VSRS Sklep I Up 79/2015

Jedro

Pravna narava tožb v upravnem sporu, vloženih na podlagi 2. ali 4. člena ZUS-1 je različna, na strani tožnika pa je, da se glede na okoliščine svojega primera odloči o tožbi in postavi zahtevke, s katerimi si bo zagotovil varstvo svojega pravnega položaja oziroma učinke, ki jih zasleduje.

Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe velja tudi za tožbo iz 4. člena ZUS-1. Na to kaže določba prvega odstavka 23. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničino tožbo zoper posamična akta Okrožnega državnega tožilstva v Kopru Ftp 5/2013/VB-KPL z dne 8. 9. 2014 in z dne 10. 9. 2014 (1. točka izreka) in njeno tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjene z ravnanjem omenjenega okrožnega državnega tožilstva, to je s prepovedjo vpogleda v spis in z neizročitvijo preslikav listin spisa Ftp 5/2013 (2. točka izreka). Postopek na podlagi tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin z izdajo odredbe za izvedbo finančne preiskave Kt 560/08 z dne 21. 5. 2013, odredb o podaljšanju finančne preiskave Ftp 5/13 z dne 8. 11. 2013 in 20. 5. 2014 ter zaključnega poročila finančne preiskave Ftp 5/2013/VB-KPL z dne 29. 9. 2014 pa je ustavilo (3. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. točka izreka).

2. Tožnica zoper 1., 2. in 4. točko izreka navedenega sklepa vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter „zaradi kršitev ustavnih pravic ter pravic po EKČP“. Med drugim navaja, da sodišče sploh ni obravnavalo njenega zahtevka z dne 11. 2. 2015, z obrazložitvijo, da je tožnica z njim zgolj nepravilno povzela svoj zahtevek z dne 29. 12. 2014, pa je nadomestilo njeno voljo glede postavitve/spremembe tožbenega zahtevka. S tem je kršilo prvi odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in t. i. razjasnjevalno dolžnost, ker bi jo moralo pozvati, naj v določenem roku dopolni ali pojasni pripravljalno vlogo, oziroma da se izjavi o dejstvih, potrebnih za odločitev (prvi odstavek 45. člena ZUS-1). Poleg tega je bilo s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa odločeno mimo tožbenega zahtevka, saj je zahtevek za izpodbijanje aktov umaknila. Tudi sicer ni jasno, iz katerega razloga je bil zahtevek zavržen.

3. V zvezi z 2. točko izreka navaja, da ne drži, da v vlogi z dne 29. 12. 2014 ni izkazovala procesnih predpostavk za tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj se je v njej sklicevala že na svoje „tozadevne“ navedbe v tožbi, in sodišču predlagala, naj jih upošteva. Sodišče v sklepu ni konkretiziralo, na kakšen način ji je zagotovljeno drugo sodno varstvo v okviru postopka po določbah Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju ZOPNI). Sama namreč meni in pojasnjuje, zakaj kršitev, storjenih v okviru opravljanja finančne preiskave, ne more uveljavljati v pravdi - med drugim, ker sodišče v njej ne odloča o zahtevku o kršitvah človekovih pravic.

4. Ne strinja se, da njena vloga z dne 12. 1. 2015 ne bi bila pomembna za odločitev, zato bi jo moralo sodišče upoštevati. Vročiti pa bi ji moralo tudi vloge nasprotne stranke (odgovora na spremembo tožbe in pripravljalno vlogo), ter ji dati možnost, da se do njih izjavi. Sodišče se ni opredelilo niti do njenega predloga za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZOPNI, ki po njenem mnenju ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva njenih človekovih pravic. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka na prvi in pritožbeni stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. ZUS-1 v 1. členu določa, da se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 2. členu odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek). V skladu s 4. členom sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek).

