UPRS sodba I U 1647/2015

Jedro

V skladu s 54. členom ZDavP-2 lahko davčni zavezanec v 12 mesecih od poteka roka za predložitev obračuna predloži popravek davčnega obračuna, če pozneje ugotovi, da je v predloženem davčnem obračunu davčno obveznost izkazal previsoko glede na obveznost, ki bi jo moral izkazati na podlagi zakona o obdavčenju. Popravljenemu davčnemu obračunu mora priložiti obrazložitev o razlogih, zaradi katerih je davčno obveznost izkazal previsoko. Če iz obrazložitve izhaja, da popravek obračuna ni utemeljen, davčni organ popravka davčnega obračuna ne sprejme in o tem obvesti zavezanca za davek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek za vračilo prispevkov delodajalca za socialno varnost od izplačane odpravnine iz razloga nesposobnosti bivši zaposleni delavki A.A. v znesku 1.945,87 EUR, ki ga je tožeča stranka uveljavljala na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010.

2. Odločitev je utemeljena z ugotovitvijo, da je tožeča stranka odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti izplačala dne 17. 11. 2009 in da je prispevke delodajalca obračunala in plačala v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV). Z odločbo U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010, na katero se sklicuje tožeča stranka, je Ustavno sodišče ugotovilo, da je tretji odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo in odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Odločba Ustavnega sodišča je začela učinkovati 31. 7. 2010. Neskladje tretjega odstavka 3. člena ZPSV z Ustavo je bilo odpravljeno z uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), ki je stopil v veljavo 1. 1. 2013. Od uveljavitve ZPIZ-2 se od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne plačujejo niti prispevki delojemalca niti prispevki delodajalca. V vmesnem obdobju (od odločbe Ustavnega sodišča do uveljavitve ZPIZ-2) pa so se prispevki delodajalca plačevali.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-02-3/2015-3 z dne 12. 10. 2015 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Pogoje za vračilo davka v davčnem postopku ureja 97. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ti pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, ker preplačilo davka po predloženem davčnem obračunu ni izkazano.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in vztraja, da je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča o ugotovljeni neskladnosti tretjega odstavka 3. člena ZPSV upravičen tako njen zahtevek do vračila plačanih prispevkov delavca (ki jih je na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 593/2014 z dne 28. 8. 2014 delavki plačala dne 1. 10. 2014) kot tudi zahtevek za vračilo plačanih prispevkov delodajalca, ki je predmet tega postopka. Trdi namreč, da je tožena stranka z njihovim plačilom neupravičeno obogatena. 6. člen ZPSV se sklicuje na 3. člen istega zakona, zato se prispevki delodajalca plačujejo le od prejemkov, od katerih se plačujejo prispevki delojemalca. Ustavna odločba torej vpliva tudi na razlago oziroma vsebino 6. člena ZPSV. Določbe ZDavP-2, na katere se sklicuje pritožbeni organ, so relevantne le za vprašanje preveč plačanih davkov in prispevkov v obračunskem smislu, ne pa za primer, ko podlaga za plačilo in s tem neupravičena obogatitev nastopi naknadno. Odločba v tem pogledu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je ob izplačilu odpravnine prispevke obračunala in plačala skladno z zakonom. S pravnomočnostjo sodno določene obveznosti plačila (ter dejanskega plačila) predhodno odtegnjenih prispevkov delavki, je nastopila logična posledica, da je tožena stranka dolžna plačani znesek prispevkov vrniti, saj ga tožeča stranka ni dolžna plačati dvakrat.

5. Na tej podlagi tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke za vračilo nepotrebno plačanih prispevkov za socialno varnost v znesku 1.945,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2014 dalje do plačila, ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov upravnega spora v roku 15 dni, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbene navedbe v celoti prereka. Vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Vračilo preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka je kot upravna stvar urejeno v določbah ZDavP-2, ki v razmerju do določb OZ predstavljajo lex specialis. Specialna ureditev vračila preveč ali neupravičeno odmerjenega davka kot ene od pojavnih oblik zatrjevane neupravičene obogatitve v določbah ZDavP-2 kot lex specialis izključuje uporabo določb OZ, na katere se sklicuje tožeča stranka (enako npr. sklep VS III Ips 3/2009).

9. Za vračilo davka se torej uporabljajo izključno določbe ZDavP-2 o vračilu davka. Sklicevanje tožene stranke na določbe 54. in 97. člena ZDavP-2 zato ni neutemeljeno. Po njih (97. člen ZDavP-2) pa se davek vrne, če je preplačilo ugotovljeno z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom. Če je bil, kot v obravnavanem primeru, davek plačan na podlagi in v skladu s predloženim davčnim obračunom, se po navedeni določbi davek vrne po prejemu popravljenega obračuna, v katerem je izkazana nižja davčna obveznost oziroma na podlagi odločbe, s katero je v postopku davčnega nadzora ugotovljeno preplačilo.

10. V skladu s 54. členom ZDavP-2 lahko davčni zavezanec v 12 mesecih od poteka roka za predložitev obračuna predloži popravek davčnega obračuna, če pozneje ugotovi, da je v predloženem davčnem obračunu davčno obveznost izkazal previsoko glede na obveznost, ki bi jo moral izkazati na podlagi zakona o obdavčenju. Popravljenemu davčnemu obračunu mora priložiti obrazložitev o razlogih, zaradi katerih je davčno obveznost izkazal previsoko. Če iz obrazložitve izhaja, da popravek obračuna ni utemeljen, davčni organ popravka davčnega obračuna ne sprejme in o tem obvesti zavezanca za davek. Če davčni zavezanec izjavi, da pri popravku vztraja, lahko davčni organ preveri utemeljenost popravka v davčnem nadzoru.

11. V vprašanje učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-214/09, Up 2988/08 z dne 8. 7. 2010, s katerim je po navedbah tožbe odpadla podlaga za plačilo prispevkov, se sodišče ni spuščalo, saj se to vprašanje, ob opisani pravni ureditvi, presoja v postopku odločanja o sprejemu popravka davčnega obračuna in ne v postopku odločanja o zahtevi za vračilo davka. Kljub temu pa sodišče glede na tožbene navedbe ugotavlja, da iz izreka in obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča nedvomno izhaja, da se ugotovljena neustavnost nanaša izključno na prispevke delavcev, ki se plačujejo iz njihove bruto plače, ne pa tudi na prispevke za socialno varnost, ki bremenijo delodajalca in da s sklicevanjem na navedeno odločbo Ustavnega sodišča tožnik že iz tega razloga ne more biti uspešen. Ker skladno s 30. členom ZUstS že Ustavno sodišče pri odločanju o ustavnosti predpisa lahko oceni tudi ustavnost drugih določb istega ali drugega predpisa, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve, pa, ob jasni vsebini odločbe Ustavnega sodišča, njenih učinkov tudi ni mogoče širiti na način, ki ga predlaga tožnik.

12. V obravnavanem primeru ni spora, da preplačilo davka v zvezi s predloženim obračunom ni ugotovljeno in da tožeča stranka popravka davčnega obračuna ni predložila, čeprav bi to v predpisanem roku 12 mesecev glede na datum predložitve obračuna (17. 11. 2009) in datum učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča ( 31. 7. 2010) lahko storila. Zato tudi po presoji sodišča v določbah ZDavP-2 ni podlage za vračilo, ki ga uveljavlja tožeča stranka.

13. Ker so po povedanem tožbeni ugovori neutemeljeni, je sodišče na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

15. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

19.09.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1574/2015
• UPRS Sklep I U 1466/2017-12
• sodba I U 809/2009