UPRS sodba I U 1146/2016

Jedro

Pogoji javnega razpisa so bili določeni za vse prijavitelje enako, zato ni bilo kršeno načelo enake obravnave vseh vlagateljev, kot tudi ne načelo zakonitosti. Z Javnim razpisom so bili jasno določeni pogoji za sofinanciranje, zato so neutemeljeni tudi ugovori tožeče stranke, da pomeni izpodbijana odločitev kršitev načela sorazmernosti oziroma proporcionalnosti. V postopku tudi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Neutemeljeno je namreč sklicevanje tožeče stranke, da bi jo morala tožena stranka v postopku pozvati, v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUP (da bi vlogo popravila v zvezi z neupravičenimi stroški) ter da bi na ta način postopala v skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP. Določba 67. člena ZUP se namreč nanaša na nepopolne vloge. V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka na predmetnem javnem razpisu uveljavljala stroške, ki jih ne bi smela uveljavljati. Iz drugega odstavka 10. člena Uredbe o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog pa celo izhaja, da prijavitelj v dopolnitvi vloge ne sme spreminjati: - višine zaprošenih sredstev, - tistega dela vloge, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta vloge, - tistih elementov vloge, ki vplivajo ali bi lahko vplivati na drugačno razvrstitev njegove vloge glede na preostale vloge, ki jih je naročnik prejel v postopku dodelitve sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo zavrnilo vlogo tožeče stranke za projekt „Pakirne linije z opremo za nove proizvode“, vloženo 14. 4. 2016 na Javni razpis za sofinanciranje začetnih investicij podjetij in ustvarjanja novih delovnih mest na območju izvajanja Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010 do 2017 (v nadaljevanju Javni razpis). Strokovna komisija za izvedbo Javnega razpisa (v nadaljevanju komisija) je vlogo obravnavala glede na določbe Javnega razpisa in razpisne dokumentacije. Ugotovila je, da vloga vsebinsko ne ustreza pogojem Javnega razpisa, kot izhaja iz 7. točke poglavja 2.8. razpisne dokumentacije. Po slednji so neupravičeni stroški po tem razpisu vsi stroški, ki niso navedeni v poglavju 2.7., še posebej je opozorjeno, da so neupravičeni tudi stroški nabave računalnikov in računalniške opreme. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je tožnik svoji vlogi priložil ponudbo podjetja A. d.d. št. PONT15-02178/2/PD, ki med drugim vsebuje postavke: 1, 2, 4, 5, 6, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 19 ter ponudbo istega podjetja št. PONT15-02354/3/PD, ki med drugim vsebuje postavke: 1, 6, 7, 11, 12, 13, 14, 15 in 22. Vse navedene postavke sodijo v kategorijo računalnikov ali računalniške opreme. Iz obrazložitve še izhaja, da je komisija v rubriki vprašanja in odgovori Javnega razpisa na spletni strani ministrstva dodatno obrazložila, glede na primere poslane s strani potencialnih vlagateljev, da računalniki in računalniška oprema niso upravičen strošek, ne glede na to ali se računalniki in računalniška oprema uporabljajo samostojno ali kot del širšega delovnega procesa ali operacije. Odgovori so bili objavljeni pod št. 68, 104, 107 in 141. V skladu z določilom četrtega odstavka poglavja 3.1. razpisne dokumentacije, objavljena vprašanja in odgovori veljajo kot dopolnitev razpisne dokumentacije. Ker prvi odstavek poglavja 6. „Zavrnitev vlog“ razpisne dokumentacije določa, da se vloga, ki ne izpolnjuje vseh pogojev in zahtev razpisa in razpisne dokumentacije in ni v skladu s predmetom, namenom in cilji razpisa, zavrne, je tožena stranka vlogo tožeče stranke zavrnila.

2. Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in ga izpodbija s tožbo. V tožbi navaja, da je na Javnem razpisu kandidirala za sofinanciranje projekta: „Pakirne linije z opremo za nove proizvode“. Tožeča stranka je 26. 4. 2016 na poziv tožene stranke svojo vlogo še ustrezno dopolnila in sicer s kopijami računov za rabljeno opremo, izjavo, da določena oprema ni bila v preteklih petih letih kupljena s pomočjo nepovratnih sredstev ali javnih virov in da je starejša od pet let ter grafičnimi prospekti opreme, ki sestavlja video nadzorni sistem predvidene nove proizvodnje in skladišča ter še z izjavo izvajalca, da gre pri tej opremi (ki je sodobna in vključuje tako kot vsak sodobni sistem tudi določene podporne telekomunikacijske in računalniško podprte, obdelovalne, prenosne, napajalne, krmilne in shranjevalne elemente) izključno za opremo, ki je namenjena zgolj za namene video nadzornega sistema. V vlogi je tožeča stranka iz previdnosti iz seznama strojev in opreme, za katerega sofinanciranje kandidira, črtala oziroma jih je opredelila kot neupravičen strošek, določene očitne računalniške komponente (Monitor LCD 22 in PC delovno postajo), kar pa je tožena stranka v izpodbijanem sklepu očitno spregledala. Vse računalniško podprte komunikacijske in obdelovalne komponente video nadzornega sistem so po izrecni izjavi izvajalca, družbe A. d.d., uporabljene izključno za namene video nadzora nameravane proizvodnje in skladiščenja narkotikov pri tožeči stranki. Narkotiki in njihove sestavine zaradi črnega trga in posledično strogih internih regulativ na strani tožeče stranke zahtevajo stalni (video) nadzor proizvodnje in skladiščenja, vse z namenom preprečevanja protipravnih odtujitev in zlorab narkotikov in njihovih učinkovin.

3. Tožeča stranka meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja ter je zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja tudi napačno uporabila materialno pravo. Svojo odločitev je oprla na napačno interpretacijo razpisne dokumentacije, prav tako je napačno ugotovila dejansko stanje oziroma je posamezne računalniške komponente, ki so nepogrešljiv in nujen del sodobnega video nadzornega sistema „iztrgala“ iz celovite ponudbe za video nadzorni sistem in jih nekritično, neutemeljeno in napačno ob samovoljni, pristranski in nekritični razlagi razpisne dokumentacije in javno objavljenih vprašanj in odgovorov na ta vprašanja, opredelila kot t.i. neupravičeni strošek „nabave računalnikov in računalniške opreme“. Zato je tudi vlogo tožeče stranke neutemeljeno zavrnila. Tožena stranka je iz dveh ponudb za izvedbo video nadzornega sistema, ki jih je pridobila tožeča stranka in jih priložila vlogi, izpostavila posamezne postavke, ki nujno predstavljajo podporne računalniške enote oziroma elemente za prenos podatkov, napajanje, krmiljenje ter shranjevanje in obdelovanje podatkov predvidenega video nadzornega sistema v predvideni proizvodnji in skladišču narkotikov. Vsi ti specialni elementi so vgrajeni v sam video nadzorni sistem in kot taki tehnično in sistemsko neuporabljivi za morebitne druge namene, prav tako so tudi integrirani v video nadzorni sistem in se ne morejo uporabljati ločeno od video nadzornega sistema. Tožeča stranka načrtuje nakup pakirnih linij, linij za sledenje zdravil, video nadzor linij in skladišča, pri čemer je slednje predpisano in nujno potrebno zaradi zagotavljanja večje varnosti in izpolnjevanja regulatornih zahtev, zlasti v zvezi s proizvodnjo in skladiščenjem (občutljivih) narkotikov. Med drugim se tožeča stranka sklicuje tudi na izjavo ponudnika in izvajalca družbe A. d.d. oziroma tam zaposlenega B.B., ki je jasno potrdil, da se vsa oprema po obeh omenjenih ponudbah uporablja zgolj in izključno za namene video nadzora. Tožena stranka pa je posamezne postavke po navedenih dveh ponudbah neutemeljeno opredelila kot „neupravičene“ računalnike in računalniško opremo.

