UPRS sodba I U 1816/2015

Jedro

Izpodbijani sklep o izvršbi vsebuje vse sestavine, kot jih predpisuje 151. člen ZDavP-2. Davčna izvršba se v skladu z določbo prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 izvede na podlagi izvršilnega naslova. Ker tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa predmetnega zneska sodne takse in stroškov izdaje tega sklepa ni plačal, je po mnenju sodišča prvostopenjski organ pravilno izdal izpodbijani sklep.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) pričela davčno izvršbo na denarne prejemke tožnika zaradi stroškov postopka v znesku 150,00 EUR in stroškov izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR. Obveznost tožnika je nastala na podlagi sodbe ZSV 118/2014 z dne 4. 12. 2014 Inšpektorata RS za infrastrukturo, ki je postala izvršljiva 19. 1. 2015 (točka 1 izreka). Zoper tožnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih tožnik prejema pri izplačevalcu ZPIZ iz Ljubljane. Zarubi se do 2/3 denarnih prejemkov tožnika, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, vendar tako, da tožniku ostane najmanj v višini 70 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Rubež po tem sklepu ne zajema denarnih prejemkov, ki so po 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe (točka 2 izreka). Izplačevalcu se naloži, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi tožnikove denarne prejemke do višine dolgovane denarne obveznosti po sklepu in prenese oziroma izvršujejo prenose zarubljenih denarnih prejemkov na prehodni račun Finančne uprave RS, ki ga navaja. Sklep o izvršbi se nanaša tudi na povečanje denarnih prejemkov, do katerega pride po vročitvi sklepa (točka 3 izreka). Izplačevalcu se prepoveduje izplačati zarubljeni del prejemka tožniku (točka 4. izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik (točka 5 izreka). Pritožba tožnika ne zadrži začetek davčne izvršbe (točka 6 izreka). Ugovor izplačevalca zoper ta sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve (točka 7 izreka). Iz obrazložitve izhaja, da Inšpektorat RS za infrastrukturo v skladu s 146. členom ZDavP-2 davčnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve, navedene v izreku z izvršilnim naslovom. V skladu s 156. členom ZDavP-2 davčni organ izvaja postopke davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Ker tožnik ni poravnal dolgovane obveznosti, je potrebno zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. V primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti je v skladu s 146. členom ZDavP-2 je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V skladu z drugim odstavkom 162. člena ZDavP-2 so iz rubeža izvzeta tožnikova denarna sredstva iz naslova prejemkov, ki so izvzeta iz davčne izvršbe po 159. členu ZDavP-2. Če tožnik ne prejema več denarnih prejemkov pri izplačevalcu, kateremu je bil vročen sklep o izvršbi, mora ta v skladu s 163. členom ZDavP-2 o tem takoj obvestiti organ, ki je sklep izdal. V primeru, da izplačevalec ne ravna po sklepu o izvršbi in tudi ne vloži ugovora v predpisanem roku, se dolg izterja od njega (prvi odstavek 165. člena ZDavP-2). Na podlagi prvega odstavka 152. člena ZDavP-2 tožnik plača tudi vse stroške davčne izvršbe. Vložen ugovor izplačevalca zoper sklep o izvršbi v skladu s četrtim odstavkom 164. člena ZDavP-2 ne zadrži njegove izvršitve.

2. Pritožbeni organ je pritožbi delno ugodil tako, da je v točki 1. izreka izpodbijanega sklepa spremenil naziv izdajateljevega izvršilnega naslova tako, da se glasi: „ki ga (jo) je izdalo Okrajno sodišče v Grosupljem“. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, le naziv izdajatelja izvršilnega naslova, naveden v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa ni bil pravilen. Zato se v izpodbijanem sklepu naziv izdajatelja izvršilnega naslova Inšpektorat RS za infrastrukturo nadomesti s pravilnim nazivom Okrajno sodišče v Grosupljem. Pritožbeni organ je po uradni dolžnosti v skladu s prvim odstavkom 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) spremenil izrek izpodbijanega sklepa v točki 1. izreka tako, kot izhaja iz te odločbe. Ugotavlja tudi, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov (izvršljiva sodba), ki nedvomno glasi na tožnikovo ime in katera je opremljena s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postala izvršljiva 19. 1. 2015. V zvezi s tožnikovo zahtevo za razveljavitev izpodbijanega sklepa v skladu z drugim in petim odstavkom 278. člena ZUP pa pritožbeni organ pojasni, da lahko tožnik poda pobudo za odločanje o razveljavitvi izvršljivih odločb pristojnemu organu, ker je izredna razveljavitev po 278. členu ZUP izredno pravno sredstvo, ki se lahko uporabi le po uradni dolžnosti, saj je mogoča samo zaradi varstva javnega interesa.

