UPRS sodba I U 1566/2015

Jedro

Sklenitev dodatnega pokojninskega zavarovanja je namenjena izplačevanju pokojninske rente in s tem zagotavljanju ustreznega ekonomskega položaja zavezanca po upokojitvi. Ta se spodbuja z ugodnejšim načinom obdavčitve pokojnin oziroma pokojninskih rent na način, ki ga omenja že drugostopni organ v svoji odločbi in ki pomeni izjemo od siceršnjega pravila, da se kot prejemek obdavči celoten dosežen dohodek. Predčasno izplačilo odkupne vrednosti ne sledi namenu opravljenih plačil, zato ni podlage za odstopanje od siceršnjih pravil, ki veljajo za obdavčitev. Odločitev, da se mu sredstva izplačajo predčasno in v enkratnem znesku, je izključno na strani zavezanca. To pa pomeni, da se je v konkretnem primeru tožnik sam odpovedal ugodnostim, ki mu jih v primeru namenske porabe sredstev daje zakon.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bil tožniku obnovljen postopek odmere dohodnine za leto 2013 iz razloga, ker je organ prve stopnje po dokončnosti odločbe o odmeri dohodnine izvedel za novo dejstvo, da je bil tožnik upoštevan kot vzdrževani družinski član pri odmeri dohodnine zavezanki A.A. z odločbo o odmeri dohodnine za leto 2013 za obdobje 10 mesecev. Prvostopni organ navaja, da navedeno vpliva na splošno olajšavo, ki je bila priznana tožniku z odločbo o odmeri dohodnine za leto 2013. Skladno s prvim odstavkom 111. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) se rezidentu prizna splošna olajšava pod pogojem, da drug zavezanec za njega ne uveljavlja posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana.

2. Na podlagi 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je zato organ prve stopnje tožniku obnovil postopek odmere dohodnine za leto 2013 ter mu na novo odmeril dohodnino za omenjeno leto z upoštevanjem sorazmernega dela splošne olajšave v znesku 550,45 EUR. V izreku izpodbijane odločbe je prvostopni davčni organ zato odločil, da se odločba z dne 30. 5. 2014 o odmeri dohodnine za leto 2013 za tožnika odpravi in nadomesti z izpodbijano odločbo. Zavezancu se za leto 2013 odmeri dohodnina v znesku 13.566,86 EUR, pri čemer znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine 3.000,00 EUR. V skladu z izpodbijano odločbo mora tako zavezanec doplačati še razliko 1.128,42 EUR, glede na to, da je preostalo razliko že poravnal.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-01-248/2015-2 z dne 18. 9. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi s pritožnikovimi ugovori ugotavlja, da je imel pritožnik možnost ugovarjati sporni obdavčitvi dohodka v znesku 42.266,68 EUR bruto, v ugovoru na informativni izračun dohodnine, vendar ga ni vložil. Zato je ta pritožbeni ugovor potrebno šteti za pritožbeno novoto. Ne glede na to pa organ druge stopnje pojasnjuje, zakaj po njegovem omenjeni ugovor ni utemeljen. V nadaljevanju se sklicuje na 15. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Ugotavlja, da je bil sporni dohodek pritožniku izplačan v letu 2013 kot odkupna vrednost zavarovanja zaradi izstopa iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja po pokojninskem načrtu PN1 P oziroma po PN1 K oziroma PNTPPD-03.

4. Glede pritožbene navedbe, da se pritožnik ne strinja z obdavčitvijo tega dohodka v delu, od katerega je iz svoje neto plače že plačal dohodnino in prispevke, saj gre po njegovem mnenju za dvojno obdavčitev, pojasnjuje naslednje. Od izplačila odkupne vrednosti zavarovanja, ki predstavlja vsebino spornega dohodka, se dohodnina ne plača le v primeru iz 6. točke prvega odstavka 107. člena ZDoh-2, to je v primeru rednega prenehanja prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja zaradi pridobitve pravice do pokojnine in ko se sredstva v skladu s 352. in 353. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) v enkratnem znesku prenesejo izplačevalcu pokojnine v imenu in za račun zavarovanca, ki sklene zavarovanje, po katerem zavarovanec pridobi pravico do doživljenjske mesečne pokojninske rentne.

