UPRS sodba I U 1432/2015

Jedro

Sodišče ne more preizkusiti same višine obrestne mere (1,6103%), saj ni razvidno, katere elemente je pri tem carinski organ upošteval in kje je dobil podatke, niti ni pojasnjeno, zakaj je carinski organ upošteval ročnost enega leta oz. ni razvidno, na kakšnih kriterijih oz. elementih je ugotovljena uporabljena obrestna mera, ki naj bi jo za leto 2009 določala ECB. Carinski organ teh podatkov sploh ni navedel in se tudi ne nahajajo v upravnem spisu, zato sodišče višine obrestne mere ne more preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se 2. točka izreka odločbe Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Ljubljana DT 4242-486, 488, 503, 508, 513, 617, 618, 620, 621, 622, 627, 628, 645, 710, 717, 726, 732/2009/1100-010 z dne 22. 5. 2014 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana po uradni dolžnosti tožniku določil znesek povračila dajatev, ki so bile plačane po odločbah Carinskega urada Ljubljana: DT 4242-486/2009-2/1100-018 z dne 19. 5. 2009, DT 4242-503/2009- 2/1100-018 z dne 26. 5. 2009, DT 4242-513/2009-2/1100-011 z dne 29. 5. 2009, DT 4242-508/2009-2/1100-018 z dne 2. 6. 2009, DT 4242-627/2009-2/1100-017 z dne 15. 6. 2009, DT 4242-628/2009-2/1100-017 z dne 17. 6. 2009, DT 4242-645/2009-2/1100-017 z dne 23. 6. 2009, DT 4242-710/2009-2/1100-017 z dne 29. 7. 2009, DT 4242-732/2009-2/1100-017 z dne 4. 8. 2009, DT 4242-621/2009-2/1100-017 z dne 5. 8. 2009, DT 4242-488/2009-2/1100-018 z dne 5. 8. 2009, DT 4242-620/2009-2/1100-017 z dne 7. 8. 2009, DT 4242-618/2009-2/1100-017 z dne 11. 8. 2009, DT 4242-617/2009-2/1100-017 z dne 12. 8. 2009, DT 4242-622/2009-2/1100-017 z dne 14. 8. 2009, DT 4242-717/2009-2/1100-018 z dne 20. 8. 2009, DT 4242-726/2009-5/1100-018 z dne 26. 11. 2009, v skupnem znesku 165.361,00 EUR iz naslova carinskih dajatev za industrijske izdelke. Povračilo dajatev v znesku 165.361,00 EUR bo izvršil Carinski urad Ljubljana v roku 30 dni od vročitve te odločbe, v dobro transakcijskega računa tožnika, ki ga navaja (točka 1 izreka). Določi se znesek obresti zaradi neupravičeno odmerjenega in plačanega davka od vplačane glavnice po navedenih odločbah do izdaje te odločbe v skupni višini 12.754,21 EUR. Nakazilo bo izvršil Carinski urad Ljubljana v roku 30 dni od vročitve te odločbe (točka 2 izreka). O stroških postopka bo izdan poseben sklep. Pritožba ne zadrži izvršitve (točki 3 in 4 izreka). Prvostopenjski organ je postopek, uveden po uradni dolžnosti, v zadevi doplačila carinskega dolga za blago, ki je bilo za tožnika sproščeno v prost promet po enotni upravni listini/carinski deklaraciji za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo za blago brez davčne oproščene dobave po carinskih deklaracijah, kot so navedene, s sklepom ustavil.

