UPRS sodba I U 822/2015

Jedro

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-313/13 presodilo, da je določanje davčne osnove s pomočjo posplošene tržne vrednosti nepremičnin iz Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin, protiustavno. Zakonska ureditev modelov metod vrednotenja nepremičnin v omenjenem zakonu namreč ni zadostila zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave. Meni, da je glede na navedeno, iz enakih razlogov v neskladju s 147. členom Ustave tudi drugi odstavek 5. člena ZDDD, ki kot osnovo za davek od podedovanih ali v dar prejetih nepremičnin šteje 80 % njihove posplošene tržne vrednosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4222-3713/2014-9 z dne 29. 12. 2014 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije davčni zavezanki od davčne osnove 226.002,60 EUR odmerila davek na dediščine in darila v znesku 50.400,78 EUR, kar vse mora biti plačano v 30 dneh. V obrazložitvi ugotavlja, da je zavezanka za davek na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Piranu, ki je postal pravnomočen 28. 10. 2014, podedovala nepremično premoženje. Vrednost omenjenega premoženja je davčni organ ugotavljal na podlagi drugega odstavka 5. člena Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD).

2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-11-6/2015-3 z dne 30. 4. 2015 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je davčni organ po njenem nepopolno ugotovil dejansko stanje, zmotno uporabil materialno pravo ter prekršil določbe postopka, kar vse podrobneje obrazlaga. Meni, da je nevzdržna in protiustavna interpretacija določbe drugega odstavka 9. člena ZDDD, kot jo je v svoji odločbi podal pritožbeni organ. Pri tem se sklicuje tudi na 14. člen Ustave RS. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki in DDV vred.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, kot jih je navedla v obrazložitvi svoje odločbe.

5. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

6. Tožba je utemeljena.

7. Ni sporno, da izpodbijana odločba temelji tudi na določbi drugega odstavka 5. člena ZDDD, glede katere pa je Ustavno sodišče s svojo odločbo št. U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 odločilo, da se razveljavi.

8. V obrazložitvi svoje odločbe Ustavno sodišče navaja, da je v odločbi št. U-I-313/13 presodilo, da je določanje davčne osnove s pomočjo posplošene tržne vrednosti nepremičnin iz Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin, protiustavno. Zakonska ureditev modelov metod vrednotenja nepremičnin v omenjenem zakonu namreč ni zadostila zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave. Ustavno sodišče meni, da je glede na navedeno, iz enakih razlogov v neskladju s 147. členom Ustave tudi drugi odstavek 5. člena ZDDD, ki kot osnovo za davek od podedovanih ali v dar prejetih nepremičnin šteje 80 % njihove posplošene tržne vrednosti. Ustavno sodišče je omenjeno odločbo sprejelo na podlagi 43. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). 44. člen ZUstS še določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred tem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča je bila v Uradnem listu objavljena 20. 5. 2016, razveljavitev pa je začela učinkovati naslednji dan, to je 21. 5. 2016. Določba drugega odstavka 5. člena ZDDD o davčni osnovi za davek na dediščine in darila se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevi kot je obravnavana pomeni, da davčna osnova, ugotovljena na podlagi navedene določbe zakona, ne more biti zakonska podlaga za odmero davčne obveznosti. Davek je bil torej tožeči stranki odmerjen v nasprotju z zakonom, nepravilna uporaba materialnega prava pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

9. Glede na povedano, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči upoštevaje spremenjeno materialno pravno podlago.

10. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Datum zadnje spremembe:

19.09.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1470/2015
• UPRS Sodba I U 453/2017-15
• UPRS sodba I U 1277/2015