VSRS Sodba III Ips 143/2015

Jedro

Asignacija ne učinkuje, če jo asignat ali/in asignatar odklonita.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe prvi in drugi toženki povrniti njune stroške revizijskega postopka, vsaki v znesku 3.320,84 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek zoper prvo toženko za plačilo zneska 247.117,27 EUR v korist tožnice na račun druge toženke in za plačilo odškodnine tožnici v znesku 65.433,00 EUR (prvi del I. točke izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, to je zahtevek zoper drugo toženko za plačilo odškodnine v znesku 312.550,27 EUR (drugi del I. točke izreka) ter tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov prve in druge toženke (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

4. Toženki sta na revizijo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev. Obe sta priglasili tudi stroške revizijskega postopka.

Relevantno dejansko stanje

5. Tožnica, kot izvajalka del na objektu P., je za izvedbo teh del pridobila kredit pri drugi toženki. Investitor gradnje je bila družba K., d. o. o., ki je sredstva za izgradnjo objekta pridobila od prve toženke.

6. K., d. o. o., tožnica in obe toženki so se dogovarjali o asignaciji (v nadaljevanju Asignacija). K., d. o. o., označen kot asignant 1 - upnik in dolžnik, tožnica, označena kot asignant 2 - upnik in dolžnik, ter prva toženka, označena kot asignat - dolžnik asignanta 1, so jo podpisali. V njej je K., d. o. o. pooblastil prvo toženko, da na poravnalni račun druge toženke nakaže znesek 400.000,00 EUR v korist tožnice, dolžnice druge toženke (2. člen Asignacije). Druga toženka, kot asignatar, Asignacije ni podpisala, ampak jo je prečrtala, nanjo pripisala „neveljavno“ in jo vrnila tožnici.

7. Nato so družba K., d. o. o., tožnica, prva in druga toženka podpisale štiri asignacije, na podlagi katerih je druga toženka v korist tožnice od prve toženke prejela skupaj 152.882,73 EUR. Te asignacije so bile podpisane v začetku leta 2010 na podlagi pisnega dogovora med družbo K., d. o. o., in tožnico z dne 2. 12. 2009, s katerim je bilo dogovorjeno, da se plačilo tožnici za opravljena dela izvede na osnovi asignacij tako, da družba K., d. o. o., namesto družbi G., d. d. (glavnemu izvajalcu), in tožnici plača direktno drugi toženki. Dogovorjeno je bilo, da se asignacije podpisujejo mesečno na osnovi vsake začasne situacije, v kateri se definira višina in rok plačila, situacijo pa potrdi investitor glavnemu izvajalcu, ta pa tožnici.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

8. Sodišči nižjih stopenj sta odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka za plačilo zneska 247.117,27 EUR na podlagi Asignacije utemeljili z obrazložitvijo, da asignacija, ki jo je asignatar odklonil, ne učinkuje. V zvezi z odškodninskim delom primarnega zahtevka pa sta sodišči presodili, da prvi toženki ni mogoče očitati protipravnosti, saj je vse asignacije, podpisane v skladu z dogovorom z dne 2. 12. 2009, tudi izvršila. Ker odklonitev podpisa Asignacije druge toženke ne pomeni njenega protipravnega ravnanja, sta sodišči zavrnili tudi podredni zahtevek.

Revizijske navedbe

9. Revidentka izpodbija materialnopravno presojo sodišč nižjih stopenj, da Asignacija zaradi odsotnosti podpisa asignatarja (druge toženke) ne ustvarja pravnih učinkov. Ob tem zatrjuje, da je bila Asignacija (delno) realizirana za znesek 152.882,73 EUR in se ponovno sklicuje na razloge sodbe VS RS III Ips 110/1998 z dne 3. 2. 1999. Po prepričanju revidentke ročni pripis na Asignaciji(1) dokazuje, da Asignacija dejansko pravno učinkuje in da so bile vse ostale, kasneje sklenjene asignacije (glej 7. točka te obrazložitve), sklenjene na osnovi prvotnega dogovora (ročni pripis) iz Asignacije.

10. Nadalje revidentka sodišču druge stopnje očita še, da je zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer naj bi trditve prve toženke v zvezi s stanjem odprtih postavk tožnice zmotno štelo za neprerekane, glede podrednega zahtevka pa naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov.