2. V obrazložitvi prvostopenjski organ povzema potek postopka, v katerem je carinski organ izdal navedene odločbe, s katerimi je tožniku naložil plačilo naknadno ugotovljenega carinskega dolga iz naslova carinskih dajatev za industrijske izdelke za blago, sproščeno v prost promet po carinskih deklaracijah, kot jih navaja, potem, ko je ugotovil, da je prijavljena vrednost blaga veliko nižja od Tabele povprečnih vrednosti za podobno blago, ki jo je pripravil Sektor za tarifo, vrednost in poreklo na osnovi uvoza tekstilnih izdelkov in obutve v letu 2008. Navedene odločbe so bile s sodbami Upravnega sodišča RS, kot jih navaja, potem, ko je Vrhovno sodišče RS s sklepi, kot jih navaja, ugodilo reviziji tožnika in razveljavilo (prvotne) sodbe Upravnega sodišča RS, kot jih navaja, odpravljene in zadeve vrnjene v ponovljen postopek organu prve stopnje. Kot izhaja iz navedenih sodb, je carinski organ podvomil, da prijavljena vrednost carinskega blaga, različnih tekstilnih izdelkov, uvoženih iz Kitajske, predstavlja resnično transakcijsko vrednost blaga v smislu 29. člena CZS.(1) Upravno sodišče RS je med drugim v navedenih sodbah ugotovilo, da carinski organ pri vrednotenju zadevnega blaga ni opravil uskladitve uporabljenih cen zaradi drugačnih količin blaga, kar ni v skladu z Izvedbeno uredbo(2) in njeno prilogo 23. Če objektivnega merila za izvedbo uskladitve ni, pa glede na izrecne določbe Priloge 23 določanje carinske vrednoti po členu 30(2)(b) CZS ni ustrezno. Z odpravo odločb, kot jih navaja, so se odpravile tudi njihove pravne posledice, ki so iz njih nastale (281. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), kar pomeni, da odprava učinkuje za nazaj (ex tunc) do dneva izdaje odpravljene odločbe in so zaradi takega pravnega učinka bile odpravljene tudi vse pravne posledice, ki so nastale z odpravljenimi odločbami. Vzpostavljeno je bilo pravno stanje, ki je obstajalo pred odločbami prve stopnje, ko o upravni stvari še ni bilo odločeno. Zato se tožniku izvrši vračilo plačanih carinskih dajatev v skupni višini 165.361,00 EUR (Tabela 1). Prvostopenjski organ se sklicuje na 241. člen CZS, ki ga citira(3). Nacionalne določbe določajo, da se obresti obračunajo za čas od plačila neupravičeno določenega carinskega dolga, to je dni navedenih v Tabeli 1 do dne izdaje izpodbijane odločbe. Znesek teh obresti je treba izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu. Višina obrestne mere za leto 2009, ki jo določa Evropska Centralna Banka (v nadaljevanju ECB) in sicer za ročnost enega leta, znaša 1, 6103%. Skupni znesek obresti je 12.7534,21 EUR.