5. Dohodek iz naslova izplačila odkupne vrednosti zavarovanja pa se šteje za drugi dohodek po določbi 9. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Davčna osnova od tega dohodka je skladno s prvim odstavkom 108. člena ZDoh-2, doseženi dohodek. Akontacija dohodnine pa glede na določbo prvega odstavka 131. člena ZDoh-2 znaša 25 % davčne osnove. V zvezi s pritožnikovimi navedbami, da je bil za del dohodka, ki ga je vplačeval iz neto plače, obdavčen dvakrat, pa pojasnjuje, da to preprečuje olajšava za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje iz 117. člena ZDoh-2.

6. Tožnik poudarja, da je zanj sporna obdavčitev dela dohodka v letu 2013 v skupnem znesku 42.266.68 EUR, ki prestavlja predčasno izplačilo prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Pove, da je del svojega dohodka, ki je bil v letu izplačila obdavčen z dohodnino, vložil v shemo dodatnega pokojninskega zavarovanja pred uveljavitvijo ZDoh-2 ter tudi po njegovi uveljavitvi. S temi vplačili je presegel z zakonom dovoljen maksimum vplačil in torej za ta del vloženih sredstev niti ni mogel uveljavljati davčne olajšave. Konkretno je za tožnika v shemo prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja vplačeval delodajalec, v shemo pa je od leta 2004 vlagal tudi sam. V tem času je vplačal 10.496,28 EUR. Od septembra 2009 do decembra 2012, pa je sam vplačal še 9.087,76 EUR. V letu 2013 je izstopil iz sheme in prejel izplačilo v skupni višini 42.266,68 EUR. Vsa vplačila, ki jih je tožeča stranka sama vplačala v shemo dodatnega pokojninskega zavarovanja, pred uveljavitvijo ZDoh-2, to je pred 1. 1. 2007, niso bila predmet olajšave, saj tega zakon ni omogočal. Pri tem se sklicuje na primerjavo z 51. členom ZDoh-1. Napačna je tudi obdavčitev predhodnega izplačila za vsa tista vplačila, ki jih je tožeča stranka vplačala po uveljavitvi ZDoh-2 nad zakonsko dovoljenim maksimumom vplačil. Ker torej zavarovanec iz svoje neto plače s premijo, ki je niti ne more uveljaviti kot olajšavo, presega letni znesek maksimalno določene davčne olajšave, prihaja do dvojne obdavčitve. Zaradi stališča davčnega organa pa prihaja tudi do kršitev določb 14., 22., 25. 33. in 50. člena Ustave RS. Neenakost obravnavanja povsem enakih položajev se kaže v primerjavi z določbami 81. oziroma 82. člena ZDoh-2. Situacija, ko bi oseba vplačevala v pokojninski načrt, ki ne bi bil vpisan v poseben register, in predčasno izplačilo zahtevala po desetih letih, bi pripeljala do oprostitve plačila dohodnine. Ustavno dopustna je tako le razlaga, da tudi v primeru, ko bi oseba vplačevala v načrt, ki bi bil sicer vpisan v poseben register, ne bi smela biti obdavčena za predčasno izplačan dohodek, če olajšave v trenutku vplačil ni mogla uveljaviti kot je v konkretnem primeru ni mogel uveljavljati tožnik. Predčasno izplačilo iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja tudi ne pomeni izplačila nad zneskom, ki je bil vplačan. Gre za nadomestilo, ki predstavlja zgolj vračilo glavnice, ki je bila obdavčena že takrat, ko je bila prejeta v obliki plače.

7. Po povedanem tožnik predlaga, da sodišče v zadevi odloči v sporu o zakonitosti. Zgolj za primer, če bi sodišče odločilo, da bo odločalo v sporu polne jurisdikcije, pa tožeča stranka predlaga dokaz z izvedencem finančne stroke.

8. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izda sodbo, s katero tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadki vred.

