UPRS sodba I U 1492/2015

Jedro

Na podlagi 1. točke prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 v zvezi s prvim odstavkom 79. člena PZDDV-1 bi moral tožnik za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila DDV z računom in prevozno listino dokazati, da je bilo sporno blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) tožniku dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za obračunsko obdobje december 2011 od osnove 50.432,23 EUR po stopnji 20% v znesku 10.086,45 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od prvega dne zamude do dneva izdaje te odločbe v skupnem znesku 518,22 EUR (I. točka izreka). Rok plačila je 30 dni od vročitve te odločbe, po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (II. točka izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo slednjo. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III in IV izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor poslovnih knjig in dokumentacije, pridobivanje podatkov ter DDV (v nadaljevanju: DIN) za obdobje od 1. 12. 2011 do 31. 12. 2011. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik 7. 11. 2014, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je prvostopenjski organ kot neutemeljene zavrnil in razloge povzel v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik je v obračunu DDV za davčno obdobje december 2011 evidentiral dobavo blaga v Skupnost v vrednosti 50.432,00 EUR ter v skladu z 90. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) predložil tudi rekapitulacijsko poročilo, v katerem je evidentiral dobavo blaga nemškemu davčnemu zavezancu A. Tožnik je bil v postopku pozvan, da predloži vso razpoložljivo dokumentacijo v zvezi s tem poslovnim dogodkom, saj davčni organ razpolaga s podatkom nemškega davčnega organa, da nemški davčni zavezanec (A.) to dobavo zanika. Prvostopenjski organ navaja dokumentacijo, ki jo je v predmetnem postopku predložil tožnik. V postopku je bil tožnik, glede na to, da je prihajalo do nejasnosti glede dejanske dobave (vračila blaga), pozvan, da predloži še dodatna dokazila o predmetni dobavi (vračilu blaga), glede na to, da so bili predloženi dokumenti nepopolni in sestavljeni v nasprotju z zakonskimi zahtevami. Predloženi CMR številka 010337 (najprej predložen izvod za pošiljatelja, ki se razlikuje od izvoda za prevoznika) je nepopolno sestavljen, saj na njem ni izpolnjenih ali so nepopolno izpolnjene rubrike, ki jih navaja.

3. Predmetno vračilo blaga, kolikor bi držale tožnikove navedbe, da je šlo za vračilo blaga zaradi reklamacije ali kakšnega drugega vzroka, je bilo tudi sicer v nasprotju z običajno poslovno prakso glede reklamacij za dobavljeno blago. Tožnik je namreč naknadno predložil račune, ki so se nanašali na pridobitve blaga, te pa so se nanašale na obdobje od avgusta 2010 do avgusta 2011 (teh računov ni evidentiral na predmetnem bremepisu, kar bi moral storiti). Reklamacijo in posledično vračilo blaga je treba predhodno jasno opredeliti kot tako in sestaviti o tem ustrezen dokument, ki ga na podlagi vnaprejšnje komunikacije med obema stranema potrdi dobavitelj. Posledica teh dejanj je nato vračilo blaga in ustrezen dokument. Tožnik te dokumentacije ni predložil, v svojih poslovnih knjigah pa je evidentiral nepotrjeni bremepis kot terjatev do kupca. Navedeno (vrnjeno) blago tudi ni bilo plačano ali terjatev poravnana na kakšen drug način. Prvostopenjski organ je od tožnika zahteval, naj v skladu z določili 136. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (v nadaljevanju PZDDV-1) predloži pisni dogovor med kupcem in dobaviteljem o vračilu blaga in posledično dobropis, posredovan s strani nemškega davčnega zavezanca, s katerim potrjuje prejem spornega blaga in njegovo evidentiranje v svojih poslovnih knjigah in evidencah. Prvostopenjski organ ugotavlja, da v predmetni zadevi ne gre za vračilo blaga in da tožnik ni dokazal, da je blago dobavil nemškemu davčnemu zavezancu.

4. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je predloženi bremepis sestavljen v nasprotju z določili 81. člena ZDDV-1, ki se nanašajo na račun. Tožnik bi moral nemškemu (kupcu), glede na to, da je sporno dobavljeno blago predhodno plačal, izstaviti račun in ne bremepis. Ko je to blago zapuščalo slovensko davčno območje, je bilo treba kot dokaz, da se je to res zgodilo sestaviti ustrezno prevozno listino. To ni bilo storjeno, saj na predmetnem CMR ni specificirano, kaj je bilo predmet prevoza, niti na njem ni naveden kakšen drug dokument, ki bi spremljal tovor. Izpolnjene pa tudi niso vse rubrike v CMR. Kasnejša pojasnila in dopis nemškega kupca tožniku ne zadoščajo. Nemški kupec (ali dobavitelj) je nemškemu davčnemu organu zanikal pridobitev spornega blaga. V konkretni zadevi pa je bistveno posredovanje ustreznih listinskih dokazov glede dobave oz. pridobitve blaga in njihovo ustrezno evidentiranje v knjigovodskih oz. davčnih evidencah v obdobju, ko so se poslovni dogodki zgodili (62. člen in 63. člen ZDDV-1). Tožnik bi, da bi odvrnil sum izdaje fiktivne listine (sporni bremepis) moral razpolagati s pisnim sporazumom o reklamaciji, vračilu oz. prodaji blaga. Ne nazadnje pa je pri presoji verodostojnosti posla treba upoštevati tudi dejstvo, da blago, ki je predmet vračila (pravilno dobave), tudi ni bilo plačano, niti tožnik po pretečnih skoraj treh letih ni zahteval poplačila svoje terjatve. Tožnik bi moral v postopku (s predpisano dokumentacijo) dokazati, da je blago res dobavil. Tožnik pa te dobave ni dokazal.

5. Prvostopenjski organ zato zaključuje, da oproščena dobava blaga ni dokazana in posledično blago (v smislu davčne zakonodaje) ni zapustilo slovenskega davčnega območja, kar pomeni, da za tožnika posledično nastopijo davčne posledice v obliki naknadno obračunanega DDV. Iz določb 46. člena ZDDV-1 izhaja kdaj gre za oproščene dobave. Vendar so ta določila povezana z določenimi zakonskimi obveznostmi, ki jih mora izpolnjevati davčni zavezanec, ki opravi oproščeno dobavo. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbe ZDDV-1, ki jih citira (členi: 3, 33, 46, 62, 63, 67, 82 in 85 ZDDV-1). Pravica do oprostitve plačila DDV (dobava v Skupnost) se prizna le, kadar temelji na verodostojnih listinah, iz katerih je jasno in brez dvoma razviden obseg in vrsta zaračunanih dobav. Ker tožnik ni dokazal sporne oproščene dobave nemškemu poslovnemu partnerju, posledično pomeni, da gre za obdavčljiv dogodek v smislu odsvojitve blaga v obračunskem obdobju december 2011. Zato se tožniku obračuna DDV od osnove 50.432,23 EUR.

6. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, saj se z odločitvijo strinja. Med drugim se sklicuje tudi na sodbe SEU v zadevah R., C-285/06, Collée, C-146/05 ter Teleos plc in drugi, C-409/94. Dobavitelj, ki želi dokazati dobavo blaga v drugo državo Skupnosti, je dolžan predložiti verodostojen dokaz, da je bilo blago odposlano ali odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico in da je kupec iz druge države članice to blago dejansko prejel.

7. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v tožbi ter uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Izrecno pa uveljavlja kršitve temeljnih načel in ustavno zajamčenih človekovih pravic in svoboščin iz 2., 14., 22., 33. in 120. člena Ustave RS. Prvostopenjski organ je tožniku odmeril sporni DDV na podlagi ocene, da tožnik ni dokazal, da je v zvezi z blagom v vrednosti 50.432,23 EUR dejansko prišlo do vračila blaga poslovnemu partnerju A. iz Nemčije oz., da je to blago bilo dejansko prepeljano iz območja Slovenije in izročeno omenjenemu prejemniku v Nemčijo. Tožnik je v predhodnem postopku podal podrobne pripombe in predložil številne dokaze, s katerimi je izkazoval, da je takšno stališče v dejanskem in pravnem pogledu zmotno. Tožena stranka je v postopku na obeh stopnjah ignorirala vse predložene listinske dokaze s strani tožnika. Brez upravičenega razloga jih je štela za neverodostojne in je zavrnila vse dodatne dokazne predloge, ki jih je podal tožnik v smeri popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Organi tožene stranke so povsem enostransko, neobjektivno in z očitnim namenom obdržati v veljavi sporni obračun DDV, interpretirali v postopku zbrane dokaze.

8. Tožena stranka ni priznala davčne oprostitve predvsem iz razloga, ker naj bi na podlagi obvestila nemškega davčnega organa ugotovila, da nemški prejemnik blaga A. zanika, da bi bil v poslovnem odnosu s tožnikom. Tožnik je v predhodnem postopku predložil bremepis št. 02764-2011 z dne 27. 12. 2011, v katerem nemška družba potrjuje, da je prejela blago po predmetnem bremepisu. Tožnik je predložil tudi dokaze, s katerimi je izkazoval obstoj poslovnega razmerja z navedeno nemško družbo. Tako je v dejanskem pogledu obstajala sporna okoliščina, ali je nemški zavezanec dal nemškim davčnim organom točno izjavo, da ni bil s tožnikom v poslovnem odnosu. Tožnik je predlagal, da se ta okoliščina razčisti z nadaljnjimi poizvedbami pri nemških davčnih oblasteh. Tožena stranka pa je navedeno možnost zavrnila in se ukvarjala s tem, zakaj naj bi bilo prvotnemu obvestilu nemškega organa bolj verjeti, kot vsem predloženim nasprotnim dokazom.

9. Tožnik nadalje navaja, da se je tožena stranka ukvarjala z ugotavljanjem pomanjkljivosti pri izpolnjevanju tovornega lista, ki je bil predložen, kar naj bi po njenem vzbujalo resen dvom v to, da je bilo sporno blago res prepeljano v Nemčijo. Tožena stranka je ignorirala vse ostale dokaze, vključno z računi o opravljenem prevozu. Zavrnila je tudi predlog za zaslišanje prevoznika in drugih prič o tem, da je bil prevoz dejansko opravljen. Tudi v tem pogledu je šlo za kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik je bil onemogočen pri dokazovanju, da je bil sporni prevoz dejansko opravljen. Zavrnitev teh dokazov je bila nesprejemljiva tudi iz razloga, ker je bilo izkazano, da obstojata dve nasprotujoči izjavi nemškega zavezanca. Poleg tega je bilo logično, da na tovornem listu (zaradi pomanjkanja prostora na obrazcu) ni bilo mogoče podrobno navesti vse artikle, ki so bili v pošiljki, zaradi česar je bilo vpisano le “3x paleta“. Prav tako je bila izpostavljena okoliščina, da tožnik ni terjal nemškega partnerja za plačilo vrnjenega blaga, čeprav je tožnik za to pojasnil razlog. Namesto, da bi davčni organ s pomočjo nemških davčnih oblasti preveril, kako je bila zadeva evidentirana v poslovnih knjigah nemškega kupca, se je ukvarjal s tem, da tožnik na podlagi pomanjkljivega CMR ne bi smel knjižiti predmetnih poslovnih dogodkov.