3. Ker prvostopenjski organ ni mogel pridobiti relevantnih listinskih podatkov, kot mu je bilo naloženo v napotkih sodb Upravnega sodišča RS (I U 238/2013, I U 821/2012, I U 8/2013, I U 241/2013, I U 1961/2012, I U 1951/2012, I U 1965/2012, I U 1969/2012, I U 246/2013, I U 1950/2012, I U 1955/2012, I U 1959/2012, I U 240/2013, I U 13/2013 in I U 1963/2012), ni imel podlage za nedvoumno določitev carinskih vrednosti blaga po predmetnih carinskih deklaracijah, je v skladu z četrtim odstavkom 135. člena ZUP postopek naknadnega obračuna dajatev po predmetnih carinskih deklaracijah, ustavil.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. V zadevi je sporno ali je potrebno v primeru vračila uvoznih dajatev in s tem povezanimi obrestmi glede višine obrestne mere uporabiti določbe nacionalnega postopkovna predpisa (Zakon o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2), na kar po mnenju tožnika napotujejo določbe Zakona o izvajanju carinskih predpisov (v nadaljevanju ZICPES, 3. člen) ali pa določbe CZS, kot je stališče carinskega organa. Gre za vprašanje, katero obrestno mero je potrebno uporabiti pri vračilu uvoznih dajatev. Prvi odstavek 96. člena ZDavP-2(4) se po mnenju pritožbenega organa za carinske zadeve ne uporablja, saj je področje obresti celovito urejeno v 241. členu CZS, za katerega velja pravilo primarnosti in supremacije nad nacionalno zakonodajo, ki ga je glede vračila obresti od dajatev, vrnjenih na podlagi 236. člena CZS, potrebno upoštevati. Skladno z drugim pododstavkom 241. člena CZS velja za države članice EU, ki spadajo v evro območje, obrestna mera, ki jo določa Evropska centrala banka (v nadaljevanju ECB), in ne obrestna mera po 96. členu ZDavP-2. To pomeni, da je v primeru obračuna obresti na podlagi 99. člena ZDavP-2 potrebno v carinskih zadevah uporabiti obrestno mero, ki jo je določila ECB in ne obrestne mere iz 96. člena ZDavP-2. Preizkus pravilnosti izračuna obresti izhaja iz Tabele 1 in ostalih spisov zadeve, kjer je razvidno, da so bili zneski obresti za glavnico po posamezni odločbi izračunani do datuma izdaje odločbe, to je 22. 5. 2014 (in ne 19. 5. 2014, kot je napačno navedeno na Tabeli 1), zato je pritožbeni organ popravil napako v točki 2 izreka prvostopenjske odločbe. Obresti so obračunane od dneva plačila neupravičeno določenega carinskega dolga do dneva izdaje izpodbijane odločbe (22. 5. 2014). Razvidna je višina obrestne mere za leto 2009, ki jo določa ECB, in sicer za ročnost enega leta (1,61063 %) ter znesek posamezne glavnice.

5. Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo v točki 2 izreka, s katero je carinski organ določil znesek obresti zaradi neupravičeno odmerjenega in plačanega davka od vplačane glavnice do dneva izdaje izpodbijane odločbe. Tožbo vlaga zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obresti bi morale biti tudi na podlagi 241. člena CZS določene skladno z nacionalno zakonodajo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je v zvezi s tem zgolj navedeno, da naj bi znašala obrestna mera 1,6103 % letno. Carinski organ ni navedel niti podlage niti načina izračuna teh obresti, temveč so podani zgolj absolutni zneski obresti. Izpodbijana odločba določa, da naj bi šlo za obrestne mere ECB, kar pa ne predstavlja nacionalnega denarnega in kapitalskega trga. Tako uporabljena obrestna mera ni zakonita. Izpodbijane odločbe v tem delu tudi ni možno preizkusiti, saj o tem nima razlogov oziroma so ti sami s seboj v nasprotju. Navaja določbe 3. člena ZICPES in 97. člena in 99. člena ZDavP-2, ki jih citira ter sodno prakso Upravnega sodišča RS (sodbi I U 1336/2012, I U 1460/2011). SEU je npr. poudarilo, da je namen zamudnih obresti (za razliko od kompenzacijskih) „pavšalno odškodovati nezmožnost realizacije terjatve in spodbuditi dolžnika, da čim prej izvrši ničnostno odločbo“. Namen kompenzacijskih obresti pa je drugačen od namena zamudnih obresti, pri čemer kompenzacijske obresti ne spadajo v okvir izvršitve odpravljene odločbe. Po mnenju tožnika ni resnega in utemeljenega razloga za razlikovanje med carinskimi in davčnimi zadevami. Poudarek je tudi na učinku, ki ga imajo obračunane obresti. Zavezanec mora najeti kredit, da plača neupravičeno zaračunane carinske dajatve (stroški financiranja), upoštevati pa je treba vsaj stroške inflacije. Izpodbijana obrestna mera ne dosega nobenega od navedenih kriterijev. SEU je večkrat poudarilo, da je pri vračilu potrebno upoštevati inflacijo in Evropsko Komisijo obsodilo na plačilo ustrezno visokih obresti. Upoštevati je potrebno celotno nastalo finančno izgubo, vključno z izgubo vrednosti valute. Tako je obračun obresti, ki ga zagovarja tožnik, utemeljen tudi s splošnimi načeli prava Skupnosti. Po povedanem, bi morala biti višina zamudnih obresti določena z uporabo 96. člen ZDavP-2 in bi morala znašati okoli 70.000,00 EUR in ne vsega skupaj 12.000,00 EUR. Sodišču predlaga, da izpodbijani del odločbe odpravi ter samo odloči, podrejeno pa naj zadevo vrne carinskemu organu v ponoven postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. V prvi pripravljalni vlogi tožnik navaja konkretno sodno prakso SEU, in sicer se tožnik sklicuje na mnenje generalnega pravobranilca SEU v zadevi C-368/15 in na sodbo SEU v zadevi C-336/13. Tožnik se sklicuje tudi na sodno prakso Ustavnega sodišča RS Up-1056/11, Up-797/14 in sodišču predlaga, da na SEU naslovi predhodno vprašanje glede višine obresti, ker gre za kompleksno vprašanje, pri čemer bo odgovor v veliki meri odvisen tudi od sodbe SEU v zadevi C-368/15.

