UPRS sodba I U 744/2015

Jedro

Po določbi 69. člena ZDavP-2 sme davčni organ v primerih iz 68. člena istega zakona pozvati davčnega zavezanca, da predloži davčnemu organu podatke o svojem premoženju ali delih premoženja. K prijavi premoženja lahko pozove zavezanca tudi, če ugotovi nesorazmerja med njegovimi napovedanimi dohodki in premoženjem oziroma sredstvi, s katerimi razpolaga, kar se je zgodilo v danem primeru.

V skladu s 77. členom ZDavP-2 dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se tako lahko dejstva oziroma trditve dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno obrazložen. Dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor fizični osebi A.A. za davčno obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2010 dodatno odmeril davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) od davčne osnove 371.330,30 EUR po povprečni davčni stopnji 38,05% v znesku 141.291,18 EUR in pripadajoče obresti v znesku 7.097,56 EUR, obračunane od 2. 8. 2011 do dneva izdaje odločbe. Skupni znesek v višini 148.388,74 EUR mora biti plačan v 30 dneh.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Davčni urad Maribor pri zavezancu za davek opravil davčni inšpekcijski nadzor davka odmerjenega po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2007 od 31. 12. 2010. V postopku pridobivanja podatkov je davčni organ zavezancu za davek posredoval poziv za predložitev prijave premoženja po 69. členu ZDavP-2. Upravni organ prve stopnje je tako pred uvedbo postopka nadzora na podlagi podatkov, ki jih je pridobil uradoma, ugotovil, da je zavezanec razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, ki precej presegajo dohodke, ki jih je kot davčni zavezanec napovedal davčnemu organu. Na podlagi podatkov iz uradnih evidenc davčnega organa ter drugih podatkov, pridobljenih uradoma (transakcijski račun itd.), je izvirala vrsta ugotovitev. Tako tudi ta, da je tožnik v spornem obdobju dvigoval gotovino s transakcijskega računa oziroma jo polagal na svoj račun pri banki, pri čemer pa ni bilo niti časovnega niti zneskovnega zaporedja, iz katerega bi lahko izhajala ugotovitev, da gre pri dvigu in pologu gotovine za ista denarna sredstva. Zato je organ prirast premoženja zavezanca ugotovil po indirektni metodi neto vrednosti premoženja in na tej podlagi tudi odmeril davek od nenapovedanih dohodkov. Tako je ugotovil, da znaša izvor sredstev v inšpiciranem obdobju 3.765.098,52 EUR, poraba sredstev pa 4.136.428,82 EUR. Razlika med izvorom in porabo sredstev je bila tako ugotovljena v višini 371.330,30 EUR, kar predstavlja tudi osnovo za obdavčitev po povprečni davčni stopnji 38,05 %.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-21-6/2014-3 z dne 31. 3. 2015 pritožbi tožnika ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo v točki 3 izreka (glede odločitve o stroških postopka) in zadevo v tem delu vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Strinja se z odločitvijo prvostopnega davčnega organa glede uporabe 68. člena ZDavP-2 v konkretnem primeru. Pojasnjuje, da je prvostopni organ v skladu z uporabljeno indirektno metodo najprej ugotovil neto vrednost premoženja, to je vrednost premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja na začetku in na koncu inšpiciranega obdobja. K ugotovljeni spremembi neto vrednosti se prištejejo porabljena sredstva davčnega zavezanca za privatno potrošnjo, vendar le tista, ki ne povečujejo premoženja ali ne povečujejo obveznosti (kot na primer osebni življenjski stroški, osebna poraba in podobno). Hkrati se odštejejo dohodki, od katerih se davki ne plačujejo in dohodki, ki so bili obdavčeni. Ugotovljena vrednost predstavlja osnovo za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2.

4. V nadaljevanju pojasnjuje, da ugovor bistvene kršitve pravil postopka zaradi prekoračitve roka za izdajo odločbe, ki ga določa 141. člen ZDavP-2, ni utemeljen. ZDavP-2 namreč ne določa pravnih posledic prekoračitve roka, ki jih zatrjuje tožeča stranka. Zato že po jezikovni razlagi omenjenega zakonskega določila ni mogoče razumeti na način kot to uveljavlja tožeča stranka.

5. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na presojo dokazov se sklicuje na 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pojasnjuje, da prosta presoja dokazov ni niti samovoljna presoja, niti presoja po prostem preudarku. Zavrne tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitek, da davčni organ odloča na podlagi verjetno izkazanih dejstev. Z oceno ugotovljena davčna osnova niti ne more biti točna davčna osnova, temveč le njen približek, kar izhaja iz drugega odstavka 68. člena ZDavP-2.

