UPRS sklep I U 1685/2015

Jedro

V konkretnem primeru ne gre za primer iz 4. člena ZUS-1. Tožnik v tožbi sicer zatrjuje, da mu je bilo v postopku odmere davka po 68.a členu ZDavP-2 poseženo v človekove pravice in svoboščine iz Ustave in EKČP, ker gre v zadevi za kazensko stvar. Sodišču pojasnjuje, zakaj in v katerem obsegu nima zagotovljenega ustreznega sodnega varstva. Pri tem pa pove, da je bila ob zaključku davčnega postopka izdana odmerna odločba, ne pa tudi še odločba o pritožbi. Odmerna odločba je upravni akt iz 2. člena ZUS-1, ne pa drug posamični akt oziroma dejanje v smislu 4. člena ZUS-1. V konkretnem primeru gre tako lahko le za upravni spor iz 2. člena ZUS-1. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev človekovih pravic in neustavnost zakonske ureditve, so ugovori, ki se presojajo tudi pri odločanju o zakonitosti upravnega akta. Vendar ob vložitvi tožbe o pritožbi zoper odmerno odločbo še ni bilo odločeno. To pomeni, da odmerna odločba še ni dokončna in da zato tudi za tožbo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 še ni pogojev.

Ker v konkretnem primeru upravni spor ni dopusten, tudi ni podlage za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. Vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je namreč predvideno samo ob dopustnosti tožbe v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka zoper njo vodi postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2, ki pa še ni pravnomočno zaključen. Postopek se nanaša na obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2012, v postopku pa je davčni organ tožniku odmeril davek v znesku 1.001.282,61 EUR s pripadki. Odločba je izvršljiva. V nadaljevanju pojasnjuje, da je davek, odmerjen po davčni stopnji 70 %, kazen in kot tak kazenska zadeva v smislu 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) in 28. člena Ustave Republike Slovenije. V nadaljevanju podrobneje obrazloži, zakaj meni, da gre v konkretnem primeru za kazensko naravo davka in posledično kazensko naravo postopka odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2. V zvezi z opredelitvijo zadeve kot kazenske v domači zakonodaji izpostavlja pojasnila k noveli ZDavP-2G, objavljena v poročevalcu DZ dne 26. 9. 2013, kjer je pojasnjeno, da ni primerno in sprejemljivo, da bi bili davčni zavezanci, ki prijavijo dohodke in spoštujejo pravni red, obdavčeni z enako davčno stopnjo kot tisti davčni zavezanci, ki pravnega reda ne spoštujejo. Navaja, da sporni davek kot kazen opredeljuje tudi tožena stranka sama, prav tako enako ugotavlja tudi dr. Janez Čebulj, pri čemer tožeča stranka povzema njegov članek, objavljen v Pravni praksi št. 19 iz leta 2015. Stoji na stališču, da postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov izpolnjuje vse kriterije za kazensko zadevo v smislu 6. člena EKČP in domače zakonodaje. To pa posledično pomeni, da bi morala tožena stranka tožeči stranki zagotoviti procesna jamstva, ki jih za kazensko zadevo določa EKČP in Ustava Republike Slovenije. Tožena stranka je tako kršila 7. člen EKČP in 28. člen Ustave.

2. V nadaljevanju pojasnjuje, da zoper ravnanje tožene stranke nima drugega sodnega varstva v smislu 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Kolikor bo namreč tožnik prisiljen postopati po redni poti in kot primarno sredstvo uporabiti tožbo v upravnem sporu, bo, preden bo o kazni odločilo sodišče, pod grožnjo izvršbe že prisiljen izvršiti odmerno odločbo, s katero je bil odmerjen kazenski davek. Situacija je takšna, da bo do izvršitve kazni prišlo, preden bo o kazni odločalo sodišče zaradi nesuspenzivnosti pravnih sredstev v davčnih zadevah. Zato meni, da pritožba po 83. členu ZDavP-2 in naknadni upravni spor nista pravni sredstvi v smislu 4. člena ZUS-1 zoper odmerno odločbo po 68.a členu ZDavP-2, vsaj ne v delu, ki se nanaša na kazenski davek, to je 20 % razliko med največjo davčno stopnjo po ZDoh-2 in 70 % obdavčitvijo.

3. Tožnik zoper kazenski del odločbe tako nima zagotovljenega drugega sodnega varstva. S tem mu je kršena tudi pravica iz 22. člena Ustave, saj mu ni omogočeno enako varstvo pravic pred sodiščem, za kar pa ni utemeljenega razloga. Taka diskriminacija pa je po njegovem neustavna. Poudarja, da je edino učinkovito pravno sredstvo zoper kazenski del odmerne odločbe upravni spor po 4. členu ZUS-1, zaradi posega v tožnikove človekove pravice in svoboščine. Meni, da je izpolnjen pogoj o neobstoju pravnega sredstva v smislu 4. člena ZUS-1 in je zato tožba dopustna. Sodišču tudi predlaga, naj na podlagi 23. člena ZUstS pred Ustavnim sodiščem začne postopek za oceno ustavnosti tretjega in četrtega odstavka 68. člena ZDavP-2.

4. Sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov, ki jih tožeča stranka ponuja v tožbi, razsodi tako, da se toženi stranki prepoveduje voditi postopek zaradi odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 70 % davčni stopnji po četrtem odstavku 68.a člena ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2014 in tožeči stranki za omenjeno obdobje izvršiti odmerjeni davek na podlagi prvostopne odločbe št. DT 0610-632/2015-44 z dne 8. 10. 2015.