9. Tožena stranka tožbene navedbe tožeče stranke smatra za neutemeljene in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi za odločitev, zlasti tisti, s katerimi je dopolnil obrazložitev izpodbijane odločbe organ druge stopnje. Pri tem v celoti in pravilno odgovori na pritožbene ugovore, ki so vsebinsko enaki tožbenim. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

13. Sodišče uvodoma pripominja, da v zvezi s tožnikovimi ugovori, podanimi tudi v davčnem postopku, ne gre za nedopustno novoto. Postopek odmere dohodnine se je z izpodbijano odločbo obnovil, kar pomeni, da je imel tožnik (spet) na voljo vsa pravna sredstva in vse ugovore.

14. V zadevi sicer ni sporno, da gre v konkretnem primeru za obdavčitev enkratno izplačanih sredstev, ki jih je tožnik sam več let vplačeval v kapitalski vzajemni pokojninski sklad. Tudi ni sporno, da prestavlja sporni dohodek odkupno vrednost zavarovanja zaradi izstopa iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. V takšnem primeru pa se po določbah ZDoh-2, na katere se sklicujeta oba davčna organa, v obrazložitvi izpodbijane odločbe in drugostopne odločbe, dohodek brez izjeme obdavči v skladu s 105. členom ZDoh-2 kot drug dohodek in torej po stopnji 25 %, kot je bilo storjeno v konkretnem primeru. Zaznati tudi ni kršitev ustavnih pravic v smislu zatrjevanja tožeče stranke. Sklenitev dodatnega pokojninskega zavarovanja je namenjena izplačevanju pokojninske rente in s tem zagotavljanju ustreznega ekonomskega položaja zavezanca po upokojitvi. Ta se spodbuja z ugodnejšim načinom obdavčitve pokojnin oziroma pokojninskih rent na način, ki ga omenja že drugostopni organ v svoji odločbi in ki pomeni izjemo od siceršnjega pravila, da se kot prejemek obdavči celoten dosežen dohodek. Predčasno izplačilo odkupne vrednosti ne sledi namenu opravljenih plačil, zato ni podlage za odstopanje od siceršnjih pravil, ki veljajo za obdavčitev. Logična je zato zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločitev in po kateri za takšne primere ugodnosti ne veljajo. Odločitev, da se mu sredstva izplačajo predčasno in v enkratnem znesku, je izključno na strani zavezanca. To pa pomeni, da se je v konkretnem primeru tožnik sam odpovedal ugodnostim, ki mu jih v primeru namenske porabe sredstev daje zakon. Zato tudi ne more uspeti z ugovorom, da je z izpodbijano odločitvijo poseženo v njegove ustavne pavice.

15. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je bil za del dohodka, ki ga je vplačeval iz neto plače obdavčen dvakrat, pa sodišče pojasnjuje naslednje. Povsem enako določbo kot jo ima 117. člen ZDoh-2, je vseboval že ZDoh-1 v 111. členu, kar pomeni, da torej enaka ureditev velja že od leta 2004. Pred tem je bila tovrstna olajšava urejena v 4. točki prvega odstavka 9. člena ZDoh. Nanašala pa se je med ostalim na premije namenjene za povečanje socialne varnosti zavezanca na področjih pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar bi bilo na prvi pogled dejansko mogoče razumeti širše od veljavne ureditve, ki olajšavo omejuje na konkretno določeno vrsto zavarovanj. Vendar pa tudi navedene določbe ZDoh vrste zavarovanj omejujejo po vsebini s tem, da jih vežejo na področje socialne varnosti, konkretno na področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To pa so zavarovanja uvedena z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ) oziroma kasneje z ZPIZ-1. Tako sledi tudi iz komentarja k tej določbi, kjer se še posebej pojasnjuje, da po navedeni točki ni mogoče uveljavljati zmanjšanja osnove za dohodnino za sredstva vložena v druga osebna zavarovanja, ki niso prostovoljna po citiranih predpisih. Glede na povedano se torej pokaže, da kasnejša sprememba zakonskega besedila, navedena zgoraj, ni bila vsebinska, temveč da je le konkretizirala zahteve, ki so bile postavljene že z določbami ZDoh. To pa po presoji sodišča pomeni, da ne gre za zatrjevano dvakratno obdavčitev, ker da pred veljavnostjo ZDoh-2 tovrstnih olajšav zakon ni poznal.

16. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče potem, ko tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

19.09.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1564/2013
• UPRS sodba I U 2019/2014
• sodba IV U 77/2012