UPRS sklep I U 98/2016

Jedro

V obravnavanem primeru ne gre za primer iz 4. člena ZUS-1. Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da mu je bilo v postopku odmere davka po 68.a členu ZDavP-2 poseženo v človekove pravice in svoboščine iz Ustave in EKČP. Navaja tudi, zakaj in v katerem obsegu nima zagotovljenega (ustreznega) sodnega varstva. Vendar obenem pove tudi, da je inšpekcijski postopek v fazi izdaje zapisnika in da mu šele bo izdana odmerna odločba. Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora torej še ni končan. Prav tako še niti ni znano, ali bo tožniku davek po 68.a členu ZDavP-2 sploh odmerjen. Če in ko bo davek odmerjen, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu zoper odmerno odločbo. V zvezi z obširnimi tožbenimi izvajanji o kršitvah človekovih pravic in o neustavnosti zakonske ureditve sodišče dodaja, da so vse to ugovori, ki se presojajo pri odločanju o zakonitosti odmerne odločbe, in da torej presoje teh tožbenih ugovorov ne zagotavlja le odločanje na podlagi 4. člena ZUS-1, ki se zahteva s tožbo. Sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin je subsidiarno, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Niti Ustava niti ZUS-1 pa ne pogojujeta oblike sodnega varstva glede na učinek (ne/suspenzivnost) pravnega sredstva zoper odločbo upravnega organa. Sodišče je moralo zato tožbo zavreči.

Ker upravni spor ni dopusten, je sodišče tudi tožnikovo zahtevo za začasno ureditev stanja zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 22. 1. 2016 v zvezi s postopkom davčnega inšpekcijskega nadzora, ki vključuje odmero davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2012, na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vložil tožbo zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, do katerega naj bi prišlo z vodenjem oziroma pri vodenju tega postopka.

2. V tožbi navaja, da Finančna uprava zoper tožnika vodi davčni inšpekcijski nadzor davka od nenapovedanih prihodkov po 68.a členu ZDavP-2, ki se nanaša na obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2012, ter da je tožniku z zapisnikom št. DT 0610-1033/2014-95 (01321-37,17,15) z dne 10. 11. 2015 med drugim odmerila davek od nenapovedanih dohodkov od davčne osnove 5.534.110,65 EUR v znesku 3.873.877,46 EUR.

3. Davek, odmerjen po stopnji 70%, je v delu, v katerem davčna stopnja presega najvišjo davčno stopnjo 50%, torej v višini 20%, po prepričanju tožnika kazen. Zato v konkretnem primeru ne gre za običajni davčni postopek, temveč za kazensko zadevo. Zato bi morala tožena stranka spoštovati domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave ter pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave ter zagotoviti procesne garancije iz 6. člena EKČP. Ker tožena stranka tega ni zagotovila in ker namerava tožniku izreči kazen, ki ni bila predpisana v času storitve dejanj, niti ne zagotavlja drugih zatrjevanih procesnih garancij, po mnenju tožnika krši tožnikove človekove pravice. Poleg tega je zaradi nesuspenzivnosti pravnih sredstev v davčnih zadevah (pritožbe in tožbe v upravnem sporu) dejansko stanje takšno, da bo do izvršitve kazni prišlo prej, preden bo o kazni odločilo sodišče. Pogojem po prvem odstavku 6. člena EKČP in iz 23. člena Ustave pa je zadoščeno samo, če je zoper odločitev upravnega organa o kazni zagotovljeno pravno sredstvo, ki odloži izvršitev do odločitve sodišča. Zato je edino učinkovito pravno sredstvo zoper kazenski del odmerne odločbe po 68.a členu ZDavP-2 upravni spor po 4. členu ZUS-1 in zato je po mnenju tožnika zadevna tožba v konkretnem primeru dopustna.

4. Glede na povedano tožnik sodišču predlaga, da toženi stranki prepove vodenje postopka odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2012 in tožniku za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2012 odmeriti davek z uporabo 70% davčne stopnje po četrtem odstavku 68.a člena ZDavP-2, oziroma da postopek prekine in zahteva oceno ustavnosti tretjega in četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2 pred Ustavnim sodiščem.

