VSRS Sodba I Ips 58019/2013

Jedro

Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe ugotavlja, da je bil dokazni predlog utemeljeno zavrnjen, saj obsojenec slednjega ni substanciral, torej ni izkazal, da gre za dokaz, ki bi glede na svojo vsebino in vrednost lahko bistveno vplival na ugotavljanje relevantnih dejstev, kar je sodišče druge stopnje tudi ustrezno obrazložilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo I K 58019/2013 s 23. 12. 2015 spoznalo obsojenega B. C. za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je obsojencu upoštevaje kazen sedem mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici III Kr 49267/2012 z 10. 2. 2015 in določeno kazen iz te sodbe, izreklo enotno kazen eno leto zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo del prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici III Kr 49267/2012 z 10. 2. 2015, od 21. 6. 2015 dalje. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 278,29 EUR ter plačilo potrebnih izdatkov in nagrade oškodovankinega pooblaščenca ter plačilo sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 58019/2013 z 2. 6. 2016 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka v skupni višini 326,00 EUR.

2. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec navaja, da dejanja ni storil, pričanje prič ocenjuje za lažno ter se ne strinja z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče D. Z. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne, saj noben izmed dovoljenih razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni podan, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z zavrnitvijo dokaza za zaslišanje priče D. Z. še navaja, da je prvostopenjsko sodišče v 5. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj je zavrnilo obsojenčev predlog po zaslišanju navedene priče. Ti razlogi so v povezavi z drugimi sklepi sodišča, kakor izhajajo iz obrazložitve, zadostni in prepričljivi, potrdilo pa jih je tudi sodišče druge stopnje. S tem, ko obsojenec ponavlja navedbe, da dejanja ni storil, povzema zagovore prič in jih tolmači po svoje, ponuja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki se razlikuje od ocene sodišča, s tem pa izpodbija dejansko stanje.

4. Obsojencu je bil odgovor vrhovne državne tožilke poslan na naslov, na katerem ima prijavljeno stalno bivališče 3. 11. 2016 ter ponovno 23. 11. 2016, vendar pisanja ni prevzel.

B.

5. Osrednja kršitev, ki jo je smiselno razbrati iz vsebine vložnikovih navedb o neutemeljeno zavrnjenem dokaznem predlogu za zaslišanje priče D. Z., ni podana. Vrhovno sodišče je v več odločbah (sodba I Ips 166/2001 s 24. 11. 2002, I Ips 211/2006 s 15. 2. 2007 in drugih) presodilo, da pravno jamstvo v kazenskem postopku iz 3. alineje 29. člena Ustave RS zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti, tudi pravico do izvajanja dokazov v svojo korist. Jamstvo iz 29. člena Ustave RS, skupaj z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, tvorijo širši pojem poštenega postopka. Navedeni pravici do izvajanja dokazov v lastno korist pa stoji na drugi strani nasproti dolžnost stranke do substanciranja dokaznih predlogov. Obdolženec je namreč dolžan s konkretnimi navedbami vsaj z določeno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi predlagani dokaz lahko ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva.

6. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče obsojenčev dokazni predlog za zaslišanje D. Z. zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo dejansko stanje glede na obsojenčev zagovor ter glede na izvedene dokaze dovolj razjasnjeno za odločitev o stvari ter njeno zaslišanje ne bi pripomoglo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja (5. točka obrazložitve sodbe). Višje sodišče je glede na utemeljitev obravnavanega dokaznega predloga, podanega na glavni obravnavi 23. 12. 2015, da obsojenec vztraja pri zaslišanju imenovane priče, ker ve ta veliko povedati, da pa oškodovanki ustreza, da D. Z. ne bi pričala (list. št. 149) ocenilo, da je tako utemeljen dokazni predlog nekonkretiziran, saj obsojenec ni pojasnil katero odločilno dejstvo, naj bi se z zaslišanjem D. Z. dokazovalo (točka 10 obrazložitve sodbe). Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe ugotavlja, da je bil dokazni predlog utemeljeno zavrnjen, saj obsojenec slednjega ni substanciral, torej ni izkazal, da gre za dokaz, ki bi glede na svojo vsebino in vrednost lahko bistveno vplival na ugotavljanje relevantnih dejstev, kar je sodišče druge stopnje tudi ustrezno obrazložilo.

7. V nadaljevanju obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti vložnik s povzemanjem izpovedb zaslišanih prič (S. in M. J. ter K. in N. M.), drugačnim vrednotenjem njihovih izpovedb ter ocenjevanjem njihove verodostojnosti, poudarjanjem, da dejanja ni storil, da je sodišče razsodilo brez kakršnihkoli dokazov zgolj na podlagi njegove predkaznovanosti, priče, ki je v tej zadevi merodajna ni zaslišalo, nasprotuje dokaznim zaključkom nižjih sodišč, ki se nanašajo tako na objektivne kot subjektivne okoliščine obravnavanega dejanja. Posredno poskuša izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili nižji sodišči ter z lastno, drugačno oceno posameznih dokazov skuša prepričati, da mu kaznivo dejanje ni dokazano. S takšnimi navedbami pa vložnik izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, kar pa glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, ni dovoljen razlog v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

C.

8. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP, saj je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, ta pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Odločitev o plačilu sodne takse kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ter tarifnima št. 7111 in 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 58504/2011-96
• VSRS Sodba I Ips 4044/2013-73
• VSRS Sodba I Ips 5167/2010-149