UPRS sodba I U 1856/2015

Jedro

Namen izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici, je omejen hierarhični nadzor drugostopnega nadzorstvenega organa nad zakonitostjo aktov prvostopnega organa, ne pa nad zakonitostjo svojih stališč in aktov. Presoja drugostopnega davčnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ po 276. členu ZUP o zakonitosti konkretne prvostopne odločbe, je izključena, če je sam o pritožbi oziroma o drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter tako odločbo presodil za zakonito.

Postopek odločanja v zadevi odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 pri tožniku je pravnomočno končan. Pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča določa ZUstS kot specialni predpis. Odločitev sprejeta na podlagi 48. člena ZUstS ima ob smiselni uporabi 43. in 44. člena istega zakona učinek razveljavitve, ki je v tem, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred njim, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Razveljavitev po navedenem ne daje podlage za poseganje v že pravnomočne odločbe. Odločba Ustavnega sodišča ima po navedenem omejen retroaktivni učinek, saj učinkuje na še nepravnomočno rešena razmerja nastala pred tem, ko je razveljavitev začela učinkovati, ne pa tudi na razmerja, ki so že pravnomočno urejena. Z izrednimi pravnimi sredstvi se torej v zadevah kot je slednja, po določbah ZUstS, ki so glede omenjenega vprašanja specialna v razmerju do ZUP oziroma ZDavP-2, v pravnomočno rešene zadeve ne more več posegati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance zahtevo tožnika za odpravo odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 42270-3789/2013-1 z dne 20. 6. 2013 po nadzorstveni pravici zavrglo.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v konkretni zadevi Davčni urad Ljubljana zavezancu odmeril davek na nepremično premoženje večje vrednosti. Zoper omenjeno odločbo je bila vložena pritožba, ki pa je bila dne 16. 6. 2014 zavrnjena kot neutemeljena z drugostopno odločbo št. DT 499-10-64/2014-2. Odločbe prvostopnega organa, katere pravilnosti in zakonitosti je drugostopni organ z zavrnitvijo pritožbe smiselno potrdil, zavezanec v upravnem sporu ni izpodbijal. Zato je postala pravnomočna. V nadaljevanju zavezancu pojasnjuje, da organ druge stopnje ne more odpraviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil. V okviru izrednega pravnega sredstva namreč ne more drugače presoditi zakonitosti uporabe materialnega prava v odločbi, ki jo je v pritožbenem postopku že sam presodil za zakonito. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča npr. v zadevi X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012.

3. V primeru, če je drugostopni organ že odločal o zakonitosti konkretnega pravnega akta v določeni zadevi v zvezi s pritožbo ali drugim pravnim sredstvom in v svoji odločbi sprejel pravno stališče, za katerega pritožnik meni, da je napačno, pritožnik pa zoper ta dokončni akt ni sprožil upravnega spora, tak pritožnik ne more uspešno uveljavljati zahteve za uporabo nadzorstvene pravice v smislu 274. člena Zakona o upravnem postopku, (v nadaljevanju ZUP) oziroma 88. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP).

4. Tožnik v tožbi navaja, da mu je bil z odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 20. 6. 2013 za leto 2013 odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti v višini 2.441,74 EUR, ki ga je tudi v celoti poravnal. Davčna osnova, od katere mu je bil davek odmerjen, temelji na določbi 193. in četrtega odstavka 244. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF). Za navedeni določbi pa je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-125/2014 z dne 19. 2. 2015 ugotovilo neskladnost z ustavo. Zaradi evidentne kršitve materialnega prava, ki je bilo uporabljeno tudi v odločbi z dne 20. 6. 2013, je toženi stranki podal pobudo, da po nadzorstveni pravici odpravi odločbo o odmeri davka za leto 2013. Meni, da je odločba tožene stranke, ki je tožnikovo pobudo zavrgla, napačna. Pri tem se sklicuje na 88. člen ZDavP-2, graja ozkost in neživljenjskost stališč tožene stranke in meni, da je v neenakem položaju s tistim tožnikom, ki mu je tudi po pravnomočnosti odmerne odločbe v revizijskem postopku Vrhovno sodišče le to odpravilo in s tem vzpostavilo zakonito stanje.