4. Tožeča stranka nadalje meni, da je tožena stranka očitno spregledala definicijo video nadzornega sistema, ki je opredeljen kot celota funkcionalno povezanih tehničnih sredstev (torej tudi računalniških elementov). Sklicuje se tudi na mnenje sodnega izvedenca za računalništvo in informatiko, C.C. z dne 18. 7. 2016, ki ga prilaga k tožbi. Pravna podlaga predmetnega Javnega razpisa je tudi Regionalna shema državnih pomoči, v kateri pa nikjer ni navedeno, da stroški računalnikov in računalniške opreme niso upravičeni stroški. Ker gre pri predmetnem Javnem razpisu pri opredelitvi računalnikov in računalniške opreme kot neupravičen strošek za očitno neskladje z Regionalno shemo državnih pomoči, tožena stranka tega spornega razpisnega pogoja ne bi smela upoštevati in vloge tožeče stranke ne bi smela zavrniti iz navedenega razloga. Tožeča stranka se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS II U 274/2014 z dne 3. 12. 2014, v kateri tožeča stranka v postopku sicer ni uspela, je pa sodišče zavzelo stališče, da ob danih razpisnih pogojih, računalniška oprema, ki ni vgrajena v stroj, ampak je samostojna in se lahko uporablja tudi brez ostalih priprav, predstavlja neupravičen strošek. Po razlagi nasprotnega razlogovanja t.i. „argumentum a contrario“ pa to pomeni, da če je računalniška oprema vgrajena v stroj oziroma sistem in se ne more uporabljati ločeno, potem gre pri njeni nabavi za upravičen strošek. V obravnavani zadevi so vsi domnevno sporni računalniški elementi po obeh ponudbah nujni in nepogrešljivi funkcionalni sestavni deli video nadzornega sistema in so v tak sistem tudi vgrajeni. Zato jih je treba tudi opredeliti kot upravičen stroške po Javnem razpisu v rubriki „nakup strojev in opreme“.