8. Iz navedenega izhaja, da se sodno varstvo v upravnem sporu zagotavlja na dveh različnih podlagah – po 2. členu, ko gre za (t. i. redni) upravni spor o zakonitosti upravnega akta (kdaj gre za tak akt, je definirano v drugem odstavku tega člena), ali na podlagi 4. člena, ki pa je dopustno le, če zoper posamične akte in dejanja organov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (subsidiarni upravni spor). To med drugim pomeni, da zoper upravne akte ni mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, v katerem tožnik lahko zatrjuje nezakonitost upravnega akta tudi zaradi kršitve človekovih pravic.

9. S tožbo po 2. členu ZUS-1 lahko tožnik zahteva (prvi odstavek 33. člena ZUS-1): odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev njegove nezakonitosti, če gre za upravni akt, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Če sodišče upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). S tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 4. člena tega zakona pa med drugim lahko zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v njegovo človekovo pravico ali temeljno svoboščino (druga alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1), ali odpravo, izdajo ali spremembo posamičnega akta (prva alineja drugega odstavka). Tako mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). Če pa se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika oziroma se zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, je treba v tožbi navesti zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove (tretji odstavek istega člena).

10. To pomeni, da je pravna narava tožb v upravnem sporu, vloženih na podlagi 2. ali 4. člena ZUS-1 različna, na strani tožnika pa je, da se glede na okoliščine svojega odloči o tožbi in postavi zahtevke, s katerimi si bo zagotovil varstvo svojega pravnega položaja oziroma učinke, ki jih zasleduje.

11. Iz izpodbijanega sklepa in spisa izhaja, da je tožnica 8. 10. 2014 vložila tožbo „zaradi odprave upravnega akta odločitve Okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 8. 9. 2014 in 10. 9. 2014 o vpogledu v spis ter dovolitvi vpogleda v celotni spis Okrožnega državnega tožilstva v Kopru Ftp 5/2013 in preslikave vseh listin v njem“(1). Na naroku, izvedenem na podlagi 17.a člena ZOPNI, ji je bil namreč predočen del tožilskega spisa, na naroku pa je na zapisnik in kasneje še pisno zaprosila za vpogled v celotni spis in izročitev fotokopij listin, kar pa je bilo na naroku in nato še z dopisom z dne 10. 9. 2014 zavrnjeno. V tožbi je predlagala, naj sodišče izpodbijano odločitev z dne 8. 9. in 10. 9. 2014 o zavrnitvi njene zahteve za vpogled v spis in za preslikavo ter vročitev naštetih listin odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek. Nato je 29. 12. 2014 vložila spremembo tožbe in v njej sporočila, da je zahtevane listine dobila skupaj s tožbo, ki jo je zoper njo v pravdnem postopku vložilo specializirano državno tožilstvo, da je zato odpadel njen pravni interes za tožbeni zahtevek iz tožbe, da pa je ostal pravni interes za postavitev zahtevka na ugotovitev kršitve njenih ustavnih pravic, ki jih je s svojim ravnanjem storil organ. V nadaljevanju je kot take kršitve ponovno predstavila prepoved vpogleda v spis in neizročitev preslikav njegovih listin, poleg tega pa še izdajo odredbe o finančni preiskavi in njenem podaljšanju ter izdajo zaključnega poročila. V zvezi s kršitvijo pravice do vpogleda je predlagala, naj sodišče ugotovi, da je toženka kršila njene ustavne pravice iz 22., 23., 25., 29. in tretjega odstavka 38. člena Ustave RS, 6. člena EKČP in 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. V vlogi z dne 11. 2. 2015 je tako spremenjeno tožbo umaknila glede odredb in zaključnega poročila finančne preiskave (ker je zaradi kršitev človekovih pravic, ki naj bi bile storjene z njimi, vložila samostojno tožbo). Glede zavrnjenega vpogleda v tožilski spis pa je navedla, da še vedno vztraja pri svojem zahtevku, ki je bil postavljen v vlogi za spremembo tožbe, da pa se ta po novem glasi tako, da se ugotovi, da je tožena stranka ravnala nezakonito s tem, ko ji je 8. 9. in 10. 9. 2014 zavrnila zahtevo za vpogled v tožilski spis in zavrnila njeno zahtevo za kopiranje in izročitev listin v njem, s čimer je kršila ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS, do seznanitve z obtožbami po 29. členu Ustave RS, do dostopa do informacij po tretjem odstavku 38. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP in 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah.

12. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožničino prvo tožbo obravnavalo kot izpodbojno tožbo, njeno spremembo z dne 29. 12. 2014 pa kot vložitev nove tožbe iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Poleg tega je v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da vložitev tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne more predstavljati spremembe izpodbojne tožbe (v smislu, da gre za isto tožbo z modificiranim tožbenim zahtevkom), saj ne gre za isti predmet upravnega spora, zato je tožba po 4. členu ZUS-1 nova tožba z novim tožbenim predlogom oziroma zahtevkom.

13. Tožnica v pritožbi ne izpodbija pravnih kvalifikacij svojih tožb oz. tega, da je s prvotno vloženo tožbo zahtevala sodno varstvo po 2. členu ZUS-1. Prvostopenjsko sodišče je tudi po presoji Vrhovnega sodišča glede na tožbeni predlog v povezavi z navedbami in pravnimi podlagami, na katere se je sklicevala tožnica (27. člen ZUS-1, očitek, da organ ni izdal odločbe po prostem preudarku v skladu z namenom, za katerega mu je bilo dano(2), to pa je imelo za posledico kršitev njenih ustavnih pravic, trditve o bistvenih kršitvah pravil postopka zaradi neobrazloženosti), pravilno štelo, da je tožnik vložil izpodbojno tožbo. Pritožnica ne izpodbija niti stališča, s katerim se Vrhovno sodišče strinja, da je treba tožbo, vloženo 29. 12. 2014 (sicer poimenovano kot sprememba tožbe), obravnavati kot novo, to je samostojno tožbo, vloženo na podlagi 4. člena ZUS-1. Oporeka pa ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da s tem ni umaknila prvotno vloženega zahtevka, na katerega se nanaša 1. točka izreka izpodbijanega sklepa.

14. Navedeno stališče ni utemeljeno. Držalo bi, če bi tožnica predloge, kako naj sodišče odloči, spreminjala v okviru iste tožbe. S tem ko je 29. 12. 2014 vložila novo tožbo, torej samostojno pravno sredstvo, pa ob izostanku njene izrecne navedbe, da umika prvo vloženo tožbo, ni bilo podlage za ugotovitev, ki jo zagovarja.

15. V taki situaciji je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je po seznanitvi z okoliščino, da je tožnica pridobila zahtevane listine iz upravnega spisa, pri čemer je ta celo izrecno navedla, da nima več pravnega interesa za zahtevek, kot ga je postavila v prvotni tožbi, tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer, ker izpodbijana odločitev očitno ne posega več v njeno pravico oziroma pravno korist. Na obstoj pravnega interesa za odločanje o postavljenem zahtevku je namreč sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek istega člena).

16. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da ni jasno, iz katerega razloga je bila tožba zavržena. Res je sodišče prve stopnje navedlo, da tudi če ne bi šlo za upravna akta in zato tožbe ne bi bilo mogoče zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pa je za zavrženje podan vsaj razlog iz 3. točke. Po presoji Vrhovnega sodišča je bil s tem dodan zgolj rezervni argument za sprejeto odločitev za primer, če bi tožnica izpodbijala uporabljeni razlog za zavrženje (pa ga ne, saj stoji na stališču, da je prvo tožbo umaknila). Tudi sicer bi morebitna ugotovitev, da izpodbijana akta nista upravna akta, imela za posledico zavrženje izpodbojne tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj sodišče nima pravne podlage, da bi vloženo tožbo samo prekvalificiralo v tožbo po 4. členu ZUS-1.

