UPRS sodba III U 226/2015

Jedro

Kot potni stroški se priznavajo le stroški, ki jih ima oseba s prihodom na delo ali s prevozom na službenem potovanju, to pa gotovo niso stroški, ki jih ima oseba za to, da izpolnjuje določene pogoje za opravljanje dela, za katerega prejema obdavčljivi dohodek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije v zadevi obnove odmere dohodnine za leto 2010 odločila, da se odločba št. 02-19046 z dne 16. 9. 2011 o odmeri dohodnine odpravi in nadomesti s to odločbo (točka 1. izreka), tožniku je za leto 2010 odmerila dohodnino v znesku 6.077,13 EUR (točka 2. izreka), razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 5.880,67 EUR znaša 188,37 EUR (točka 3. izreka), kar je bilo po odpravljeni odmerni odločbi zavezancu vrnjeno 2.309,15 EUR, mora zavezanec po tej odmerni odločbi plačati 2.497,52 EUR, v roku 30 dni na tam določeni račun (točka 4. izreka), sicer se bo po izteku tega roka zaračunalo zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (točka 5. izreka). Nadalje je še odločila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali ter da stranka trpi svoje osebne stroške (točka 6. izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka 7. izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bila z odločbo št. 02-19046 z dne 16. 9. 2011 tožniku odmerjena dohodnina za leto 2010 v višini 3.579,61 EUR. Davčni organ je potem, ko je odločba o odmeri dohodnine za leto 2010 dne 17. 10. 2011 postala dokončna, izvedel za nova dejstva, ki niso bila ugotovljena v prejšnjem postopku, zato je v skladu z drugim odstavkom 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel z obnovo postopka in dne 26. 5. 2014 izdal sklep št. DT 0611-500/2014 o obnovi postopka o odmeri dohodnine za leto 2010.

3. V obnovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da pri odmeri dohodnine tožniku niso bili upoštevani vsi prejeti dohodki v letu 2010. Tožniku je bila dana možnost, da se o dejstvih ugotovljenih v obnovljenem postopku izjasni. V skladu z določbo 109. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) je letna davčna osnova od dohodkov rezidenta, pridobljenih v davčnem letu, vsota davčnih osnov od dohodka iz zaposlitve, dohodka iz dejavnosti, dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, dohodka iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter drugih dohodkov, vključeno s povečanji in zmanjšanji, določenimi pri posamezni vrsti dohodkov. Na podlagi svojih podatkov in podatkov davčnega zavezanca, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, je tožniku odmerila dohodnino za leto 2010 v znesku 6.077,13 EUR. Ker je znesek dohodnine na letni ravni večji od zneska med letom plačane akontacije je tožniku naložila skladno z določbo četrtega odstavka 123. člena ZDoh-2 doplačilo razlike v znesku 188,37 EUR. Po odpravljeni odmerni odločbi je bilo tožniku vrnjeno 2.309,15 EUR, zato mora zavezanec po novi odmerni odločbi plačati 2.497,52.

4. Upravni organ druge stopnje je z odločbo št. DT 499-01-151/2015 z dne 20. 7. 2015 pritožbo tožnika zoper odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da so bili v prvotni odločbi o odmeri dohodnine za leto 2010 med drugim upoštevani preostali dohodki iz drugega pogodbenega razmerja v višini 3.275,36 EUR ter pri tem upoštevani stroški v višini 2.564,57 EUR. Na prvotno odločbo se tožnik po razpoložljivih podatkih ni pritožil. Kasneje pa je na poziv davčnega organa pritožnik javil podatke o svojih dohodkih iz tujine za leto 2010, na podlagi česar je bil izdan sklep o obnovi postopka, nato pa izpodbijana odločba. Tožnik je prijel za delo v tujini bruto dohodek v višini 7.790,00 EUR pri čemer so bili tožniku skladno z določbo 41. člena ZDoh-2 upoštevani normirani stroški v višini 10% od dohodka oziroma 779,00 EUR, poleg tega pa še dokumentirani dejanski stroški prevoza v višini 919,48 EUR.

5. Nadalje je navedel, da je tožnik v obnovljenem postopku uveljavljal stroške, ki jih je imel z obveznimi treningi in usposabljanjem za vzdrževanje licence za mednarodnega nogometnega sodnika v višini 5.822,78 EUR, ki jih ni mogoče upoštevati. Kot stroški prevoza se lahko upoštevajo le neposredni stroški v zvezi s prihodom na mesto opravljanja tistega dela, za katerega je zavezanec plačan in je bil ta njegov dohodek vključen v davčno osnovo. Stroški, ki jih ima oseba zato, da izpolnjuje pogoje za opravljanje določenega dela in niso neposredno povezani z opravljanjem dela, za katerega oseba prejme obdavčljivi dohodek, pa niso stroški, ki so neposredno povezani z opravljanjem dela. Uredba o davčni obravnavni povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba) povsem jasno določa, da se kot potni stroški priznavajo le stroški, ki jih ima oseba s prihodom na delo ali s prevozom na službenem potovanju.

6. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da je že v postopku izdaje izpodbijane odločbe pojasnil, da je v sklopu obveznih priprav na delo in rednega usposabljanja, dvakrat tedensko v Ljubljani opravljal redne treninge in redne preizkuse fizične pripravljenosti in usposobljenosti za delo nogometnega sodnika, s čemer so mu nastali potni stroški v obliki prevoza od doma do kraja treningov. Navedenih stroškov organ prve stopnje (v nadaljevanju tožena stranka) pri odmeri dohodnine ni upošteval, niti se do njih ni opredelil, zaradi česar odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih zato je podana bistvena kršitev določb postopka.