8. V drugi pripravljalni vlogi tožnik navaja razloge, ki jih je podal v reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča RS I U 1434/15 z dne 27. 9. 2016, s katero je sodišče odločilo v zadevi, ki se nanaša na smiselno enako dejansko stanje in pravno podlago, pri čemer navaja tudi sodbo tega sodišča I U 782/2015 z dne 12. 7. 2016.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporno ali je carinski organ pravilno in zakonito določil znesek obresti zaradi neupravičeno odmerjenega in plačanega davka od vplačane glavnice po odločbah carinskega organa, kot so navedene, do izdaje izpodbijane odločbe 22. 5. 2014 v skupni višini 12.754,21 EUR, na podlagi 241. člena CZS. Navedeni člen CZS določa: "Če carinski organi povrnejo zneske uvoznih ali izvoznih dajatev in morebiti pri plačilu teh dajatev pobrane kreditne ali zamudne obresti, ti organi za to ne plačajo nobenih obresti. Obresti pa je treba plačati, če: - se odločba, s katero se ugodi zahtevku za povračilo, ne izvrši v roku treh mesecev po njenem sprejetju, - to predvidevajo nacionalne določbe. Znesek teh obresti je treba izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu".

11. Sodišče se strinja s carinskim organom in toženko, da je v carinskih zadevah glede višine obrestne mere treba upoštevati CZS in ne določb ZDavP-2, kot zmotno meni tožnik. Navedeno stališče pa ima podlago tudi v prejšnji ureditvi.(5) Materialni predpis je v obravnavanem primeru CZS, ki neposredno učinkuje v državah članicah in zanj veljata načeli primarnosti in supremacije nad nacionalno zakonodajo in določa, da je znesek teh obresti, ki jih je treba plačati, če to predvidevajo nacionalne določbe, treba izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu. Tožnikovi razlogi, da obrestne mere ECB ne predstavljajo nacionalnega denarnega in kapitalskega trga pa niso pravilni, saj je Slovenija vstopila v Evro sistem, ki ga sestavljajo ECB in nacionalne centralne banke držav članic EU, ki so sprejele evro. Zato je po presoji sodišča pravilno uporabljena obrestna mera, ki jo določa ECB. Ne nazadnje tako izhaja tudi iz Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (prenovitev), UL L 269 z dne 10. 10. 2013, str.1.(6) V obravnavanem primeru je po presoji sodišča treba upoštevati obrestno mero ECB. Tožnikovo sklicevanje na obrestno mero, ki je določena v 96. členu ZDavP-2, po presoji sodišča ni pravilno, zato 0,0247 % dnevna obrestna mera za zamudne obresti po ZDavP-2 v obravnavani zadevi ne more biti uporabljena in sodišče tožnikove razloge kot neutemeljene zavrača.

