VSRS Sodba X Ips 23/2015

Jedro

V postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS se po presoji revizijskega sodišča lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu b. točke drugega odstavka 220. člena CZS, ki je po tej določbi eden od pogojev, da se carinske dajatve ne naložijo osebi, ki je sicer zavezana k plačilu. Ker carinski organ pred odmero carinskega dolga ni preizkusil, ali so izpolnjeni pogoji za opustitev odmere carinskega dolga po navedeni določbi, je zmotno uporabil materialno pravo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 235/2013-9 z dne 28. 11. 2014 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Nova Gorica, št. DT 4242-90/2011-2 z dne 19. 5. 2011 odpravi v delu, ki se nanaša na tožečo stranko in se zadeva v tem obsegu vrne upravnemu organu prve stopnje v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 1.318,44 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s svojo sodbo III U 235/2013-9 z dne 28. 11. 2014 na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Nova Gorica, št. DT 4242-90/2011-2 z dne 19. 5. 2011. S to je carinski organ prve stopnje v 1. točki izreka odmeril carino, davek na dodano vrednost in obresti v skupnem znesku 8.091,62 EUR, in sicer za blago, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po tam navedeni tranzitni deklaraciji z dne 8. 12. 2008, vloženi pri Izpostavi Luka Koper; v 2. točki ugotovil, da sta solidarna dolžnika za obračunani znesek revidentka kot glavni zavezanec, ki ni izpolnil obveznosti, ki izhajajo iz tranzitnega postopka, ter A. A. iz Madžarske kot prevoznik carinskega blaga, ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora; v 3. točki izreka določil rok za izpolnitev obveznosti ter določil, da se bo za plačilo dolgovanega zneska unovčil instrument zavarovanja revidentke oziroma uvedel postopek davčne izvršbe, če obveznost ne bo poravnana. Odločitev carinskega organa temelji na ugotovitvi, da zadevno blago, ki je bilo iz carinskega urada odhoda v Kopru napoteno k namembnemu carinskemu uradu na Dunaju (Freilager Wien), tja dejansko ni prišlo. V postopku carinske kontrole nad pravilnim zaključkom tranzitne deklaracije je bila tožena stranka obveščena s strani pristojnega organa Madžarske carinske administracije, da so bila v računalniškem sistemu NCTS zlorabljena elektronska sporočila, in sicer sporočilo IE006 „obvestilo o prispetju“ in IE018 „rezultati kontrole“. To je pomenilo, da je bilo blago nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora, kar je imelo za posledico nastanek carinskega dolga ter na to vezanih dajatev. Tožena stranka je revidentkino pritožbo zoper izpodbijani upravni akt zavrnila kot neutemeljeno z odločbo št. DT-498-1-298/2011-7 z dne 31. 5. 2013.

2. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinjalo z odločbo tožene stranke in razlogi, na katerih je utemeljena (na katere se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo kot na razloge svoje sodbe, ne da bi jih posebej ponavljalo), tožbene ugovore pa je zavrnilo kot neutemeljene. Ugotovilo je, da je bila pristojnost tožene stranke za izdajo odločbe o naložitvi plačila dajatev revidentki utemeljena na 215. členu Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, 19. 10. 1992, v nadaljevanju CZS) in izvedenem postopku po 365. členu Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, 11. 10. 1993, v nadaljevanju Izvedbena uredba).(1) V povezavi z odpustom dajatev na podlagi 239. člena CZS pa je sodišče prve stopnje presodilo, da revidentka v zvezi s tem ni podala zahtevka pri pristojnem organu pred izdajo izpodbijane odločbe, zato toženka o tem pravilno ni mogla odločiti. Enako velja tudi za povračilo ali za odpust dolga po drugem odstavku 220. člena CZS v zvezi s 236. členom CZS.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo dopusti in ji po vsebini ugodi tako, da s sodbo spremeni izpodbijano sodbo naslovnega sodišča ter ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke oziroma podrejeno, da reviziji s sklepom ugodi ter v celoti razveljavi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter vrne zadevo v novo sojenje istemu ali drugemu senatu naslovnega sodišča. Uveljavlja tudi, da naj Vrhovno sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni podala vsebinskega odgovora, temveč zgolj predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena iz razlogov navedenih v upravnih odločbah.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje in stališče, ki odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča navaja vprašanje uporabe instituta odpusta dajatev po drugem odstavku 236. člena v zvezi z b) točko drugega odstavka 220. člena CZS tudi brez vložitve posebnega zahtevka s strani zavezanca. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 76/2012 z dne 14. 2. 2013. O tem vprašanju je sicer ob podobnem dejanskem stanju Vrhovno sodišče že odločilo v zadevah X Ips 202/2014, X Ips 203/2014 in X Ips 223/2014 z dne 18. 11. 2015, vendar pa zaradi zagotavljanja enakega varstva pravic revidentke pred Vrhovnim sodiščem tudi predloženo revizijo, ki je bila vložena pred izdajo navedenih odločitev, šteje za dovoljeno.

