VSRS Sklep I Up 22/2016

Jedro

Tožnik bo lahko sodno varstvo (pomanjkljivosti postopka, protiustavnost višine davčne stopnje, njeno kaznovalno naravo itd.) uveljavljal v postopku sodnega varstva s tožbo zoper (dokončno) odločbo o odmeri davka, torej s tožbo po 2. členu ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo (I. točka izreka), vloženo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi kršitve človekovih pravic v postopku davčnega nadzora (odmere davka na podlagi 68.a člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2), zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) in odločilo o stroških postopka (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se vodi zoper tožnika postopek po 68.a členu ZDavP-2 za odmero davka od nenapovedanih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2012, da je davčni organ prve stopnje tožniku davek že odmeril, da se je tožnik zoper odmerno odločbo pritožil in da o pritožbi še ni odločeno. Glede na povzeto stanje zadeve sodišče prve stopnje poudarja, da je sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin subsidiarno in da o zakonitosti upravnih aktov sodišče odloča šele po tem, ko ti postanejo dokončni. Ob vložitvi tožbe o pritožbi zoper odmerno odločbo še ni bilo odločeno, kar pomeni, da ta še ni dokončna in zato tudi za tožbo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 še ni pogojev, torej je tožba vložena prezgodaj (v smislu 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Tožba kot subsidiarno pravno sredstvo pa v konkretnem primeru ni dopustna, ker ima (bo imel po dokončnosti akta) tožnik možnost rednega upravnega spora (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Zato je tožbo zavrglo, posledično pa je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj je vsebinsko odločanje o le-tej predvideno samo ob dopustnosti tožbe v upravnem sporu.

3. Tožnik je zoper navedeni sklep (I. in III. točko sklepa) vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da ni izpodbijal upravne odločbe, ampak dejanje - ravnanje davčnega organa, zato je tudi postavil tak zahtevek, da se toženi stranki prepove voditi postopek zoper njega, saj gre dejansko za kazenski postopek in mu bo (tudi glede na višino – 70 % stopnjo) izrečena kazenska sankcija. Posledično sklicevanje sodišča prve stopnje na 2. in 4. točko prvega odstavka 36. člena ni pravilno, saj ne izpodbija upravne odločbe temveč dejanje tožene stranke, zoper katero pa nima drugega pravnega (sodnega) varstva.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZUS-1 v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

7. Iz zgoraj povzetih zakonskih določb izhaja, da se sodno varstvo v upravnem sporu zagotavlja na dveh podlagah, in sicer v primeru takoimenovanega rednega upravnega spora po 2. členu ZUS-1, ko se presoja zakonitost upravnega akta, ali po 4. členu ZUS-1, ko zoper posamične akte in dejanja organov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (subsidiarni upravni spor). Zoper upravne akte tako ni mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnik zatrjuje nezakonitost upravnega akta, poleg tega pa tudi kršitve človekovih pravic, ki naj bi bile storjene v postopku izdaje tega akta oziroma uveljavlja posege v njegove temeljne pravice in svoboščine, do katerih naj bi prišlo v postopku izdaje tega akta.

8. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožnik bo lahko sodno varstvo (pomanjkljivosti postopka, protiustavnost višine davčne stopnje, njeno kaznovalno naravo itd.) uveljavljal v postopku sodnega varstva s tožbo zoper (dokončno) odločbo o odmeri davka, torej s tožbo po 2. členu ZUS-1. Enako stališče glede sodnega varstva v rednem upravnem sporu je v primerljivih zadevah Vrhovno sodišče že zavzelo (npr. sklep I Up 154/2015 z dne 23. 7. 2015 in I Up 11/2016 z dne 27. 1. 2016).

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo zavreči tožbe na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker ni izpodbijal odločbe. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, tožnik s tožbo v obravnavani zadevi ne more uveljavljati subsidiarnega varstva po 4. členu ZUS-1, ker ima (bo imel) na voljo redni upravni spor, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo (na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Za tožbo na podlagi 2. člena ZUS-1 pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je preuranjena, saj tožena stranka o tožnikovi pritožbi še ni odločila, torej odločba še ni dokončna, zato je tožbo pravilno zavrglo kot preuranjeno (na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Na drugačno odločitev ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje, da gre dejansko za vodenje kazenskega postopka in kazensko sankcijo, saj, kot je bilo že navedeno, bo tovrstne ugovore lahko uveljavljal v tožbi, vloženi zoper dokončni upravni akt v rednem upravnem sporu. Samega vodenja postopka pa tudi ni mogoče opredeliti kot dejanja v smislu 4. člena ZUS-1 in ga zato s tožbo v upravnem sporu ni mogoče preprečiti na podlagi te določbe, saj mora stranka izkoristiti pravna sredstva, kot jih zakon predvideva, ne pa upravnega spora po 4. členu ZUS-1 kot njihovega obvoda, da bi tožnik dosegel željeno (da se toženi stranki prepove vodenje predmetnega davčnega postopka).

10. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (prvi odstavek 82. člena v zvezi z 76. členom ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

23.05.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 154/2015, enako tudi I Up 44/2016
• VSRS Sklep I Up 79/2015
• UPRS Sklep III U 407/2016-12