UPRS sodba I U 1298/2016

Jedro

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določbe 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, DT 42270-1533/2013-1 z dne 20. 6. 2013 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Davčni urad Ljubljana je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril in naložil v plačilo davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 od davčne osnove 578.950,10 EUR v znesku 1.507,03 EUR na način in v rokih, določenih v izreku. Odločitev je utemeljena z določbami 60. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (v nadaljevanju ZIPRS1314), 193. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) ter s podatki o nepremičninah, ki so predmet obdavčitve, o njihovi posplošeni tržni vrednosti ter o njihovih lastnikih oziroma upravljavcih, kot so na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, evidentirani v registru nepremičnin, ki jih je davčnemu organu posredoval pristojni organ za evidentiranje in množično vrednotenje nepremičnin in so navedeni v prilogi izpodbijane odločbe.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-10-583/2013-2 z dne 7. 4. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in njenim razlogom.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi kršitve materialnega prava. Navaja, da v skladu z zakonsko ureditvijo Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) in sodno prakso na tem področju velja, da ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča RS učinkuje tudi v konkretnem primeru, v katerem je treba upoštevati odločitev in razloge Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-125/14. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da ne prereka tožbenih navedb in ne vztraja več pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče odloči v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po 193. členu ZUJF je davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti seštevek posplošene vrednosti nepremičnin v lasti istega lastnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo RS, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave RS, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

7. Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS, št. 103/13) 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče RS o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena ZUstS. Takšna odločba Ustavnega sodišča RS ima učinek razveljavitve. Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča RS je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015. Določba 193. člena ZUJF (davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti) se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

8. Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi odloči skladno s spremenjeno materialnopravno podlago.

9. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

10. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

18.01.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 499/2015
• UPRS sodba I U 522/2015
• UPRS sodba I U 980/2014