UPRS sodba I U 1200/2015

Jedro

Ni sporno, da je tožnik v skladu s pogodbo sporno družbo kupil za kupnino 600,00 EUR. V napovedi za odmero davka, ki jo je vložil sam, je kot odsvojitveno vrednost deleža družbe navedel znesek 7.500,00 EUR. Spora tudi ni, da je zavezanec za davek v družbi, ki jo je kupil in nato podaril sinu in poslovnemu partnerju, najel posojilo v znesku 7.497,00 EUR in obveznost plačevanja z aneksom k posojilni pogodbi prenesel na nova družbenika družbe. Tudi po mnenju sodišča zato omenjeni znesek predstavlja vrednost družbe ob odsvojitvi deleža sporne gospodarske družbe, ki se v skladu z določili ZDoh-2 upošteva pri odmeri davka od dobička iz kapitala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavezancu za davek odmerjena dohodnina od dobička iz odsvojitve vrednostih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2013 v znesku 1704,01 EUR, kar mora biti plačano v 30 dneh.

2. V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da je zavezanec v skladu s 326. členom ZDavP-2 vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2013, ki jo je dosegel v višini 6.816,03 EUR na podlagi samoprijave. Nato se davčni organ sklicuje na Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) oziroma njegov 97. do 99. člen. Pojasnjuje, da je davčnemu zavezancu odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve 100 % poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. Kot nabavno vrednost podjetja in vrednost ob odsvojitvi je zavezanec navedel vrednost 7.500,00 EUR. Po vložitvi napovedi pa je bila davčnemu organu dostavljena listina o pridobitvi podjetja za kupnino 600,00 EUR. Ta je bila v ugotovitvenem postopku tudi določena kot vrednost ob pridobitvi. Davčni zavezanec se z omenjeno vrednostjo podjetja ob odsvojitvi ni strinjal. Zato je dostavil še cenitev pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij B.B., ki pa je tržno vrednost kapitala podjetja ocenila na 0 EUR. Cenitvi je bila priložena tudi posojilna pogodba 1/2013 z dne 25. 3. 2013, iz katere pa je izhajalo, da je pritožnik pri družbi A. pridobil posojilo v znesku 7.497,00 EUR. Z aneksom k posojilni pogodbi z dne 13. 1. 2014 sta nova družbenika družbe prevzela tudi obveznost vračila posojila v znesku 7.497,00 EUR. Davčni organ je takšno dejanje ocenil kot plačilo za prevzeti delež družbe, zato je prodajno vrednost podjetja določil kot vrednost v znesku 7.497,00 EUR. Od ugotovljene davčne osnove za odmero davka v višini 6.816,03 EUR odmerjeni davek znaša 1.704,01 EUR.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-05-112/2014-2 z dne 2. 7. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da je v dejanskem stanju sporno posojilo v vrednosti 7.497,00 EUR iz razloga, ker ta obveznost ni bila ustrezno dogovorjena že v pogodbi o prenosu poslovnega deleža z dne 19. 3. 2013, s katero je pritožnik kot pridobitelj podjetja C. (kasneje preimenovano v A. d.o.o.) odsvojitelju, to je podjetju D. d.o.o. za prevzem podjetja plačal kupnino 600,00 EUR. Zakaj kupnina ni bila višja oziroma ni vsebovala obveznosti v višini 7.497,00 EUR, ki jo je na podlagi posojilne pogodbe, ki sta jo dne 25. 3. 2015 (pravilno: 2013) sklenila A. d.o.o. in pritožnik, prevzel pritožnik in jo nakazal na poslovni račun družbe D. d.o.o., na podlagi podatkov v spisu ni jasno. Po mnenju tožene stranke zneska 7.497,00 EUR na podlagi vsebine pogodbe z dne 19. 3. 2015 (pravilno: 2013) ni mogoče povezati z nabavno vrednostjo podjetja C. Iz navedene pogodbe namreč jasno izhaja, da je pritožnik družbo pridobil za 600,00 EUR. Pri tem se sklicuje na sedmi odstavek 98. člena ZDoh-2. Meni, da je bila v konkretni zadevi vrednost kapitala navedena v prodajni pogodbi kot vrednost 600,00 EUR kupnine, kar je bilo iz pogodbe jasno razvidno. Druge možnosti za ugotavljanje te vrednosti torej ni. Zakonsko podlago za določitev vrednosti kapitala ob odsvojitvi predstavlja 99. člen ZDoh-2. V konkretni zadevi pa so se pritožnik kot odsvojitelj in E.E. ter F.F. kot pridobitelja 100 % poslovnega deleža družbe A. d.o.o. s pogodbo z dne 2. 12. 2013 nesporno dogovorili, da je predmet odsvojitve družba, katere 100 % poslovni delež znaša 7.500,00 EUR. Kupnina kot plačilo v tej pogodbi ni bila določena. Iz 5. točke dogovora pa tudi jasno izhaja, da gre za neodplačno odsvojitev poslovnega deleža družbe. Vendar navedeno dejstvo na odmero davka od dobička ne vpliva. Odsvojitev podjetja je lahko tudi neodplačna, a to še ne pomeni, da podjetje ni imelo vrednosti. Pri tem se sklicuje na 94. člen ZDoh-2. Meni, da je davčni organ pri določitvi vrednosti kapitala ob pridobitvi in ob odsvojitvi pravilno uporabil zakonsko podlago.