5. Sodišču zato predlaga naj njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki, da v postopku z izrednim pravnim sredstvom njegovi zahtevi ugodi ter odpravi odmerno odločbo z dne 20. 6. 2013 ter odloči o vračilu nezakonito plačanega davka s pripadki vred oziroma, da v sporu polne jurisdikcije samo odpravi izpodbijano odločbo ter odloči o vračilu nezakonitega plačanega davka s pripadki vred.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je odločilo izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V konkretnem primeru je sporna uporaba inštituta izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici iz 88. člena ZDavP-2, ki jo želi tožnik doseči v zvezi z izdano odločbo Davčnega urada Ljubljana št. DT 42270-3789/2013-1 z dne 20. 6. 2013, v zadevi odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013.

10. Kot navaja že tožena stranka, je povzeto po sodni praksi Vrhovnega sodišča, izraženi tudi v sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 106/2012, namen izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici, omejen hierarhični nadzor drugostopnega nadzorstvenega organa nad zakonitostjo aktov prvostopnega organa, ne pa nad zakonitostjo svojih stališč in aktov. Presoja drugostopnega davčnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ po 276. členu ZUP o zakonitosti konkretne prvostopne odločbe, je izključena, če je sam o pritožbi oziroma o drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter tako odločbo presodil za zakonito. Zato je bilo v skladu s sprejetim stališčem pravilno zavrženje tožnikovega predloga za odpravo odločbe Davčnega urada Ljubljana št. DT 42270-3789/2013-1 z dne 20. 6. 2013 po nadzorstveni pravici.

11. V zvezi z nadaljnjimi ugovori, ki se nanašajo na odločbo Ustavnega sodišča U-I-125/2014 z dne 19. 2. 2015 pa sodišče pripominja naslednje:

12. Zavezancu je bil z odločbo z dne 20. 6. 2013 odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013. Zoper omenjeno odločbo je vložil pravočasno pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za finance št. DT 499-10-64/2014-2 z dne 16. 6. 2014 zavrnjena. Odločba je bila zavezancu vročena 17. 7. 2014. Ni sporno, da tožnik ni vložil tožbe v upravnem sporu, zato je odločba z dne 20. 6. 2014, upoštevaje prvi odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z 225. členom ZUP, pravnomočna. Postopek odločanja v zadevi odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 pri tožniku je tako pravnomočno končan. Pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča določa Zakon o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) kot specialni predpis. Odločitev sprejeta na podlagi 48. člena ZUstS ima ob smiselni uporabi 43. in 44. člena istega zakona učinek razveljavitve, ki je v tem, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred njim, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Razveljavitev po navedenem ne daje podlage za poseganje v že pravnomočne odločbe. Odločba Ustavnega sodišča ima po navedenem omejen retroaktivni učinek, saj učinkuje na še nepravnomočno rešena razmerja nastala pred tem, ko je razveljavitev začela učinkovati, ne pa tudi na razmerja, ki so že pravnomočno urejena. Z izrednimi pravnimi sredstvi se torej v zadevah kot je slednja, po določbah ZUstS, ki so glede omenjenega vprašanja specialna v razmerju do ZUP oziroma ZDavP-2, v pravnomočno rešene zadeve ne more več posegati.

13. V zvezi s trditvijo tožnika, da je v neenakem položaju s tistimi zavezanci, ki jim je tudi po pravnomočnosti odmerne odločbe v revizijskem postopku Vrhovno sodišče to odločbo odpravilo ter s tem vzpostavilo zakonito stanje oziroma, da so bile v tožnikovo škodo kršene določbe 22., 25. in 147. člena Ustave RS, pa sodišče pripominja, da je predmet tega upravnega spora presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrženju tožnikove zahteve za odpravo odločbe z dne 20. 6. 2013 po nadzorstveni pravici. Omenjeni predmet torej ni identičen stanju, ki ga kot razlog za zatrjevano kršitev njegovih ustavnih pravic navaja tožnik. V konkretni zadevi tožnik tudi nesporno ni sprožil upravnega spora, za razliko od tistega upravičenca, ki je to storil (in torej ni v enakem položaju kot tožnik) in ki je po navedbah tožnika pred Vrhovnim sodiščem z revizijo tudi uspel.

14. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker ni podlage za ugoditev zahtevi tožnika po odpravi izpodbijane odločbe, tudi ni podane predpostavke za opredelitev glede njegovega zahtevka glede vrnitve plačanega davka.

15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

13.10.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1252/2015
• UPRS sodba I U 1840/2015
• UPRS sodba I U 1123/2015