O neutemeljenosti revizije

11. Z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant), drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev (1035. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

12. Smisel asignacije, ki je po svoji naravi dvojna pooblastitev, je, da se s plačilom enega dolga poplačata kar dva dolga. Asignacija doseže svoj namen samo, če asignat plača ali se zaveže, da bo plačal (akcept), asignatar pa plačila ne odkloni. Asignatar na podlagi asignacije ni zavezan, ampak je le pooblaščen, da prejme izpolnitev od asignanta. V primeru, da ne želi, da mu izpolnitev opravi asignat, mora o tem obvestiti asignanta. OZ v 1040. členu določa, da upnik (asignatar) ni dolžan privoliti v dolžnikovo nakazilo, vendar pa ga mora o svoji zavrnitvi takoj obvestiti, ker mu sicer odgovarja za škodo.

13. Med strankama ni spora o tem, da druga toženka (asignatar) Asignacije ni podpisala, ampak jo je prečrtala in nanjo pripisala „neveljavno“. Tega nedvomno ni mogoče razlagati drugače, kot da je druga toženka nakazilo po Asignaciji odklonila. S tem, ko je druga toženka prečrtano Asignacijo vrnila tožnici, je šteti, da je bila tožnica o zavrnitvi nakazila obveščena.

14. Iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 18/1999 z dne 18. 3. 1999 izhaja, da asignacija ne učinkuje, če jo asignat ali/in asignatar odklonita. Upoštevaje obrazloženo se presoja sodišč nižjih stopenj o neučinkovanju Asignacije izkaže kot pravilna.

15. Revizijske trditve, s katerimi skuša revidentka ponovno (gre za ponovitev pritožbenih navedb) prikazati, da je bila Asignacija delno realizirana z nakazili po asignacijah (7. točka te obrazložitve), kar pomeni, da bi skladno s stališčem VS RS v sodbi III Ips 110/1998 z dne 3. 2. 1999 pravno učinkovala, niso utemeljene. Na te trditve je tožnica že dobila jasne in pravilno obrazložene odgovore, zato Vrhovno sodišče revidentko napotuje na razloge iz 14. in 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

16. Nadalje ne držijo niti revizijske trditve, da je tožnica izrecno prerekala navedbe prve toženke o tem, da tožnica (do K., d. o. o.) nima več denarnih terjatev. Tožnica je na naroku dne 11. 3. 2014 pavšalno trdila, da ima iz projekta Dom starejših občanov P. še odprto razliko 247.117,27 EUR. Na to se je prva toženka odzvala s trditvami, da je tožnica dobila plačana dela po vseh situacijah, ki so izkazovale plačilno obveznost, preostale situacije, ki jih je prva toženka priložila odgovoru na tožbo, pa izkazujejo terjatev tožnice bodisi v vrednosti „0 EUR“ bodisi „dobava materiala“. Teh trditev tožnica na naroku ni prerekala. Presoja sodišča, da gre v tem primeru za priznana dejstva, ki jih tožnica ni zanikala, se tako izkaže kot pravilna. Tožničine pavšalne navedbe o odprti razliki namreč ne pomenijo konkretiziranega zanikanja kasneje podanih navedb prve toženke o neobstoju denarnih terjatev tožnice.

17. Neutemeljeno pa revizija izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka. Ne drži, da naj bi bila izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljiva, ker „sploh ne vsebuje razlogov“. Vrhovno sodišče pravilnih razlogov, ki so narekovali zavrnitev pritožbe tudi v tem delu, iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ne ponavlja, ampak revidentko nanje le ponovno napotuje.

18. Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

O revizijskih stroških

19. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka, dolžna pa je obema toženkama povrniti njune stroške odgovora na revizijo. Sodišče je vsaki od toženk na podlagi njunih specificiranih stroškovnikov in Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) priznalo nagrado za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi v višini 2.702,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) ter 22 % DDV v višini 598,84 EUR, skupaj 3.320,84 EUR.

20. Od priznanih stroškov gredo toženkama skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude.

----

(1) Na koncu 2. člena je pripis „ki se nakazuje v višini potrjenih mesečnih situacij s strani nadzora investitorja“.

Datum zadnje spremembe:

09.02.2017