8. Revidentka kot drugi razlog za dovoljenost revizije navaja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z uporabo 215. člena CZS, vendar pa pomembnega pravnega vprašanja ne izpostavi na način, da bi bilo razvidno, na katero vprašanje revidentka pričakuje odgovor Vrhovnega sodišča, kot to terja ustaljena sodna praksa. Zato iz navedenega razloga revizije v tem delu ni mogoče dovoliti. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da tudi vprašanje pravilne uporabe oziroma razlage prava Evropske unije ni jasno izpostavljeno, saj je očitno, da v reviziji citiranega stališča iz sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-230/06 Mlilitzer & Muench GmbH z dne 3. aprila 2008 niti sodišče prve stopnje niti tožena stranka nista spregledali, saj se toženka nanjo (ob siceršnjem citiranju prakse SEU) tudi izrecno sklicuje. Očitana nepravilnost sklepa tožene stranke o tem, da kraja iz prve in druge alineje prvega odstavka 215. člena CZS ni bilo mogoče ugotoviti, ki je bil posledično podlaga za uporabo navedene določbe tretje alineje prvega odstavka 215. člena CZS, pa je vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja ter s tem povezanega postopka pred upravnimi organi, ki ni predmet revizijske presoje.

9. Glede na to, da je Vrhovno sodišče dovolilo revizijo za razjasnitev navedenega pomembnega pravnega vprašanja (7. točka obrazložitve), je bila v okviru tega vprašanja opravljena tudi revizijska presoja v zadevi.

10. Iz dejanskih ugotovitev zadeve, na katere je Vrhovno sodišče pri svojem odločanju vezano, izhaja, da je carinski organ prve stopnje opravil kontrolo nad pravilnim koncem postopka skupnostnega tranzita blaga prijavljenega s strani revidentke, ker je bil s sporočili madžarskega carinskega organa obveščen, da je bilo po poznejšem pregledu tranzitnih postopkov (med njimi tudi predmetnega) ugotovljeno, da je do pošiljanja elektronskih sporočil IE 006 in IE018 o dokončanju tranzita blaga prišlo na podlagi zlorabe. Tudi iz sporočila avstrijske carinske uprave izhaja, da sporni tranzitni postopek pri namembni carinski izpostavi ni bil zaključen. Zaradi ugotovitev o nepravilnem zaključku tranzitnega postopka je carinski organ prve stopnje revidentko pozval, naj v določenem roku predloži dokazila o pravilnem končanju postopka v smislu drugega in tretjega odstavka 365. člena Izvedbene uredbe. Revidentka je v zvezi s tem navajala, da v zadevi ni prišlo do nepravilnosti in da je blago prišlo v namembni urad, kot izhaja iz RIP/NCTS aplikacije. Odklonila je svojo odgovornost ter priložila potrdilo o prispetju blaga na destinacijo Freizone Wien, potrditev Oddelka za nadzor tožene stranke o zaključenem tranzitnem postopku ter dopis banki za vračilo instrumenta zavarovanja. V pritožbi pa je navajala, da gre za zlorabo s strani carinskih organov in da ni odgovorna za nedelovanje sistema NCTS, na katerega se je zanesla.

11. Odločitev o odmeri carinskih dajatev temelji na ugotovitvi, da je v zadevi prišlo do odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, zato je nastal carinski dolg na podlagi prvega odstavka 203. člena CZS, s čimer se strinja tudi revizijsko sodišče. Za tako nastali dolg je načeloma vselej odgovoren glavni zavezanec (tako tudi SEU v sodbi z dne 3. 4. 2008 v zadevi C-230/06, Militzer & Münch, 48. točka obrazložitve), torej v tem primeru revidentka. Pravna podlaga njene odgovornosti je, kot je bilo že večkrat pravilno pojasnjeno v tem postopku, tretji odstavek 203. člena CZS, ki v četrti alineji določa, da je carinski dolžnik za carinski dolg, ki nastane z nezakonito odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, po potrebi oseba, ki mora izpolniti obveznosti, izhajajoče iz zadrževanja blaga v začasni hrambi ali uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo dano to blago. Oseba, ki mora izpolniti obveznosti iz tranzitnega postopka, pa je glavni zavezanec. V skladu s 96. členom CZS je glavni zavezanec kot imetnik postopka zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja in je odgovoren za spoštovanje določb skupnostnega tranzitnega postopka.