7. Tožena stranka je tudi zmotno ugotovila dejansko stanje in v posledici tega tudi napačno uporabila materialni predpis. Navaja, da so stroški, ki so nastali s prevozom na redne treninge in preverjanja nujno povezani s samim opravljanjem dela tožnika, kot nogometnega sodnika. V letu 2010 je opravil 74 obveznih treningov ter preizkusov usposobljenosti in analiz sojenja pri čemer so mu nastali stroški prevoza iz mesta bivanja do Ljubljane zato bi mu morala tožena stranka stroške prevoza tožnika v višini 5.822,80 EUR upoštevati. Obveznost tožnika skozi celo sezono je verodostojno predstavljena v dopisu Zveze nogometnih sodnikov Slovenije (v nadaljevanju ZNSS).

8. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo upravnega organa druge stopnje odpravi ter mu povrne stroške postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri utemeljitvi odločbe upravnega organa druge stopnje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločbo pritožbenega organa pravilna in zakonita. Sodišče se z njunimi razlogi strinja ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa še dodaja:

12. V zadevi je sporno, ali se pri ugotavljanju davčne osnove od preostalih dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDoh-2 upošteva zmanjšanje za prevoz na treninge, preizkuse usposabljanja ter analize sojenja.

13. Stroške v zvezi z delom ureja Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba), ki jo je izdala Vlada RS na podlagi pooblastila iz 44. člena ZDoh-2. Uredba v 3. členu določa, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in iz dela ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine stroškov javnega prevoza od običajnemu prebivališču najbližjega postajališča do mesta opravljenega dela, če je mesto opravljenega dela vsaj 1 km oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča (prvi odstavek 3. člena Uredbe). Povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju pa se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine dejanskih stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, za prevoz, ki se izvaja z osebnim avtomobilom ali kombiniranim vozilom v komercialne namene ali za najem osebnega avtomobila (prvi odstavek 5. člena Uredbe). Povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju se ne všteva v davčno osnovo, če je dokumentirano s potnim nalogom in računi. Iz potnega naloga mora biti razvidna odobritev delodajalca za posamezno vrsto prevozov (četrti odstavek 5. člena Uredbe). Skladno s citiranimi določbami Uredbe (ki se glede na to, da se Uredba primerno uporablja glede stroškov v zvezi z delom, opravljenim v okviru delovnega razmerja), se glede stroškov v zvezi z delom opravljenim v okviru pogodbenega razmerja, po oceni sodišča, kot stroški prevoza lahko upoštevajo le neposredni stroški v zvezi s prihodom na mesto opravljanja tistega dela, za katerega je bil davčni zavezanec plačan in je bil ta njegov dohodek vključen v davčno osnovo.

14. V zadevi ni sporno, da so stroški, ki jih v postopku odmere dohodnine uveljavlja tožnik le temu nastali v zvezi s prevozom na redne treninge, preverjanja ter analize sojenja, ki so sicer nujno povezani s samim opravljanjem dela tožnika, kot nogometnega sodnika. Po mnenju sodišča pa zatrjevani stroški, ki jih je imel tožnik v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za sojenje tekem v okviru organizacij UEFA in FIFA, sicer sojenj ne more izvajati, niso stroški, ki so neposredno povezani z opravljanjem dela sojenja, za katerega je tožnik prejel obdavčljivi dohodek. Iz Uredbe povsem jasno izhaja, da se kot potni stroški priznavajo le stroški, ki jih ima oseba s prihodom na delo ali s prevozom na službenem potovanju, to pa gotovo niso stroški, ki jih ima oseba za to, da izpolnjuje določene pogoje za opravljanje dela, za katerega prejema obdavčljivi dohodek. Zahteva tožnika, da bi se mu priznali navedeni stroški, kot stroški službenega potovanja oziroma stroški prevoza na delo, ki se ne vštevajo v davčno osnovo v skladu z 44. členom ZDoh-2 tako ni utemeljena, saj nima podlage v veljavnih predpisih. Upoštevaje uveljavljeno sodno prakso pa je treba določbe davčnih predpisov razlagati restriktivno.

15. Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev pravil postopka ni utemeljen. Nezadostna obrazložitev odločbe upravnega organa prve stopnje sicer predstavlja kršitev pravil postopka, vendar pa je bila navedena pomanjkljivost izpodbijane odločbe, po presoji sodišča, odpravljena v nadaljnjem postopku s pritožbo. Že prvostopni organ je tožnika, po prejemu pritožbe zoper izpodbijano odločbo z zapisnikom z dne 2. 2. 2015, seznanil z določbami četrtega odstavka 41. člena ZDoh-2 ter določbami Uredbe, ki se nanašajo na dejanske stroške, ki se priznajo v zvezi z doseganjem dohodka iz drugega pogodbenega razmerja, pojasnil mu je, katere dokaze mora zavezanec za davek zagotoviti, da jih lahko davčni organ upošteva v postopku ter ga pozval, da v danem roku poda pripombe na zapisnik, ki jih je tožnik skupaj z dokazi v danem roku tudi podal. Glede na opisani potek postopka in vsebino listin, ki se nahajajo v upravnem spisu, tožniku po presoji sodišča ni bila kršena pravica do zaslišanja, saj je imel v postopku dvakrat možnost izjaviti se o vseh spornih dejstvih. Upravni organ druge stopnje pa je pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe dopolnil in s tem odpravil pomanjkljivost izpodbijane odločbe upravnega organa prve stopnje (člen 251/1 ZUP). S tem pa tudi odpravil očitano bistveno kršitev pravil postopka.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 247/2015
• UPRS sklep in sodba I U 605/2014
• UPRS Sodba I U 11/2022-10