3. Zahteve za varstvo zakonitosti in revizije po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnik v postopku pred pritožbenim organom ne more uveljavljati, marveč le pred pristojnim sodiščem. Pritožbeni organ tudi ni pristojen ugotavljati morebitnih kršitev določb Ustave RS ali ZUP, ki jih navaja tožnik v pritožbi. V zvezi z zahtevo za izločitev državnega organa navede, da takšna izločitev glede na določbe ZUP ni mogoča, saj je zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristrano odločanje mogoče predlagati le izločitev uradne osebe organa (prvi odstavek 37. člena ZUP). Tožniku glede izločitve uradne osebe pojasni, da samo dvom v nepristranost uradne osebe še ne zadostuje za izločitev uradne osebe, marveč mora tožnik določno opredeliti in konkretno navesti okoliščine, zaradi katerih zahteva izločitev uradne osebe (glej sodbo Upravnega sodišča RS U 1925/2001). Tožnik v konkretnem primeru v zvezi z izločitvijo A.A. tega ni izkazal. Glede na določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2 v tem postopku tožnik ne more uveljavljati ugovorov v zvezi z izločitvijo B.B., zaradi dvoma v njeno nepristranost, ampak lahko to stori samo v postopku pred predlagateljem izvršbe. Izpodbijani sklep je izdan skladno s prvim odstavkom 152. člena ZDavP-2 v zvezi s prvim odstavkom 66. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju PZDavP-2).

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti predlaga, da se izpodbijani sklep in odločba organa druge stopnje odpravita ali izrečeta za nična, odpravijo pa naj se tudi pravne posledice, ki so iz njiju nastale. Navaja, da gre za ponarejene listine, za pritiske na tožnika, za izsiljevanje in za druga nedovoljena dejanja. Izpodbijani sklep posega v tožnikov pravni položaj, kršene pa so tudi osnovne človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnik je podvržen mučenju, nečloveškemu ravnanju, ponižujočemu kaznovanju in ravnanju, na njem delajo medicinske poskuse, kar vse predstavlja kršitev 18. člena Ustave RS. Kršeni so tudi: 14. člen, 21. člen, 22. člen in 25. člen Ustave RS. Skladno s 26. členom Ustave RS kot oškodovanec zahteva povračilo povzročene škode v višini 82.000,00 EUR spp. V skladu s 23. členom Ustave RS zahteva neodvisno in nepristransko sodišče, kar pa po mnenju tožnika Upravno sodišče RS v Ljubljani ni. Tožnik ima občutek, da je že vse dogovorjeno. V pritožbenem postopku zadevo rešuje Višje sodišče v Ljubljani. Zadeva še ni pravnomočno končana in tudi ni izvršljiva. Vsi postopki so nezakoniti. Tožnik zahteva, da se spis z vsemi listinami preda specializiranemu tožilstvu. V skladu s 35. členom ZUP zahteva izločitev uradnih oseb: C.C. in D.D., ker sta bila udeležena v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 37. člena ZUP). Zahteva, da se v postopku upoštevata 8. člen in 9. člen ZUP. Tožnik je zvedel za nova dejstva in našel nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanj ugodno rešen, če bi se nanje skliceval ali če bi jih uporabil v prejšnjem postopku. Gre za ponarejene listine ter za kazniva dejanja državnih uslužbencev. Tožniku pa ni bila dana možnost udeleževati se v sporu. Pred izdajo vsake odločbe ali sklepa bi moral biti tožnik zaslišan. V postopku je potrebno ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh upravnih organov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

7. Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito pričel davčno izvršbo na denarne prejemke tožnika zaradi plačila stroškov postopka v znesku 150,00 EUR in stroškov izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR, ki jih kljub pozivu tožnik ni plačal v roku. Če znesek ni plačan v roku, pristojni organ na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 prične z izvršbo. Po presoji sodišča izpodbijani sklep o izvršbi vsebuje vse sestavine, kot jih predpisuje 151. člen ZDavP-2. Davčna izvršba se v skladu z določbo prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 izvede na podlagi izvršilnega naslova. V primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je v skladu z določbo 146. člena ZDavP-2 izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero obveznosti.

8. Kot to pravilno navaja pritožbeni organ, je bila v danem primeru izvršilni naslov sodba Okrajnega sodišča v Grosupljem ZSV 118/2014 z dne 4. 12. 2014, ki je postala izvršljiva 19. 1. 2015. Izvršilni naslov se glasi na tožnika in je opremljen s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Grosupljem. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljena sodba, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se ta okoliščina v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP šteje za dokazano. Pri tem pa niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izdaje in vročanja sodbe ter, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. V primeru, če se tožnik z vsebino potrdila o izvršljivosti ne strinja, lahko zahteva spremembo le pri organu, ki je to potrdilo izdal, torej pri Okrajnem sodišču v Grosupljem. Na navedeno je tožnika pravilno opozoril že pritožbeni organ. Iz potrdila o izvršljivosti, danega na sodbi Okrajnega sodišča v Grosupljem ZSV 118/2014 z dne 4. 12. 2014, pa tudi po presoji sodišča nesporno izhaja, da je postal izvršljiv 19.1. 2015. Ker tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa predmetnega zneska sodne takse in stroškov izdaje tega sklepa ni plačal, je po mnenju sodišča prvostopenjski organ pravilno izdal izpodbijani sklep. Pravilno pa je tudi, v skladu z navedbo pritožbenega organa, naveden izvršilni naslov.

9. Skladno s 26. členom Ustave RS je tožnik kot oškodovanec v tožbi zahteval tudi povračilo povzročene škode v višini 82.000,00 EUR spp. Odškodninski zahtevek pa tožnik lahko uveljavlja s tožbo pred rednim pravnim sodiščem in ne v tem postopku, kar je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ.

10. Tožnik je v tožbi v skladu s 35. členom ZUP zahteval tudi izločitev uradnih oseb: C.C. in D.D., ker sta bila udeležena v postopku na prvi in drugi stopnji (prvi odstavek 37. člena ZUP). Sodišče iz listin upravnega spisa ugotavlja, da tožnik izločitve navedenih oseb ni zahteval v upravnem postopku in da ta zahteva predstavlja neobrazloženo, pavšalno navedeno, nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče ni presojalo. Tožnik bi moral določno opredeliti in konkretno navesti okoliščine, zaradi katerih zahteva izločitev uradne osebe in navedeno zahtevati že v upravnem postopku.

11. Tožnik v tožbi tudi uveljavlja kršitev 14. člena, 18. člena 21. člena, 22. člena in 25. člena Ustave RS, pri čemer v ničemer ne pojasni razlogov, zaradi katerih meni, da so bila v predmetni zadevi kršene predhodno navedene določbe Ustave RS. Tako pavšalnih ugovorov pa sodišče ne more presojati.

12. Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da mu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi saj bi moral biti pred izdajo odločbe zaslišan. Kot je bilo predhodno že navedeno, predstavlja v predmetni zadevi izvršilni naslov sodba Okrajnega sodišča v Grosupljem ZSV 118/2014 z dne 4. 12. 2014 Okrajnega sodišča v Grosupljem, ki je postala izvršljiva 19. 1. 2015. Na podlagi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 pa v postopku upravnega spora ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, zato so po presoji sodišča vsi tovrstni tožbeni ugovori neutemeljeni.

13. Izpodbijani sklep je po povedanem pravilen in zakonit. Ker sodišče v postopku pred njegovo izdajo ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic in tudi ne nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

15. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 226/2015
• USRS sodba I U 573/2016
• UPRS sodba III U 183/2015