5. Tožeča stranka toženi stranki očita, da napačno interpretira razpisno dokumentacijo. Stališče tožene stranke je nesmiselno, nelogično in skregano s stanjem tehnike, saj nujno vodi do zaključka, da je predmet Javnega razpisa glede nakupa strojev in opreme zgolj in samo financiranje zastarelih strojev in opreme, ki ne smejo biti računalniško podprti. Tožena stranka pa je v izpodbijanem sklepu napravila tudi napačen in izrazito samovoljen zaključek, da naj bi iz javno objavljenih vprašanj potencialnih vlagateljev in odgovorov nanje izhajalo, da računalniki in računalniška oprema niso upravičen strošek, „ne glede na to, ali se računalniki in računalniška oprema uporablja samostojno ali kot del širšega delovnega procesa ali operacije.“ V zvezi z računalniško opremo so bila s strani potencialnih vlagateljev zastavljena 4 bolj ali manj kompleksna vprašanja (javno objavljena pod št. 68, 104, 107 in 141). Odgovor na vsako od teh vprašanj pa je bil vedno enak, in sicer: „Računalniki in računalniška oprema niso upravičeni strošek.“ Tožeča stranka meni, da vedno enak odgovor potencialnemu ponudniku ne pojasni ničesar. V praksi pa se nejasni razpisni pogoji vedno razlagajo v korist vlagatelja. Tožeča stranka zato meni, da ob nejasnih pogojih Javnega razpisa glede računalnikov in računalniške opreme tožena stranka ne bi smela vloge tožeče stranke zavrniti, pač pa bi morala vlogi ugoditi. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da vlogi tožeče stranke za projekt: „Pakirne linije z opremo za nove proizvode“ v celoti ugodi in se tožeči stranki za leto 2016 dodeli 608.653,79 EUR nepovratnih sredstev, za leto 2017 pa 191.346,21 EUR. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V obeh primerih pa predlaga, da sodišče toženi stranki naloži tudi povrnitev vseh potrebnih stroškov tožeče stranke, skupaj za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožeče stranke. Med drugim navaja, da je iz besedila tožbe očitno, da se je tožeča stranka zavedala, da video nadzorni sistem predstavlja informacijsko računalniški sistem, saj sama navaja, da je iz seznamov strojev in opreme črtala določene očitne računalniške komponente. Očitno je manj očitne računalniške komponente pustila na seznamu za sofinanciranje z namero, da tožena stranka tega ne bo opazila. V zvezi z očitki, da napačno interpretira razpisno dokumentacijo, tožena stranka odgovarja, da je za tolmačenje pogojev razpisa in razpisne dokumentacije pristojna tožena stranka oziroma strokovna komisija. Glede ponudb družbe A. d.d., ki ju je v obravnavani zadevi predložila tožeča stranka, tožena stranka navaja, da družba A. d.d. ni proizvajalec prav nobenega elementa, ki je naveden v ponudbah, ampak je posamezne elemente nabavil od tretjih oseb in sestavil računalniški nadzorni sistem, ki služi video nadzoru. Prav vsak od elementov računalniškega nadzornega sistema se da odstraniti in nadomestiti z drugim oziroma se ga da uporabiti v druge namene. Ne gre torej za primere, ko je računalniška oprema vgrajena v napravo ali stroj, zato prijavljena računalniška oprema predstavlja neupravičen strošek. Navedeno prav tako izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS II U 274/2016, na katero se v tožbi sklicuje tudi tožeča stranka, vendar jo nepravilno razlaga. Mnenje C.C. z dne 18. 7. 2016 pa prav tako potrjuje stališče tožene stranke, da je video nadzorni sistem sestavljen iz računalnikov in računalniške opreme, ki ni vgrajena v stroj ali napravo, ampak so to samostojne komponente. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na Regionalno shemo državnih pomoči pa tožena stranka navaja, da gre pri slednji samo za splošen povzetek pravnih podlag, Javni razpis in razpisna dokumentacija pa podrobno opredeljujeta pogoje in merila, ki jih morajo izpolnjevati vlagatelji in njihove vloge na Javnem razpisu. Predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži v plačilo nastale stroške postopka.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih tožbenih navedbah in prereka navedbe tožene stranke ter navaja dodatne razloge, zaradi katerih meni, da je tožba utemeljena. Med drugim zavrača navedbe tožene stranke, da naj bi bilo mogoče vsak element računalniško vodenega video nadzornega sistema uporabiti v druge namene. V obravnavani zadevi bi sodišče moralo pri odločanju upoštevati izvedensko mnenje izvedenca za računalništvo, C.C. in ne strokovne komisije. Sklicuje se na nejasnost določb Javnega razpisa, s čimer naj bi bilo kršeno načelo jasnosti, preglednosti oziroma transparentnosti pri odločanju o dodelitvi javnih sredstev ter načelo zakonitosti in s tem enake obravnave vseh vlagateljev. Tožeča stranka meni, da je vloga strokovne komisije na Javnem razpisu, da preveri ali vloge kandidatov izpolnjujejo zahteve Javnega razpisa in razpisne dokumentacije, ne bi pa smela biti njena vloga interpretacija določb Javnega razpisa in v zvezi s tem postavljanje dodatnih omejitev vlagateljem. Ne samo, da Javni razpis in razpisna dokumentacija nista skladna z Regionalno shemo pomoči, obstaja neskladje tudi z drugimi pravnimi podlagami, na katerih temelji Javni razpis. Opredelitev neupravičenih stroškov, kot so nakup računalnikov in računalniške opreme, prav tako ni navedena v Uredbi Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107. in 108. Pogodbe. Po navedeni uredbi so obrati, stroji in oprema upravičen strošek in je vsakršno razdeljevanje tovrstne opreme na upravičen ali neupravičen strošek konstrukt tožene stranke oziroma strokovne komisije in potemtakem neutemeljen ter v nasprotju z nadrejenimi pravnimi podlagami in evropskim pravnim redom. Tožeča stranka meni, da je strokovna komisija neutemeljeno upravičenost oziroma neupravičenost stroškov vezala na možnost njihove računovodske oziroma matematične ločitve, saj za to nima pravne podlage. Med drugim še navaja, da v vlogi priglašeni upravičeni stroški služijo le kot podlaga za izračun višine nepovratnih sredstev in te višine ne morejo avtomatično in absolutno določati. Izpostavlja tudi, da naj bi bila zaradi domnevno nepravilno priglašenega neupravičenega stroška v višini, ki je bila priglašena zgolj orientacijsko in ki naj bi predstavljala le slabih 0,4 odstotka zaprošenega financiranja, neupravičeno zavrnjena celotna vloga. To je v nasprotju z načelom sorazmernosti oziroma proporcionalnosti pri odločanju v upravnem postopku. Tožeča stranka navaja tudi, da je tožena stranka kršila določbe upravnega postopka, saj tožeči stranki ni dala možnosti, da v skladu s prvim odstavkom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vlogo dopolni oziroma popravi npr. tudi v zvezi z domnevno neupravičenimi stroški. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP bi tožena stranka morala pred odločitvijo razčistiti vsa relevantna dejstva.

8. Tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in izpostavlja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit iz razlogov, ki so v njem navedeni in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja:

11. Tožeča stranka je vložila vlogo na Javni razpis, katerega predmet je sofinanciranje začetnih investicij v opredmetena in neopredmetena osnovna sredstva, povezano z: -vzpostavitvijo nove poslovne enote, -razširitvijo zmogljivosti obstoječe poslovne enote, -deverzifikacijo proizvodnje poslovne enote vlagatelja na proizvode in storitve, ki jih na zadevnem območju prej ni proizvajala, ali -bistveno spremembo proizvodnega procesa v obstoječi poslovni enoti. Upravičeni stroški po tem Javnem razpisu opredeljeni v razpisni dokumentaciji v poglavju 2.7. in sicer kot: - nakup strojev in opreme, - nakup nematerialnih naložb (nematerialne začetne investicije so investicije, ki pomenijo prenos tehnologije z nakupom patentiranih pravic, licenc, know-how-a in nepatentiranega tehničnega znanja), - gradbena - obrtniška - inštalacijska dela (GOI) in - nakup objektov in zemljišč. Neupravičeni stroški so opredeljeni v poglavju 2.8., kjer je določeno, da so neupravičeni stroški po tem razpisu vsi stroški, ki niso navedeni v poglavju 2.7. Še posebej je opozorjeno, da so neupravičeni tudi stroški, ki so našteti in med katerimi je navedena nabava računalnikov in računalniške opreme. Podrobnejša opredelitev upravičenih in neupravičenih stroškov izhaja iz poglavja 2.7. in 2.8. razpisne dokumentacije. Iz razpisne dokumentacije izhaja, da se zavrnejo vloge, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev in zahtev Javnega razpisa in razpisne dokumentacije in niso v skladu s predmetom, namenom in cilji razpisa.

12. Po presoji sodišča so bila omenjena določila Javnega razpisa v obravnavani zadevi spoštovana. Sodišče se strinja z zaključkom izpodbijanega sklepa, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedene postavke, ki izhajajo iz ponudb podjetja A. d.d., ki jih je v postopku predložila tožeča stranka, predstavljajo nabavo računalnika oziroma računalniške opreme. Slednje pa je po izrecnem določilu razpisne dokumentacije Javnega razpisa izvzeto iz sofinanciranja oziroma je opredeljeno kot neupravičen strošek. Zato je tudi po presoji sodišča tožena stranka imela podlago za izdajo izpodbijanega sklepa. Ugovori tožeče stranke, ki se z navedeno odločitvijo ne strinja, pa po presoji sodišča niso utemeljeni.

