VSRS Sklep I Up 102/2016

Jedro

Pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za tožbo zoper odločitev o zavrnitvi njihovega zahtevka za odpust uvoznih dajatev, ki so bile obračunane z odmerno odločbo, ki je bila odpravljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke št. DT 4242-83/2013-15 z dne 16. 4. 2015. Z njo je prvostopenjski carinski organ zavrnil tožničin zahtevek za odpust uvoznih in drugih dajatev ter obresti po odločbi DT 4242-127/2012-4 z dne 1. 8. 2012.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih svojega sklepa navaja, da je bila odmerna odločba carinskega organa z dne 1. 8. 2012, v zvezi s katero je tožnik predlagal odpust dolga, odpravljena s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 396/2014 z dne 27. 11. 2015. Ker odprava odločbe pomeni, da je vzpostavljeno stanje, kot da odmerna odločba ni bila izdana, tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora.

3. Tožnik (sedaj pritožnik) vlaga pritožbo in navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge po prvem odstavku 75. člena ZUS-1 (v pritožbi se nepravilno sklicuje na 338. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se s stališčem sodišča, da je izgubil pravni interes za nadaljevanje upravnega spora. Meni, da je nastala procesna situacija, ko bi tožena stranka morala ravnati v skladu z 39. členom ZUS-1, izpodbijano odločbo odpraviti, tožnikovo zahtevo pa zavreči in o tem obvestiti sodišče, ki bi od tožeče stranke zahtevalo, naj mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja pri tožbi, česar pa tožena stranka ni storila. Zaradi opustitve tožene stranke in zaradi izpodbijane odločitve sodišča izpodbijana odločba ni odpravljena, tožba pa je zavržena, torej stanje kot da ni bila vložena. Meni, da bi moralo sodišče tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v ponovni postopek pred prvostopenjski organ, ali pa samo spremeniti izpodbijano odločitev tako, da se zahteva zavrže, pri tem pa o stroških odločiti drugače in sicer po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 ali pa po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter samo reši zadevo, oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za tožbo zoper odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka za odpust uvoznih dajatev, ki so bile obračunane z odmerno odločbo, ki pa je bila odpravljena. Pritožnik si zato svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, tudi če bi sodišče vsebinsko odločalo o njegovi tožbi. Glede na to tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik za varstvo svojih pravic v upravnem sporu ne izkazuje pravovarstvene potrebe.

7. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

8. Ker si v tem primeru glede na zgoraj navedeno tožnik z vloženo tožbo, tudi če bi ji bilo ugodeno, ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja, je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (tožba se zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist), pravilna in zakonita. Obstoj zavrnilne odločbe, ki ne posega v pritožnikov pravni položaj, pa sam po sebi ni razlog, ki bi utemeljeval drugačno odločitev.

9. Ker tožena stranka po tem, ko je Vrhovno sodišče odpravilo odločbo, s katero so bile odmerjene uvozne dajatve, ni odpravila še odločbe o zavrnitvi zahtevka za odpust teh dajatev, ni utemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na 39. člen ZUS-1. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na določbe 25. člena ZUS-1, ki urejajo povrnitev stroškov upravnega spora v primerih iz 39. člena ZUS-1. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da je bila odmerna odločba odpravljena. Odločanje o odpustu odmerjenih dajatev namreč ni del postopka za njihovo odmero.

10. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

19.09.2016

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 126/2008
• Sklep I Up 165/2010
• VSRS Sklep I Up 50/2015