5. Hkrati s tožbo tožnik sodišču predlaga, da na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 izda začasno odredbo ter z njo do pravnomočnosti sodbe v upravnem sporu prepove zoper tožnika voditi postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2012 in tožniku za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2012 odmeriti davek z uporabo 70% davčne stopnje po četrtem odstavku 68.a člena ZDavP-2. V primeru kršitve prepovedi naj se tožena stranka kaznuje z denarno kaznijo v višini 50 000,00 EUR, naloži pa naj se ji tudi povračilo stroškov postopka.

6. Tožnik v zvezi s predlagano začasno odredbo navaja, da mu je tožena stranka v davčnem postopku odmerila davek v višini 3.873.877,46 EUR, pri čemer kaznovalni del davka znaša 1.106.822,13 EUR. Gre za zelo visok znesek, katerega plačilo bo ogrozilo preživljanje tožnika in njegove družine in s tem za velik poseg v materialni (premoženjski) položaj tožnika. Tožnik denarnih sredstev v višini 3.873.877,46 EUR nima, kar pomeni, da bo tožena stranka v davčni izvršbi verjetno morala prodajati tožnikovo premoženje, kar predstavlja težko popravljivo škodo. Upoštevati pa je treba tudi dejstvo, da gre za kršitev človekovih pravic ter da tožena stranka v človekove pravice posega vsak dan, ko nadaljuje s postopkom. Tožniku tako vsak dan nastaja nova škoda, vzpostavitev prejšnjega stanja pa v primeru izpolnitve ali izvršitve odločbe ni mogoča, oziroma je takšno škodo izjemno težko popraviti.

7. Predlagana začasna odredba po drugi strani ne posega v interese tožene stranke, obenem pa je možno zelo enostavno vzpostaviti prejšnje stanje, če se začasna odredba izkaže za neutemeljeno. Z vodenjem postopka se le nadaljuje. Toženi stranki v tem primeru ne grozi prekluzija ali zastaranje.

8. Sodišče je moralo tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči.

9. Po 2. členu ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih upravnih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. V drugem odstavku 2. člena ZUS-1 določa, da je upravni akt po tem zakonu upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja javne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po določbah 4. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

10. V konkretnem primeru po presoji sodišča ne gre za primer iz 4. člena ZUS-1. Tožnik v tožbi sicer zatrjuje, da mu je bilo v postopku odmere davka po 68.a členu ZDavP-2 poseženo v človekove pravice in svoboščine iz Ustave in EKČP. Navaja tudi, zakaj in v katerem obsegu nima zagotovljenega (ustreznega) sodnega varstva. Vendar pa obenem pove tudi, da je inšpekcijski postopek v fazi izdaje zapisnika in da mu šele bo izdana odmerna odločba. Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora torej še ni končan. Prav tako še niti ni znano, ali bo tožniku davek po 68.a členu ZDavP-2 sploh odmerjen. Če bo in ko bo davek odmerjen, pa ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo - v rednem upravnem sporu zoper odmerno odločbo. To pa pomeni, da v obravnavanem primeru, ko postopek še ni končan in še ni izdana odločba, ni podlage za odločanje o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V zvezi z obširnimi tožbenimi izvajanji o kršitvah človekovih pravic in o neustavnosti zakonske ureditve sodišče dodaja še, da so vse to ugovori, ki se presojajo pri odločanju o zakonitosti upravnega akta (odmerne odločbe) in da torej presoje tožbenih ugovorov ne zagotavlja le odločanje na podlagi 4. člena ZUS-1, ki se zahteva s tožbo. Sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin je subsidiarno, niti Ustava niti ZUS-1 pa ne pogojujeta oblike sodnega varstva glede na učinke pravnega sredstva (suspenzivnost oziroma nesuspenzivnost) zoper odločbo upravnega organa (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 154/2015 z dne 23. 7. 2015).

11. Sodišče je zato moralo tožbo na podlagi določb prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustno oziroma kot vloženo prezgodaj s sklepom iz 1. točke izreka zavreči.

12. Ker je sodišče sklenilo, da v konkretnem primeru upravni spor ni dopusten, pa tudi ni podlage za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. Vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je namreč možno samo ob dopustnosti upravnega spora. In ker po že povedanem upravni spor ni dopusten, je sodišče tudi tožnikovo zahtevo za začasno ureditev stanja kot nesposobno za obravnavanje s sklepom iz 2. točke izreka zavrglo.

13. Odločitev o stroških iz 3. točke izreka temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

29.07.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sklep I U 1685/2015
• UPRS sklep I U 1774/2015
• sklep I U 1968/2013