17. Pravilna pa je tudi odločitev v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, vendar iz drugih razlogov, kot so v njem navedeni. Tudi za tožbo, vloženo po 4. členu ZUS-1, velja, da mora biti pravočasna. V skladu z 28. členom ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek). Določba se sicer nanaša le na upravni akt in s tem na vložitev tožbe, ki ima podlago v 2. členu ZUS-1. Vendar pa je v prvem odstavku 23. člena izrecno določeno, da rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. To pa kaže, da je treba omenjeni 30-dnevni rok uporabiti tudi pri tožbah iz 4. člena ZUS-1.

18. Povedano za konkretno zadevo pomeni, da je tožba, vložena 29. 12. 2014 zaradi zavrnitve vpogleda v tožilski spis in fotokopiranja v prvi polovici meseca septembra istega leta, prepozna. Ob tako vloženi tožbi, ki bi morala biti zavržena po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, se izkaže vsakršna razprava o naslednjem pogoju za njeno vložitev (ali je zagotovljeno drugo sodno varstvo in s tem v zvezi predlagane prekinitve postopka ter vložitve zahteve za oceno ustavnosti ZOPNI) kot nepotrebna.

19. Pritožnica meni, da so bile z odločitvijo v 2. točki izreka prekoračene meje tožbenega predloga in da sodišče njenega zadnjega zahtevka z dne 11. 2. 2015, ki da je dejansko spremenjen, sploh ni obravnavalo. Prvostopenjsko sodišče je v 17. točki obrazložitve glede postavljenega tožbenega predloga v drugi tožbi namreč zavzelo stališče, da je tožnica v vlogi z dne 11. 2. 2015 zgolj nepravilno povzela vsebino 1. točke tožbenega predloga iz vloge z dne 29. 12. 2014 kot zahtevka, pri katerem vztraja, in da je zato sodišče odločilo na podlagi vsebine tožbe, kot je bila podana 29. 12. 2014.

20. Navedeni očitek ob ugotovitvi, da gre za prepozno tožbo, ni relevanten. Tudi sicer zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja procesne predpostavke (v izpodbijanem sklepu je bila to okoliščina, da je za take primere zagotovljeno drugo sodno varstvo) zajema oziroma se razteza na katerikoli zahtevek, postavljen v okviru iste tožbe. To izrecno izhaja iz 2. točke izreka obravnavanega sklepa, saj je bila zavržena tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjenih s prepovedjo vpogleda v spis in neizročitvijo preslikav listin – torej prav to, ugotovitev česar je tožnica zahtevala v vlogi z dne 11. 2. 2015. Omenjeno celo pokaže, da sta bili tožničini zahtevi z dne 29. 12. 2014 in 11. 2. 2015, o katerih naj sodišče odloči, po vsebini enaki. Ker je torej tožnica z obema verzijama zahtevala ugotovitev istih kršitev, je tudi s tega vidika neutemeljeno pritožbeno stališče, da je sodišče prekoračilo meje tožbenega predloga oziroma da o enem izmed njih ni odločilo.

21. Ker ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev glede zavrženja tožb, se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo in je pritožbo (tudi zoper stroškovni del prvostopenjskega sklepa) kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1). Pritožnica je zato dolžna sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) V tožbi še izrecno navaja, da jo vlaga „na izpodbijanje zakonitosti in protiustavnosti navedenega dokončnega upravnega akta tožene stranke in za njegovo odpravo ter odpravo posledic kršitve ustavnih pravic, ki so tožeči stranki nastale z izdajo tega akta, in sicer iz vseh razlogov po določbi 27. člena ZUS-1“.

(2) Vprašanje pooblastila in namena odločanja po prostem preudarku je vsebina 27. člena ZUS-1, ki določa razloge za izpodbijanje upravnega akta, kjer v drugem odstavku pravi, da ne gre za nepravilno uporabo predpisa, če je pristojni organ odločil po prostem preudarku na podlagi pooblastila, ki ga je imel po predpisih, v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo dano.

Datum zadnje spremembe:

18.07.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep III U 407/2016-12
• UPRS sklep III U 191/2014