UPRS sodba I U 1409/2015

Jedro

Po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2 se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se davek odmeri od razlike med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v zadevi odmere davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2010 tožniku od davčne osnove 417 815,04 EUR odmeril davek po povprečni stopnji dohodnine 38,00% v znesku 158 769,72 EUR skupaj s pripadajočimi obrestmi v znesku 4 761,12 EUR in mu naložil v plačilo davek in obresti v skupnem znesku 163 530,84 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je davčni organ na podlagi podatkov iz obstoječih davčnih in drugih uradnih evidenc ter na podlagi podatkov, ki jih je pridobil od drugih oseb, ugotovil, da je tožnik v času od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2010 razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je tožnik napovedal davčnemu organu. Gre za razliko v znesku 1 006 628,89 EUR, saj je v tem obdobju povečal premoženje za 535 372,67 EUR in samo iz naslova dvignjene gotovine porabil 475 000,00 EUR, medtem ko so njegovi neto dohodki v tem času znašali le 3 743,78 EUR. Zato je davčni organ uvedel postopek odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za obdobje od leta 2007 do 2010 ter pri tem na podlagi zbranih podatkov ter z uporabo metode neto vrednosti ugotovil, da se je v obravnavanem obdobju neto vrednost tožnikovega premoženja povečala za 364 922,49 EUR, osebna poraba in izgube so znašale 361 907,30 EUR, tožnikovi obdavčeni dohodki oziroma dohodki, od katerih se davek ne plačuje, pa so znašali 298 624,16 EUR, kar pomeni, da so bili vir za povečanje njegovega premoženja tudi drugi, nepojasnjeni in nenapovedani dohodki. Tožnikove pripombe na zapisniške ugotovitve je prvostopni davčni organ delno upošteval s tem, da je ugotovil tožnikovo obveznost do matere A.A. v višini 10 390,59 EUR ter temu ustrezno znižal prvotno ugotovljeno davčno osnovo in odmerjeni davek, ki po pripombah znašata toliko, kot sledi iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Strinja se tudi z razlogi, ki so navedeni na straneh od 58 do 67 izpodbijane odločbe in po katerih tožnik ni uspel dokazati resničnosti posojilnega razmerja, ki izhaja iz kopije kreditne pogodbe z dne 20. 11. 2006 in iz ostalih predloženih listin. Tudi po mnenju davčnega organa druge stopnje gre za listine, ki jim ni mogoče zaupati, medtem ko tožnik ni predložil (drugih) prepričljivih in verodostojnih dokazov, ki bi dokazali obstoj razpoložljive gotovine v višini 320 000,00 EUR na dan 20. 11. 2006 in s tem resničnost zatrjevanega posojilnega razmerja.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Tožbo vlaga zaradi kršitve pravil postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi povzame izrek izpodbijane odločbe ter del zapisniških ugotovitev in pripomb na zapisnik, vključno s presojo, ki jo je naredil davčni organ v zvezi s posojilno pogodbo, sklenjeno med tožnikom kot posojilodajalcem in B.B. kot posojilojemalcem. Zaključek davčnega organa v tej zvezi tožnik v celoti zavrača ter navaja, da gre pri posojilnem razmerju za obligacijsko pravno razmerje, ki ga priznavata obe pogodbeni stranki in da je to razvidno iz izjav obeh strank in iz izjave odvetnika C.C., s katero le-ta potrjuje tako obstoj posojilnega razmerja kot tudi izročitev denarja. Stališče davčnega organa, da gre v konkretnem primeru za navidezno izkazano posojilno razmerje, po mnenju tožnika ni zadosti utemeljeno in očitno izhaja iz dejstva, da je B.B. ponaredil overitev svojega podpisa na pogodbi. Da je to storil brez vednosti tožnika kot posojilodajalca, je B.B. priznal davčnemu organu. Poleg tega davčni organ ni upošteval, da obličnost posojilne pogodbe ni predpisana in da je lahko tudi ustna, kar se pogosto dogaja. Fizične osebe običajno takšnih dokumentov ne hranijo in jih po koncu pravnega razmerja zavržejo, saj jih k hrambi ne zavezuje nobena pozitivna zakonodaja. V konkretnem primeru je bila pogodba sestavljena v pisni obliki in podpisana pri odvetniku C.C., ki je potrdil tudi izročitev denarja. Tožnik je izključno zaradi svoje pravne varnosti zahteval overitev podpisa posojilojemalca, ta pa je overitev ponaredil. Vsa ta dejstva pa na veljavnost pravnega posla, ki je bil sicer v celoti izpolnjen, ne vplivajo. Davčni organ svoje zaključke temelji samo na indicih, ki niso prepričljivi in ne upošteva načela sorazmernosti, ki bi ga pripeljalo k pravilni odločitvi. Ponareditev overitvenega žiga notarke predstavlja kaznivo dejanje. S tem, ko davčni organ šteje za verjetno, da je posojilna pogodba fiktivna, pa izraža sum, da je odvetnik s tem, ko je potrdil podpis pogodbe in izročitev denarja, prav tako storil kaznivo dejanje. Zato je imel davčni organ v skladu z ZUP možnost, da prekine postopek in počaka z odločitvijo do končnih ugotovitev organov pregona. Tako pa izpodbijana odločitev ne temelji na ustrezno visoki stopnji verjetnosti in kot takšna (dvomljiva) predstavlja prekomeren poseg v premoženjske interese davčnega zavezanca. In ker mora biti po stališčih Ustavnega sodišča pri poseganju države na premoženje davčnih zavezancev izključena vsaka možnost arbitrarnega odločanja s strani državnih organov, v konkretnem primeru pa dvom obstoji, bi moral davčni organ odločiti v skladu z načelom „in dubio contra fiscus“ in torej v tožnikovo korist upoštevati sklenjeno posojilno pogodbo.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih stališčih in predlogih.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu spisov in po tem, ko je slišalo tožnika, sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na razloge izpodbijane in drugostopne odločbe sklicuje. V zvezi s pritožbenimi ugovori le še dodaja:

9. Po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2, na katerih temelji odmera davka v konkretnem primeru, se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se davek odmeri od razlike med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Po določbah šestega odstavka istega člena se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec dokaže, da je nižja.

