UPRS sodba I U 692/2015

Jedro

Davčni organ je v postopku nesporno ugotovil, da so bila sredstva na tožnikov račun nakazana z računa pravne osebe, to pa pomeni, da jih ni prejel od očeta. Ne glede na dejstvo, da je bil za poslovanje z računom pravne osebe pooblaščen tudi A.A., nakazila s tega računa pomenijo nakazilo pravne in ne fizične osebe. Vse bančne transakcije za pravno osebo mora sicer opraviti fizična oseba, ki je na banki pooblaščena za razpolaganje s sredstvi, kar pa ne pomeni, da transakcije opravlja v svojem imenu. A.A. je nakazila na osebni račun tožnika opravil za račun pravne osebe in jih v tem kontekstu nikakor ni mogoče šteti za njegovo darilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2009 z izpodbijano odločbo odpravil in nadomestil odločbo št. 03 16632 z dne 31. 5. 2010 ter tožniku za leto 2009 odmeril dohodnino v znesku 946.235,02 EUR, ugotovil, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami 368.092,25 EUR in mu naložil, da ugotovljeno razliko, zmanjšano za dohodnino, ki jo je plačal po prvotni odmerni odločbi, plača v roku 30 dni.

2. Iz obrazložitve sledi, da je davčni organ po tem, ko je odločba o odmeri dohodnine tožniku za leto 2009 postala dokončna, izvedel za nova dejstva, ki lahko pripeljejo do drugačne odmere davka. Zato je na podlagi 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) dne 16. 1. 2013 izdal sklep o obnovi postopka odmere dohodnine in tožniku omogočil udeležbo v obnovljenem postopku. Tožnik se je na vabilo odzval in davčnemu organu posredoval tožbo, ki jo je vložil zoper odločbo, izdano v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora št. DT 0610-547/2012-48 (07-2001-01) z dne 31. 1. 2013. V obnovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik v letu 2009 višji dohodek od tistega, ki je bil upoštevan pri prvotni odmeri dohodnine, in sicer dohodek iz naslova preostalih drugih dohodkov (vir 6300). Davčni organ je za obnovitveni razlog izvedel v davčnem inšpekcijskem nadzoru za leti 2008 in 2009, v katerem je ugotovil, da je imel tožnik v letu 2009 prilive denarnih sredstev na podlagi neverodostojnih listin. Te prilive je davčni organ v skladu z 18. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) opredelil kot dohodek iz naslova preostalih drugih dohodkov, ki se v ugotovljeni višini 2.300.750,00 EUR in z obračunano akontacijo dohodnine v višini 575.187,50 EUR upošteva v obnovljenem postopku. O davčnem inšpekcijskem nadzoru je bil sestavljen zapisnik dne 23. 11. 2012 in dne 31. 1. 2013 izdana odločba, ki je bila v pritožbenem postopku potrjena. Davčna osnova je v skladu s 109. členom ZDoh-2 ugotovljena z upoštevanjem naknadno ugotovljenih dohodkov in akontacije dohodnine, ki je bila tožniku odmerjena in naložena v plačilo.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-01-250/2014-2 z dne 27. 1. 2015 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v svojih razlogih v celoti pritrdilo odločitvi in razlogom prve stopnje.

4. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi.

5. Izpodbijana odločba je nezakonita, ker davčni organ ni upošteval dejstva, da so bili vsi prejemki oziroma nakazila darilo tožnikovega očeta A.A. iz sredstev, ki so bila pridobljena v njegovih gospodarskih aktivnostih v tujini, z utemeljitvijo, da je šlo le za navidezne posle. To ne drži. Šlo je namreč za neobdavčeno darilo očeta. Tožnik ponovno pojasnjuje, da so bila sredstva, ki so bila nakazana na njegov račun, porabljena za podizvajalce ameriških družb v gotovini in torej ni šlo za njegov osebni prejemek. Tožnik razpolaga z notarsko overjeno izjavo očeta A.A., kar je najmočnejši dokaz priznanja. Davčni organ v davčnem postopku ni ugotovil materialne resnice. Šlo je namreč za povsem usmerjeno davčno preiskavo za namene drugih postopkov, kar pa ni dopustno in je tudi v nasprotju s temeljnimi pravnimi postulati slovenskega in evropskega pravnega reda, saj tožnik uživa testemonialni in dokumentarni privilegij v zvezi z očetom. Tožnik se ne strinja s tem, da bi moral on sam prevzeti dokazno breme za trditve ter da je dolžan dajati podatke, pojasnila in hraniti praviloma pisno dokumentacijo ter da ima tožnik možnost predlaganja dokazov, ne more pa le-tega zahtevati. Ker je šlo v primeru vseh zneskov za darilo, ni potrebna in običajna nobena listina. Darilna pogodba je vedno zgolj in samo konsezualni in nato še realni kontrakt. Nerazumno je stališče davčnih organov, da bi morali zavezanci vsak svoj korak listinsko dokumentirati zaradi davčnih potreb. Za darilo prvega dednega reda med očetom in sinom (tudi za volila) ni nobene davčne obveznosti niti davčnih posledic in ne prijav. Sodišču predlaga, da nezakonito odločbo odpravi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

