UPRS sodba I U 1840/2015

Jedro

Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015. Odločba, katere odprava se predlaga, je bila izdana dne 8. 5. 2014 in je postala pravnomočna 3. 6. 2014. Navedena odločba Ustavnega sodišča je bila po navedenem izdana po pravnomočnosti odločbe o odmeri davka in zato v obravnavani zadevi ne vpliva na uporabo 193. člena ZUJF.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevo tožeče stranke za odpravo odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. DT 42270-4581/2013-9 08-150-3-04 z dne 8. 5. 2014 po nadzorstveni pravici.

2. V obrazložitvi se sklicuje na določbe 88. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014, ki jo kot podlago zahteve navaja tožeča stranka, pa ugotavlja, da gre za ugotovitveno odločbo, ki skladno z drugim odstavkom 48. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) zakonodajalca zavezuje k odpravi ugotovljene protiustavnosti. To pomeni, da z odločbo Ustavnega sodišča Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (v nadaljevanju ZMVN) ni bil odpravljen ali razveljavljen in posledično z odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, na katero se zahteva nanaša, ni bil prekršen materialni zakon.

3. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da zahtevi tožeče stranke za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici ugodi, oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Z odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, na katero se nanaša zahteva za odpravo po nadzorstveni pravici, se ugotavlja davčna osnova po osmem odstavku 60. člena Zakona o izvrševanju proračunov za leti 2013 in 2014 (v nadaljevanju ZIPRS1314) in sicer kot seštevek posplošene vrednosti nepremičnin, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam na dan 1. januarja leta, za katerega se davek odmerja. Že pred izdajo odločbe o odmeri davka je Ustavno sodišče z odločbo I-U-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 odločilo, da je ZMVN v neskladju z Ustavo, kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin. Ugotovitev, ki izhaja iz 89. točke obrazložitve, da zakonodajalec ni vzpostavil ustrezne zakonske podlage za davek na nepremičnine, kot to zahteva 147. člen Ustave, brez dvoma velja tudi za davek, predpisan s 60. členom ZIPRS1314. Skladno z drugim odstavkom 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve odločbe in odredilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alinee 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (v nadaljevanju ZDavNepr), kar pomeni, da je odločba Ustavnega sodišča imela na ZMVN, kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin, razveljavitveni učinek. Ustavno sodišče je v 90. točki obrazložitve izrecno navedlo, da pri določitvi izvršitve odločbe ni moglo upoštevati predpisov iz šeste in sedme alinee 33. člena ZDavNepr, ker davčna osnova za davek po teh predpisih prav tako temelji na vrednosti nepremičnin, ugotovljeni po ZMVN, za katerega je ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo. 60. člen ZIPRS1314, na podlagi katerega je davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove uporabil ZMVN, je v 33. členu ZDavNepr določen v sedmi alinei. Skladno s 44. členom ZUstS se zakon, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. S tem, ko je davčni organ za obdavčenje nepremičnin tožeče stranke uporabil ZMVN, katerega protiustavnost je bila pred izdajo odločbe že ugotovljena z učinkom razveljavitve, je prekršil materialni zakon.

5. Pri presoji učinkov odločbe Ustavnega sodišča tožena stranka namreč prezre, da z njo Ustavno sodišče ni zgolj ugotovilo neskladnosti ZMVN z ustavo, temveč je v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZUstS v 3. točki odločbe izrecno določilo tudi način izvršitve, iz česar izhaja, da ZMVN pri odmeri davka ne bi smel biti uporabljen. O vsebinsko enakih navedbah, čeprav so za odločitev bistvene, se tožena stranka v izpodbijani odločbi ne izreče. Če se 3. točka odločbe Ustavnega sodišča nanaša tudi na 2. točko (in ne samo na 1. točko, s katero je razveljavljen ZDavNepr), potem ZMVN ne bi smel biti uporabljen že v času pred izdajo odmerne odločbe, tudi v postopkih po 60. členu ZIPRS1314. Stališče tožene stranke, da z odločbo ni bil prekršen materialni predpis, je v izpodbijani odločbi neobrazloženo, hkrati pa je materialnopravno zmotno.

6. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 odločilo, da sta bila v neskladju z Ustavo 193. člen in četrti odstavek 244. člena ZUJF, z odločbo U-I-139/14-13 z dne 26. 3. 2015 pa je razveljavilo drugi in tretji odstavek 137. člena ZUJF. Če bo sodišče ocenilo, da mora, ne glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 in ne glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 pri odločanju uporabiti 60. člen ZIPRS1314, tožeča stranka predlaga, da postopek prekine in vloži zahtevo za oceno ustavnosti te določbe.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj postopek prekine in vloži zahtevo za oceno ustavnosti 60. člena ZIPRS1314, na katerem temelji odločba, na katero se nanaša zahteva tožeče stranke za odpravo po nadzorstveni pravici. Kot poudarja tožeča stranka, je za odločitev v obravnavani zadevi bistven odgovor na vprašanje, ali je odločba, na katero se zahteva nanaša, skladna z zakonom, ki je veljal v času njene izdaje. Ob upoštevanju določbe 44. člena ZUstS in dejstva, gre za pravnomočno rešeno zadevo, kasneje izdana odločba Ustavnega sodišča ne bi mogla vplivati na odločitev. Obenem pa sodišče ugotavlja, da 60. člen ZIPRS1314 davčno osnovo določa z napotitvijo na 9. poglavje ZUJF in torej ustavno spornih določb neposredno ne vsebuje. Davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti je določena v 193. členu ZUJF kot seštevek posplošene vrednosti nepremičnin v lasti istega lastnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave. Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS, št. 103/13) 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Takšna odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015. Odločba, katere odprava se predlaga, je bila izdana dne 8. 5. 2014 in je, kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, postala pravnomočna 3. 6. 2014. Navedena odločba Ustavnega sodišča je bila po navedenem izdana po pravnomočnosti odločbe o odmeri davka in zato v obravnavani zadevi ne vpliva na uporabo 193. člena ZUJF.

10. V zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 (Uradni list 22/14), ki začela učinkovati pred izdajo odmerne odločbe in katere neupoštevanje pri izdaji odmerne odločbe po mnenju tožbe utemeljuje odpravo odločbe po nadzorstveni pravici zaradi kršitve materialnega zakona, pa sodišče smiselno enako kot tožena stranka ugotavlja, da z njo Ustavno sodišče ni odločalo o ustavnosti 60. člena ZIPRS1314 in 193. člena ZUJF, na katerih temelji izpodbijana odločba. V 1. točki izreka je odločilo, da se ZDavNepr razveljavi in v 3. točki, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena razveljavljenega zakona. Način izvršitve, določen v 3. točki izreka, se nedvomno nanaša na izvršitev 1. točke izreka. Pri določitvi načina izvršitve pa Ustavno sodišče sicer ob (v 2. točki izreka) ugotovljeni neustavnosti ZMVN ne upošteva predpisov o davku na nepremičnine večje vrednosti (ZUJF in ZIPRS1314), po katerih davčna osnova temelji na vrednosti, ugotovljeni po ZMVN, kar nakazuje na njihovo neustavnost, ne pomeni pa odločitve Ustavnega sodišča o neustavnosti navedenih določb. To nenazadnje potrjuje tudi kasneje izdana odločba Ustavnega sodišča U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015.

11. Zatrjevane kršitve materialnega zakona sodišče po navedenem ni našlo. Sicer skromni obrazložitvi izpodbijane odločitve pa po presoji sodišča, ob upoštevanju razlogov, s katerimi je zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici utemeljila tožeča stranka, tudi ni mogoče očitati bistvene pomanjkljivosti.

12. Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

13. O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

05.12.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1123/2015
• UPRS sodba I U 1255/2015
• UPRS sodba I U 1252/2015