da se ugovor na informativni izračun na podlagi petega odstavka 267. člena ZDoh-2 šteje kot napoved za odmero dohodnine in to napoved davčni organ upošteva pri ponovni odmeri dohodnine. Ugovor je torej zavezančeva napoved in se ne šteje za pritožbo, posledično pa davčni organ nanj ne odgovarja.

4. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se ji vrne akontacija dohodnine v znesku 4.039,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2014 do plačila ter razlika od na novo odmerjene dohodnine in že plačanega zneska 3.084,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2015 do plačila. Ugotavlja, da dejanskemu stanju, kot ga je navedla v pritožbi, ne oporekata niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ in ga torej sprejemata v celoti. Znesek 16.159,82 EUR je plačala iz lastnih sredstev v Pokojninski sklad Banke A. V ta sklad torej ni plačeval njen delodajalec. Na tak način je varčevala pri Odprtem pokojninskem skladu Banke A. od leta 2003 do vključno leta 2012, s tem, da je vsak mesec določeno vsoto denarja iz lastnih sredstev nakazala v sklad. To so bila sredstva njene plače, kasneje pokojnine. Po desetih letih je prejela privarčevani denar nazaj, vendar zmanjšan za ponovno akontacijo dohodnine v znesku 4.096,96 EUR, kar pomeni, da je dohodnino plačala še enkrat. Z izpodbijano odločbo ji je bila sedaj ponovno obračunana dohodnina, torej že tretjič. Nesporno je, da se privarčevana sredstva štejejo kot vsa druga sredstva varčevanja pri kateri koli banki. Drugačna bi bila situacija, kolikor bi sredstva v sklad plačeval delodajalec in bi se v takem primeru vrnjena sredstva štela kot dohodek, za katerega je treba plačati dohodnino. Takemu dejanskemu stanju tožena stranka ne oporeka, je pa na tako dejansko stanje napačno uporabila materialno pravo. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka saj se niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista opredelila, kaj pomeni kategorija lastnih privarčevanih sredstev. Obrazložitev, da ni mogoče govoriti o večkratni obdavčitvi, ker ne gre za isti dohodek, je kontradiktorna, saj skupno vrednost predstavljajo lastna privarčevana sredstva.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel razloge za svojo odločitev s tem, da je predstavil izračun dohodnine, to pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje ter se opredelil tudi do tožničinih pritožbenih navedb. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi z navedbami tožnice pa še dodaja:

8. Med strankama je sporen obračun dohodnine od zneska, ki ga je tožnica v letu 2014 prejela na podlagi prekinitve plačevanja v pokojninski sklad pri Banki A. Meni namreč, da se ji ta znesek obdavčuje že tretjič, in sicer se ji je prvič obdavčil, ko so bili obdavčeni njeni osebni prejemki, torej plača, oziroma kasneje pokojnina, od katerih je vplačevala v pokojninski sklad, drugič, ko ji je bila dohodnina obračunana in odmerjena ob izplačilu sredstev iz sklada in tretjič z izpodbijano odločbo.

9. Sodišče ugotavlja, da je sporni dohodek tožnica prejela po tem, ko je izstopila iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Po določbi 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu, in to vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom določeno drugače. Tožena stranka se je pri odločitvi, da kot tožničin dohodek v letu 2014 upošteva tudi znesek, ki ga je prejela izstopu iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, oprla na določbo 9. točke drugega odstavka 105. člena ZDoh-2. Po tej določbi se kot drug dohodek, ki se obdavči z dohodnino, upoštevajo tudi izplačila odkupne vrednosti v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

10. Sodišče meni, da je sklenitev dodatnega pokojninskega zavarovanja namenjena izplačevanju pokojninske rente. To se spodbuja, med drugim, tudi s tem, da ima sklenitelj takega zavarovanja v letih, ko vplačuje v pokojninski sklad, možnost uveljavljati olajšave za taka vplačila, kar lahko po lastni odločitvi izkoristi ali pa tudi ne. Predčasno izplačilo odkupne vrednosti ne sledi namenu opravljenih plačil in zato tudi ni podlage za odstopanje od siceršnjih pravil, ki veljajo za obdavčitev prejemkov v posameznih letih. Odločitev, da se tožnici sredstva izplačajo predčasno in v enkratnem znesku, je bila njena lastna odločitev, kar pa pomeni, da se je s tem dopovedala ugodnostim, ki bi jih sicer imela v primeru namenske porabe sredstev, torej porabe za izplačevanje pokojninske rente (enako v sodbah Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 625/2015, I U 1240/2015, I U 1566/2015). Sodišče zato ugotavlja, da je odločitev tožene stranke, ki je izplačilo odkupne vrednosti upoštevala kot drug dohodek, ki ga je tožnica prejela v letu 2014, utemeljena.

11. Na podlagi opisanih zaključkov sodišče ugotavlja, da ni mogoče slediti tožničini trditvi, da je bila za isti dohodek obdavčena trikrat. Plače, oziroma pokojnine, ki jih je prejemala tožnica, so dohodki iz zaposlitve in od teh zneskov ji je bila tudi obračunana dohodnina, določena za dohodke te vrste. Izplačila odkupne vrednosti ob izstopu iz pokojninskega sklada ne gre enačiti z običajnim varčevanjem pri bankah, saj gre za predčasno izplačilo sredstev iz sklada, sicer namenjenega zgolj izplačevanju pokojninske rente, ne pa varčevanju v smislu bančnih depozitov. Predčasni izstop ima obenem za posledico odpoved davčnim ugodnostim, do katerih lahko pride le v primeru namenske rabe sredstev, torej le v primeru izplačevanja pokojninskih rent. Sodišče zato meni, da je tožena stranka pravilno izplačani znesek štela kot drug dohodek tožnice, kar je pojasnjeno v prejšnjem odstavku in od tega obračunala dohodnino. V zadevi sicer ni sporno, da je bila tožnici ob izplačilu že obračunana akontacija dohodnine, dejstvo pa je, da je bil nato ta znesek upoštevan pri končni odmeri dohodnine za leto 2014. Tožena stranka je namreč upoštevala, da je tožnica del dohodnine s plačilom te akontacije že poravnala in ji zato odmerila nižje doplačilo dohodnine.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

29.05.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 172/2019-13
• UPRS Sodba I U 1738/2017-9
• UPRS Sodba I U 149/2018-9