9. Do povsem enakih tožbenih ugovorov tožnika se je sodišče izreklo že v sodbi I U 1561/2013-13 z dne 26. 8. 2014, s katero je zavrnilo tožbo zoper odločbo Davčnega urada Kranj št. DT 0610-547/2012-48 (07-2001-01) z dne 31. 1. 2013, s katero je bila tožniku od (v inšpekcijskem postopku ugotovljenih) drugih dohodkov odmerjena in v plačilo naložena akontacija dohodnine za leti 2008 in 2009, in od katerih se v obravnavani zadevi v postopku obnove tožniku odmerja dohodnina, z upoštevanjem navedene odmerjene in v plačilo naložene akontacije za leto 2009. Odločba o odmeri akontacije dohodnine tožniku je z odločitvijo sodišča postala pravnomočna, zato ob upoštevanju 109. člena ZDoh-2 tožnik z ugovori, ki jih (ponovno) uveljavlja v tem upravnem sporu, ne more biti uspešen.

10. Kljub temu sodišče v celoti vztraja pri razlogih sodbe z dne 26. 8. 2014. Tako tudi v tej zadevi ni spora o tem, da so bila tožniku v letu 2009 na bančne račune v Sloveniji nakazana denarna sredstva, ki jih davčnemu organu ni napovedal. Spora tudi ni o izplačevalcih kot tudi ne o višini nakazanih sredstev. Sporna v upravnem sporu ostaja pravna narava prejemkov oziroma sklep davčnega organa, da tožnik s predloženimi dokazi zatrjevanega darila s strani očeta A.A. ni dokazal.

11. Po določbah 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, dohodek pa je pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Tožnik je bil zato utemeljeno pozvan, da nakazila pojasni in k svojim trditvam predloži dokaze. To je, kot navaja v tožbi, tudi storil, vendar pa tudi po presoji sodišča trditve, da nakazila predstavljajo darilo oziroma volilo očeta A.A., ni uspel dokazati. Sodišče se v celoti strinja s presojo dokazov, ki so bili izvedeni v davčnem postopku in sklepom o dejanskem stanju, ki na podlagi vseh dejstev in okoliščin, ki so bila ugotovljena v davčnem postopku, izhaja iz zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru z dne 23. 11. 2012 in na njegovi podlagi izdane odločbe z dne 31. 1. 2013, na katere se v izpodbijani odločbi sklicuje davčni organ. Tožnik s tožbenimi navedbami in ugovori ne prepriča. Davčni organ je namreč v postopku nesporno ugotovil, da so bila sredstva na tožnikov račun nakazana z računa pravne osebe, to pa pomeni, da jih ni prejel od očeta. Ne glede na dejstvo, da je bil za poslovanje z računom pravne osebe B. pooblaščen tudi A.A., nakazila s tega računa pomenijo nakazilo pravne in ne fizične osebe. Vse bančne transakcije za pravno osebo mora sicer opraviti fizična oseba, ki je na banki pooblaščena za razpolaganje s sredstvi, kar pa ne pomeni, da transakcije opravlja v svojem imenu. A.A. je nakazila na osebni račun tožnika opravil za račun pravne osebe in jih v tem kontekstu nikakor ni mogoče šteti za njegovo darilo. Glede sredstev je bilo v postopku celo dokazano, da izvirajo iz slovenske pravne osebe C., katere ustanovitelj in direktor je bil tožnik, ter tako tudi ne predstavljajo sredstev, ki naj bi jih pridobil s svojimi gospodarskimi aktivnostmi v tujini A.A. Sklicevanje tožnika na pravno dobroto omejitve pričanja v zvezi z aktivnostmi njegovega očeta sodišče kot brezpredmetno za ta postopek zavrača.

12. Sodišče zavrača tudi tožnikov ugovor, da je davčni organ v času postopka dokaze zbiral tudi za druge postopke in so zato posledično zbrani dokazi za omenjeni primer nezakoniti. 39. člen ZDavP-2 določa, da morajo osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence ter druge osebe, ki so z zakonom pooblaščene, da vzpostavijo, vodijo in vzdržujejo zbirke podatkov davčnemu organu dati na razpolago vse podatke, potrebne za pobiranje davkov ter omogočiti davčnemu organu vpogled v svojo dokumentacijo. To velja tudi za podatke, ki jih davčni organ pridobiva v skladu z veljavno mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo z zakonom o obdavčenju ali s tem zakonom. Davčni organ je namreč listinske dokaze o nakazilih sredstev pridobil od domačih in tuje banke, kar je v skladu s pravili davčnega postopka.

13. Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 52. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

04.01.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1561/2013
• UPRS sodba I U 365/2014
• UPRS sodba I U 373/2014