6. Trditev, da je pritožnik dvigoval gotovino in jo polagal na svoj TRR sicer drži, vendar pa tožnik ni z ničemer izkazal, da gre za isto gotovino. Pritožnik tudi ni pojasnil, zakaj je gotovino dvigoval ali potreboval, oziroma zakaj ni opravil nakazila z računa na račun kot je to običajno pri poslovanju. Tudi za navedbe, da mu je sin B.B. vrnil 30.000,00 EUR, pritožnik ne predloži nobenega dokaza.

7. V zvezi s potrdilom banke C. z dne 19. 12. 2013 pa drugostopni organ ugotavlja, da gre za nedopustno pritožbeno novoto. Sklicuje se na načelo poštene uporabe pravic iz 11. člena ZUP. Zloraba pravice navajati dejstva in predlagati dokaze iz 146. člena ZUP, je sankcionirana v tretjem odstavku 283. člena ZUP z ostrejšo omejitvijo pravice navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v pritožbenem postopku. Enako velja za navedbe in dokaze v zvezi s prodajo nepremičnin v letu 1997. Tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na premoženje, ki naj bi ga imel pritožnik na presečni dan poleg sredstev na bančnih računih, so neutemeljene, saj pritožnik za njihov obstoj ne predloži nobenih dokazov.

8. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov navedenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da so bile prekoračene meje prostega preudarka, oziroma je bil ta uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Sodišču zato predlaga naj ob upoštevanju 51. člena ZUS-1 odloči po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj izvaja dokaze, ki so potrebni za odločitev v upravnem sporu. V primeru, da se sodišče odloči, da bo njegovi tožbi ugodilo, pa po njegovem obravnava ni potrebna.

9. V nadaljevanju tožnik toženi stranki očita, da je kršila temeljna načela davčnega postopka zaradi česar je tudi bistveno kršila ZDavP-2. Kršila je tudi temeljna načela ZUP, ki jih tožnik kot so opredeljena v ZUP, tudi našteje.

10. V nadaljevanju se tožnik predstavi in poda bistvene poudarke iz svojega življenja in življenja njegovega sina, ki so po njegovem pomembni za odločitev v tej zadevi. Sodišču tudi poskuša pojasniti, zakaj je do dvigov in pologov gotovine prihajalo. Predlaga tudi zaslišanje stalnega omizja kavarne D. Njeni udeleženci bi po mnenju tožnika lahko izpovedali, da je bil tožnik zbegan, da ni vedel kaj naj naredi z denarjem. Zato ga je večkrat dvigoval, nato pa si je premislil in ga položil nazaj na banko. Zaslišanje stalnega omizja je opredelil s šestimi osebami, katerih naslove bo sporočil naknadno.

11. Tožnik tudi meni, da bi morala tožena stranka ugotoviti celotno premoženje tožnika ob začetku obdobja davčno inšpekcijskega nadzora. S tem se je tožena stranka sicer nekaj ukvarjala, vendar začetnega premoženjskega stanja dejansko ni ugotovila. Posledično se odločbe ne da preizkusiti, zato je nezakonita. Navaja tudi konkretne primere po njegovem nepreglednih in nerazumljivih podatkov. Tožnik se tudi ne strinja z navedbo, da znaša tožnikova mesečna poraba 84.952,83 EUR oziroma dnevna 2.831,76 EUR. Gre za nerealen podatek, saj davčni organ dvige šteje kot porabo, pologov denarja pa ne šteje kot izvor sredstev in s tem ta sredstva obdavči. Tožena stranka tudi ne pojasni, kako bi lahko tožnik, ki je upokojenec, pridobil prihodke v visokih zneskih. Upoštevaje zdravo kmečko pamet je povsem logično, da povprečna oseba takih prihodkov ne more ustvariti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi zdrave kmečke pameti tako ni upoštevala, diametralno nasprotno stališče, ki ga je zavzela, pa ne zdrži pravne presoje. V nadaljevanju tožnik tudi pojasnjuje dvige in pologe, ki po njegovem bistveno vplivajo na odmero davkov po izpodbijani odločbi za posamezna leta in posamezne zneske. Tožnik tudi trdi, da je imel doma v sefu gotovino večje vrednosti, ki izvira iz obdobja, ki ni bil predmet davčno inšpekcijskega nadzora. Ves izvor gotovine, ki ga je tožnik polagal na svoje račune, in ki jo je iz svojih računov nakazoval, je dokumentiral z dvigi s TRR. V času med dvigom gotovine in njenim pologom, je gotovino hranil doma v sefu. Takšna razlaga je logična in izkustveno sprejemljiva in bi jo tožena stranka morala upoštevati kot pravilno in resnično.

