UPRS sodba I U 980/2016

Jedro

Od vseh gospodarskih subjektov se pričakuje enaka skrbnost pri vodenju poslov. V primeru davčnih zavezancev, ki so povezane osebe (tudi, če gre za ožje družinske člane) pa je potrebno medsebojne posle presojati tudi s stališča tržnih zakonitosti ter, ali bi takšne posle sklepali pod takšnimi pogoji tudi poslovni subjekti v primeru, če ne bi šlo za povezani osebi. Tožniku ne gre očitek, da je pri obravnavanih poslih sodeloval s posrednikom (v danem primeru z družbo A. d.o.o., kjer je bil direktor in edini lastnik tožnikov sin), marveč, da se ni pozanimal o dobaviteljih, o ceni in kvaliteti, plačilnih pogojih, nudenju garancij, glede na to, da je šlo za posle večjih vrednosti.

Sklepanje poslov in dobava blaga oz. storitev je proces, ki ga spremljajo pisne listine, s katerimi se izkazuje resničnost poslovnih dogodkov in uveljavlja garancija. Tožnik pa davčnemu organu v zvezi z nabavljenimi kmetijskimi stroji in opremo ni predložil nobene listine in tudi ne transportnih dokumentov. Navedeno pa po mnenju sodišča prav tako predstavlja eno od okoliščin na strani tožnika, na podlagi katere se tožniku lahko očita, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) za davčno obdobje od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2009 tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in pripadajoče obresti v skupnem znesku 105.415,84 EUR z rokom plačila 30 dni od vročitve odločbe, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov; stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ; pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točki II in III izreka). Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki jih je prejel od družb A. d.o.o. in B. d.o.o.. S temi računi je bila tožniku zaračunana dobava raznih kmetijskih strojev in opreme. Iz objektivnih okoliščin in načina sklepanja poslov ter načina poslovanja z družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki predstavljajo utajo davka. Prvostopenjski organ na podlagi 62. člena, 63. člena ter četrtega odstavka 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po obravnavanih računih, ki sta jih izdali navedeni družbi.

2. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

3. Tožnik v tožbi ugovarja, da je pravilno evidentiral sporne račune. Davčni organ je ugotovitve iz postopkov DIN pri družbah A. d.o.o. in B. d.o.o. napačno uporabil kot podlago za odločitev v postopku zoper tožnika, ki mu ni dal možnosti, da se izjasni. Gre za kršitev določb postopka. Niso izpolnjeni štirje pogoji za nepriznavanje odbitka DDV, kot izhaja iz stališč Vrhovnega sodišča RS po sklepu X Ips 167/2012 z dne 9. 5. 2013. Dobava spornega blaga in storitev je bila dejansko opravljena. Tožnik je kmetijske stroje dejansko kupil in ni sodeloval pri davčni goljufiji in tudi ni zlorabil davčnih predpisov. S subjektivnim elementom tožnika se tožena stranka sploh ni ukvarjala. Podana je kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj izpodbijane odločbe ni možno preizkusiti. Sklicuje se na sodbe SEU v zadevi C-324/11 ter v združenih zadevah C-80 in C-142. Tožnik je kmet in opravlja kmetijsko dejavnost na registrirani kmetiji. Nabavo kmetijskih strojev je prepustil sinu C.C., ki je nase prevzel tudi vsa tveganja v zvezi s posli. Gre za specialne kmetijske stroje, ki sta si jih z sinom ogledovala že na sejmih. Storitve, ki jih je opravila družba B. d.o.o. v zvezi z gnojnično jamo, skednjem, strojno lopo in dvoriščem so bile dejansko opravljene in plačane. Tožnik razpolaga z računi, tožena stranka pa bi si v primeru dvoma zadevo lahko tudi ogledala. Na podlagi drugega odstavka 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), je na davčnem organu dokazno breme. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 250/2011 z dne 15. 11. 2012 (točka 21). Pravica davčnih zavezancev do odbitka DDV načeloma ne sme biti omejena. Davčni organ je dolžan na podlagi objektivnih dejavnikov dokazati, da je davčni zavezanec vedel oz. bi moral vedeti, da je bila njegova transakcija povezana z goljufijo. Tožena stranka je z izdajo izpodbijane odločbe kršila pravice tožnika iz 22. člena in 74. člena Ustave RS. Predlaga zaslišanje priče C.C. Tožnik sodišču tudi predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu prisodi stroške postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in Č. d.o.o so bile le vmesni člen v verigi in so navidezno izdajale račune. Sklicuje se na novejšo sodno prakso SEU v zadevi C-324/11 ter v združenih zadevah C-80 in C-142 (točki 53 in 54) ter C-409/04.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Upravno sodišče RS je s sodbo Upravnega sodišča RS I U 473/2014-8 z dne 3. 6. 2014 tožnikovo tožbo zavrnilo. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo. Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom X Ips 374/2014 z dne 15. 6. 2016 (v nadaljevanju sodba VS) citirano sodbo Upravnega sodišča RS odpravilo v delu, ki se nanaša na odmero DDV na podlagi računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o. in sicer: 00006-2008 z dne 14. 7. 2008, 0007-2008 z dne 5. 9. 2008, 0008-2008 z dne 11. 9. 2008, 0009-2008 z dne 15. 9. 2008, 0010-2008 z dne 11. 9. 2008, 0011-2008 z dne 15. 9. 2008, 0012-2008 z dne 12. 9. 2008, 0014-2008 z dne 19. 9. 2008, 2009-101 z dne 5. 1. 2009, 111-2009 z dne 1. 12. 2009, 112-2009 z dne 1. 12 2009 in 113-2009 z dne 1. 12. 2009 in zadevo v tem delu vrnilo temu sodišču v novo sojenje, v preostalem delu (v zvezi z odmero DDV na podlagi računov, ki jih je izdala družba B. d.o.o.) pa je revizijo zavrnilo. S predhodno navedenimi računi je družba A. d.o.o. v letih 2008 in 2009 tožniku zaračunala dobavo pluga, obračalnika KRONE, mešalno krmilne prikolice ALIMIX, kiper prikolice BOSSINI RA 160C, potopno mešalo gnojevke ELKO PMPT 700, kosilnice KRONE EASYCUT 9140, vrtavkaste brane SICMA, cisterne za gnojevko BOSSINI, opreme za hlev, dvoriščnega nakladalnika TEREXLIFT, mešala za gnojevko ter storitve vezane na gnojnično jamo, dvorišče, strojno lopo in skedenj. Glede citiranih računov, ki jih je tožniku izdala družba A. d.o.o., je Vrhovno sodišče RS napotilo naj prvostopenjsko sodišče v ponovnem postopku celovito presodi in obrazloži ali je v zadevi podan tožnikov subjektivni element oz. ali so v zadevi izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do odbitka DDV na podlagi teh računov.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ter se nanje sklicuje in jih v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

8. V obravnavani zadevi je med strankama še vedno sporno, ali je z izpodbijano odločbo tožniku pravilno in zakonito naloženo dodatno plačilo DDV, za katerega je tožnik uveljavljal pravico do odbitka na podlagi računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o.. Sporno je zlasti ali je v zadevi podan tožnikov subjektivni element, to je ali se lahko tožniku očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da je transakcija na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (subjektivni element).

9. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku v skladu z napotki iz sodbe VS ponovno vpogledalo v zadevni upravni spis in ponovno presojalo tožnikovo poslovanje ter vse posle v zvezi z obravnavanimi računi. Pri tem je presojalo zlasti ali je v zadevi podan tožnikov subjektivni element, to je tožnikovo vedenje, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV povezana z goljufijo. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena ZDDV-1(1). Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji štiri pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen. V obravnavani zadevi pa med strankama ni več sporno, da so glede predmetnih računov družbe A. d.o.o. izpolnjeni prvi trije pogoji, sporno pa je, ali je izpolnjen tudi zadnji pogoj, to je tožnikov subjektivni element.