13. Glede na jasna določila Javnega razpisa, v katerih je opredeljeno kateri stroški so upravičeni in kateri neupravičeni, ter izrecni določbi, da nabava računalnikov in računalniške opreme ni upravičen strošek, na drugačno odločitev v navedeni zadevi ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke, da so vse računalniško podprte komunikacijske in obdelovalne komponente uporabljene izključno za namene video nadzora nameravane proizvodnje in skladiščenja narkotikov pri tožeči stranki ter njeno sklicevanje na izjavo izvajalca družbe A. d.d. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa tudi izhaja, da je strokovna komisija v rubriki vprašanja in odgovori Javnega razpisa na spletni strani tožene stranke, ki jo navaja, dodatno obrazložila, glede na vprašanja, poslana s strani potencialnih vlagateljev, da računalniki in računalniška oprema niso upravičen strošek. Odgovori na ta vprašanja so bili objavljeni pod št. 68, 104, 107 in 141. V skladu z določilom četrtega odstavka poglavja 3.1. razpisne dokumentacije pa objavljena vprašanja in odgovori veljajo kot dopolnitev razpisne dokumentacije. Zato je tudi po presoji sodišča tožeča stranka bila seznanjena, da računalniki in računalniška oprema niso upravičen strošek po navedenem Javnem razpisu. Tožeča stranka je celo sama (v zvezi z upravičenostjo navedenih stroškov) na toženo stranko naslovila vprašanja, na katere je bilo odgovorjeno (odgovor pod št. 104 in št. 107), da nabava računalnikov in računalniške opreme ni upravičen strošek.

14. Na podlagi navedenega so neutemeljeni ugovori tožeče stranke, da temelji izpodbijani sklep na napačni interpretaciji razpisne dokumentacije, kot tudi ugovori, da naj bi v konkretni zadevi imenovana komisija na strani tožene stranke presegla svoje pristojnosti. V upravnih spisih se nahaja sklep o začetku postopka in imenovanju strokovne komisije za izvedbo Javnega razpisa (z dne 26. januar 2016) ter so v njem opredeljene naloge te komisije. Iz navedenih nalog izhaja, da ima omenjena komisija strokovne naloge pri izvajanju predmetnega Javnega razpisa. Taka vloga omenjene komisije pa izhaja tudi iz Uredbe o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (v nadaljevanju Uredba). Iz 11. člena Uredbe izhaja, da navedena komisija opravi strokovni pregled popolnih vlog ter jih oceni na podlagi pogojev in meril, ki so bila navedena v javnem razpisu oziroma razpisni dokumentaciji. Izpodbijana odločitev, ki je po presoji sodišča pravilna, je bila sprejeta zaradi ugotovitve, da vloga tožeče stranke vsebinsko ne ustreza pogojem Javnega razpisa, kot izhajajo iz razpisne dokumentacije.

15. Ob jasno določenih pogojih Javnega razpisa in določenih pristojnostih za namene tega razpisa imenovane komisije, sodišče zavrača ugovore tožeče stranke, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala, da so posamezne računalniške komponente del sodobnega video nadzornega sistema, zaradi česar bi se po stališču tožeče stranke morale šteti za upravičene stroške. Po presoji sodišča je komisija kot strokovni organ v okviru svojih pooblastil pri pripravi Javnega razpisa in v postopku ob obravnavi posameznih vlog le-te presojala glede na določila Javnega razpisa. To je storila tudi v primeru tožeče stranke. Zato ugovori tožeče stranke, ki izpostavlja dvom v pristojnost navedene komisije in njeno strokovnost niso utemeljeni.