12. Glede dokaznega postopka tožnik trdi, da je tožena stranka kršila temeljna načela davčnega postopka in sicer načelo zakonitosti določeno v 4. členu ZDavP-2. Pri obravnavi tožnika ni postopala nepristransko. Odločala je po prostem preudarku ter ni odločala v skladu z namenom zaradi katerega je prosti preudarek dan. Kršila je tudi načelo materialne resnice določene v 5. členu ZDavP-2, nepravilno in nepopolno je ugotovila dejansko stanje. V celoti se sklicuje tudi na vse svoje vloge v celotnem predhodnem postopku in predlaga, da jih naslovno sodišče v celoti preuči in odloči drugače kot je odločila tožena stranka.

13. Poda tudi kratek pregled premoženja in potrošnje tožnika, opozarja tudi na članek v pravni praksi dr. Boštjana M. Zupančiča oziroma Jureta Mercine.

14. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in postopek davčno inšpekcijskega nadzora ustavi, tožniku pa naj se posledično davek in obresti ne odmerijo. Povrnejo pa naj se mu stroški davčnega postopka in upravnega spora po priloženem stroškovniku skupaj s pripadki vred.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo kot neutemeljene označi tožbene navedbe, ki se nanašajo na dokazovanje. Poudarja, da je prvostopni organ obravnaval vse dokaze, ki jih je tožnik predložil. Glede trditev, ki jih podaja tožnik na strani 12 tožbe, pa pojasnjuje, da je pod točko 1 Prijava premoženja zavezanca za davek pristojni organ povzel ugotovitve iz postopka pridobivanja podatkov, opisal poziv za prijavo premoženja, predložene dokaze tožnika in razloge za njihovo upoštevanje oziroma neupoštevanje.

16. Neutemeljeno tožnik na strani 13 tožbe tudi trdi, da davčni organ ni ugotovil tožnikovega začetnega premoženjskega stanja in stanja na koncu obdobja. Spremembe v premoženju in obveznostih se obravnavajo kot izvor ali uporaba sredstev. Spremembe, ki povečujejo neto vrednost, se obravnavajo kot uporaba sredstev, spremembe, ki zmanjšujejo neto vrednost, pa kot izvor sredstev. Za izračun davčne osnove pa je potrebno izvesti popravke ugotovljene spremembe neto vrednosti, ki se lahko nanašajo na davčno nepriznane odhodke in izgube, neobdavčljive dohodke in odhodke, ki niso posledica finančnih transakcij.

17. Tožena stranka se tudi ne strinja z navedbami tožnika na strani 14 njegove tožbe. Pojasnjuje da je prvostopni organ pod uporabo sredstev (na primer življenjske stroške) zajel odlive tožnika s TRR (plačila elektrike, komunale in druge osebne porabe), ni pa na primer zajel odlivov za nakup nekega premoženja, ker je za to upošteval na primer uradne podatke DURS. V izvoru sredstev je prvostopni organ upošteval tiste postavke, za katere je tožnik na podlagi pravila obrnjenega dokaznega bremena predložil verodostojne davčne dokaze. Glede pologov gotovine je iz odločbe razvidno, da tožnik ni predložil verodostojnih dokazov, da izvirajo iz obdavčljive dejavnosti ali dohodkov, od katerih se davki ne plačujejo. Prav tako ni dokazal, da izvirajo iz opravljanja dejavnosti v preteklosti, ali iz prodaje nepremičnin v preteklosti. Tožnik ob predložitvi tožbe za svoje trditve v skladu z določili iz 76. in 77. člena ZDavP-2 ni predložil nobenih dokazov, ki bi dokazovali resnični obstoj zatrjevanih dejstev. Ni predložil dokazov o sefu in tudi ne dokazov o tem, da je na dan 1. 1. 2007 razpolagal z denarjem iz naslova opravljanja dejavnosti v preteklosti od leta 1980 dalje. Enako velja za trditev, da je tožnik na dan 1. 1. 2007 doma v sefu hranil gotovino v znesku 210.000,00 EUR, katere vir naj bi bili dohodki iz naslova opravljanja dejavnosti in kupnine iz naslova prodaje nepremičnin v preteklih letih. Tožnik za svoje trditve tudi v tem delu ne predloži nobenih dokazov. Ob prijavi premoženja ni predložil podatkov o gotovini in drugih denarnih sredstvih, ki bi jih imel izven računov v banki, prav tako sefa ni omenjal ob predložitvi podatkov po sklepih za predložitev dokumentacije. Prvič ga je omenil šele v pripombah na zapisnik. V zvezi s svojimi prihranki iz preteklosti ni predložil nobenih verodostojnih dokazov, ki bi kazali na resničen obstoj zatrjevanih dejstev. Prvostopni organ je tako pri izračunu davčne osnove upošteval le tisto premoženje, sredstva, oziroma porabo sredstev tožnika, za katere je bilo moč z gotovostjo ugotoviti, da je z njimi razpolagal v kontroliranem obdobju. Premoženje davčnega zavezanca je posledica njegovih finančnih aktivnosti skozi daljše obdobje. Zato kot premoženje zavezanca na dan 1. 1. 2007 ni mogoče avtomatsko upoštevati tudi zatrjevane gotovine iz preteklih let.