5. Hkrati sodišču tudi predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Poudarja, da gre v konkretnem primeru za kršitev človekovih pravic. Z omenjeno tožbo tožeča stranka vsebinsko ne napada odločbe, ampak ravnanje organov tožene stranke. Meni, da zato prihaja v poštev predlog za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, torej ureditvena začasna odredba. Meni še, da je odredba potrebna, saj bo v nasprotnem primeru tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda.

6. Tožena stranka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe zaradi domnevnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine pojasnjuje dosedanji potek davčno inšpekcijskega nadzora odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 pri tožniku. V zvezi z navedbami v tožbi, da je postopek odmere davka po 68.a členu ZDavP-2 kazenska zadeva, se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 154/2015 z dne 23. 7. 2015. Pojasnjuje, da je v omenjeni zadevi odločilo sodišče o po vsebini enaki zadevi, kot je obravnavana. V nadaljevanju še pojasnjuje, da gre v primerih iz 68.a člena ZDavP-2 za posebna pravila odmere dohodnin, ki so specifična. Zavrača tudi ugovore glede zatrjevanih kršitev načela zakonitosti. Pri tem še pripominja, da je odmera davka po 68.a členu ZDavP-2 posledica kršitve načela dolžnosti zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja davčnih obveznosti ter načela dolžnosti dajanja pravilnih, resničnih in popolnih podatkov. Izmikanja z zakonom predpisanim obveznostim pa po presoji davčnega organa ni mogoče enačiti s pridobljenimi pravicami davčnega zavezanca. Ker davčni zavezanec za sporno obdobje ni napovedal pravilnih, resničnih in popolnih podatkov o dohodkih, ti niso bili obdavčeni po določbah ZDoh-2, pač pa po 68.a členu ZDavP-2. Teh dohodkov pri izračunu davčne osnove in odmeri davka po 68.a členu ZDavP-2 ni mogoče upoštevati kot dohodke, od katerih je bil odmerjen ali obračunan davek. Gre le za sistemske spremembe. Na nespremenljivost zakonodaje pa se zavezanci ne morejo zanašati.

7. Tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe je potrebno zavreči.

8. ZUS-1 v 1. členu določa, da se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 2. členu ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča v upravnem sporu sodišče samo, če tako določa zakon. V drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je določeno, da je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim organ odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. ZUS-1 v prvem odstavku 4. člena določa, da v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno pravno varstvo, pri katerem lahko stranka v upravnem sporu izpodbija tudi druge akte, ki niso upravni akti oziroma uveljavlja sodno varstvo, če je bil poseg v človekove pravice storjen z dejanjem. Takšno sodno varstvo pa je v upravnem sporu zagotovljeno le v primeru, če stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru po presoji sodišča ne gre za subsidiarno sodno varstvo in s tem za primer iz 4. člena ZUS-1. Tožnik v tožbi sicer zatrjuje, da mu je bilo v postopku odmere davka po 68.a členu ZDavP-2 poseženo v človekove pravice in svoboščine iz Ustave in EKČP, ker gre v zadevi za kazensko stvar. Sodišču pojasnjuje zakaj in v katerem obsegu nima zagotovljenega ustreznega sodnega varstva. Pri tem pa pove, da je bila ob zaključku davčnega postopka izdana odmerna odločba, ne pa tudi še odločba o njegovi pritožbi. Odmerna odločba po presoji sodišča pomeni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, ne pa drug posamični akt oziroma dejanje, ki bi se presojalo na podlagi in pod pogoji iz 4. člena ZUS-1. V konkretnem primeru gre dejansko lahko le za upravni spor iz 2. člena ZUS-1. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev človekovih pravic in neustavnost zakonske ureditve, so ugovori, ki se presojajo tudi pri odločanju o zakonitosti upravnega akta. To pa pomeni, da tudi presoje teh tožbenih ugovorov ne zagotavlja le odločanje na podlagi 4. člena ZUS-1, pač pa tudi odločanje na podlagi primarnega sodnega varstva, ki se zagotavlja v upravnem sporu.

9. Pri tem sodišče še pripominja, da se je sodna praksa že izrekla tudi o tem, da je sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin subsidiarno ter da niti Ustava niti ZUS-1 ne pogojujeta oblike sodnega varstva glede na učinke pravnega sredstva, to je suspenzivnost oziroma nesuspenzivnost pritožbe zoper odločbo upravnega organa (tako sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 154/2015 oziroma I Up 238/2015).

10. O zakonitosti upravnih aktov sodišče v upravnem sporu odloča šele potem, ko postanejo ti akti v upravnem sporu dokončni. V konkretnem primeru mora biti torej pred vložitvijo tožbe zoper odmerno odločbo odločeno o rednem pravnem sredstvu, to je o pritožbi. Iz tožbe in tožbi priloženih listin pa izhaja, da ob vložitvi tožbe o pritožbi zoper odmerno odločbo še ni bilo odločeno. To pa pomeni, da odmerna odločba še ni dokončna in da zato tudi za tožbo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 še ni pogojev. Tožba je zato vložena prezgodaj v smislu 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Tožba kot subsidiarno pravno sredstvo pa v konkretnem primeru ni dopustna na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zaradi navedenega je moralo sodišče tožbo tožeče stranke zavreči.

11. Ker v konkretnem primeru upravni spor ni dopusten, tudi ni podlage za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. Vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je namreč predvideno samo ob dopustnosti tožbe v upravnem sporu. Ker glede na povedano upravni spor ni dopusten, je moralo sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 prav tako zavreči.

12. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

Datum zadnje spremembe:

26.08.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sklep I U 1774/2015
• UPRS sklep I U 98/2016
• UPRS sklep I U 1633/2015