12. Ne glede na to, da je v obravnavanem primeru carinski dolg nastal v trenutku, ko je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, odstranjeno pa je bilo tako, da dejansko ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v postavljenem roku, ter da je bil carinski organ za tako nastali in šele naknadno ugotovljeni carinski dolg dolžan opraviti tako imenovano naknadno vknjižbo carinskega dolga, pa po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru določbe 220. člena CZS, ki urejajo naknadno vknjižbo carinskega dolga, niso bile v celoti spoštovane.

13. Po presoji revizijskega sodišča bi moral carinski organ pri odločanju o naknadni vknjižbi carinskega dolga – glede na okoliščine primera, ki so bile pravzaprav dejanski povod za začetek postopka – upoštevati tudi določbe drugega odstavka 220. člena CZS, ki določajo, kdaj se naknadna vknjižba ne opravi. Po točki b te določbe se namreč naknadna vknjižba ne opravi, če „znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo.“

14. V postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS se po presoji revizijskega sodišča lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu b. točke drugega odstavka 220. člena CZS, ki je po tej določbi eden od pogojev, da se carinske dajatve ne naložijo osebi, ki je sicer zavezana k plačilu. Ker se je revidentka v vseh svojih vlogah, tudi v pripombah na zapisnik carinskega organa, sklicevala na okoliščine v zvezi z vknjižbo ter zaupanjem v sistem NCTS in je odločitvi o naknadni vknjižbi zaradi te okoliščine tudi nasprotovala, je po presoji revizijskega sodišča podala ustrezno trditveno podlago za uporabo b. točke drugega odstavka 220. člena CZS. Ob tem je pomembno, da navedenih okoliščin prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi sploh ni preizkusil, prav tako pa ni navedene pomanjkljivosti z izvedbo ustreznega dokaznega postopka odpravil organ druge stopnje, kar je posebej pomembno zato, ker je dostop do navedenih dokumentov in dokazov o napaki carinskih organov (oziroma zlorabi sistema) kot dejstvih, bistvenih za odločitev, omogočen prav toženi stranki in v bistveno manjši meri (če sploh) revidentki. Ker carinski organ pred odmero carinskega dolga ni preizkusil, ali so izpolnjeni pogoji za opustitev odmere carinskega dolga po navedeni določbi, je zmotno uporabil materialno pravo.

15. Da je zloraba sistema NCTS pri namembnem carinskem uradu pravno pomembna okoliščina, ki lahko vpliva na to, da se naknadna vknjižba ne opravi, izhaja iz sklepa Komisije, št. REM 03/2010 z dne 5. 1. 2012, pri katerem gre za razlago materialnega prava. Iz sklepa izhaja, da je splošno stališče Komisije, da je namerna in aktivna vključenost uradnih oseb carine, predvsem pri razdolžitvi tranzitnih dokumentov, ko blago ni bilo predloženo, posebna okoliščina v smislu 239. člena CZS (14. točka obrazložitve sklepa Komisije), ter sklep v konkretnem primeru, da se neupravičen vnos sporočila o pravilnem zaključku tranzitnega postopka v sistem NCTS, čeprav blago ni bilo predloženo, lahko razumno razloži le tako, da v takem primeru pri zlorabi sistema aktivno sodelujejo zaposleni pri namembnem carinskem uradu ali pa z napačno organizacijo tega namembnega carinskega urada, ki je omogočila dostop tretji osebi do sistema NCTS. Samo nekdo, ki ima dostop do računalniškega sistema in ki pozna geslo za vstop v sistem, lahko zaključi tranzitni postopek v sistemu NCTS (18. točka obrazložitve sklepa Komisije). Zato gre po presoji Komisije v takem primeru za posebno okoliščino v smislu 239. člena CZS, zaradi katere je zahtevek za odpust carinskih dajatev upravičen (21. točka obrazložitve sklepa Komisije).

16. V zvezi s tem sklepom Komisije je sicer treba navesti, da Komisija ni odločala na podlagi 220. člena CZS, temveč po 239. členu CZS, ki v prvem odstavku določa: „Uvozne ali izvozne dajatve se lahko povrnejo ali odpustijo v drugih primerih, kot so predvideni v členih 236, 237 in 238: — ki se morajo določiti skladno s postopkom odbora; — ki izhajajo iz okoliščin, pri katerih ne gre niti za malomarnost niti za goljufivo ravnanje udeleženega. Primeri, v katerih je mogoče uporabiti to določbo, in podrobnosti postopka, ki jih je treba v ta namen upoštevati, se določijo skladno s postopkom odbora. Povračilo ali odpust sta lahko odvisna od izpolnjevanja posebnih pogojev.“ Odpust po 239. členu CZS se lahko odobri le na podlagi posebnega zahtevka in gre torej za od postopka naknadne vknjižbe po 220. členu CZS ločen postopek.