10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik nosilec kmetijskega gospodarstva in opravlja dejavnost živinoreje, ni pa vpisan v register za opravljanje dejavnosti, marveč je obdavčen na osnovi katastrskega dohodka. Tožnik se je prostovoljno identificiral kot DDV zavezanec. Pravico do odbitka vstopnega DDV v predmetni zadevi je uveljavljal na podlagi citiranih računov, ki mu jih je izdala družba A. d.o.o. Pri presoji ali je v zadevi podan tožnikov subjektivni element je sodišče med drugim upoštevalo tudi okoliščino, da gre v obravnavani zadevi za povezane osebe (16. člen in 17. člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, v nadaljevanju ZDDPO-2). Direktor in edini lastnik družbe A. d.o.o., ki je tožniku izdala vse sporne račune, je tožnikov sin C.C. Kot to izhaja iz relevantnega dejanskega stanja je tožnik sam v izjavi navedel, da sta si kmetijske stroje ogledovala s sinom C.C. na kmetijskih sejmih (Komenda, Radgona) in iskala ustrezne stroje. V letu 2008 je tožnik hotel prenesti kmetijsko gospodarstvo na svojega sina C.C., ki bi bil kot mladi gospodar deležen nepovratnih sredstev za prevzem kmetijskega gospodarstva. V ta namen so nabavili nov traktor, nove kmetijske stroje in obnovili ter dogradili hlev. Kot oprema za hlev so bile rešetke, ograje, vodna napeljava. Vse je urejal sin C.C., saj je bilo mišljeno, da bo on mladi prevzemnik kmetije. Vse v zvezi z nabavo strojev je kot posrednik organiziral A. d.o.o. Vse posle je tožnik zaupal sinu. Iz navedenega pa po presoji sodišča nesporno izhaja, da je imel tožnikov sin C.C. vpliv na sprejemanje tožnikovih poslovnih odločitev. Sodišče je pri presoji subjektivnega elementa tožnika upoštevalo tudi, da povezane osebe med seboj sklepajo posle, ki jih sicer ob upoštevanju tržnih zakonitosti in poslovnih rizikov sicer ne bi sklepale, če ne bi šlo za posle med povezanimi osebami. Povezane osebe lahko sklepajo več različnih poslov in dogovorov kot nepovezane osebe, saj med njimi pogosto ni običajnega nasprotja interesov, ki sicer obstaja med nepovezanimi osebami (glej sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 258/2012 in X Ips 46/2009).

11. Tožnik je kmet in opravlja kmetijsko dejavnost na registrirani kmetiji. V postopku je sam navedel, da se je nakup kmetijskih strojev odločal že dalj časa. Prav tako je v postopku tudi navedel, da je nabavo specialnih kmetijskih strojev, ki sta jih s sinom C.C. ogledovala že na sejmih (Komenda, Radgona), izvedel preko družbe A. d.o.o. kot posrednikom. Tožnik je izvedbo vseh obravnavanih poslov prepustil sinu, C.C. Tako so bili predmetni kmetijski stroji in oprema nabavljeni preko posrednika, družbe A. d.o.o. Tožnik jih ni kupil ob ogledu na sejmih, kjer lahko kupec uveljavlja sejemske popuste. Prav tako jih ni kupil od dobavitelja in tudi ne od pooblaščenega prodajalca. Družba A. d.o.o. pa ni bila pooblaščeni trgovec za prodajo predmetnih strojev in opreme. Tožnik tudi ni vedel povedati, kdo je dobavitelj strojev, ni znal pojasniti, na kakšen način so se stroji nabavili in tudi ne kdo in kako mu jih je pripeljal. Tožnik sam je navedel, da je vse svoje posle zaupal sinu C.C., ki mu je imel namen predati kmetijsko gospodarstvo. Res je, da si tožnik partnerje, s katerimi bo sklepal posle, prosto izbira na trgu. Vendar pa so bili po presoji sodišča navedeni posli sklenjeni prav iz razloga, ker je šlo za povezane osebe, saj se sicer med samostojnimi gospodarskimi subjekti ob upoštevanju načel tržnih zakonitosti ne bi sklepali.