10. V konkretnem primeru ni spora o tem, da je tožnik v odmernem obdobju razpolagal s premoženjem oziroma s sredstvi, ki so precej presegli napovedane dohodke in da je bila zato podana podlaga za to, da se uvede postopek odmere davka na podlagi določb citiranega petega odstavka 68. člena ZDavP-2. Do stopnje verjetnosti in s tem v skladu z omenjenimi določbami se je ugotavljala tudi materialna resnica v konkretnem primeru. Tožnik nasprotno s svojimi navedbami in predloženimi dokazi, ki jih uveljavlja v tožbi, tudi po presoji sodišča, enako kot menita oba davčna organa, ne prepriča in s tem ne zadosti predpisanemu dokaznemu bremenu. V skladu s citiranimi zakonskimi določbami je namreč na tožniku, da svoje trditve (s stopnjo prepričanja oziroma gotovosti) dokaže.

11. Sodišče, kot že rečeno, sledi razlogom davčnih organov kot logičnim in prepričljivim. Razlogom davčnih organov sledi tudi v tistem delu, v katerem se nanašajo na posojilno razmerje tožnika z B.B. in ki jim tožnik v pogledu dejanskih okoliščin (kot edinim izrecno) nasprotuje tudi v tožbi. Tudi sodišče po pregledu spisov in potem, ko je izvedlo oba naroka, meni, da tožnik zatrjevanega posojilnega razmerja ter izročitve oziroma prejema denarja ni v zadostni meri izkazal. Pri tem ni mogoče mimo dejstva, da je obstoj posojilnega razmerja z B.B. tožnik prvič zatrjeval v pripombah na zapisnik, čeprav je bil že na začetku postopka pozvan, da navede in dokaže obstoj vseh morebitnih posojilnih razmerij in kar je tožnik, z izjemo obravnavanega, tudi storil. Za odločitev tudi nista in ne moreta biti odločilni izjavi, ki sta jih dala v davčnem postopku tožnik in B.B. kot pogodbeni stranki in s tem udeleženca v poslu. Izjava tožnika kot stranke v upravnem (davčnem) postopku je itak subsidiarne narave in mora biti podkrepljena še z drugimi dokazi. B.B. pa je izkazano ponaredil overitev podpisa na posojilni pogodbi. Kar po eni strani vzbudi utemeljen dvom v verodostojnost listine (pogodbe) kot takšne in po drugi strani, z ozirom na njegovo zavržno ravnanje, tudi dvom v verodostojnost B.B. izjav, ki jih je dal v zvezi s posojilnim razmerjem v davčnem postopku. Zatrjevanega posojilnega razmerja pa tudi ne izkazujejo predložene listine. Izvirnika posojilne pogodbe tožnik kljub izrecnemu pozivu davčnega organa (l. št. 23 upravnih spisov) ni predložil. S tem, ko na predloženi kopiji ni overitve (podpisa), pa ni izkazan niti dejanski čas njene sklenitve, oziroma ponareditev overitve celo utrjuje sodišče v prepričanju, da je bil, če sploh, dejanski čas sklenitve pogodbe različen od tistega, ki je naveden na predloženi kopiji pogodbe in ki ga zatrjuje tožnik v tožbi in pred tem že v davčnem postopku. Sicer pa gre tako pri pogodbi kot pri vseh ostalih predloženih listinah, vključno s potrdiloma, ki ju je podpisal odvetnik, za listine, ki jih je mogoče sestaviti naknadno. Iz omenjenih dveh potrdil razen tega ni razvidno niti za katero posojilo gre in kolikšen naj bi bil posojeni oziroma izročeni znesek. Drugih relevantnih dokazil, ki bi izkazovala pot domnevno (iz)posojenega denarja, tako v smislu izročitve kot vračila denarja, pa noben od obeh pogodbenikov ni predložil, čeprav bi zlasti posojilojemalec B.B. to lahko storil s tem, ko bi sledil pozivu davčnega organa prve stopnje (l. št. 19 upravnih spisov) in predložil dokazila o nadaljnjem razpolaganju z izposojenim zneskom.

12. Zaslišanje B.B. in odvetnika C.C. je tožnik prvič predlagal na (prvem) naroku pred sodiščem. Zaslišanje B.B. je sodišče štelo za prepozno in obenem tudi nepotrebno, saj je B.B. že podal izjavo v davčnem postopku, in ga je zato zavrnilo. Zadostne skrbnosti pa tožnik tudi ni izkazal v zvezi s predlaganim zaslišanjem odvetnika C.C., ki ga je sodišče sprva kljub (pre)poznemu predlogu nameravalo dopustiti, saj le-ta kljub izrecni zavezi tožnika, da bo zagotovil njegovo udeležbo na naroku in s tem omogočil predlagano zaslišanje, na narok ni pristopil.

13. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1057/2017-7
• UPRS Sodba I U 577/2018-9
• UPRS Sodba I U 2256/2018-40