UPRS sodba I U 230/2015

Jedro

Med stroške, ki povečujejo vrednost kapitala ob pridobitvi, se skladno z 98. členom ZDoh-2 všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Glede na navedeno mora davčni zavezanec, če želi uveljaviti stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali in da jih je plačal zavezanec (tretji odstavek 76. člena ZDavP-2). Stališče tožnika, po katerem se strošek v ocenjeni vrednosti prizna že na podlagi ugotovitve, da je bila obnova nepremičnine izvedena, je zato v nasprotju z zakonskim besedilom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo št. DT 42152-1643/2013-13 z dne 17. 7. 2014 je Davčni urad Koper tožeči stranki v ponovnem postopku odmeril dohodnino od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine od davčne osnove 43.090,85 EUR po stopnji 20 % v znesku 8.618,17 EUR in ji naložil, da odmerjeno dohodnino plača v 30 dneh od vročitve odločbe.

2. Predmet odmere je dobiček iz kapitala pri odsvojitvi stanovanja na naslovu A. Davčna osnova je ugotovljena z upoštevanjem vrednosti ob pridobitvi (83.368,07 EUR), stroškov ob pridobitvi (36.891,08 EUR), vrednosti ob odsvojitvi (165.000,00 EUR) in stroškov ob odsvojitvi (1.650 EUR). Stroški investicij v znesku 52.725,93 EUR, ki jih je uveljavljal in s cenitvijo dokazoval tožnik, pri odmeri niso v celoti upoštevani. Upoštevani so stroški investicij in vzdrževanja po računih v skupni višini 34.390,04 EUR, za katere je tožnik dokazal, da jih je plačal sam, ne pa tudi po računu št. PRA08-00030 v znesku 2.880,00 EUR, za katerega ni predložil dokazila o plačilu. Davčna stopnja je določena skladno s 132. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-05-89/2014-2 z dne 23. 12. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Odločba je po presoji pritožbenega organa pravilna in skladna z zakonom. Takšno in skladno s sodno prakso je tudi stališče, da je investicijske stroške pri odmeri mogoče priznati le, če jih je plačal davčni zavezanec, saj se davek odmerja zavezancu osebno in mu je glede na to mogoče priznati le stroške, ki so njemu osebno tudi nastali. Zakon torej določa, da se investicije in stroški, ki jih zavezanec ni plačal (torej tudi vloženo lastno osebno delo) v vrednost kapitala ob pridobitvi ne vštevajo. Ker je bilo po predloženih računih izkazano plačilo vlaganj (s pobotom) le v višini 34.390,04 EUR, mu vrednost vlaganj po računu PRA08-00030 v višini 2.880,00 EUR utemeljeno ni bila priznana. Iz predložene Ocene vlaganj s strani investitorja, ki jo je izdelal sodni cenilec gradbene stroke B.B. sicer izhaja, da znaša vrednost vlaganj v stanovanje 52.725,93 EUR. Cenitev dokazuje le to, da je bilo v obnovo stanovanja vloženega veliko dela in materiala, kot pa je bilo že pojasnjeno, se vloženo lastno delo oziroma delo, ki ga zavezanec ni plačal, pri znižanju davčne osnove ne upošteva. Nadalje se tudi ne more upoštevati strošek materiala, za katerega zavezanec ne more izkazati, da ga je plačal sam.

4. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi, vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila.

5. Tožnik je od družbe C. d.o.o., ki je bila dobavitelj materialov in opreme, pridobil in predložil računovodske izpiske, ki dokazujejo, da je investicijo plačal neposredno on sam in predložil tudi računa za opremo in splošno temeljnico o pobotu medsebojnih obveznosti za 57.683,40 EUR, vendar je davčni organ upošteval le stroške v višini 36.891,08 EUR z navedbo, da tožnik ni predložil dokazil, da je dokumentirane stroške in stroške iz cenitve plačal sam. S tem je kršen zakon v škodo tožnika, saj niti ZUP niti Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) dokaznih sredstev ne omejujeta. ZDoh-2 tudi ne določa, da mora zavezanec predložiti izpiske iz bank ali potrdila o prejemu, ki neposredno dokazujejo, da je plačilo fizično opravil zavezanec. Jasno je, da je taka zahteva, zlasti pri fizičnih osebah, pretirana. Katera fizična oseba pa hrani potrdila o prejemu plačil obrtniku, ki ga je plačala pred več leti? Zato je predložitev računa, ki se glasi na zavezanca popolnoma verjeten dokaz, da ga je zavezanec tudi plačal. Smisel 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 je v tem, da ne more zavezanec uveljavljati v olajšavo nekaj, kar je plačal npr. najemnik. Kolikor gre za nepremičnino, ki je v lasti zavezanca in zavezanec predloži račune za material, ki je bil kupljen za obnovo in prav tako predloži cenitveno poročilo o vrednosti vloženih del, ni razloga za dvom, da je te stroške plačal zavezanec, torej tožnik. Tožena stranka bi morala predložene dokaze, tudi indirektne, upoštevati in obravnavati.

6. Tožnik je predložil jasna dokazila o opravljenih investicijah, glede na to, da se računi za material glasijo nanj, ni dvoma, da je bil to strošek in plačilo zavezanca, kar se je tudi izkazalo iz naknadno predloženih računov. Ti računi pa prav tako, sicer posredno, dokazujejo, da je bila celotna investicija, katere višino dokazuje predložena cenitev, v finančni sferi zavezanca.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ. Nanje se zato sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

10. Med stroške, ki povečujejo vrednost kapitala ob pridobitvi, se skladno z 98. členom ZDoh-2 všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Glede na navedeno mora davčni zavezanec, če želi uveljaviti stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali in da jih je plačal zavezanec (tretji odstavek 76. člena ZDavP-2).

11. Po navedeni jasni zakonski določbi se torej investicije in stroški, ki jih zavezanec ni plačal, v vrednost kapitala ob pridobitvi ne vštevajo. Stališče tožnika, po katerem se strošek v ocenjeni vrednosti prizna že na podlagi ugotovitve, da je bila obnova nepremičnine izvedena, je zato v nasprotju z zakonskim besedilom.

12. Dokazi, ki jih je predložil tožnik, so bili v davčnem postopku izvedeni in pravilno presojeni. Navedbe tožnika o nezakonitem in neustavnem omejevanju dokaznih sredstev so zato neskladne s podatki upravnih spisov. Gre torej le za vprašanje ocene predloženih dokazov. Davčno upoštevnih stroškov v spornem delu pa tožnik tudi po presoji sodišča ni dokazal. Kot pravilno pojasni že tožena stranka, je cenitev pooblaščenega cenilca zgolj dokaz o vrednosti vlaganj, ne dokazuje pa, da so stroški investicij plačani in še nanj, da jih plačal tožnik sam in zato ni primeren dokaz za dokazovanje tega pravno relevantnega dejstva. Stroški po predloženih računih pa tožniku niso bili priznani le v znesku 2.880,00 EUR, za katerega tožnik ni dokazal, da ga je plačal sam. Račun, ki glasi na ime tožnika, to sicer verjetno izkazuje, vendar pa verjeten obstoj zatrjevanega dejstva, na katerega se sklicuje tožnik, za priznanje davčne ugodnosti ne zadošča.

13. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili vsi dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v davčnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

23.11.2016

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1807/2009
• UPRS Sodba I U 1715/2018-16
• sodba I U 879/2009