10. Tožniku je bilo v postopku tudi onemogočeno, da bi se pravočasno seznanil z nekaterimi ključnimi listinami (zlasti s poročilom nemških davčnih organov), zaradi česar v postopku ni mogel sam pravočasno preskrbeti ustreznih dokazov direktno od nemškega davčnega urada, ki jih organi tožene stranke očitno niso želeli pridobiti. Tožnik vztraja, da je šlo za kršitev pravice tožnika do dokazovanja oz. sodelovanja v upravnem postopku ter, da so bila kršena tudi temeljna načela in ustavno zajamčene človekove pravice in svoboščine iz 2., 14., 22., 33. in 120. člena Ustave RS. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka, ki jih priglaša.

11. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb, saj so tožbeni in pritožbeni ugovori enaki. Tožena stranka vztraja pri dokazni oceni, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da je bilo obravnavano blago dejansko vrnjeno oz. odposlano do družbe v Nemčiji oz. ni dokazano, da bi blago zapustilo območje Slovenije. Prav tako nemška družba tega blaga ni nikoli plačala, tožnik pa ni nikoli zahteval poplačila te svoje terjatve.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločbo tožene stranke, pravilna in zakonita. Sodišče se z njunimi razlogi strinja ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

14. V obravnavanem primeru je sporno uveljavljanje pravice do oprostitve plačila DDV iz naslova izdanega bremepisa v zvezi z vračilom blaga (dobave) družbi A. s sedežem v Nemčiji. V postopku je bil sprejet zaključek, da tožnik ni uspel dokazati, da je bilo blago dejansko vrnjeno oz. poslano omenjeni družbi v Nemčijo oziroma ni dokazano, da bi to blago zapustilo območje Republike Slovenije. S tem pa tožnik ni izpolnil pogojev za oprostitev plačila DDV po točki 1) prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 v povezavi z prvim odstavkom 79. členom PZDDV-1, zaradi česar mu je z izpodbijano odločbo naloženo plačilo DDV v višini 10.086,45 EUR.

15. Na podlagi točke 1) prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njen račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki delujeta kot taka v tej drugi državi članici. Na podlagi prvega odstavka 79. člena PZDDV-1, davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa. Če blago odpošlje ali odpelje iz Slovenije v drugo državo članico oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njen račun, lahko dobavitelj blaga poleg računa in namesto dokumenta iz prvega odstavka tega člena kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, uporabi tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga (drugi odstavek 79. člena PZDDV-1).

16. Dokaz o tem, da je bilo blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico je eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do oprostitve plačila DDV, kar izhaja tudi iz sodne prakse SEU (glej sodbi SEU v že omenjeni zadevi Collée ter Teleos plc in drugi). S sodbami SEU razlaga pravo EU, med drugim tudi Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu DDV (UL L 347 s spremembami, v nadaljevanju: Direktiva 2006/112), ki je v skladu s členoma 411 in 413 razveljavila in nadomestila zakonodajo Unije, ki je veljala za področje DDV ter tudi Šesto direktivo Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem DDV: enotna osnova za odmero (77/388/EGS, v nadaljevanju: Šesta direktiva).

17. Prvostopenjski organ se pri opisu okoliščin konkretnega primera sklicuje na naslednje ugotovitve v postopku: - tožnik je v poslovnih knjigah in evidencah v mesecu decembru 2011 evidentiral nepopolno oz. neverodostojno listino – bremepis, iz katerega ni moč jasno in brez dvomov ugotoviti dejanskega stanja pri predmetnem vračilu (oz. dobavi) predmetnega blaga. Nemški davčni zavezanec v času nastanka poslovnega dogodka ni potrdil te dobave (vračila blaga ali nakupa); - dokazilo - prevozni dokument – CMR, da je sporno blago res zapustilo slovensko davčno območje, je pomanjkljivo izpolnjen in se tudi razlikuje v izvodih, ki bi morali biti identični za pošiljatelja in prevoznika ter tudi ne izkazuje, za katero blago je sploh šlo. Z ugotovitvijo, da je to najpomembnejši dokaz o tem, ali je sporno blago zapustilo davčno območje Slovenije, pa se strinja tudi sodišče.

18. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 v zvezi s prvim odstavkom 79. člena PZDDV-1 bi moral tožnik za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila DDV z računom in prevozno listino dokazati, da je bilo sporno blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico. V postopku pa je bilo pravilno ugotovljeno, da predloženi tovorni list – CMR v zvezi s sporno dobavo oz. vračilom blaga iz Republike Slovenije v Nemčijo, ne vsebuje vseh obveznih podatkov in da je pomanjkljiv do takšne mere, da tudi po presoji sodišča ne omogoča preizkusa.

19. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da gre zgolj za formalizem in pritrjuje navedbam prvostopenjskega organa, da nihče ne zahteva, da bi moralo biti na prevoznem dokumentu specificirano vse blago. Že prvostopenjski organ je tožniku pojasnil, da je prav zato namenjena na CMR rubrika pod številko 5 - priložena spremna listina, ki je bila na predmetnem CMR neizpolnjena; v rubriki – oznaka in številka tovorkov – vrsta blaga pa je bila le navedba “3 x paleta“. Pravilno je tudi davčni organ ugotovil, da na predmetnem CMR ni izpolnjena rubrika 4 – nakladišče z datumom ter, da se razlikujeta CMR v izvodu za pošiljatelja, kjer ni izpolnjena rubrika - 24 (pošiljko prevzel na razkladišču z navedbo datuma), medtem, ko je ta rubrika na izvodu za prevoznika izpolnjena. Sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da morajo biti vsi izvodi CMR identični in da gre za ključni dokaz, ali je bilo blago res dobavljeno v drugo državo članico. Tudi po presoji sodišča tožnik zaradi pomanjkljivo izpolnjenega CMR za predmetno dobavo ni uspel dokazati, da izpolnjuje pogoje iz 1. točke prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 za uveljavljanje pravice do oprostite plačila DDV.

20. Sodišče pa se strinja tudi z dokazno oceno davčnega organa glede ostalih dokazov, na katere se sklicuje tožnik. Glede potnega naloga, ki ga je tožnik posredoval od prevoznika B.B. s.p., v zvezi s prevozom spornega blaga, je prvostopenjski pojasnil, da je sestavljen naknadno, po opravljeni storitvi (saj nosi datum 24. 12. 2011), moral pa bi biti sestavljen pred transportom, zaradi česar ni verodostojen. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da nemški davčni zavezanec, v času, ko je poslovni dogodek nastal (decembra 2011) nepravilnega bremepisa ni potrdil. Iz izpisov elektronskih komunikacij med tožnikom in nemškim davčnim zavezancem pa ni bilo mogoče nesporno ugotoviti, da je nemški zavezanec potrdil prejem blaga ali sprejel vračilo.

21. Ob vseh navedenih ugotovitvah se v obravnavani zadevi tudi sodišče strinja z zaključkom obeh davčnih organov, da tožnik v postopku ni dokazal, da bi bilo predmetno blago vrnjeno oz. dobavljeno nemškemu davčnemu zavezancu in da so s tem podani pogoji za oprostitev plačila DDV iz 1. točke 46. člena ZDDV-1. Pri tem je kot ključni razlog upošteval, da tožnik ni predložil pravilno in popolno izpolnjene prevozne listine (CMR) ali drugega ustreznega dokumenta, iz katerega bi moralo biti jasno razvidno, da se nanaša prav na prevoz spornega blaga. Takšno stališče pa izhaja tudi iz sodne prakse SEU. Iz sodbe SEU v zadevi Teleos plc in drugi, C-409/04 npr. izhaja, da je treba glede na izraz „odpošlje“, člena 28a(3), prvi pododstavek, in 28c(A), prvi podostavek Šeste direktive razlagati tako, da je pridobitev blaga znotraj Skupnosti opravljena in se oprostitev dobave znotraj Skupnosti uporabi le, če je bila lastninska pravica na blagu prenesena na kupca in je dobavitelj dokazal, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in da je zaradi te pošiljke ali prevoza fizično zapustilo ozemlje države članice dobave.