18. V zvezi s tožbenimi očitki, ki se nanašajo na dvige in pologe gotovine tožena stranka ugotavlja, da je na te navedbe odgovoril že prvostopni organ v izpodbijani odločbi. Tožnik ni z ničemer izkazal, da gre pri dvigovanju in polaganju gotovine dejansko za isto gotovino.

19. Na tožbene očitke glede vračil posojil s strani tožnikovega sina B.B. je odgovoril že prvostopni organ v svoji odločbi. Za navedbe o vračilu denarja tožnik ne predloži nobenega dokaza. Tožnik je posojilne pogodbe, ki naj bi bile sklenjene med njim in sinom, predložil šele v pripombah na dodatni zapisnik. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na polog 41.000,00 EUR po pošti, (točka 12, stran 20 tožbe) pa tožena stranka ugotavlja, da gre za tožbeno novoto. Ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za drugačno dokazno oceno od tiste, ki bi jo želel doseči tožnik. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

20. Tožba ni utemeljena.

21. Najprej sodišče ugotavlja, da davek, ki se obračuna oziroma odmeri v primerih iz 68. člena ZDavP-2 in torej tudi davek, ki se odmerja in nalaga v plačilo z izpodbijano odločbo predstavlja posebno vrsto dohodnine (od nenapovedanih dohodkov). Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bila tožeča stranka ob uvedbi in ves čas postopka seznanjena s predmetom inšpiciranja. Prav tako je bila že pred vročitvijo sklepa o začetku postopka pozvana, da prijavi premoženje, kar je tudi storila. Po določbi 69. člena ZDavP-2 sme namreč davčni organ v primerih iz 68. člena istega zakona pozvati davčnega zavezanca, da predloži davčnemu organu podatke o svojem premoženju ali delih premoženja. K prijavi premoženja lahko pozove zavezanca tudi, če ugotovi nesorazmerja med njegovimi napovedanimi dohodki in premoženjem oziroma sredstvi, s katerimi razpolaga, kar se je zgodilo v danem primeru. Po nespornih podatkih iz spisa je davčni organ nesorazmerje ugotovil na podlagi podatkov zbranih uradoma, zato je imel podlago, da tožnika pozove k prijavi premoženja. Pravilen in skladen z zakonom je po podatkih iz spisa tudi način, na katerega je to storil ter premoženje oziroma sredstva, ki jih je pri tem upošteval, kar vse je razvidno iz razlogov izpodbijane odločbe. Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določena v 5. členu ZDavP-2. V skladu s 77. členom ZDavP-2 dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se tako lahko dejstva oziroma trditve dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno obrazložen. Dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Glede dejstev, s katerimi tožnik v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 trdi, da je davčna osnova nižja, je dokazno breme na njem. Zavezanec je namreč v teh primerih tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero. Zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere konkretno navede in dokaže. Iz podatkov v spisu izhaja, da je davčni organ dokaze, ki jih je predlagal tožnik, izvedel in se do njih opredelil v skladu s celotnim uspehom dokaznega postopka. Kot v nadaljevanju izhaja iz izpodbijane odločbe, tožnik za posamezna zatrjevana dejstva dokazov ni predložil (na primer dvigi in pologi gotovine, hranjenje gotovine v sefu iz preteklih let). Zgolj navajanje dejstev in sklicevanje na logičnost in zdravo kmečko pamet, pa ni primerno dokazno sredstvo iz 77. člena ZDavP-2. Enako velja za predlagano zaslišanje „stalnega omizja iz kavarne D.“, ki ga v tožbi predlaga tožnik. Dokaz z zaslišanjem prič stalnega omizja ni v zadostni meri substanciran in kot tak ne ustreza standardom iz 77. člena ZDavP-2. Zaradi njegove neprimernosti ga sodišču tudi ni bilo dolžno presojati, ali izpolnjuje pogoje iz 52. člena ZUS-1 to je, ali je ta dokaz ob predhodni predpostavki, da je sploh ustrezen, tudi dovoljen.

22. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da gre pri trditvi iz točke 20 na 20. strani tožbe o pologu po pošti v višini 41.000,00 EUR z dne 9. 1. 2008 za nedopustno tožbeno novoto iz 52. člena ZUS-1, ki tudi ni podprta z nobenimi dokazili. Glede pologa na banko E. v višini 25.000,00 z dne 24. 6. 2010 je tožnik v tožbi predlagal tudi zaslišanja F.F. in G.G. Ne zadošča, da bi stranka le predlagala izvedbo določenega dokaza, temveč mora hkrati navesti tudi okoliščine, ki se s predlaganimi dokazi dokazujejo. Če dokazni predlog ni ustrezno ovrednoten v nakazani smeri, odsotnosti strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče. Tožnik ni navedel, kaj bosta omenjeni priči izpovedali, niti ni navedel, da bosta o tem dejstvu sploh pričali. Že iz tega razloga je dokazni predlog neustrezen za dokazovanje v smislu 77. člena ZDavP-2. Kot tak tudi ni primeren za presojo, ali ustreza kriterijem iz 52. člena ZUS-1.

23. V zvezi z navedbo tožnika v tožbi, da se v celoti sklicuje na vse svoje vloge v celotnem predhodnem postopku, pa sodišče pripominja, da tožbeno sklicevanje na procesna dejanja, opravljena v upravnem postopku, kot ga navaja tožnik v tožbi, ne more biti upoštevno, saj je tožba samostojno procesno dejanje. Zato trditvena in dokazna podlaga tožbe obsega le navedbe in dokaze podane v tožbi.

24. Glede zatrjevane kršitve temeljnih načel davčnega in upravnega postopka sodišče pripominja, da je tožnik zatrjevano bistveno kršitev omenjenih določil zakona podal na pavšalni ravni, saj je le citiral posamezna zakonska določila. Po mnenju sodišča izpodbijana odločba tudi ni neobrazložena in nerazumljiva. Iz nje je po mnenju sodišča mogoče ugotoviti, na kakšen način je tožeča stranka ocenila davčno osnovo nenapovedanih dohodkov tožnika v spornem obdobju in kakšen davek je v nadaljevanju tožniku odmerila. Posamezni stavki izvzeti iz izpodbijane odločbe, in ki obravnavajo različne situacije, tudi po mnenju sodišča ne morejo predstavljati podlage za ugotovitev nezakonitosti odločbe. Če davčni organ ni prisluhnil tožniku glede posameznih zatrjevanih dejstev, pa tudi ne gre za nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, v kolikor se ugotovi, da so bili dokazi pravilno presojeni, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. V konkretnem primeru tudi ne gre za kaznovalno naravo odmerjenega davka po 68. členu ZDavP-2, niti za retroaktivno odmero davka. Drži pa, da je izpodbijana odločba posledica dejstva, da tožnik davčne zakonodaje ni spoštoval. V nasprotnem primeru bi bil tožnik v razmerju do drugih davčnih zavezancev, ki redno, pravilno in pravočasno plačujejo davke, v ugodnejšem položaju. Omenjeno dejstvo bi tako povzročilo nerazumno neenakopravnost (14. člen Ustave RS). V čem naj bi davčni organ posegal v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine tožnika iz 33. člena Ustave RS, tožnik prav tako ni pojasnil.

25. Glede ostalih tožbenih navedb (da so bile prekoračene meje prostega preudarka, da so bile kršene določbe davčnega in upravnega postopka, da izpodbijana odločba ni bila izdana v roku iz 141. člena ZDavP-2, da niso bila spoštovana načela o dokaznem postopku, glede problematiziranja ureditve 68. člena ZDavP-2 oziroma zatrjevane pristranskosti) se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na podlagi pooblastila iz 71. člena ZUS-1 z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi strinja in jih na tem mestu ne ponavlja.

26. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

27. Sodišče je v zadevi v skladu z 59. členom in drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 odločilo izven glavne obravnave. Dokazi, potrebni za odločitev v upravnem sporu, so bili izvedeni že v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Prav tako druga dejstva ne kažejo na to, da bi jih bilo treba drugače presoditi, kot jih presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt.

28. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 2005/2014
• UPRS Sodba I U 569/2016-9
• UPRS sodba I U 209/2016