12. V obravnavanem primeru ni sporno, da nacionalne določbe predvidevajo obresti od preveč odmerjenega ali neupravičeno odmerjenega davka (99. člen ZDavP-2), zato je po drugem pododstavku 241. člena CZS znesek teh obresti treba izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu. Carinski organ je na tej podlagi upošteval višino obrestne mere za leto 2009, ki jo določa ECB, in sicer za ročnost enega leta, v višini 1,6103 % . Sodišče se zato ne strinja s tožnikom, da carinski organ ni navedel pravilne zakonske podlage za izračun obresti, ko je uporabil določbo 241. člena CZS. Sodišče se tudi ne strinja s tožnikom, da ni razviden način izračuna teh obresti in da so podani zgolj absolutni zneski obresti. Tako kot pravilno navaja toženka, iz upravnega spisa izhajajo relevantni podatki za izračun obresti, kot so navedeni tudi v (popravljeni glede datuma izdaje izpodbijane odločbe) Tabeli 1 in sicer so navedeni relevantni datumi, od katerih se računajo dnevi (datumi izteka roka za plačilo in število dni glede na datum izdaje izpodbijane odločbe), tako, da je te podatke sicer mogoče preizkusiti.

13. Vendar pa sodišče ne more preizkusiti same višine obrestne mere (1,6103%), saj ni razvidno, katere elemente je pri tem carinski organ upošteval in kje je dobil podatke, niti ni pojasnjeno, zakaj je carinski organ upošteval ročnost enega leta oz. ni razvidno, na kakšnih kriterijih oz. elementih je ugotovljena uporabljena obrestna mera, ki naj bi jo za leto 2009 določala ECB. Carinski organ teh podatkov sploh ni navedel in se tudi ne nahajajo v upravnem spisu, zato sodišče višine obrestne mere ne more preizkusiti.

14. Sodišče je seznanjeno s stališčema iz sodb tega sodišča v zadevi I U 728/2015 z dne 12. 7. 2016, kjer je carinski organ kot podlago za izračun obresti upošteval letno Evropsko medbančno obrestno mero (1,241%) in v zadevi I U 1434/2015 z dne 27. 9. 2016, kjer je carinski organ upošteval obrestno mero ECB (1,6103%). Ker gre za različna obdobja, sta zadevi glede same višine uporabljene obrestne mere neprimerljivi. Zadevi tudi nista primerljivi glede vsebine tožbenih ugovorov, saj je v obeh zadevah bilo sporno le vprašanje, kateri predpis je treba uporabiti, torej ali ZDavP-2 ali specialno določbo CZS. Sodišče je v obeh zadevah enako odločilo glede uporabe materialnega prava (ne gre za diametralno drugačno razlago, kot želi prikazati tožnik) in sicer, da je carinski organ uporabil pravilno določbo 241. člena CZS in ne določbe 96. člena ZDavP-2, pri čemer se je v zadevi I U 1434/2015 sodišče glede pravilne uporabe materialnega prava sklicevalo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 1167/2006 z dne 8. 5. 2008.(7)

15. Ker v zadevi ne gre za kompenzacijske obresti, je brezpredmetno sklicevanje tožnika na stališča sodne prakse SEU glede razlikovanja med kompenzacijskimi in zamudnimi obrestmi. Sklicevanje tožnika na mnenje generalnega pravobranilca v zadevi C-368/15 na drugačno odločitev ne more vplivati. Predlog tožnika, da sodišče postopek prekine in da postaviti predhodno vprašanje SEU, kot je bilo postavljeno v zadevi C-368/15, je v primeru, kot je obravnavani, ko izpodbijane odločbe glede obresti ni mogoče preizkusiti, preuranjeno.

