UPRS sodba I U 888/2015

Jedro

Na podlagi osmega odstavku 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Po mnenju sodišča gre za materialni rok, katerega zamuda ima za posledico izgubo pravice, torej nastopi prekluzija.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republika Slovenije zavrgla zahtevek tožnika za vračilo plačanega davka na motorna vozila (v nadaljevanju: DMV) od vozil s številkami šasije, kot so navedeni v izreku, v višini 9.282,05 EUR. Finančni organ navaja 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku in prvi, drugi ter osmi odstavek 11. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV), ki jih citira. Okoliščine za vračilo davka nastanejo v trenutku, ko sta izpolnjena oba pogoja, določena v prvem odstavku 11. člena ZDMV, in sicer odjava vozila iz registra vozil (MRVL) in prometnih listin in zapustitev ozemlja Republike Slovenije. Datum iznosa posameznega vozila iz Republike Slovenije in datum odjave vozil je finančni organ ugotovil na podlagi podatkov mednarodnih tovornih listin (CMR) in evidence MRVL, kar je razvidno na tabeli na straneh 4 in 5 izpodbijane odločbe. Finančni organ ugotavlja, da je tožnikov zahtevek, ki ga je finančni organ prejel 7. 3. 2014, podan po poteku roka iz osmega odstavka 11. člena ZDMV.

2. Zahtevek za vračilo 7. 3. 2014 je tudi po presoji pritožbenega organa vložen po preteku materialnega prekluzivnega roka treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi tožnik lahko zahteval vračilo davka, ki je v konkretnem primeru mesec november 2013. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 791/2013 z dne 11. 3. 2014.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik navaja, da je bil račun za vozilo, ki je bilo izvoženo v drugo državo članico EU, izdan novembra 2013, vlogo za vračilo DMV pa je oddal februarja 2014. To pomeni, še v roku, ki ga predpisuje 11. člen ZDMV. Napačno je tudi sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča RS z dne 11. 3. 2014, saj gre za drugačno situacijo. Datum CMR je v predmetni zadevi november 2013, računa tožnik ne more izdati preden je vozilo iznešeno v drugo državo članico. Kot datum nastanka okoliščin bi finančni organ moral upoštevati mesec november 2013, ne pa oktober 2013. Tožnik tudi meni, da je bila zadeva neenako obravnavana, za kar pojasni razloge. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in tožniku odobri vračilo DMV v znesku 9. 282,05 oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve obeh davčnih organov in jih posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja:

7. V obravnavani zadevi je sporno ali je v danem primeru šlo za zamudo materialnega prekluzivnega roka za vložitev zahteve za vračilo plačanega DMV iz osmega odstavka 11. člena ZDMV. V zadevi je sporno, kdaj so pri tožniku nastopile okoliščine iz drugega odstavka 11. člena ZDMV, na podlagi katerih bi lahko tožnik zahteval vračilo plačanega DMV. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in kar potrjujejo tudi podatki v priloženih spisih, so bila vozila iznešena iz RS v mesecu novembru 2013 (podatki iz CMR - tabela na straneh 4 in 5 obrazložitve izpodbijane odločbe). Iz dejanskega stanja tudi izhaja, da so bila pred tem vsa vozila odjavljena iz evidence registriranih motornih vozil (evidenca MRVL). Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik vložil zahtevo v marcu 2014 (7. marca 2014), čeprav tožnik v tožbi navaja, da jo je vložil februarja. V tožbi pa tožnik sam navaja, da je relevanten za ugotovitev pravočasnosti vloge prav mesec november 2013, kar je finančni organ tudi upošteval. Tožnik je v pritožbi tudi navajal, da je vložil zahtevo šele takrat, ko je pridobil potrdila o plačilu davka. Na te njegove razloge je pravilno odgovorila toženka v svoji obrazložitvi, saj ta potrdila pridobi finančni organ po uradni dolžnosti.

8. Na podlagi osmega odstavku 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Po mnenju sodišča gre za materialni rok, katerega zamuda ima za posledico izgubo pravice, torej nastopi prekluzija. V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZDMV se kot dokazilo o tem, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije, glede na okoliščine primera, štejejo predvsem: dokazilo o izvozu, ki ga izda oz. potrdi carinski organ in iz katerega mora biti razvidno, da je motorno vozilo zapustilo carinsko območje EU; dokazilo o registraciji vozila v drugi državi članici EU ali drugi državi; dokazilo o dejanski dobavi oz. prenosu vozila v drugo državo članico EU; račun, izdan kupcu v drugi državi članici EU; dokazilo o selitvi v drugo državo članico EU. Dokazila so našteta primeroma. Zadošča že ena od primeroma naštetih listin. Iz podatkov CMR za predmetna vozila izhaja, da so vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije v mesecu novembru 2013, potem, ko so bila vozila odjavljena iz prometa. S tem datumom so po presoji sodišča nastopile tudi okoliščine, zaradi katerih bi tožnik (že) v mesecu novembru 2013 lahko zahteval vračilo davka. Materialni trimesečni prekluzivni rok iz osmega odstavka 11. člena ZDMV se po presoji sodišča v obravnavanem primeru pravilno šteje od navedenega meseca (november 2013). Tožnik pa je pri finančnem organu vložil zahtevo za vračilo plačanega DMV 7. marca 2014. Navedeni datum je tudi po presoji sodišča po preteku treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile tudi okoliščine, zaradi katerih bi tožnik lahko zahteval vračilo DMV. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je zahtevek za vračilo plačanega DMV za predmetna vozila v višini 9.2828,05 EUR vložen prepozno in je zato zahtevo tožnika za vračilo plačanega DMV utemeljeno zavrgel kot prepozno.

9. Tožnikove očitki, da gre za neenako obravnavo, pri čemer navaja podatke glede vračila DMV v (drugi) zadevi, kjer naj bi bila kot relevantna okoliščina upoštevan datum izdanega računa, pa sodišče zavrača, saj iz primera to ni razvidno. Pa tudi v primeru, da bi to držalo, sodišče navaja, da zgolj na enem primeru ni mogoče oceniti neenako prakso finančnega organa, kot meni tožnik.

10. Sodišče sicer ugotavlja, da toženka ni navedla pravilne številka izpodbijanega akta v izreku pritožbene odločbe. Pravilna številka izpodbijanega sklepa (in delne odločbe) je navedena le v uvodu pritožbene odločbe, kar pa lahko toženka vsak čas popravi s popravnim sklepom. Zato je sodišče, kljub tej pomanjkljivosti izreka pritožbene odločbe, glede na to, da se v upravnem sporu izpodbija meritorna odločitev, to pa je v obravnavani zadevi sklep (in delna odločba) organa prve stopnje, štelo, da gre za dokončen akt organa prve stopnje.

11. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

13. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2017

Podobni dokumenti:

• sodba I U 2203/2009
• sodba I U 169/2010
• sodba I U 1654/2010, enako tudi I U 1737/2011