12. Tožnik je sam navedel, da se je za nakup strojev dolgo odločal, ker gre za visoke zneske in si je kmetijske stroje s sinom na sejmih že dalj časa ogledoval. Tožnik sam v tožbi navaja da so se v konkretnem primeru kupovali specialni kmetijski stroji, ki jih ni mogoče dobiti v vsaki trgovini, na kar kaže že sama vrednost nabavljenih delovnih strojev. Glede na navedeno, zlasti pa, ker je za nakup predmetnih strojev tožnik moral plačati visoke zneske, bi se moral dobro pozanimati o cenah različnih dobaviteljev, o kvaliteti, pa tudi o nudenju garancije in servisa teh strojev, kakor tudi predmetne kmetijske opreme. Tožnik pa je izvedbo vseh poslov prepustil sinu C.C. in ga navedeno ni zanimalo, saj tudi ni znal pojasniti, kdo je njihov dobavitelj, kakšna je cena, kakšna je kvaliteta, kakšni so garancijski pogoji in pogoji jamčevanja kljub temu, da je bil sam plačnik in prejemnik teh strojev za visoke zneske. Že zaradi vrednosti strojev bi moralo tožnika zanimati preko koga nabavlja stroje in kje bo imel zagotovljen servis. Tudi po presoji sodišča tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Tožnik v tožbi ugovarja, da je napačno stališče toženke, da že vsako zaupanje poslov tretjemu, pa čeprav najožjemu družinskemu članu pomeni, da tak subjekt prevzame tveganje, da se v verigi posrednikov lahko pojavijo tudi slamnate družbe. Po presoji sodišča ta tožnikov ugovor ni utemeljen. Vsi subjekti, ki poslujejo na trgu so enakopravni in prevzemajo vse rizike poslovanja. Od vseh gospodarskih subjektov se pričakuje enaka skrbnost pri vodenju poslov. V primeru davčnih zavezancev, ki so povezane osebe (tudi, če gre za ožje družinske člane) pa je potrebno medsebojne posle presojati tudi s stališča tržnih zakonitosti ter, ali bi takšne posle sklepali pod takšnimi pogoji tudi poslovni subjekti v primeru, če ne bi šlo za povezani osebi. Tožniku ne gre očitek, da je pri obravnavanih poslih sodeloval s posrednikom (v danem primeru z družbo A. d.o.o., kjer je bil direktor in edini lastnik tožnikov sin), marveč, da se ni pozanimal o dobaviteljih, o ceni in kvaliteti, plačilnih pogojih, nudenju garancij, glede na to, da je šlo za posle večjih vrednosti.

13. Tožnik je glede prejetih računov družbe A. d.o.o. v zvezi z deli obnove in dograditve hleva ter mešal za gnojevko, vgrajene v gnojničnih jamah navedel, da je to delo opravil Č.Č., sicer pa je vse urejal njegov sin C.C. Precej so delali v lastni režiji. Dvoriščni nakladalnik Terexlift in opremo za hlev je dobavil A. d.o.o. Talne rešetke in ograjo pa je delala oseba, katere imena se ne spomni in je imela oglas v Kmečkem glasu. Dela je tožnik plačal na podlagi avansnega računa, ki ga je izdala družba A. d.o.o. Tako iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi v tem delu izhaja, da je tožnik izvedbo spornih poslov v celoti prepustil svojemu sinu C.C. S tem pa je prevzel nase tudi celotno tveganje. Tožnik, kljub pozivom davčnega organa, razen spornih računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o. davčnemu organu ni predložil nobenih drugih listin v zvezi z obravnavanimi posli. Sklepanje poslov in dobava blaga oz. storitev pa je proces, ki ga spremljajo pisne listine, s katerimi se izkazuje resničnost poslovnih dogodkov in uveljavlja garancija. Tožnik pa davčnemu organu v zvezi z nabavljenimi kmetijskimi stroji in opremo ni predložil nobene listine in tudi ne transportnih dokumentov. Navedeno pa po mnenju sodišča prav tako predstavlja eno od okoliščin na strani tožnika, na podlagi katere se tožniku lahko očita, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo.

14. Davčna organa sta pravilno ugotovila, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo. Tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se zahteva od gospodarskih subjektov pri opravljanju gospodarske dejavnosti. V skladu s sodno prakso SEU pa se lahko le subjekti, ki sprejmejo vse ukrepe, ki jih je od njih mogoče zahtevati, da zagotovijo, da njihove transakcije niso del goljufije, pa naj gre za goljufijo v zvezi z DDV ali druge goljufije, zanesejo na zakonitost teh transakcij, da ne bi tvegali, da izgubijo pravico do odbitka vstopnega DDV.

15. Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo bo opravil, ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04, Teleos in drugi). Iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-80/11 in C-142/11 – združeni zadevi (Mahagében in David) izhaja, da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstojajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera, pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (glej navedeno sodbo Mahagében in David – točka 60). V konkretni zadevi je po presoji sodišča nerazumno ravnanje tožnika, ki pri poslovanju z družbo A. d.o.o. v zvezi z obravnavanimi posli, ni pridobil nobenih informacij in je izvedbo vseh spornih poslov prepustil svojemu sinu C.C. Tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo pri nabavi predmetnih strojev in kmetijske opreme.

16. Ob presoji ugotovljenih objektivnih okoliščin na strani tožnika (popolna opustitev kontrole izvedbe posla, neobstoj listin, tožnik ni seznanjen s cenami in kvaliteto ter dobavitelji strojev in kmetijske opreme), sodišče zaključuje, da bi se tožnik, za katerega se predpostavlja, da naj bi deloval kot dober gospodarstvenik, vsaj moral in mogel zavedati, da na ta način sodeluje pri transakcijah, ki so povezane z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV.

17. Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezanecev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravico do odbitka DDV. Z razumnim ravnanjem (v smislu dobrega gospodarja) namreč slednji zagotovijo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca. Tako ravnanje je po presoji sodišča nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj, zahteva po takem ravnanju pa ne predstavlja več od tistega, kar je v takih primerih nujno potrebno.

18. Tožnik v tožbi pavšalno sodišču predlaga naj kot pričo na glavni obravnavi zasliši tožnikovega sina C.C., pri čemer pa ne pojasni glede katerih dejstev. Predlagano zaslišanje je premalo substancirano in je podano zgolj na splošno. Tožnik ne pojasni, kako bi to zaslišanje lahko vplivalo na odločitev v zadevi. V konkretnem primeru sodišče ne vidi potrebe po zaslišanju predlagane priče. Tožnik je imel ves čas postopka možnost predložiti ustrezno listinsko dokumentacijo v zvezi s spornimi računi, ki jih je izdala družba A. d.o.o., pa tega tudi po pozivu davčnega organa ni storil. Glede na to, da tožnik razen obravnavanih računov v zvezi s spornimi posli davčnemu organu ni posredoval nobenih drugih listin, je ta sam ugotavljal vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, kot mu to nalaga 5. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pri tem sodišče opozarja še na 10. člen ZDavP-2, po katerem morajo zavezanci za davek davčnemu organu dajati resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka. Zavezanci za davek morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Prav tako zavezanci za davek pri vodenju davčnega postopka sodelujejo z davčnim organom pri ugotavljanju dejstev v breme in v korist zavezanca. Tožnik se omenjenega načela davčnega postopka ni držal v celoti. Prav tako je imel tožnik pravico do izjave kot stranka v postopku in je izjavo tudi podal. Z ugotovitvami davčnega organa je bil seznanjen že pred izdajo izpodbijane odločbe z vročitvijo zapisniku o predmetnem inšpekcijskem pregledu. V njem se je seznanil z ugotovitvami davčnega organa in je lahko tudi podal pripombe in predlagal dokaze, kar je tožnik v predmetnem postopku tudi storil. Iz same izjave tožnika pa med drugim tudi izhajajo objektivne okoliščine, ki so podane na strani tožnika za očitek, da v zadevi ni podan tožnikov subjektivni element. Glede na ugotovljeno neskrbno ravnanje tožnika, ki mu je po vsem povedanem mogoče očitati nedobrovernost, po presoji sodišča na drugačno odločitev v zadevi tudi ne bi moglo vplivati morebitno zaslišanje priče C.C. Po mnenju sodišča v postopku tudi niso bile storjene očitane bistvene kršitve določb postopka.

19. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj ima ta vse sestavine v skladu z določbo 214. člena ZUP. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa jasno izhajajo razlogi in tudi pravna podlaga zaradi katerih tožniku ni bila priznana pravica do odbitka DDV. Sodišče se z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno davčnih organov strinja. Davčna organa sta obširno navedla objektivne okoliščine na strani tožnika, zaradi katerih sta menila, da je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti, da je transakcija na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, DDV povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (subjektivni element). Po povedanem je neutemeljen tudi ugovor tožnika, da se s subjektivnim elementom tožena stranka sploh ni ukvarjala.

20. Po presoji sodišča se tožniku upravičeno očita, da je vedel. oz. bi vsaj moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki predstavlja neupravičeno pridobivanje davčnih ugodnosti, posledično pa tudi četrti pogoj za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV, naveden v 9. točki obrazložitve te sodbe (subjektivni element – dobra vera davčnega zavezanca) po računih, ki jih je izdala družba A. d.o.o., v danem primeru ni podan.

21. Glede na predhodno navedeno tudi po presoji sodišča davčna organa tožniku na podlagi 62. člena ter 63. člena ter četrtega odstavka 67. člena ZDDV-1 pravilno in zakonito nista priznala pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi spornih računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev določb postopka in tudi ne kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in tudi ne očitanih kršitev ustavnih pravic, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

23. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------

opomba (1) : Takšna ureditev izhaja tudi iz določb členov 2(1), 17(1), 2(a), 18(1), 22(3), 28(g), (h), (f) Šeste direktive in določb členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178, 220, 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki je nadomestila Šesto direktivo, in jih je RS prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1.

Datum zadnje spremembe:

03.04.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 635/2014
• UPRS sodba I U 1658/2015
• UPRS sodba I U 700/2014