16. Sodišče zavrača ugovore tožeče stranke, da se vsa računalniška oprema po obeh ponudbah podjetja A. d.d. uporablja zgolj in izključno za namene video nadzora in da bi zato morala biti v predmetni zadevi upoštevana kot upravičen strošek. Pri tem na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati sklicevanje tožeče stranka na izjavo ponudnika in izvajalca družbe A. d.d. oziroma tam zaposlenega B.B., kot tudi ne sklicevanje na mnenje C.C., sodnega izvedenca za računalništvo in informatiko, ki ga je tožeča stranka priložila k tožbi. Tožeča stranka z izjavami omenjenih dokazuje, da je konkretna računalniška oprema, ki v predmetni zadevi ni bila priznana kot upravičen strošek, vgrajena v video nadzorni sistem in da bi se zato morala upoštevati kot upravičen strošek. Glede na jasna določila Javnega razpisa kot tudi odgovorov na vprašanja na spletnih straneh tožene stranke v zvezi s tem, ali so stroški računalniške opreme upravičen strošek, po presoji sodišča stališče takšno tožeče stranke ni pravilno. Na drugačno odločitev v zadevi po presoji sodišča tudi ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na sodbo Upravnega sodišča RS II U 274/2014 z dne 3. 12. 2014. Ob upoštevanju slednje tožeča stranka namreč meni, da se računalniška oprema po določbah Javnega razpisa ne upošteva kot upravičen strošek le v primeru, če ni vgrajena v stroj in je samostojna ter se lahko uporablja samostojno. V konkretni zadevi pa meni, da bi se računalniška oprema morala upoštevati kot upravičen strošek, ker predstavlja nepogrešljivi funkcionalni sestavni del video nadzornega sistema in je vgrajena v navedeni sistem. Sodišče tudi v zvezi z omenjenimi navedbami tožeče stranke sprejema kot pravilno stališče tožene stranke v predmetni zadevi, da pri predmetni računalniški opremi ne gre za primer, ko bi bila ta vgrajena v konkreten sistem tako, da je ne bi bilo mogoče odstraniti.

17. Sodišče prav tako zavrača sklicevanje tožeče stranke na Regionalno shemo državnih pomoči in druge pravne podlage (uredbo komisije, na katero se sklicuje tožena stranka), saj podrobne pogoje in merila, ki jih morajo izpolnjevati vlagatelji, določa Javni razpis. Po presoji sodišča so neutemeljeni ugovori tožeče stranke, da so bile določbe Javnega razpisa nejasne ter da naj bi bilo kršeno načelo jasnosti, preglednosti oziroma transparentnosti pri odločanju o dodelitvi javnih sredstev. Pogoji predmetnega javnega razpisa so bili določeni za vse prijavitelje enako, zato ni bilo kršeno načelo enake obravnave vseh vlagateljev, kot tudi ne načelo zakonitosti. Ker so bili s predmetnim Javnim razpisom jasno določeni pogoji za sofinanciranje, so neutemeljeni tudi ugovori tožeče stranke, da pomeni izpodbijana odločitev kršitev načela sorazmernosti oziroma proporcionalnosti. Po presoji sodišča pa v postopku tudi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Neutemeljeno je namreč sklicevanje tožeče stranke, da bi jo morala tožena stranka v postopku pozvati, v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUP (da bi vlogo popravila v zvezi z neupravičenimi stroški) ter da bi na ta način postopala v skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP. Določba 67. člena ZUP se namreč nanaša na nepopolne vloge. V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka na predmetnem javnem razpisu uveljavljala stroške, ki jih ne bi smela uveljavljati. Iz drugega odstavka 10. člena Uredbe pa celo izhaja, da prijavitelj v dopolnitvi vloge ne sme spreminjati: - višine zaprošenih sredstev, - tistega dela vloge, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta vloge, - tistih elementov vloge, ki vplivajo ali bi lahko vplivati na drugačno razvrstitev njegove vloge glede na preostale vloge, ki jih je naročnik prejel v postopku dodelitve sredstev.

18. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

19. Sodišče je odločalo na seji senata na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

20. Tožena stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

03.04.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 81/2014
• UPRS Sodba IV U 20/2017-9
• UPRS sodba I U 1622/2014