16. Po povedanem je v obravnavani zadevi storjena bistvena kršitev pravil postopka, saj izpodbijana odločba nima razlogov glede višine obračunanih obresti, ki jih je tožniku carinski organ obračunal na pravni podlagi 241. člena CZS. Po določbah 214. člena ZUP mora obrazložitev med drugim vsebovati razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Sodišče razloge glede uporabljene obrestne mere ni moglo preizkusiti, to pa je relevantna okoliščina, od katere je odvisna odločitev, zato gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

17. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v katerem mora izdati nov upravni akt v roku 30 dneh od dneva, ko je prejel to sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

18. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt v izpodbijanem delu odpraviti.

19. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt, odpravilo se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v tretjem členu določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar povečano za 22% DDV skupaj znaša 347,70 EUR.

-------------

opomba (1) : Uredba Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992).

opomba (2) : Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti

opomba (3) : 241. člen CZS določa:" Če carinski organi povrnejo zneske uvoznih ali izvoznih dajatev in morebiti pri plačilu teh dajatev pobrane kreditne ali zamudne obresti, ti organi za to ne plačajo nobenih obresti. Obresti pa je treba plačati, če se odločba, s katero se ugodi zahtevku za povračilo, ne izvrši v roku treh mesecev po njenem sprejetju; če to predvidevajo nacionalne določbe. Znesek teh obresti je treba izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu."

opomba (4) : Prvi odstavek 96. člena ZDavP-2 določa: „Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se plačajo zamudne obresti po 0,0247 odstotni dnevni obrestni meri.“

opomba (5) : Glej komentar k 158. členu starega Carinskega zakona, stran 790 - „Primerljive določbe evropskih predpisov“, ki v zadnjem odstavku navaja: „V teh primerih se obresti ne določajo v skladu s predpisi, ki veljajo za zamudne obresti, ampak v skladu z obrestmi, ki veljajo na finančnih trgih“. Iz takrat veljavne Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (drugi odstavek 670. člena) pa je tudi izhajalo, da če so izpolnjeni pogoji za obračun obresti, jih carinski organ obračuna v skladu s predpisi, ki veljajo za zamudne obresti.

opomba (6) : Šesti odstavek 116. člena navedene uredbe določa: "Povračilo ne pomeni, da morajo zadevni carinski organi plačati obresti. Obresti pa se plačajo, kadar se odločba o odobritvi povračila ne izvrši v treh mesecih od dne sprejetja navedene odločbe, razen če za neupoštevanje roka niso odgovorni carinski organi. V takšnih primerih se obresti plačajo od dne izteka trimesečnega obdobja do dne povračila. Obrestna mera se določi v skladu s členom 112. Drugi odstavek 112. člena navedene uredbe določa: "Kadar se olajšave odobrijo na podlagi odstavka 1, se znesku uvozne ali izvozne dajatve pripišejo kreditne obresti. Za državo članico, katere valuta je euro, je kreditna obrestna mera enaka obrestni meri, objavljeni v seriji C Uradnega lista Evropske unije, ki jo je Evropska centralna banka uporabljala za svoje operacije glavnega refinanciranja prvi dan meseca, v katerem znesek zapade v plačilo, povečani za eno odstotno točko. Za državo članico, katere valuta ni euro, je kreditna obrestna mera enaka stopnji, ki jo je prvi dan zadevnega meseca uporabljala nacionalna centralna banka za operacije glavnega refinanciranja, povečani za eno odstotno točko, ali v primeru države članice, za katero stopnja nacionalne centralne banke ni na voljo, najbolj enakovredni stopnji, ki se je uporabljala na denarnem trgu države članice prvi dan v zadevnem mesecu, povečani za eno odstotno točko".

opomba (7) : Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 1167/2006 med drugim izhaja: "Prav tako je pravilno njegovo stališče, da se v primerih vračila carinskega dolga ne morejo uporabiti določbe ZDavP, ki urejajo vračilo (preveč plačanega) davka. CZ je namreč povračilo preveč plačane carine uredil celovito, tako da ni razloga za uporabo ZDavP."

Datum zadnje spremembe:

11.04.2017

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1681/2011
• UPRS Sodba I U 1901/2018-10
• UPRS sodba I U 728/2015