17. Ne glede na ločenost teh postopkov pa je treba po presoji revizijskega sodišča upoštevati, da so za uporabo 220. in 239. člena CZS lahko pravno pomembna ista dejstva. Ugotovljena napaka carinskih organov, kot je ta, ki lahko izhaja iz obravnavanega primera, je pravno pomembna okoliščina tako v postopku naknadne vknjižbe po 220. členu kot v postopku odpusta po 239. členu CZS. Navedeno razlago potrjujejo stališča SEU, ki je v sodbi z dne 20. 11. 2008 v zadevi C-375/07, Heuschen & Schrouff Oriëntal Foods Trading, med drugim navedlo, da imata postopka iz členov 220 in 239 CZS enak cilj, to je omejiti naknadno plačilo uvoznih ali izvoznih dajatev na primere, ko je to plačilo upravičeno in je skladno s temeljnim načelom, kot je načelo zaupanja v pravo (57. točka obrazložitve sodbe SEU), da iz tega izhaja, da je treba pogoje za uporabo omenjenih členov, in sicer med drugim pri členu 239(1), druga alineja, CZS, pogoj, da zadevni osebi ni mogoče pripisati očitne malomarnosti, in pri členu 220 CZS pogoj, da dolžnik ni mogel odkriti napake carinskih organov, razlagati enako (58. točka obrazložitve sodbe SEU).

18. Iz vsega navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo, saj carinski organ, kljub ustrezni trditveni podlagi, ki jo je podala revidentka, ni presojal, ali so izpolnjeni pogoji za opustitve naknadne vknjižbe iz b. točke drugega odstavka 220. člena CZS.

19. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter odločbo prvostopenjskega upravnega organa tožene stranke na podlagi 4. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in vrnilo zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Ta bo moral v ponovnem postopku obravnavati revidentkine trditve v povezavi z delovanjem oziroma zlorabo sistema NCTS v zvezi z naknadno vknjižbo carinskega dolga, pri čemer bo moral upoštevati, da je napaka carinskih organov samo eden od več kumulativnih pogojev, ki morajo biti podani za opustitev naknadne vknjižbe carinskega dolga v smislu določbe b. točke drugega odstavka 220. člena CZS in bo zato moral preizkusiti tudi ostale pogoje. Ponoven postopek bo moral carinski organ izvesti do nastopa zastaralnega roka, katerega tek je bil glede na določbo tretjega odstavka 221. člena (v zvezi z 243. členom) CZS odložen v času odločanja o pravnih sredstvih zoper odločitev, kar pomeni, da se z odločitvijo o tej reviziji njegov tek nadaljuje.

K II. točki izreka:

20. Ker je revidentka z revizijo uspela in je upravni spor s to sodbo končan, je bilo treba odločiti tudi o revidentkini zahtevi po povrnitvi stroškov. Stroške za tožbo, ki jih je revidentka priglasila skladno z Odvetniško tarifo, je revizijsko sodišče priznalo le v višini, ki je skladna z drugim odstavkom 3. člena v času vložitve tožbe veljavnega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, to je v višini 350,00 EUR in na ta znesek DDV v priglašeni višini 20 %, to je 70,00 EUR. Priglašene stroške za revizijo je priznalo na podlagi prvega odstavka 154., prvega odstavka 163. in drugega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi. Na podlagi tarifne številke 3300 se revidentki prizna 582,00 EUR nagrade za postopek z revizijo in stroški po tarifni številki 6002 v znesku 20,00 EUR v priglašeni višini ter na ta znesek DDV v priglašeni višini 22 %, kar znaša 132,44 EUR, ter povračilo sodne takse za revizijo v višini 164,00 EUR.

----

(1) CZS in Izvedbena uredba v besedilu, ki se je kot veljavno uporabljalo v trenutku izdaje izpodbijanega upravnega akta.

Datum zadnje spremembe:

05.05.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep X Ips 713/2007, enako tudi X Ips 766/2007, X Ips 854/2007, X Ips 869/2007, X Ips 659/2007, X Ips 693/2007, X Ips 157/2008, X Ips 714/2007, X Ips 562/2008
• Sklep X Ips 562/2007
• UPRS Sodba III U 219/2019-12