4. Tožnik v tožbi izpostavlja, da je bilo dejansko stanje za odmero davka napačno ugotovljeno, saj je dne 19. 3. 2015 (pravilno: 2013) kupil družbo C. d.o.o. z osnovnim kapitalom 7.500,00 EUR in kupnino 600,00 EUR. Ime je bilo spremenjeno v A. d.o.o. Na podlagi posojilne pogodbe z dne 25. 3. 2015 (pravilno: 2013) je od firme D. d.o.o. tudi prevzel posojilo v višini 7.497,00 EUR. Firmo je podaril sinu in poslovnemu partnerju, tako da jima je dne 2. 12. 2013 brez plačila odtujil 100 % poslovni delež firme. Dne 2. 12. 2013 pa so podpisali aneks k pogodbi, iz katerega izhaja, da nova družbenika prevzemata obveznost plačila posojila in pripadajočih obresti pritožnika, vsak do ene polovice, to je 3.748,50 EUR. Poudarja da z odsvojitvijo podjetja ni dosegel dobička, ampak le izgubo. Vztraja na tem, da je tržna vrednost kapitalskega deleža ob odsvojitvi v družbi A. d.o.o. znašala 0 EUR, tako kot je to ocenila tudi cenilka B.B. Zmotno je stališče davčnega organa, da sta nova družbenika poravnala delež prejšnjemu družbeniku v višini 7.497,00 EUR in da je ta znesek prodajna vrednost deleža. Prejšnji družbenik tožeče stranke je prinesel vsa sredstva in obveznosti družbe A. d.o.o. na nova družbenika in sicer sredstva, ki so predstavljala terjatev do bivšega družbenika v višini 7.497,00 EUR in obveznosti, ki so predstavljale obveznosti do družbenika v višini 7.500,00 EUR. Neto vrednost premoženja je tako znašala za družbenika le 3 EUR. Izpostavlja še, da je tržna vrednost vsake stvari odvisna od povpraševanja, torej cene, ki so jo kupci pripravljeni plačati za koristi, ki jo imajo od neke stvari. Vztraja na tem, da je pogodbena vrednost kapitala ob odsvojitvi znašala 0 EUR. Primerljiva tržna cena takšne družbe tudi ne bi dosegla višje vrednosti, saj je šlo za družbo, s katero se ni poslovalo in je imela le kapital v višini 7.500,00 EUR, torej obveznost do družbenika in na drugi strani terjatev do družbenika. Z unovčitvijo premoženja takšne družbe bi dosegli to, da bi družbenik moral plačati najprej družbi 7.497,00 EUR, potem pa bi družba ta ista sredstva morala izplačati spet družbeniku zaradi njegovega kapitalskega deleža. Neto učinek za družbenika bi bil v tem primeru 3 EUR.

5. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da njeni tožbi v celoti ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek davčnemu organu prve stopnje. Povrne naj tudi nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da so se vsi relevantni dogodki pomembni za odmero davka v konkretni zadevi, odvili v letu 2013. Dejstvo, da se tako v odločbah davčnih organov kot tudi v tožnikovi tožbi v zvezi s slednjim pojavljata letnici 2014 oziroma 2015, je tako potrebno pripisati pisni pomoti.

10. Po pregledu spisa in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi za odločitev, predvsem tisti, s katerimi dopolni obrazložitev izpodbijane odločbe organ druge stopnje. Pri tem v celoti in pravilno odgovori na pritožbene ugovore, ki so vsebinsko enaki tožbenim. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

11. K temu sodišče še dodaja: V zadevi ni sporno, da je tožnik v skladu s pogodbo sporno družbo kupil za kupnino 600,00 EUR. V napovedi za odmero davka, ki jo je vložil sam, je kot odsvojitveno vrednost deleža družbe navedel znesek 7.500,00 EUR. Nato pa je to vrednost v ugotovitvenem postopku spreminjal in s cenitvenim poročilom ocenjevalke podjetij B.B. dokazoval, da družba ob odsvojitvi ni imela nobene tržne vrednosti. Spora tudi ni, da je zavezanec za davek v družbi, ki jo je kupil in nato podaril sinu in poslovnemu partnerju, najel posojilo v znesku 7.497,00 EUR in obveznost plačevanja z aneksom k posojilni pogodbi prenesel na nova družbenika družbe A. d.o.o. Tudi po mnenju sodišča zato omenjeni znesek predstavlja vrednost družbe ob odsvojitvi deleža sporne gospodarske družbe, ki se v skladu z določili ZDoh-2 upošteva pri odmeri davka od dobička iz kapitala. Kot pravilno ugotavlja že drugostopni davčni organ, zatrjevano dejstvo neodplačnega prenosa družbe s strani tožnika na nova družbenika samo po sebi ne pomeni, da je bila družba brez vrednosti.

12. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

04.01.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 174/2019-11
• UPRS Sodba I U 322/2017-9
• UPRS sodba I U 1248/2015