UPRS sodba I U 733/2015

Jedro

Predlog tožnika za izterjavo nadomestila plače za čas bolniškega staleža je davčni organ utemeljeno zavrgel. Odločbe, ki jih je tožnik priložil predlogu za izvršbo, nimajo narave izvršilnega naslova. Z njimi je odločeno le, da ima tožnik pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz odločb pa ni razviden znesek glavnice oziroma obresti, ki naj se izterjajo. Procesni pogoj za začetek davčne izvršbe denarne nedavčne obveznosti na podlagi 146. člena ZDavP-2 tako ni izpolnjen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Celje predlog tožnika za izterjavo nadomestila plače za čas bolniškega staleža od 30. 11. 1996 do 25. 5. 1999, v skupnem znesku 47.278,80 EUR zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (nadaljevanju ZZZS), zavrgel.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je predlagatelj dne 9. 4. 2014 podal predlog za izvršbo zoper ZZZS na podlagi pravnomočnih in izvršljivih odločb, (ki jih davčni organ citira) ter poleg neizplačanega nadomestila plače za čas bolniškega staleža uveljavljal tudi zakonite zamudne obresti. V nadaljevanju se Carinski urad sklicuje na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ugotavlja, da je predlagatelj pri različnih organih pri Davčni upravi Republike Slovenije ter Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani uveljavljal izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela za obdobje od 30. 11. 1996 do 1. 5. 1999. V vseh postopkih, v katerih se je odločalo o njegovem zahtevku za izplačilo zahtevanega nadomestila, s svojim zahtevkom ni uspel. Pri tem citira sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 11. 2006 ter odgovor, ki ga je v zvezi z opominom pred izvršbo ZZZS. O zahtevku tožnika je tako že pravnomočno odločeno.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 498-2-312/2014-2 z dne 31. 3. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje potek postopka, nato pa se sklicuje na 143. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) njegov 144. in 146. člen. Poudarja, da je v konkretnem primeru pritožnik podal predlog za izvršbo druge nedenarne nedavčne obveznosti na podlagi izdanih odločb ZZZS št. 1501-14/99 z dne 1. 7. 2002, 1501-14/99 z dne 20. 7. 1999, 1700-1817/4-99 z dne 26. 7. 1999 in 1700-2398/2-99 z dne 26. 12. 1999. Ugotavlja, da odločbi ZZZS predstavljata zgolj ugotovitveno odločbo o obstoju pravice do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja zaradi bolezni, medtem ko v izreku ni navedeno, do kakšnega zneska glavnice tega nadomestila je upravičen pritožnik. Navaja, da tako ni izpolnjen pogoj glede veljavnih izvršilnih naslovov iz 146. člena ZDavP-2. Zato je izvršba nedopustna. Pritožbeni organ se glede na ugotovljeno ni spuščal v presojo drugih pritožbenih navedb, med drugim tudi glede višine dolgovanih nadomestil plače za sporno obdobje, saj za to ni pristojen, niti ne vpliva na drugačno odločitev v tem postopku. Poleg tega je ZZZS pojasnil, kdaj je po posamezni ugotovitveni odločbi bilo tožniku izplačano nadomestilo plače in v kakšni višini, oziroma zakaj mu za določeno obdobje in za posamezne dneve plačila, nadomestila plače ni bilo plačano. Tako ugotavlja, da je odločitev v izpodbijanem sklepu pravilna, čeprav obrazložena z napačnimi razlogi.

4. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijani sklep nikjer v obrazložitvi ne navaja natančnih razlogov za zavrženje tožnikovega predloga za izvršbo. Upnik ni prejel na svoj TRR nobenih nadomestil plače, ampak zgolj socialne prejemke za otroke in tudi nadomestilo za brezposelnost. V izpodbijanem sklepu ni nobene konkretne ugotovitve o tem, koliko nadomestil je tožnik dejansko prejel in kam. Izpodbijani sklep organa prve stopnje je nedoločen in nerazumljiv. Organ le pavšalno pove v obrazložitvi, da je tožnik v različnih postopkih bil neuspešen glede plačila nadomestil. Tožnik opozarja tudi na 7. člen ZUP, ki terjajo od upravnih organov, da omogočajo strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in da morajo skrbeti, da nevednost in neukost stranke ni v škodo njenih pravic. Ker organ druge stopnje meni, da bi morale biti priložene odločbe, ki so v izvršbi opremljene s klavzulo izvršljivosti, bi moral tožnika pozvati na dopolnitev predloga za izvršbo. Sicer pa po mnenju tožnika davčni organ niti po določbah ZDavP-2, niti po določbah ZUP ni pristojen za to, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov ter ali je potrditev izvršljivosti na njih pravilna. Pri tem se sklicuje na sodno prakso tega sodišča. Upravni organ se je zadovoljil zgolj z zatrjevanjem dolžnika, da je dolg v celoti poravnan, brez da bi za to predložil verodostojne dokaze. Odločba organa druge stopnje tudi v ničemer ne odpravlja pomanjkljivosti vsebine in obrazloženosti sklepa organa prve stopnje. Tožena stranka se je v postopku sklicevala tudi na računalniško evidenco izplačil z dne 14. 2. 2005, ki naj bi dokazovala izplačila nadomestil tožniku od 1. 10. 1992 dalje. Evidenca je tudi vsebinsko v nasprotju sama s seboj. Organ prve stopnje, ki je izdajal izpodbijani sklep, in pritožbeni organ dokazov in trditev tožnika v izpodbijani odločbi sploh nista vsebinsko preverjala.

5. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep kot nezakonit odpravi ter s tem v zvezi tudi odločbo organa druge stopnje, ter zadevo vrne v ponovno obravnavo organu prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo potrebnih stroškov tega postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke, saj so identične navedbam v upravnem postopku. Vztraja na razlogih iz obrazložitve upravnih odločb in naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici v skladu s 2. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je odločilo izven glavne obravnave v smislu prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev davčnega organa, ki je predlog tožnika za izterjavo nadomestile plače za čas bolniškega staleža od 30. 11. 1996 do 25. 5. 1999 v skupnem znesku 47.278,80 EUR zoper ZZZS zavrgel. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je prvostopni organ tak tožnikov predlog zavrgel iz razloga 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker naj bi bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, medtem ko je drugostopni davčni organ kot razlog za zavrženje tožnikovega predloga navedel 151. člen ZDavP-2 v povezavi s 146. členom istega zakona.

10. Odločitev davčnih organov, da je potrebno v danem primeru tožnikov predlog zavreči, je po mnenju sodišča utemeljen, vendar z razlogi, ki jih je navedel drugostopni davčni organ. Ni sporno, da odločbe, ki jih je pritožnik priložil predlogu za izvršbo, nimajo narave izvršilnega naslova, saj je z njimi odločeno le, da ima zavarovanec pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Z drugimi besedami to pomeni, da iz priloženih odločb ni razviden znesek glavnice oziroma obresti, ki naj se izterjajo. Procesni pogoj za začetek davčne izvršbe denarne nedavčne obveznosti tako na podlagi 146. člena ZDavP-2 tudi po mnenju sodišča ni izpolnjen, saj pritožnik ni predložil veljavnih izvršilnih naslovov, ki bi bili opremljeni s potrdilom o izvršljivosti in iz katerih bi bili razvidni zneski, ki se izterjujejo. Zato tudi po mnenju sodišča v danem primeru izvršbe ni dopustno začeti.

11. Do zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka zato po mnenju sodišča ni prišlo. Organ druge stopnje lahko namreč na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP v primeru, če spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, v svoji odločbi navede pravilne razloge za odločitev, pritožbo pa zavrne, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru.

12. Glede sklicevanja tožnika na 7. člen ZUP, po katerem bi moral tožnika pozvati na dopolnitev predloga za izvršbo, sodišče pripominja, da iz členov 142. in naslednjih ZDavP-2 jasno izhaja kaj mora tožnik priložiti davčni izvršbi. Njegova dolžnost je torej jasno razvidna že iz zakonskih določil. Tožnik pa vse do izdaje te sodbe pravilnih izvršilnih naslovov z datumom izvršljivosti v zadevi ni predložil, čeprav bi to, v kolikor bi z njimi razpolagal, nedvomno lahko storil. Prav tako ga je tudi v davčnem postopku zastopal pravno kvalificirani pooblaščenec, vse z namenom zavarovanja in uveljavljanja njegovih pravic in obveznosti. Tudi nima prav tožeča stranka, ko toženo stranko graja, da niti po določbah ZDavP-2, niti po določbah ZUP ni pristojna za preverjanje pravilnosti in zakonitosti izvršilnih naslovov, ali potrditev izvršljivosti na njih. Tega davčni organ ni niti trdil, niti izvajal. Navedel je le, da manjkajo bistvene sestavine predloga za izvršbo za njen začetek torej da zahtevanih izvršilnih naslovov sploh ni predloženih.

13. Sodišče se zato z ugovori, ki presegajo odločitev in razloge zanje, navedenimi zgoraj, ni ukvarjalo, saj na zadevo ne morejo vplivati.

14. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je odločitev v tem, da se tožnikov predlog zavrže pravilna in zakonita, tožnikova tožba pa neutemeljena. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 35. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

29.07.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 156/2015
• UPRS sodba II U 289/2015
• VSRS Sodba X Ips 101/2016