22. Zato niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da naj bi tožnik dokazal, da je bilo sporno blago dejansko odpeljano iz ozemlja Republike Slovenije in dobavljeno (vrnjeno) nemški družbi v Nemčijo, torej v v drugo članico EU oziroma, da bi davčni organ moral sam ugotavljati navedeno dejstvo. Dokazno breme je namreč v skladu z določbo 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) na strani tožnika. Tožnik pa nasprotnega ni dokazal.

23. Tožnik v tožbi prvostopenjskemu in drugostopenjskemu organu očita, da nista izvedla dokazov, ki jih je predlagal. Po presoji sodišča navedeni očitki niso utemeljeni. Vsebino dokazil v obravnavanem primeru določata ZDDV-1 in PZZDV-1, ki natančno določata, na kakšen način se dokazuje, da je blago v primeru, ko gre za dobavo znotraj EU, odposlano ali odpeljano v drugo državo članico. Po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave blaga v druge države članice, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora za namene DDV. Gre za izpeljavo načela obdavčitve po namembnem kraju, saj je posledica dobave blaga v drugo državo članico, pridobitev blaga v drugi državi članici. Zato je davčni zavezanec oproščen plačila DDV le, če dokaže, da je bilo blago dejansko prepeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico EU. Ker gre za davčno oprostitev, je potrebno določbo prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 razlagati restriktivno. Pravica do oprostitve plačila DDV namreč ne pripada davčnim zavezancem avtomatično, marveč morajo v postopku izkazati, da izpolnjujejo pogoje, kot jih določa pravo EU in nacionalna zakonodaja za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila DDV. Po presoji sodišča navedene zahteve tudi niso pretirane in ne pomenijo kršitve načela sorazmernosti.

24. Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi med drugim sklicuje tudi na informacijo, prejeto s strani nemškega davčnega organa, da nemška družba v Nemčiji, ki naj bi prejela sporno blago, ni prijavila te dobave. Vendar pa ob neobstoju ustreznih dokazil, ki bi izkazovali tako dobavo, sklicevanje tudi na navedeno informacijo, pridobljeno s strani nemških davčnih organov, ni odločujoče. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi davčni organ moral o tem opraviti poizvedbe pri nemških davčnih organih. Prav tako zavrača tožnikove očitke, da se je davčni organ pri svoji odločitvi oprl tudi na okoliščino, da tožnik ni terjal nemškega partnerja za plačilo spornega blaga (ki naj bi bilo vrnjeno), čeprav je tožnik za to pojasnil razlog. Kot že povedano, sta to le dodatne okoliščine, na katere se pri svojih ugotovitvah sklicuje davčni organ, ki pa za zadevo niso odločilnega pomena.

25. Tožnik je v postopku sodeloval, vročen mu je bil zapisnik DIN, na katerega je podal pripombe, ki ji je davčni organ tudi obravnaval. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore o kršitvah pravil postopka (nepravočasni seznanitvi z nekaterimi listinami, kar naj bi bilo poročilo nemških organov). Po presoji sodišča se tožnik neutemeljeno sklicuje na kršitev temeljnih načel in ustavno zajamčenih človekovih pravic in svoboščin, pri čemer se sklicuje na člene 2, 14, 22, 33 in 120 Ustave RS. Ker gre za povsem pavšalne ugovore, se sodišče do njih ne more opredeliti. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov, kot drugostopenjski organ, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče.

26. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

27. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

28. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

19.09.2016

Podobni dokumenti:

• sodba U 2791/2006
• sodba U 2133/2004
• sodba I U 851/2009